Jedro

Ko na eni strani toženka priznava veljavno sklenitev naročniškega razmerja s tožečo stranko, na drugi strani zmotno meni, da zanjo določena pogodbena določila, vsebovana v splošnih pogojih, ne veljajo, ker ne zna brati. Že prvostopenjsko sodišče je pravilno poudarilo, da je toženka prostovoljno vstopila v pogodbeno razmerje in bi se ob potrebni skrbnosti očitno morala zavedati, da zanjo pravni posel ne prinaša le ugodnosti, ampak tudi obveznosti.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v odločitvi o stroških postopka (2. točka izreka) spremeni tako, da glasi: „Tožena stranka je dolžna plačati v petnajstih dneh tožeči stranki 530,19 EUR stroškov postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo po poteku paricijskega roka do plačila.“

II. V ostalem se pritožba zavrne in se v izpodbijanem in nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da ostane v veljavi sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 84819/2016 z dne 30. 8. 2016 in da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki 422,07 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9. dne po vročitvi sklepa o izvršbi do plačila. Toženi stranki je naložilo, da je dolžna plačati tožeči stranki 572,52 EUR pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe sodišča prve stopnje dalje do plačila.

2. Toženka se zoper sodbo pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov (prvi odstavek 338. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP) ter predlaga ustrezno spremembo ali razveljavitev sodbe. Navaja, da je po sklenitvi naročniške pogodbe s tožečo stranko prišlo do nepredvidljivih okoliščin, saj je bila toženki ukradena torbica, v kateri je bil tudi mobilni telefon, ki je bil predmet naročniške pogodbe. Zato je odšla na poslovno enoto tožene stranke v K., kjer je uslužbencu podala izjavo, da ne razpolaga več s telefonom in da naj ji zato naročniško pogodbo prekinejo. Odstopna izjava toženke je bila ustna, saj toženka ne zna pisati niti brati, zna se le podpisati, zato bi jo moral uslužbenec tožeče stranke opozoriti na njene dolžnosti in ji sestaviti in ji dati v podpis odstopno izjavo. Ker toženka ne zna brati in pisati, je sklicevanje tožeče stranke na splošne pogoje brezpredmetno. Toženka je predlagala zaslišanje priče Z. H., a sodišče tega dokaza ni izvedlo, čeprav bi ga moralo. Sodišče je izpoved toženke ocenjevalo prestrogo in brez prepričljivo podanih razlogov. Splošni pogoji so v korist tožeče stranke in v veliko breme tožene stranke, zato gre za nepoštene pogodbene pogoje, poleg tega toženi stranki niso bili izročeni. Izpodbija tudi odločitev glede stroškov, ki so odmerjeni napačno. Meni, da sodišče tožeči stranki ne bi smelo priznati in odmeriti nagrade po tar. št. 39, tudi sam obračun DDV ni pravilen, ker se obračuna zgolj na odvetniške storitve, ne pa na kilometrino in sodne takse.

3. Pritožba je delno utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče najprej opozarja, da gre v obravnavani zadevi za spor majhne vrednosti, v katerem so razlogi za izpodbijanje sodbe zakonsko omejeni. Sodba se sme izpodbijati samo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (prvi odstavek 458. člena ZPP). S pritožbo v sporu majhne vrednosti ni dopustno izpodbijati niti dejanskih ugotovitev, niti ni mogoče uveljavljati relativnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP.

5. Pritožbeno sodišče je zato vezano na tista odločilna dejstva, ki jih je ugotovilo prvostopenjsko sodišče. To pa je ugotovilo sledeče dejansko stanje: pravdni stranki sta bili v pogodbenem razmerju in sicer je na podlagi naročniške pogodbe in pogodbe o zagotovitvi posebne ugodnosti z dne 16. 10. 2015 tožnica zagotovila toženki nakup telefonskega aparata S. po znižani ceni, toženka pa se je zavezala, da bo naročniška pogodba trajala najmanj 24 mesecev od sklenitve pogodbe in da bo tožeči stranki plačala storitve ter vrednost terminalske opreme v 24 enakih zaporednih obrokih; toženka je konkretni telefonski aparat sprejela in ji je bilo ustno pojasnjeno, kakšen znesek in v kolikšnem času mora plačati, s podpisom naročniške pogodbe pa je potrdila, da je prejela splošne pogoje tožeče stranke; toženka ni plačala zapadlih obveznosti po računu, ki je zapadel v januarju 2016 ter za obdobje od marca do maja 2016; tožeča stranka je zaradi neplačila obveznosti odstopila od naročniškega razmerja; toženka ni uspela dokazati trditev o kraji telefona in tudi ne trditev o ustni seznanitvi tožeče stranke o tem ter odstopu od pogodbe.

6. V celoti je neutemeljena pritožba v delu, v katerem izpodbija dejansko stanje, saj gre v tem delu za nedopusten pritožbeni razlog. Sodišče prve stopnje je po zaslišanju toženke ugotovilo, da je njena izpoved o kraji telefonskega aparata neprepričljiva, vsebinsko protislovna in neskladna, zato ji ni sledilo, enako ne njeni trditvi, da naj bi o kraji telefona ustno obvestila uslužbenca poslovalnice tožeče stranke. Pritožbena trditev v smeri, da naj bi sodišče izpoved toženke ocenjevalo prestrogo in neprepričljivo (torej v nasprotju z določbo 8. člena ZPP), je nedopusten pritožbeni razlog, ker se nanaša na relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP. A tudi sicer ne drži, ker so razlogi sodbe o tem razumni in prepričljivi. Pravilna je tudi odločitev o zavrnitvi dokaznega predloga toženke z zaslišanjem priče Z. H. Ker toženka ni dokazala ustno podane odpovedi naročniške pogodbe, je dokazni predlog z zaslišanjem navedene priče nepotreben. Pritožba še poudarja, da je toženka romkinja, ki ne zna ne pisati ne brati, temveč se zna zgolj podpisati. Ko na eni strani toženka priznava veljavno sklenitev naročniškega razmerja s tožečo stranko, na drugi strani zmotno meni, da zanjo določena pogodbena določila, vsebovana v splošnih pogojih, ne veljajo, ker ne zna brati. Pravilno je poudarilo prvostopenjsko sodišče, da je toženka prostovoljno vstopila v pogodbeno razmerje in bi se ob potrebni skrbnosti očitno morala zavedati, da zanjo pravni posel ne prinaša le ugodnosti, ampak tudi obveznosti. Mnenje pritožbe, da so splošni pogoji nepošteni do toženke, je pavšalno, saj ne pove v čem in konkretno katere določbe, zato na ta pritožbeni očitek ni moč odgovoriti. V ostalem pa se pritožbene trditve tičejo dejanskih ugotovitev sodbe, kar ni, kot že pojasnjeno, dopusten pritožbeni razlog.

7. Glede na ugotovljeno dejansko stanje je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo (9., 125. člen Obligacijskega zakonika) ter ni zagrešilo tistih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere mora sodišče druge stopnje paziti po uradni dolžnosti. Zato je glede glavne stvari pritožbo treba zavrniti in sodbo v tem delu potrditi (353. člen ZPP).

8. Delno pa je utemeljena pritožba glede stroškovne odločitve. Tožeča stranka ni upravičena do povrnitve stroškov za posvet s stranko iz 1. alineje 1. točke tar. št. 39 Odvetniške tarife (50 točk), ker je ta storitev že zajeta v drugih opravilih (sestava dopolnitve tožbe). Odločitev o priznanju stroškov za pregled spisov, listin in druge dokumentacije iz 2. točke prvega odstavka tar. št. 39 Odvetniške tarife pa je pravilna in ima podlago v pojasnilu Odvetniške zbornice (Ur. l. RS, št. 2/15). Pritožbeno sodišče je zato delno ugodilo pritožbi in v stroškovnem delu sodbo spremenilo tako, da je znesek pravdnih stroškov znižalo na 530,19 EUR, kar je toženka dolžna plačati v paricijskem roku 15 dni, sicer pa je v ostalem tudi v tem delu pritožbo zavrnilo in stroškovno odločitev potrdilo (2. in 3. točka 365. člena ZPP). Ker je delno in le v manjši meri uspela glede stroškovne odločitve, tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena v zvezi s tretjim odstavkom 154. člena ZPP).