Jedro

Okoliščina, da je sodišče prve stopnje postopalo v skladu z Uredbo (ES) št. 1393/2007 in je bila vročitev sodne pošiljke tožencu pravilno opravljena po veljavnem pravnem redu države članice, ne pomeni, da se zato ne upošteva sodna praksa, ki pri fiktivnih vročitvah daje prednost dejanskemu bivališču naslovnika in ne njegovemu prijavljenemu stalnemu bivališču.

Izrek

I. Pritožba se ugodi, zamudna sodba se v izpodbijanem delu (I. in III. tč. izreka) razveljavi in se v tem obsegu zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je toženec dolžan plačati tožnici 16.920,00 EUR (I), zavrnilo je tožbeni zahtevek, da mora toženec plačati tožnici 1.680,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznih preživninskih obrokov v višini 310,00 EUR do vložitve tožbe (II), tožencu je še naložilo, da povrne tožnici pravdne stroške v višini 311,87 EUR v roku petnajstih dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka izpolnitvenega roka roka do plačila (III).

2. Sodišče je izdalo zamudno sodbo, ker je ugotovilo, da je bila tožba s pozivom tožencu pravilno vročena v skladu s pravili Uredbe (ES) št. 1393/2007 Evropskega parlamenta in sveta z dne 13. novembra 2007, o vročanju sodnih in izvensodnih pisanj v civilnih in gospodarskih zadevah v državah članicah1, ugotovilo pa je tudi, da izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka iz dejstev, ki so navedena v tožbi in da dejstva na katera se opira tožbeni zahtevek niso v nasprotju z dokazi, ki jih je predložila tožnica, ali z dejstvi, ki so splošno znana (glej 318. člen Zakona o pravdnem postopku; v nadaljevanju ZPP).

3. Toženec je 28. 8. 2018 vložil predlog za vrnitev v prejšnje stanje2 in podredno pritožbo zoper zamudno sodbo, hkrati pa je tudi odgovoril na tožbo. Navaja, da mu je zamudno sodbo v roke izročila gospa iz Urada G.3, ko je videla, da se je vrnil z dopusta, ki ga je preživljal v času med 20. 7. 2018 do 10. 8. 2018. Toženec stanuje poleg tega urada. Zamudno sodbo mu je gospa izročila v roke, zato ni ničesar podpisoval. Ko je toženec prejel zamudno sodbo, je imel prijavljeno bivališče na novem naslovu. Na novem naslovu ima prijavljeno bivališče od 17. 4. 2018, kar je razvidno iz potrdila urada z dne 17. 4. 2018. Ta naslov je tožena stranka 17. 4. 2018 prijavila tudi na pošti, kot naslov za sprejemanje pisanj, kar je razvidno iz priloženega potrdila pošte. Toženec na novem naslovu živi od februarja 2018, zato ni vedel, da so mu na starem naslovu vročili tožbo, na podlagi katere je bila izdana zamudna sodba. Toženec je državljan BiH, nima slovenskega državljanstva, ne govori slovenskega jezika, razume ga slabo in ker je tožbo prejel v slovenskem jeziku, niso bili izpolnjeni pogoji za zamudno sodbo. Iz 8. člena Uredbe izhaja, da prejemnik lahko zavrne sprejem sodnega pisanja, če ni sestavljeno v jeziku, ki ga naslovnik razume ali v uradnem jeziku zaprošene državne članice. Toženec je priglasil tudi pritožbene stroške.

4. Tožnica v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev, priglasila pa je tudi pritožben stroške.

5. Pritožba je utemeljena.

6. Sodišče prve stopnje je v postopku postopalo pravilno. Vročitev je opravilo v skladu z Uredbo, prejelo je potrdilo, da je bila vročitev opravljena v skladu s pravom zaprošene države in da je bil toženec poučen, da lahko zavrne sprejem pisanja, ker ni bilo sestavljeno v jeziku, ki ga razume oziroma v jeziku zaprošene države, kjer je treba opraviti vročitev (8. člen Uredbe), zato je glede na (tudi druge) razpoložljive podatke v času odločanja, imelo zakonsko podlago za izdajo zamudne sodbe.

7. Sodišče prve stopnje je v sklepu z dne 28. 9. 2018, s katerim je pravilno zavrnilo toženčev predlog za vrnitev v prejšnje stanje, podrobno predstavilo zakonsko ureditev vročanja po avstrijskem pravu. V sklepu je pojasnilo, da 17. člen avstrijskega Zakona o vročanju (Zustellgesetz; v nadaljevanju ZustG) določa, da se v primeru vročanja po pošti, če naslovnik ob poskusu vročitve ni doma, vročevalec pa nima razlogov za dvom, da se naslovnik sicer redno nahaja na tem naslovu, vročitev opravi tako, da vročevalec pisanje izroči pristojnemu poštnemu uradu, naslovnik pa o tem v njegovem poštnem ali hišnem predalčniku oziroma na vratih stanovanja, hiše ali vrta pusti obvestilo, v katerem je navedeno, kje se pisanje nahaja, začetek in trajanje roka, v katerem je pisanje mogoče prevzeti in posledice izročitve pisanja pošti (prvi in drugi odstavek 17. člena ZustG). Pisanje je mogoče v tem primeru prevzeti v roku, ki ne sme biti krajši od dveh tednov, rok za prevzem pisanja pa začne teči prvi dan, ko je pisanje mogoče prevzeti. Skladno z določbo tretjega odstavka 17. člena ZustG se šteje vročitev v tem primeru za opravljeno prvi dan tega roka. Iz obvestila pošte je razvidno, da je rok za dvig pisanja začel teči 16. 3. 2018, zato je bila s tem dnem opravljena vročitev tožbe tožencu.

8. V tehničnem smislu je bila vročitev pravilno opravljena, vendar je v sodni praksi uveljavljeno enotno stališče4, da se fikcija vročitve veže na dejansko prebivališče, ki pa ni nujno isto, kot je prijavljeno stalno prebivališče. Prav to dejstvo pa zatrjuje toženec, s tem, ko pritrjuje, da je bila vročitev sodne pošiljke opravljena 16. 4. 2018 na naslov njegovega prijavljenega stalnega bivališča, kjer pa v času vročitve ni več bival, ker se je februarja 2018 preselil in od takrat biva na drugem naslovu. Gre za oviro, ki je lahko bistveno vplivala toženčevo pravico do izjave. Bistveni pogoj, ki mora biti izpolnjen pri fikciji vročitve je, da se bo naslovnik s sodnim pisanjem pravočasno seznanil in bo mogel uresničiti svojo pravico do izjave v postopku. Iz sklepa VSRS II Ips 95/2016 izhaja5, da je naslovniku treba omogočiti, da dokaže, da vročitev po fikciji v skladu 141. in 142. členom ZPP ni bila pravilna, ker je stanovanje, kjer je bila vročitev opravljena, opustil. Pri presoji je treba upoštevati predvsem namen določb o nadomestnem vročanju (140. člen ZPP) in vročanju z obvestilom o sodnem pisanju v poštnem predalčniku (141. člen ZPP), ta pa je v tem, da zagotavljajo razumno pričakovanje, da se bo naslovnik lahko pravočasno seznanil z vročenim pisanjem. Izjemna dopustitev fikcije vročitve namreč temelji na izhodišču, da naslovnik pisanja ni dvignil po svoji krivdi (če do tega pride brez krivde naslovnika, bo načeloma možna vrnitev v prejšnje stanje), ko mu torej lahko očitamo nedobroverno ali nevestno ravnanje (ni poskrbel zato, da bi se s pisanjem dejansko seznanil, čeprav bi to lahko storil). Okoliščina, da je sodišče prve stopnje postopalo v skladu z Uredbo in je bila vročitev sodne pošiljke tožencu pravilno opravljena po veljavnem pravnem redu države članice, ne pomeni, da se zato ne upošteva sodna praksa, ki pri fiktivnih vročitvah daje prednost dejanskemu bivališču naslovnika in ne njegovemu prijavljenemu stalnemu bivališču. 9. Sodišče prve stopnje ob izdaji zamudne sodbe ni vedelo za dejstva, ki jih toženec zatrjuje v pritožbi glede njegovega dejanskega bivališča, ko mu je bila tožba vročena s fikcijo vročitve, zato se do teh dejstev v zamudni sodbi ni moglo opredeliti in posledično tudi ni izvedlo nobenega dokaza, s katerim bi presojalo utemeljenost teh dejstev. Tožnica oporeka navedbam toženca glede dejanskega bivališča, kar pomeni, da je treba izvesti kontradiktorni postopek, v katerem se bodo dokazovala dejstva povezana z dejanskim bivališčem toženca v času, ko mu je bila tožba vročena s fikcijo vročitve. Ker sodišče prve stopnje iz že pojasnjenih razlogov ni izvedlo dokaznega postopka, v katerem bi ugotavljalo, ali je bila sodna pošiljka vročena na naslovu njegovega dejanskega bivališča, kar je ena izmed predpostavk, ki morajo biti izpolnjene, da je izdaja zamudne sodbe dopustna, bi bila kršena pravdnim strankam pravica do pritožbe, če bi dokaze v zvezi s temi dejstvi ugotavljalo in presojalo le pritožbeno sodišče. Z vrnitvijo zadeve sodišču prve stopnje tudi ni kršena pravica do sojenja v razumnem roku. Iz teh razlogov niso izpolnjeni pogoji, da bi pritožbeno sodišče lahko samo odpravilo ugotovljene procesne kršitve (prvi odstavek 354. člena ZPP)6. 10. Pritožbeni razlogi so utemeljeni, zato je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in zamudno sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

11. Sodišču prve stopnje mora v novem sojenju izvesti potrebne dokaze, s katerimi bo ugotovilo, kje je imel toženec dejansko bivališče v času, ko mu je bila s fikcijo vročitve vročena tožba, saj bo od tega dejstva odvisno, ali bo sodišče prve stopnje znova izdalo zamudno sodbo, ali pa bo nadaljevalo postopek in izvedlo dokaze pravdnih strank v zvezi s tožbenim zahtevkom.

12. Na podlagi tretjega odstavka 165. člena ZPP se odločitev o stroških pritožbenega sodišča pridrži za končno odločbo.

PRAVNI POUK Zoper ta sklep je dovoljena pritožba. Vloži se pri sodišču prve stopnje, v 15 dneh od prejema pisnega odpravka te odločbe, v zadostnem številu izvodov za sodišče in nasprotno stranko. Obsegati mora navedbo sklepa, zoper katerega se vlaga, izjavo, da se izpodbija v celoti ali v določenem delu, pritožbene razloge in podpis pritožnika. Če pritožba ni razumljiva ali ne vsebuje vsega, kar je treba, da bi se lahko obravnavala, jo sodišče zavrže, ne da bi pozivalo vložnika, naj jo popravi ali dopolni. Ob vložitvi pritožbe mora biti plačana sodna taksa. Če ta ni plačana niti v roku, ki ga določi sodišče v nalogu za njeno plačilo in tudi niso podani pogoji za oprostitev, odlog ali obročno plačilo sodnih taks, se šteje, da je pritožba umaknjena. Če pritožbo vloži pooblaščenec, je ta lahko samo odvetnik ali druga oseba, ki je opravila pravniški državni izpit. Sklep se sme izpodbijati samo iz razloga, da je sodišče druge stopnje razveljavilo odločbo sodišča prve stopnje in zadevo vrnilo v novo sojenje, čeprav bi kršitev postopka glede na njeno naravo lahko samo odpravilo ali bi glede na naravo stvari in okoliščine primera lahko samo dopolnilo postopek oziroma odpravilo pomanjkljivosti ali če bi moralo samo opraviti novo sojenje.

O pritožbi bo odločalo Vrhovno sodišče Republike Slovenije.

1 v nadaljevanju Uredba. 2 ki ga je sodišče prve stopnje s sklepom P 41/2018 z dne 28. 9. 2018 (l. št. 64-67) pravilno zavrnilo, ker toženčeva trditev, da mu sodno pisanje ni bilo vročeno oziroma da je bila vročitev nepravilna, ne predstavlja razloga za vrnitev v prejšnje stanje, ker je takšna trditev lahko le pritožbeni, revizijski ali obnovitveni razlog. 3 v nadaljevanju urad. 4 glej npr. VSRS II Ips 95/2016 in VSL II Cp 2845/2017. 5 glej še II DoR 11/2019. 6 primerjaj s sklepom VSRS Cp 19/2019.