Jedro

Promocijska brošura toženke predstavlja vabilo k dajanju ponudb po 35. členu ZOR.

Sklepov o obrestnih merah toženke, ki toženci obrestno mero ob zaključku pogodbenega leta znižujejo, namesto zvišujejo, v skladu s sklenjeno pogodbo ni mogoče upoštevati.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu (v 2. in 3. točki izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je toženka dolžna plačati tožnici glavnico v višini 287,07 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 31.12.2005 dalje do plačila (1. točka izreka), višji tožbeni zahtevek pa je zavrnilo (2. točka izreka). Odločilo je še, da je toženka dolžna plačati tožnici njene pravdne stroške v višini 300,79 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka 15-dnevnega roka za izpolnitev obveznosti dalje do plačila (3. točka izreka).

Pritožbo vlaga tožnica po svojih pooblaščenkah, in sicer zoper odločitev v 2. in 3. točki izreka zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo sodišča prve stopnje tako spremeni, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podrejeno pa, da sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v ponovno sojenje. Priglaša stroške pritožbenega postopka. Navaja, da obrestne mere, navedene v bančni brošuri, ki jo je sodišče prve stopnje opredelilo kot vabilo k ponudbi, niso bile zgolj informativnega značaja, pač pa so bile povzete iz sklepa toženke z dne 1.9.1999. Toženka kot ponudnica je bila v skladu z določili Obligacijskega zakonika dolžna skleniti pogodbo pod pogoji, ki so navedeni v omenjeni brošuri, torej upoštevaje tudi v brošuri navedene obrestne mere. Opozarja, da je sodišče prve stopnje prezrlo, da je v 6. členu pogodbe zapisano, da se obrestna mera povečuje v skladu s sklepom banke, in ne v skladu z vsakokratnimi sklepi banke, kar tudi potrjuje, da se pogodba sklicuje na sklep toženke z dne 1.9.1999. Poudarja, da sta bili stranki ob sklepanju pogodbe soglasni, da velja za povišanje obrestnih mer lestvica, navedena v brošuri, ter da tožnica s podpisom pogodbe ni pristala na to, da ji lahko toženka enostransko spreminja obrestne mere. Prepričana je bila, da sklepa pogodbo, s katero ji toženka obljublja vsako leto višjo obrestno mero po lestvici, navedeni v brošuri. Toženka je tudi nikoli ni obvestila, da je uporabljala drugačne obrestne mere od tistih, navedenih v brošuri. Meni, da je sodišče prve stopnje napačno interpretiralo pogodbo. Navaja še, da sodišče ni imelo podlage za povišanje obrestne mere za 0,01%, saj takšno povišanje med strankama ni bilo dogovorjeno. Sodišču prve stopnje tudi očita, da navedene odločitve o povišanju obrestnih mer ni obrazložilo. Meni, da bi moralo sodišče prve stopnje, glede na zavzeto stališče, da sme toženka s svojimi sklepi poljubno poviševati obrestno mero, upoštevati, da je zadnji veljavni sklep toženke, ki je povečal obrestno mero, za tretje leto varčevanja določal 4,45% obrestno mero, za četrto leto varčevanja 4,65% obrestno mero in za peto leto varčevanja 5,35% obrestno mero.

Toženka na vročeno pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (v 2. in 3. točki izreka), v okviru pritožbenih razlogov in glede tistih kršitev, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (1. in 2. odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku - v nadaljevanju ZPP – Ur. l. RS, št. 26/99 – 45/08).

Tožnica neutemeljeno vztraja pri stališču, da bi ji morale biti dosojene obresti po promocijski brošuri toženke (priloga A/3), ki jo je sodišče prve stopnje pravilno opredelilo kot vabilo k dajanju ponudb po 35. členu Zakona o obligacijskih razmerjih (Ur. l. SFRJ, št. 29/78 s spremembami – ZOR, ki se v obravnavani zadevi uporablja v skladu s 1060. členom Obligacijskega zakonika – Ur. l. RS, št. 83/01, 40/07 – OZ). Iz vsebine omenjene brošure jasno izhaja, da so obrestne mere za petletno varčevalno obdobje v njej navedene le informativno (primeroma), po tedaj veljavnem sklepu toženke, zato jih ni mogoče šteti za objavljene pogodbene pogoje (takšno je tudi stališče pritožbenega sodišča v zadevah opr. št. II Cp 4061/2008 in II Cp 2069/2008). Tudi sama Pogodba o modrem varčevanju z dne 26.1.2001, sklenjena med pravdnima strankama (priloga A/2; v nadaljevanju pogodba), se ne sklicuje na sporno brošuro, niti ne navaja obrestnih mer, navedenih v brošuri, pač pa v 6. členu določa, da je obrestna mera za prvo leto varčevanja 3,55% in da se ta spreminja v skladu s sklepom o obrestnih merah banke ter da se ob vsakem zaključenem pogodbenem letu poveča v skladu s sklepom o obrestnih merah toženke. Za presojo dogovorjenih pogodbenih obveznosti med strankama so tako pomembna le določila pogodbe in sklepi o obrestnih merah toženke, ki so veljali ob zaključku vsakega pogodbenega leta, glede višine obrestnih mer za posamezna leta varčevanja. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno zaključilo, da sklepov o obrestnih merah toženke, ki tožnici obrestno mero ob zaključku pogodbenega leta znižujejo, namesto zvišujejo, v skladu z omenjenim 6. členom pogodbe ni mogoče upoštevati. Navedeno pogodbeno določilo sicer res govori o sklepu o obrestnih merah banke v ednini, na kar opozarja pritožba, vendar pa iz celotnega besedila pogodbenega določila ni razvidno, da bi šlo le za en sklep toženke, in sicer za sklep z dne 1.9.1999, ki ga navaja pritožba, saj bi se v takem primeru pogodba nanj izrecno sklicevala oziroma bi bile v njej navedene tudi obrestne mere za preostala leta varčevanja in ne le za prvo leto, kot je to navedeno v obravnavani pogodbi. Iz besedila pogodbe, ki jo je tožnica podpisala, namreč jasno izhaja, da toženka (razen za prvo leto varčevanja, za katero je obrestna mera v pogodbi izrecno določena) obrestne mere (za kasnejša leta varčevanja) spreminja oziroma povečuje v skladu s svojimi sklepi o obrestnih merah. Pritožbene navedbe, ki skušajo prikazati, da si je sodišče prve stopnje zmotno razlagalo pogodbena določila, so tako neutemeljene. Pritožbene navedbe, da toženka ni obveščala tožnice o tem, po kakšni obrestni meri je obrestovala tožničina privarčevana sredstva, pa so, kot je to pojasnilo že sodišče prve stopnje, za odločitev v tej zadevi nerelevantne, saj se toženka tega v pogodbi ni zavezala, tožnica pa bi se o tem lahko pozanimala tudi sama.

Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje ni obrazložilo, zakaj je za tretje, četrto in peto leto varčevanja, za katera je toženka v nasprotju z določilom 6. člena pogodbe obrestne mere zniževala, le-te poviševalo za 0,01%. Na 6. strani izpodbijane sodbe je jasno obrazloženo, da je dogovor iz 6. člena pogodbe izpolnjen, če se obrestna mera vsako leto zviša, in sicer če se zviša vsaj za stotinko, saj je toženka obrestne mere zaokroževala na stotinko. Pritožbeno sodišče se ne strinja s stališčem pritožbe, da bi moralo sodišče prve stopnje upoštevati, da je zadnji veljavni sklep toženke z dne 4.12.2001 (priloga B/5), ki je povečal obrestno mero, za tretje leto varčevanja določal 4,45% obrestno mero, za četrto leto varčevanja 4,65% obrestno mero in za peto leto varčevanja 5,35% obrestno mero. Navedene obrestne mere je namreč toženka določila za obdobje drugega leta tožničinega varčevanja, medtem ko je za naslednja leta varčevanja s sklepi določila drugačne (nižje) obrestne mere. Zato je logičen zaključek sodišča prve stopnje, da je obrestno mero, ki jo je toženka s sklepom z dne 4.12.2001 določila za drugo leto varčevanja (4,15%) in ki je bila zadnja veljavno določena obrestna mera, za naslednja leta povečalo za stotinko.

Glede na navedeno in ker pritožbeno sodišče ob preizkusu izpodbijane sodbe tudi ni ugotovilo kršitev, na katere v skladu z 2. odstavkom 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti, je v skladu s 353. členom ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in v izpodbijanem delu (v 2. in 3. točki izreka) potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Ker tožnica s pritožbo ni uspela, krije sama svoje stroške pritožbenega postopka (1. odstavek 165. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 154. člena ZPP).