Jedro

S tem ko je sodišče prve stopnje v svoji sodbi pojasnilo, da je ugotovilo pomoto v označbi letnice v izreku obtožnice (v eni navedbi letnice se omenja leto 1988, v ostalih treh navedbah pa leto 1998) in je v izreku sodbe navedlo pravilno letnico, ni ravnalo v nasprotju z določbami 354. člena ZKP in tako tudi ni zagrešilo kršitve po 9. točki 1. odstavka 371. člena ZKP.

Sodišče bi kršilo obsojenčevo pravico do obrambe, če bi zavrnilo predlog obrambe za sprejem materialnopravno relevantnega dokaza, katerega relevantnost in možnost izvedbe sta izkazani z zadostno stopnjo verjetnosti, ne pa tudi v primeru, ker postavljeni zagovornik ni predlagal dokazov, ki so bili "izjemno pomembni za odločanje".

Izrek

Zahteva zagovornice obsojenega S.D. za varstvo zakonitosti se zavrne. Obsojeni S.D. se oprosti plačila povprečnine v tem postopku.

Obrazložitev

Z izpodbijanimi sodbami je bila obs. S.D. zaradi kaznivega dejanja umora po 2. točki 2. odstavka 127. člena v zvezi s 1. odstavkom istega člena KZ določena kazen 20 let zapora, ob upoštevanju prejšnje obsodbe zaradi poskusa kaznivega dejanja goljufije po 2. odstavku 217. člena v zvezi z 22. členom in ponarejanja listin po 1. odstavku 256. člena KZ, s katero mu je bila izrečena kazen 4 leta zapora, mu je izreklo enotno kazen 20 let zapora, v katero se všteje pripor od 8.11.2002 dalje in po prejšnji obsodbi prestana kazen, odvzeta mu je bila zapestnica, ki je bila last žrtve, stroškov kazenskega postopka pa je bil oproščen.

Zoper navedene sodbe sodišč prve, druge in tretje stopnje je zagovornica obsojenca vložila zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka po 9. točki 1. odstavka 371. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP), ki naj bi bila v tem, da so vsa tri sodišča obsodila obs. S.D. za kaznivo dejanje umora, ki naj bi ga storil leta 1998, čeprav mu je obtožnica očitala storitev kaznivega dejanja v letu 1988. Sodišče naj bi kršilo obsojenčevo pravico do obrambe v smislu 2. odstavka 371. člena ZKP, ker postavljeni zagovornik med sojenjem na prvi stopnji ni predlagal "izjemno pomembnih dokazov", ko pa jih je predlagala zagovornica, ki je vložila zahtevo za varstvo zakonitosti, so bili zavrnjeni, ker naj bi bili predlagani prepozno. Kršitev postopka naj bi bila tudi v tem, da je v uvodu sodbe sodišča prve stopnje navedeno, da je datum obtožnice 5.6.1999, katere obsojenec ni prejel, v spisu pa je obtožnica z datumom 1.6.2001, ki je bila vložena 5.6.2001. Predlaga, da se obsojenca oprosti ali pa se vse tri izpodbijane sodbe razveljavijo in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Vrhovni državni tožilec predlaga, da se zahteva za varstvo zakonitosti zavrne. Ne gre za prekoračitev obtožbe v smislu 9. točke 1. odstavka 371. člena ZKP, če sodišče odpravi pisno napako v izreku obtožnice, ker s tem ni spremenilo opisa dejanja tako, da bi mu očitalo drugo kaznivo dejanje. Zahteva ne pojasni, katera pravica obsojenca do obrambe naj bi mu bila prekršena, zato te trditve ni moč upoštevati.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Po določbah 1. in 2. odstavka 420. člena ZKP se sme zoper pravnomočno sodbo vložiti zahteva za varstvo zakonitosti zaradi kršitve kazenskega zakona ali bistvenih kršitev določb kazenskega postopka po 1. odstavku 371. člena ZKP, zaradi drugih kršitev postopka pa le, če so vplivale na zakonitost sodbe, ne more pa se je vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

Zahteva zagovornice za varstvo zakonitosti ima prav, da je celotni predkazenski in kazenski postopek tekel na podlagi obdolžitve, da je obsojenec storil kaznivo dejanje v letu 1998. Le v izreku obtožnice se v eni navedbi letnice omenja leto 1988, v ostalih treh navedbah pa leto 1998. Tudi v obrazložitvi obtožnice se vselej navaja pravilno leto storitve kaznivega dejanja 1998. Na napačni zapis letnice 1988 ne obsojenec in ne zagovornik nista opozorila v ugovorih zoper obtožnico, prav tako ne med pripravami na glavno obravnavo, med njo ali v pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje. Sodišče prve stopnje samo je na 14. strani svoje sodbe pojasnilo, da je ugotovilo pomoto v označbi letnice v izreku obtožnice in je v izreku sodbe navedlo pravilno letnico. S tem sodišče ni ravnalo v nasprotju z določbami 354. člena ZKP in torej ni zagrešilo kršitve po 9. točki 1. odstavka 371. člena ZKP.

Obramba obsojenca zaradi te očitne pisne pomote ni bila v ničemer okrnjena, ves čas predkazenskega in kazenskega postopka je bila osredotočena na pravilno časovno opredelitev dejanja leta 1998. Pri nobenem od udeležencev v postopku o tem ni bilo nikakršnega dvoma. Do pojasnila v sodbi sodišča prve stopnje nihče ni niti zaznal, da je v izreku obtožnice ena označba od štirih glede leta storitve napačna. Vse te okoliščine potrjujejo pravilnost ugotovitve sodišča prve stopnje, da gre za očitno pisno napako v obtožnici, ki jo sodišče lahko zanemari, če je ne popravi tožilec, saj ne gre za spremembo, ki bi vplivala na objektivno identiteto med obtožnico in sodbo v smislu 1. odstavka 354. člena ZKP (podobno bi lahko samo popravilo napako, če bi npr. bila v imenu obsojenca ali oškodovanke pomotoma izpuščena kakšna črka ali zamenjana z drugo).

Sodba sodišča prve stopnje res v uvodu navaja, da je sodišče obravnavalo obtožnico z dne 5.6.1999, čeprav je bila vložena 5.6.2001, datirana pa je s 1.6.2001, kot to ugotavlja zahteva za varstvo zakonitosti. To neskladje ne zadeva nobene bistvene okoliščine v smislu 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP in ne predstavlja kakšne druge kršitve postopka ali kršitve obsojenčeve obrambe, ki bi vplivala na zakonitost sodbe. Sodišče je upoštevalo dan in mesec vložitve obtožnice pri sodišču, ne pa datum sestave obtožnice, ki je označen v njej, nepravilno pa je označilo letnico 1999 namesto pravilno 2001, kar je tudi po oceni Vrhovnega sodišča treba pripisati očitni pisni pomoti, ki je popolnoma brez vpliva za zakonitost sodbe.

Trditev, da je sodišče kršilo pravico obsojenca do obrambe, ker postavljeni zagovornik ni predlagal dokazov, ki so bili "izjemno pomembni za odločanje", je zmotna. Sodišče bi kršilo obsojenčevo pravico do obrambe, če bi zavrnilo predlog obrambe za sprejem materialnopravno relevantnega dokaza, katerega relevantnost in možnost izvedbe sta izkazani z zadostno stopnjo verjetnosti. Iz zahteve za varstvo zakonitosti izhaja, da obramba ni predlagala takih dokazov in torej predloga sodišče sploh ni moglo zavrniti in s tem kršiti pravico obsojenca do učinkovite obrambe. Če pa zahteva misli, da bi moralo sodišče po uradni dolžnosti v skladu z določbami 17. člena in 2. odstavka 299. člena ZKP izvesti določene dokaze v korist obdolženca, Vrhovno sodišče pripominja, da obramba niti v zahtevi ne pove, katere "izjemno pomembne dokaze" ima v mislih in kako bi ti dokazi vplivali na pravilnost oziroma zakonitost sodbe. Te trditve zahteve zato ni moč preizkusiti.

Ker zahteva zagovornice obs. S.D. za varstvo zakonitosti ni utemeljena, jo je Vrhovno sodišče na podlagi 425. člena ZKP zavrnilo.

Sodišča prve, druge in tretje stopnje so ugotovila, da obsojenec ni sposoben povrniti stroške kazenskega postopka, zato je Vrhovno sodišče tudi v postopku z zahtevo zagovornice za varstvo zakonitosti odločilo, da se obsojenca oprosti plačila povprečnine v tem postopku.