Jedro

Storilcu prekrška, ki v času izreka sankcije ni imel veljavnega vozniškega dovoljenja na ozemlju Slovenije, kazenskih točk ni mogoče izreči.

Izrek

I. Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi in se izpodbijana sodba spremeni tako, da se storilcu očitani prekršek pravno opredeli po 4. točki tretjega odstavka 105. člena ZPrCP in se mu zanj izreče globo v znesku 1.500,00 EUR.

II. Sodna taksa, ki jo mora storilec plačati na podlagi prvega odstavka 144. člena ZP-1, se zniža na 180,00 EUR.

Obrazložitev

A. 1. Okrajno sodišče v Ljubljani je s sodbo PR 1935/2022 z dne 22. 12. 2022 storilca A. A. spoznalo za odgovornega storitve prekrška po 4. točki četrtega odstavka 105. člena Zakona o pravilih cestnega prometa (v nadaljevanju: ZPrCP) ter mu izreklo globo v višini 1.500,00 evrov in 18 kazenskih točk. Odločilo je, da mora plačati stroške postopka, in sicer sodno takso po tar. št. 8111 v znesku 150,00 EUR, po tar. št. 8114 v višini 50,00 EUR ter po tar. št. 8404 v višini 30,00 EUR, kar skupno znaša 230,00 EUR.

2. Zoper pravnomočno sodbo je zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve iz 4. točke 156. člena Zakona o prekrških (v nadaljevanju: ZP-1) v zvezi z drugim odstavkom 22. člena ZP-1 in 4. točko četrtega odstavka 105. člena ZPrCP vložila vrhovna državna tožilka Mirjam Kline. Predlagala je, da Vrhovno sodišče zahtevi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da opisani prekršek pravno opredeli po 4. točki tretjega odstavka 105. člena ZPrCP in storilcu zanj izreče globo v višini 1.500,00 EUR.

3. Vrhovno sodišče je zahtevo za varstvo zakonitosti vročilo storilcu, vendar slednji nanjo ni odgovoril. B.

4. Iz podatkov spisa Okrajnega sodišča v Ljubljani št. PR 1935/2022 in izreka izpodbijane pravnomočne sodbe izhaja, da je storilec A. A. storil obravnavani prekršek dne 5. 11. 2022. Sodišče ga je spoznalo za odgovornega in mu zanj izreklo sankcijo s sodbo dne 22. 12. 2022. Iz pridobljenih podatkov spisa Okrajnega sodišča v Celju št. EPVD 1176/2021 pa je razvidno še, da je bila storilcu izrečena prepoved uporabe tujega vozniškega dovoljenja na ozemlju Republike Slovenije, ki se je (po preklicu odložitve izvršitve prepovedi) veljavno izvrševala od 7. 12. 2022 do 21. 3. 2023. 5. Bistvo vložene zahteve za varstvo zakonitosti je v zatrjevanju, da sodišče storilcu ne bi smelo izreči kazenskih točk ter da bi moralo prekršek pravno opredeliti po 4. točki tretjega odstavka 105. člena ZPrCP. Vrhovna državna tožilka, ob sklicevanju na že ustaljeno sodno prakso Vrhovnega sodišča, navaja, da storilec v času izreka sankcije _de facto_ ni imel vozniškega dovoljenja, veljavnega na ozemlju Republike Slovenije, zato za izrek kazenskih točk ni bilo zakonske podlage.

6. Vrhovno sodišče je že večkrat presodilo,1 da storilcu, ki stori prekršek v času veljavne prepovedi uporabe tujega vozniškega dovoljenja, stranske sankcije kazenskih točk v cestnem prometu ni mogoče izreči. Pojasnilo je, da izrek prepovedi uporabe tujega vozniškega dovoljenja pomeni, da voznik, ki mu je ta prepoved izrečena, v času trajanja prepovedi nima veljavnega vozniškega dovoljenja na ozemlju Slovenije. V obravnavanem primeru sicer storilec A. A. v času storitve prekrška, to je dne 5. 11. 2022, še ni imel veljavne prepovedi uporabe tujega vozniškega dovoljenja na ozemlju Slovenije, se pa je ta prepoved zanj že izvrševala v trenutku, ko ga je sodišče prve stopnje spoznalo za odgovornega za prekršek ter mu zanj izreklo sankcijo. Tedaj bi moralo postopati v skladu z določbo drugega odstavka 22. člena ZP-1, po kateri se kazenske točke v cestnem prometu izrečejo (samo) vozniku, ki ima veljavno vozniško dovoljenje, oziroma osebi, ki ji je vozniško dovoljenje začasno odvzeto. Kazenske točke v cestnem prometu se torej izrečejo le tistim storilcem prekrškov, ki izpolnjujejo pogoj, da imajo v času izreka sankcije veljavno vozniško dovoljenje.2 Vrhovna državna tožilka zato utemeljeno trdi, da sodišče storilcu A. A., ki v času izreka sankcije zaradi prepovedi uporabe tujega vozniškega dovoljenja ni imel veljavnega vozniškega dovoljenja na ozemlju Slovenije, kazenskih točk ne bi smelo izreči. 7. Vrhovni državni tožilki je nadalje pritrditi tudi v delu, da je sodišče obravnavani prekršek napačno pravno opredelilo. Uporabilo je namreč določbo 4. točke četrtega odstavka 105. člena ZPrCP, ki velja za t. i. druge voznike, za katere je zakonodajalec predvidel, da se jim za vožnjo pod vplivom alkohola poleg globe izrečejo tudi kazenske točke v cestnem prometu. Za voznika motornega vozila, ki vozniškega dovoljenja nima, pa je zakonodajalec za vožnjo pod vplivom alkohola v 4. točki tretjega odstavka istega člena predpisal zgolj sankcijo izreka globe. Izrek kazenskih točk takšnemu vozniku bi bil namreč (v nasprotju z drugimi vozniki, ki vozniško dovoljenje imajo) nesmiseln ter bi nasprotoval splošni določbi drugega odstavka 22. člena ZP-1. 8. Ker je torej v času odločitve sodišča že obstajala pravnomočna odločba o prepovedi uporabe tujega vozniškega dovoljenja na ozemlju Slovenije in se je ta ukrep za storilca tedaj že tudi veljavno izvrševal, je s tem nastopila ovira za ponovni izrek kazenskih točk iz 4. točke četrtega odstavka 105. člena ZPrCP. Posledično bi bilo storilčevo ravnanje treba opredeliti po 4. točki tretjega odstavka 105. člena ZPrCP in mu zanj izreči le globo, kot je to predlagala vrhovna državna tožilka v zahtevi.

9. Z nasprotnim postopanjem je sodišče kršilo 4. točko 156. člena ZP-1 v zvezi z drugim odstavkom 22. člena ZP-1 in v zvezi z določbo 4. točke četrtega odstavka 105. člena ZPrCP.

C.

10. Vrhovno sodišče je zato zahtevi za varstvo zakonitosti ugodilo in na podlagi prvega odstavka 426. člena Zakona o kazenskem postopku v zvezi s prvim odstavkom 171. člena ZP-1 izpodbijano pravnomočno sodbo spremenilo tako, da je storilcu očitani prekršek pravno opredelilo po 4. točki tretjega odstavka 105. člena ZPrCP in mu zanj izreklo globo v znesku 1.500,00 EUR.

11. V preostalem Vrhovno sodišče v izpodbijano sodbo ni poseglo, razen v delu plačila sodne takse, saj v posledici odločitve, da se storilcu ne izrečejo kazenske točke, ni podlage za izrek sodne takse po tarifni številki 8114 Zakona o sodnih taksah v višini 50,00 EUR. Vrhovno sodišče je zato sodno takso znižalo na 180,00 evrov.

1 Sodbe VS RS IV Ips 10/2020 z dne 16. 6. 2020, IV Ips 6/2021 z dne 18. 5. 2021 in IV Ips 16/2022 z dne 17. 6. 2022 in nadaljnje. 2 Tako že sodba VS RS IV Ips 53/2012 z dne 18. 9. 2012.