Jedro

Po 1. odst. 20. čl. ZNKD mora med drugim družbenopolitična skupnost, katere organ s svojim aktom razglasi spomenik ali znamenitost, zagotoviti sredstva za enkratno nadomestilo občanu, če se mu zaradi omejitev ali prepovedi bistveno poslabšajo obstoječi pogoji za pridobivanje dohodka. Odločilno je torej, da gre za enakratno nadomestilo. Določbe o odškodnini po takrat veljavnem ZOR ne pridejo v poštev, ker ni mogoče govoriti o protipravnem ravnanju v zvezi z razglasitvijo za kulturni ali zgodovinski spomenik ali naravno znamenitost

Izrek

1. Pritožbi se delno ugodi.

Izpodbijana sodba se spremeni glede občine Črnomelj v 1. in 2. odst. tako, da je A) Občina Črnomelj dolžna plačati tožnici O. A. 679,14 EUR (šeststodevetinsedemdeset 14/100) EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obresti od 22.5.1998 do 1.1.2002, v petnajstih dneh, da ne bo potrebna izvršba; v presežku se tožbeni zahtevek zoper občino Črnomelj zavrne; B) Občina Črnomelj dolžna plačati O. A., pravdne stroške v znesku 1.054,94 (tistočštiriinpetdeset 94/100) EUR v petnajstih dneh, da ne bo potrebna izvršba.

2. Sicer se pritožba zavrne in sodba potrdi.

Tožena stranka občina Črnomelj je dolžna povrniti tožeči stranki 140,45 (stoštirideset 45/100) EUR pritožbenih stroškov v 15 dneh, da ne bo potrebna izvršba.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožnice, s katerim je skupaj zahtevala 8.149,69 EUR. 2.037,43 EUR je zahtevala z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 25.5.1998, po 679,14 EUR pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1.1.2000, nato pa enake zneske za vsako leto do vključno leta 2008, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Tožnici je naložilo, da mora občini Črnomelj povrniti pravdne stroške v znesku 2.150,54 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe do plačila, RS pa pravdne stroške v znesku 668,48 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe do plačila, obema v 15 dneh. Ugotovilo je, da je terjatev zastarala.

Zoper sodbo se pritožuje tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odst. 338. čl. Zakona o pravdnem postopku-ZPP in predlaga spremembo sodbe tako, da bo v celoti ugodeno tožbenemu zahtevku. Navaja, da je dokazni postopek pokazal, da tožeča stranka trpi izpad dohodka. Parcele tožeče stranke so bile z odlokom občine Črnomelj o razglasitvi parka Lahinja razglašene za naravni rezervat. Sodišče ni navedlo okoliščin, iz katerih bi izhajalo, katero odločbo sta tožeči stranki (najbrž toženi) na podlagi odloka izdali in tudi ni navedlo, kdaj naj bi bila odločba izdana. Nepravilen je sklep, da naj bi zastaralni rok tekel od dneva uveljavitve odloka v Krajinskem parku Lahinja. Nepravilno je sklicevanje na Zakon o ohranjanju narave, saj je ta začel veljati konec leta 1999, po katerem je treba odškodnino zahtevati v enem letu po prejemu odločbe. Tožnica je pravilno zahtevala odškodnino za zadnja tri leta pred vložitvijo tožbe. Ugotovljeno je bilo, da je bil leta 1996 opravljen izračun enoletnega dohodka. Toženi stranki sta z izračunom 10.7.1996 priznali ne samo, da tožeči stranki nastaja škoda, ampak tudi višino škode. S tem je bil dolg priznan. Do tega se sodišče ni opredelilo. Zato je storjena bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 14. in 15. točki 2. odst. 339. čl. ZPP. Kršeno je bilo načelo ekonomičnosti postopka, ko je sodišče, potem ko je opravilo ponovno glavno obravnavo, izvedlo še dodaten narok in imenovalo izvedenca kmetijske stroke, stroške pa naložilo tožeči stranki.

Pritožba je delno utemeljena.

Sodišče prve stopnje ni napravilo nobene bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Kršenje ekonomičnosti postopka ne predstavlja bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Dejansko stanje je popolno ugotovljeno in tudi materialnopravno je odločitev v pretežni meri pravilna, vendarle pa ne v celoti.

Sodišče prve stopnje pravilno ugotavlja, da je pravna podlaga za odločitev o tožbenem zahtevku Zakon o naravni in kulturni dediščini (Ur. l. SRS, št. 1-3/81 dne 13.1.1981, ki je veljal v času nastanka spornega razmerja. Po 1. odst. 20. čl. navedenega zakona mora med drugim družbenopolitična skupnost, katere organ s svojim aktom razglasi spomenik ali znamenitost, zagotoviti sredstva za enkratno nadomestilo občanu, če se mu zaradi omejitev ali prepovedi bistveno poslabšajo obstoječi pogoji za pridobivanje dohodka. Odločilno je torej, da gre za enakratno nadomestilo. Določbe o odškodnini po takrat veljavnem Zakonu o obligacijskih razmerjih-ZOR ne pridejo v poštev, ker ni mogoče govoriti o protipravnem ravnanju v zvezi z razglasitvijo za kulturni ali zgodovinski spomenik ali naravno znamenitost. Ker je v konkretni zadevi bil Krajinski park Lahinja razglašen z odlokom občine Črnomelj (Skupščinski dolenjski list 3/88) je glede na citirano določbo 20. čl. Zakona o naravni in kulturni dediščini za plačilo odškodnine zavezana le občina Črnomelj, ne pa RS. Sodišče prve stopnje je zaradi tega tožbeni zahtevek zoper RS pravilno zavrnilo, pravilna pa je tudi odločitev o tem, da mora tožnica RS povrniti pravdne stroške.

Ko gre za vprašanje utemeljenosti zahtevka zoper občino Črnomelj, se sodišče prve stopnje sklicuje tudi na Zakon o ohranjanju narave iz leta 1999, vendar v konkretni zadevi ta zakon ne pride v poštev, ker je bil sprejet kasneje.

Sodišče prve stopnje je pretežno pravilno obravnavalo ugovor zastaranja. Po prepričanju sodišča druge stopnje je v zvezi z zahtevkom za plačilo odškodnine po 20. čl. Zakona o naravni in kulturni dediščini in v povezavi s 3. odst. 48. čl. istega zakona treba uporabiti splošno določbo o zastaranju terjatev po takrat veljavnem ZOR. V 371. čl. ZOR je določen splošen petletni zastaralni rok. V konkretni zadevi ne gre za pravo odškodnino, pač pa za nadomestilo za škodo, ki ni protipravna. Glede na to, da je bil odlok občine Črnomelj sprejet leta 1988, bi torej zahtevek za nadomestilo zastaral leta 1993. Vendar pa se sodišče druge stopnje strinja s pritožbo, da je bila terjatev tožnice pripoznana leta 1996 s tem, ko je občina Črnomelj tega leta tožnici ponudila nadomestilo v znesku takrat 162.750,00 SIT oziroma 679,14 EUR (1. odst. 387. čl. ZOR). Tožnica navaja v tožbi, da se je s tem zneskom strinjala, do izplačila pa naj bi ne prišlo zaradi nasprotovanja druge toženke.

Sodišče druge stopnje ob takem stanju ugotavlja, da je leta 1996 predstavljal znesek 679,14 EUR enkratno odškodnino v smislu že citiranih zakonskih določb; občina Črnomelj je to tedaj ponudila in je torej ta znesek pripoznala, četudi je bila terjatev tedaj že zastarana; izrecno ni bilo govora o tem, da je odškodnina enkratna, vendar je to v skladu z Zakonom o naravni in kulturni dediščini, ki govori o enkratnem nadomestilu; znesek je bil tedaj očitno primeren, saj tožnica v tožbi navaja, da bi ga sprejela.

Tožnica take zneske zahteva za vsako leto do vključno 1.1.2008. Vendar pa za tako zahtevo po povedanem ni podlage v zakonu, kajti predvidena je enkratna odškodnina. Če se torej vzame, da je bilo zastaranje pretrgano leta 1996 in je nato ponovno začelo teči (1. odst. 392. čl. ZOR) so torej zahtevki od leta 2002 dalje v vsakem primeru zastarani.

Tako je torej sodišče druge stopnje pritožbi ugodilo tako, da mora občina Črnomelj plačati tožnici znesek 679,14 EUR, kar prestavlja 162.750,00 SIT v letu 1996 oziroma enoletni izpad dohodka. To mora plačati skupaj z obrestmi do 1.1.2002, kajti tedaj so obresti od vložitve tožbe že presegle glavnico (izračun, opravljen po programu, ki je v uporabi pri sodiščih; odločba Ustavnega sodišča RS – I 300/04 z dne 2.3.2006). Gre torej za odškodnino, ki je določena po pravilih nepravdnega postopka (97. člena Zakona o nepravdnem postopku; 2. odst. 21. člena ZPP).

Glede na delno ugoditev tožbenemu zahtevku je bilo treba ponovno odločiti o stroških postopka v razmerju med občino Črnomelj in tožnico. Sodišče druge stopnje je upoštevalo, da gre vsebinsko za nepravdni postopek, ki v 104. členu Zakona o nepravdnem postopku določa, da stroške postopka trpi udeleženec, ki mu je naloženo plačilo odškodnine. Sodišče druge stopnje je stroške odmerilo v skladu s predlogom, Zakonom o sodnih taksah in odvetniško tarifo, vendar ob upoštevanju vrednosti zahtevka 679,14 EUR. To velja le v razmerju do občine Črnomelj, medtem ko je odločitev, ki se nanaša na R. S., pravilna, ker je pravilna tudi zavrnitev tožbenega zahtevka zoper R. S. Sodišče druge stopnje je tako za tožbo priznalo 200 točk, 200 za pripravljalno vlogo, po 100 točk za 5 obravnav, 40 točk za trajanje, 80 točk za odsotnost iz pisarne, 50 točk za poročilo stranki, materialne stroške, 20 % DDV, kilometrino in takso, kar skupaj znese 1.054,94 EUR. Tožena stranka Občina Črnomelj mora to plačati v 15 dneh. Zakonske zamudne obresti od pravdnih stroškov niso bile zahtevane.

Ker je tožnica s pritožbo delno uspela, ji mora tožena stranka občina Črnomelj povrniti pritožbene stroške, ki so prav tako odmerjeni ob upoštevanju vrednosti 679,14 EUR. Zahtevani pritožbeni stroški znašajo 140,45 EUR (250 točk za pritožbo, 5 točk materialnih stroškov in 20 % DDV). Tudi te stroške mora občina Črnomelj povrniti v 15 dneh, zakonske zamudne obresti pa niso bile zahtevane.