Jedro

D. D. v nasprotju s pritožbenimi navedbami ni izpovedal zgolj, da je obtoženec oškodovanca pošiljal v "p. m.", ampak tudi, da je povedal, da bo oškodovanca čakal pred vhodom na mestno redarstvo in ga bo razbil, ter da je bolje, da oškodovanca najdejo policisti, preden ga najde obtoženec, ker če ga bo našel on, ga bo ubil. Navedenih besed obtoženca v nasprotju z mnenjem zagovornice torej ni moč opredeliti zgolj kot folklorno izražanje slabe volje, ampak gre za resne grožnje zoper življenje in telo uradne osebe.

Kot neutemeljene sodišče druge stopnje zavrača tudi pritožbene navedbe, da bi verbalni grožnji moralo slediti tudi aktivno dejanje v smeri njene uresničitve, kar pa ni bilo izpolnjeno, saj se obtoženec oškodovancu ni približal, da bi mu grožnjo izrekel blizu, niti ga ni iskal drugje kot v službi, torej na samem pri odhodu iz službe, morebiti doma ali kjerkoli drugje, saj za izpolnitev zakonskih znakov kaznivega dejanja po četrtem odstavku 299. člena KZ-1 ni potrebno, da bi bile grožnje uresničene ali skoraj uresničene, ter ni potreben neposredni fizični stik ali neposredno poseganje v osebni prostor oškodovanca.

Izrek

I.Pritožba zagovornice se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II.Obtoženca se oprosti plačila sodne takse kot stroška pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1.Okrožno sodišče v Ljubljani je z uvodoma navedeno sodbo obtoženega A. A. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja preprečitve uradnega dejanja ali maščevanja uradni osebi po četrtem odstavku 299. člena KZ-1. Po 57. in 58. členu KZ-1 je obtožencu izreklo pogojno obsodbo, v kateri se mu po četrtem odstavku 299. člena KZ-1 v zvezi s tretjim odstavkom 299. člena KZ-1 določi kazen 1 (eno) leto zapora, ki ne bo izrečena, če obtoženec v preizkusni dobi 3 (treh) let, ki se šteje od pravnomočnosti te sodbe, ne bo storil novega kaznivega dejanja. Po drugem odstavku 105. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) se oškodovanca B. B. s premoženjskopravnim zahtevkom v višini 5.000,00 EUR napoti na pravdo. Po četrtem odstavku 95. člena ZKP se obtoženca oprosti povrnitve stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP. Po prvem odstavku 95. člena ZKP pa je dolžan plačati potrebne izdatke oškodovanca.

2.Zoper sodbo se je pritožila zagovornica iz vseh pritožbenih razlogov po členu 370. ZKP, predvsem zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in posledično kršitev materialnega prava kot tudi kršitev ZKP, pa tudi glede kazenske sankcije. Predlagala je, da Višje sodišče v Ljubljani pritožbi ugodi, napadeno sodbo razveljavi ter obdolženca oprosti vsakršne krivde in kazni oziroma podredno, da sodbo razveljavi in vrne v ponovno odločanje prvostopnemu sodišču.

3.Pritožba ni utemeljena.

4.Po proučitvi podatkov spisa in razlogov izpodbijane sodbe v okviru pritožbenih navedb sodišče druge stopnje ugotavlja, da je prvostopenjsko sodišče pravilno in popolno ugotovilo vsa odločilna dejstva, izvedlo vse potrebne dokaze, jih posamično in v medsebojni povezavi logično in natančno ocenilo, na tej osnovi napravilo pravilne dokazne zaključke in zanje navedlo prepričljive razloge ter na tej podlagi s stopnjo verjetnosti prepričanje, ki se zahteva za izrek obsodilne sodbe, ugotovilo tako objektivne kot subjektivne zakonske znake očitanega kaznivega dejanja, obtoženca pa utemeljeno spoznalo za krivega kaznivega dejanja po četrtem odstavku 299. člena KZ-1.

5.Pritožbena graja zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja je neutemeljena. V obravnavanem primeru se je sodišče prve stopnje namreč lotilo natančne analize dejanskega stanja, pravilno je presodilo obtoženčev zagovor, natančno je analiziralo konsistentno in logično izpovedbo oškodovanca, ki je ves čas postopka v bistvenem izpovedoval enako, in jo ocenjevalo tudi v povezavi z drugimi dokazi, predvsem z izpovedbami prič (tedanjih oškodovančevih sodelavcev in nadrejenih) ter z listinskimi dokazi.

6.Pritožnica si neutemeljeno prizadeva za izrek oprostilne sodbe s tem, ko navaja, da znaki očitanega kaznivega dejanja niso dokazani oziroma podani in posledično samo kaznivo dejanje, katerega je bil obtoženec spoznan za krivega, ni dokazano.

7.Iz pritožbe smiselno izhaja tudi, da si zagovornica podredno prizadeva, da bi sodišče upoštevalo milejšo, privilegirano obliko očitanega kaznivega dejanja iz petega odstavka 299. člena KZ-1. V konkretnem primeru niso podani pogoji za navedeno obliko kaznivega dejanja, saj kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje (21. točka izpodbijane sodbe) v dokaznem postopku ni bilo ugotovljeno, da bi bil storilec izzvan k storitvi obravnavanega kaznivega dejanja z nezakonitim ravnanjem uradne osebe, pa tudi ne, da bi bila med morebitno nezakonitostjo ravnanja uradne osebe in dejanjem storilca podana vzročna zveza.

Iz spisa zgolj izhaja, da je obtoženec zoper oškodovanca in redarja C. C. vložil kazensko ovadbo zaradi kaznivega dejanja zlorabe uradnega položaja ali uradnih pravic po 257. členu KZ-1, da je zoper mestne redarje pri njihovih nadrejenih vložil številne pritožbe glede njihovega dela, zoper oškodovanca konkretno pa pritožbo zaradi domnevne opustitve dolžnega ravnanja in prekoračitve pooblastil, vendar kot izhaja iz spisovnega gradiva nepravilnosti oziroma nezakonitosti postopanja oškodovanca niso bile ugotovljene. Glede na časovno sosledje kazenske ovadbe podane s strani oškodovanca in ovadb, pritožb ter predlogov za inšpekcijske nadzore, podanih s strani obtoženca, tudi ni mogoče slediti pritožbenim navedbam, da se oškodovanec ni čutil ogroženega in da je podal kazensko ovadbo zoper obtoženca zgolj iz maščevanja obtožencu.

Zagovornica v pritožbi priznava, da je obtoženec nedvomno karakterno zaradi svojih osebnih okoliščin naporna oseba, obenem pa sicer pravilno ugotavlja, da zgolj to dejstvo to ne bi smelo vplivati na izrek obsodilne sodbe. Karakterne posebnosti obtoženca se po mnenju zagovornice odražajo zgolj kot neprijetnost v medsebojni komunikaciji, čemur pa sodišče druge stopnje, ko presoja konkretno ravnanje obtoženca, ne more pritrditi. Strinja se s sodiščem prve stopnje, da na ugotovitve in zaključke glede obstoja ter dokazanosti kaznivega dejanja v luči izvedenih dokazov ne vplivajo navedbe o tem, da je obtoženec Jehova priča in posledično zavezan k nenasilju ter navedbe o njegovih značajskih potezah, saj se v kazenskem postopku ne presojajo značajske in osebnostne lastnosti obtoženca v postopku in tudi ne gre za podajanje vrednostne sodbe o obtožencu, pač pa se presoja zgolj to, ali ima konkretno (očitano) ravnanje obtoženca vse objektivne in subjektivne zakonske znake kaznivega dejanja ter ali so ti zakonski znaki prepričljivo dokazani. V konkretnem primeru tudi ni relevantno, kako se je počutil obtoženec v zvezi s predlogom za odvzem poslovne sposobnosti, saj se postopek za postavitev obtoženca pod skrbništvo ni uvedel, poleg tega pa se v konkretnem primeru presoja njegova dejanja zoper oškodovanca in ne utemeljenost predlogov za upravne in sodne postopke z drugim predmetom obravnavanja.

9.Zagovornica neupravičeno poskuša vnesti dvom v pravilnost zaključkov sodišča prve stopnje z navedbo, da bi sodišče moralo upoštevati razliko med kaznivim dejanjem grožnje po 135. členu KZ-1 in kaznivim dejanjem po četrtem odstavku 299. člena KZ-1, ter da iz sodbe ne izhaja dejanska nevarnost, ki konkretno grozi, da se bo sprevrgla v poškodbo zavarovane dobrine, pri čemer po mnenju pritožnice dejansko, torej konkretno, ogroženost oškodovanca ni izkazana. Sodišče druge stopnje izpostavlja, da se kaznivo dejanje maščevanja uradni osebi po četrtem odstavku 299. člena KZ-1 od kaznivega dejanja grožnje po 135. členu KZ-1 razlikuje (med drugim) v tem, da mora biti pri prvem podan dodatni zakonski znak maščevanja uradni osebi. To kaznivo dejanje bo torej podano, kadar se bo storilec maščeval uradni osebi zaradi opravljenih uradnih dejanj, ki jih je ta izvedla v okviru svojih pravic sama ali po drugi uradni osebi.

Slednje je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo pri presoji kaznivega dejanja po četrtem odstavku 299. členu KZ-1, ko je v 20. točki sodbe navedlo, da se je obtoženec z izrečenimi grožnjami maščeval oškodovancu, ker je ta predhodno njegovi ženi zaradi nepravilnega parkiranja izdal plačilni nalog.

10.Pritožnica sicer pravilno povzema teoretična izhodišča in sodno prakso, ko navaja, da za razliko od kaznivega dejana po 135. členu KZ-1, pri katerem za obstoj kaznivega dejanja zadošča, da je storilec z resno grožnjo vzbudil občutek ogroženosti, mora biti pri kaznivem dejanju po četrtem odstavku 299. člena KZ-1 dejansko (konkretno) ogrožena osebna varnost oškodovanca.

Kaznivo dejanje bo podano tedaj, ko bo grožnja resna, torej taka, da je objektivno zmožna doseči občutek ogroženosti drugega, kar je odvisno od okoliščin vsakega posameznega primera, usmerjena pa mora biti zoper oškodovančevo življenje in telo. Pri tem sodišče izhaja iz vsebine izrečene grožnje in okoliščin, ki zadevajo odnose med obtožencem in oškodovancem.

Obstoj ogroženosti osebne varnosti oškodovanca je v opisu kaznivega dejanja zadostno konkretiziran ter ga je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo kot prepričljivo dokazano dejstvo.

11.Zagovornica je v pritožbi v korist obtoženca povzela izpovedbe oškodovanca in prič, a v pomembnem delu selektivno, določene izjave pa je izvzela iz celotnega konteksta izpovedb, s čimer je skušala dejanje obtoženca minimizirati. V nasprotju s tem, kar je povzela zagovornica, je oškodovanec navedel, da je ženo seznanil s telefonskim klicem, vendar se ni spomnil, kdaj je to storil. Vsekakor pa po mnenju sodišča druge stopnje ta okoliščina nima take teže kakor ji jo pripisuje pritožnica. Zagovornica je tudi zanemarila dejstvo, da je D. D. prepričljivo izpovedal, da je o izrečenih grožnjah obvestil oškodovanca oziroma mu prenesel to, kar je obtoženec v telefonskem pogovoru izrekel. Izpovedal je tudi, da so redarji tarča žalitev občanov večkrat na leto in da mu je v službi že kdo kdaj grozil. D. D. v nasprotju s pritožbenimi navedbami ni izpovedal zgolj, da je obtoženec oškodovanca pošiljal v "p. m.", ampak tudi, da je povedal, da bo oškodovanca čakal pred vhodom na mestno redarstvo in ga bo razbil, ter da je bolje, da oškodovanca najdejo policisti, preden ga najde obtoženec, ker če ga bo našel on, ga bo ubil. Navedenih besed obtoženca v nasprotju z mnenjem zagovornice torej ni moč opredeliti zgolj kot folklorno izražanje slabe volje, ampak gre za resne grožnje zoper življenje in telo uradne osebe. Zagovornica tudi ni navedla ozadja in okoliščin izpovedbe E. E., in sicer, da je napisal uradni zaznamek z namenom, da se bo kasneje, ko bo pozvan na sodišče, bolj podrobno spomnil dogodka, pri čemer je že takrat pričakoval, da bo s tem v zvezi pozvan na sodišče, saj je bilo v primeru A. A. že večkrat tako, ter da je slišal klic obtoženca in pogovor oškodovanca z obtožencem, ker je bil takrat v službi popoldne. Slednje (popoldanski delovni čas) sicer potrjuje tudi dopis Mestnega redarstva. Res je, da se F. F. ni spomnil, ali je oškodovanec zahteval kakšno premestitev, vendar pa zagovornica ni navedla, da je izpovedal tudi, da je oškodovanec podal odpoved pogodbe o zaposlitvi, ter da ne ve, kako se je oškodovanec počutil po grožnjah, vendar pa take grožnje prizadenejo vsakogar. Poleg tega, kar je navedla zagovornica, je G. G. izpovedal še, da je normalno, da je človek v takih primerih prestrašen in da se sprašuje, kaj bi se lahko zgodilo, ter da je treba takšne grožnje vzeti resno, res pa je, da se ni spomnil, kako je grožnje dojel oškodovanec, je pa dopustil možnost, da je oškodovanec zahteval premestitev.

12.Z napačnim, pomanjkljivim oziroma selektivnim povzemanjem izpovedbe oškodovanca in izpovedb prič D. D., E. E., F. F. in G. G., v nadaljevanju pa tudi razlogov izpodbijane sodbe, pritožnica ne more vnesti dvoma v oceno verodostojnosti oškodovanca in prič in pravilnost ugotovljenega dejanskega stanja v izpodbijani sodbi ter utemeljiti pritožbenega stališča, da oškodovanec groženj ni vzel resno, da se ni počutil ogroženega in prestrašenega zaradi besed obtoženca, da se besede sploh niso nanašale nanj in niso bile izrečene njemu, ter da so znaki kaznivega dejanja po 135. členu KZ-1 težko dokazljivi, vsekakor pa bistveno bolj dokazljivi kot znaki kaznivega dejanja po četrtem odstavku 299. člena KZ-1.

13.Sodišče prve stopnje je natančno in pravilno analiziralo besedno sporočilo obtoženca namenjeno oškodovancu v celotnem dejanskem kontekstu obravnavanega historičnega dogodka in pravilno zaključilo, da so bile grožnje resne v objektivnem smislu, pa tudi oškodovanec jih vzel resno, počutil se je ogroženega in prestrašenega zaradi besed, ki mu jih izrekel obtoženec, besede pa so se nanašale nanj in so bile izrečene njemu (v razmaku dveh dni je obtoženec grožnje izrekel enkrat preko telefonskega klica neposredno oškodovancu, o posrednih grožnjah, ki so se nanašale nanj in jih je v dveh telefonskih klicih izrekel obtoženec na škodo oškodovanca, pa je bil slednji obveščen s strani sodelavcev D. D., E. E.), njegova osebna varnost je bila ogrožena. Navedeno je dokazano z izpovedbo oškodovanca v povezavi z izpovedbami ostalih zaslišanih prič ter z njegovim ravnanjem po dogodku (dan po zadnjem klicu je podal ustno ovadbo oziroma predlog za pregon, zaprosil je za premestitev na drugo delovno mesto in podal odpoved pogodbe o zaposlitvi). Sodišče prve stopnje je v točkah 23 do 26 izpodbijane sodbe zelo natančno obrazložilo, da je šlo za resne grožnje, ki so pri oškodovancu dejansko vzbudile občutke ogroženosti, prestrašenosti in strahu, ogroženost pa je tudi objektivno izkazana ter navedlo prepričljive razloge, ki jih pritožbeno sodišče sprejema in se v izogib ponavljanju nanje v celoti sklicuje. Ob tem niso relevantne pritožbene navedbe, da obtoženec nima orožja, da nihče od zaslišanih sodelavcev oškodovanca ni imel izkušnje, ki bi kazala na ogrožanje življenja, torej, da bi bili znaki kaznivega dejanja "objektivizirani". Kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje je namreč v konkretnem primeru upoštevajoč vse okoliščine dogodka v preko telefona izrečenih resnih grožnjah sama po sebi vsebovana resna in konkretna ogrozitev osebne varnosti oškodovanca kot uradne osebe. Že sam izrek resne grožnje, usmerjene zoper oškodovanca v konkretno ugotovljenih okoliščinah pa pomeni konkretno ogrožanje osebne varnosti oškodovanca, ta pa se odraža v oškodovančevem objektiviziranem občutku osebne ogroženosti oziroma nevarnosti.

Sodišče druge stopnje pri tem pritrjuje stališču v izpodbijani sodbi, da ne zadostuje zgolj subjektivni občutek ogroženosti, ampak je potrebno izhajati iz povprečne osebe, ki se čuti objektivno ogroženo, kar je v konkretnem primeru podano.

14.Kot neutemeljene pa sodišče druge stopnje zavrača tudi pritožbene navedbe, da bi verbalni grožnji moralo slediti tudi aktivno dejanje v smeri njene uresničitve, kar pa ni bilo izpolnjeno, saj se obtoženec oškodovancu ni približal, da bi mu grožnjo izrekel blizu, niti ga ni iskal drugje kot v službi, torej na samem pri odhodu iz službe, morebiti doma ali kjerkoli drugje, saj za izpolnitev zakonskih znakov kaznivega dejanja po četrtem odstavku 299. člena KZ-1 ni potrebno, da bi bile grožnje uresničene ali skoraj uresničene, ter ni potreben neposredni fizični stik ali neposredno poseganje v osebni prostor oškodovanca.

15.Na drugačen zaključek ne more vplivati tudi sklicevanje pritožnice na sodbo Višjega sodišča v Ljubljani II Kp 13365/2015, saj opis ravnanj obtožencev v navedeni zadevi sam po sebi ni vseboval nikakršne opredelitve ogrozitve osebne varnosti oškodovanca (resne grožnje), nadaljevanje opisa pa je bila le navedba subjektivnih občutkov oškodovanca in ni šlo za objektivizirano konkretizacijo zakonskega znaka ogrozitve njegove varnosti. V zadevi, ki je predmet sedaj obravnave pred sodiščem druge stopnje, pa so v opisu kaznivega dejanja podane in tudi dokazane resne grožnje zoper življenje in telo oškodovanca in je zato pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da je bila osebna varnost oškodovanca dejansko objektivno grožena in ni bila podana zgolj njegova navedba, da se je počutil subjektivno ogroženega.

16.Tudi dejstvo, da naj bi obtoženec s svojim aktivnim ravnanjem v razmerju do uradnih oseb zgolj iskal svojo pravico (kot hlapec Jernej), pravico, kakor jo razume na svoj način, da se pritožuje, da išče krivce zaradi po njegovem mnenju nepravičnega stalnega kaznovanja zaradi napačnega parkiranja ter mnenje zagovornice, da je sporno dejstvo, da se taksista, ki pripelje potnike ali pride iskat potnike, kaznuje zaradi napačnega parkiranja, ne more vplivati na odločitev v obravnavani zadevi in ne upravičuje storitve obravnavanega kaznivega dejanja. Svojo pravico bi obtoženec moral iskati na drugačen način, izključno s pomočjo pravnih sredstev, česar se nenazadnje tudi sicer poslužuje.

17.Glede na ugotovljeno sodišču prve stopnje tudi ni moč očitati bistvenih kršitev postopka. Konkretno je pritožnica navedla, da je sodišče prihajalo samo s seboj v nasprotje, predvsem pa v nasprotje s tistim, kar je na listinah (C2) in izpovedbami prič, ter da o odločilnih dejstvih (ogroženosti oškodovanca) ni nobenih dokazov oziroma da izvedeni dokazi nasprotujejo znakom očitanega kaznivega dejanja. Zatrjevanega nasprotja v odločilnih razlogih sodbe sodišče druge stopnje ne najde. Sodišče prve stopnje do zaključkov o relevantnih dejstvih prišlo na podlagi natančne in celovite analize vseh zbranih dokazov. Vsebino zapisa v delovnem nalogu (C2, C3) pa je pravilno ovrednotilo glede na stanje listine same (slabša kvaliteta kopije delovnega naloga, saj zadnje črke zapisa niso razvidne) in glede na izpovedbe prič, kar je obrazložilo.

18.Čeprav pritožnica odločbe o kazenski sankciji ne izpodbija konkretizirano, je pritožbeno sodišče preizkusilo izpodbijano sodbo tudi v tem delu, saj pritožba zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, ki se poda v korist obdolženca, obsega tudi pritožbo zaradi odločbe o kazenski sankciji (386. člen ZKP). Preizkus izpodbijane sodbe v zvezi z odločbo o kazenski sankciji je pokazal, da je sodišče prve stopnje obtožencu upravičeno izreklo sankcijo opominjevalne narave - pogojno obsodbo in v njenem okviru določilo kazen zapora ter preizkusno dobo v primernem trajanju. Pri odločitvi je pravilno ovrednotilo nevarnost konkretnega kaznivega dejanja, težo storjenega dejanja, stopnjo ogrožanja in kršitve pravno zavarovanih dobrih, stopnjo obtoženčeve krivde (direktni naklep), olajševalne okoliščine (časovno oddaljenost - od storitve dejanja je namreč poteklo že 8 let, in obtoženčeve osebne okoliščine) ter obteževalne okoliščine, predvsem obtoženčevo predkaznovanost. Za svojo odločitev je v točkah 29, 30 in 31 izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje navedlo prepričljive razloge, ki jih pritožbeno sodišče sprejema in se v izogib ponavljanju nanje v celoti sklicuje ter na tej podlagi zaključuje, da je bila obtoženemu izrečena zakonita, primerna in pravična kazenska sankcija.

19.Po pojasnjenem je sodišče druge stopnje pritožbo zagovornice zavrnilo kot neutemeljeno in ker tudi ni našlo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (383. člen ZKP), je sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.

20.Iz enakih razlogov kot sodišče prve stopnje (obtoženec prejema nizke prihodke, nima premoženja, dolžan je preživljati tri otroke in mu je bila tudi odobrena brezplačna pravna pomoč za zastopanje in svetovanje pred sodiščem prve stopnje) pa je sodišče druge stopnje ocenilo, da bi plačilo sodne takse ogrozilo njegovo preživljanje in vzdrževanje oseb, ki jih je dolžan preživljati, zato ga je na podlagi četrtega odstavka 95. člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 98. člena ZKP oprostilo plačila sodne takse kot stroška pritožbenega postopka.

-------------------------------

1Bobnar, Tatjana: preprečitev uradnega dejanja ali maščevanje uradni osebi, v: Veliki znanstveni komentar posebnega dela Kazenskega zakonika (KZ-1) (ur. Korošec, Filipčič. Devetak), 3. knjiga, Uradni list Republike Slovenije, Pravna fakulteta Univerze v Ljubljani, Ljubljana 2023, str. 526.

2Prav tam, str. 525-526; Sodba VSRS XI Ips 12400/2013-334 z dne 23. 7. 2013.

3Prav tam, str. 526; Sodba VSRS I Ips 44709/2012-181 z dne 19. 5. 2016.

4Sodba VSRS I Ips 28011/2010-55 z dne 19. 1. 2012, točka 6.

5Pri tem se sodišče prve stopnje smiselno sklicuje na sodno prakso VSRS: Sodba VSRS I Ips 58397/2017 z dne 25. 1. 2024; Sodba VSRS I Ips 26381/2011-135 z dne 6. 9. 2012; Sodba VSRS XI Ips 12400/2013-334 z dne 23. 7. 2013; Sodba VSRS I Ips 49894/2018 z dne 18. 11. 2021.

6Sodba VSRS I Ips 49894/2018 z dne 18. 11. 2021.

Zveza:

Kazenski zakonik (2008) - KZ-1 - člen 135, 299, 299/4, 299/5

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.