Jedro

Bistvena za odločitev v obravnavanem primeru je tako presoja, od kdaj je trajala zunajzakonska skupnost pravdnih strank, ali dejansko že od leta 1992, kot si je prizadeval dokazati toženec, ali kasneje od leta 1995, kot je zatrjevala tožnica. Zunajzakonska skupnost, kot to pravilno pojasnjuje sodišče prve stopnje, ima namreč za moškega in žensko enake pravne posledice, kot če bi sklenila zakonsko zvezo, če ni bilo razlogov, zaradi katerih bi bila zakonska zveza med njima neveljavna (prvi odstavek 12. člena ZZZDR). Premoženje, ki ga zakonca (v obravnavanem primeru zunajzakonska partnerja) pridobita z delom v času trajanja zakonske zveze (zunajzakonske skupnosti), je njuno skupno premoženje (drugi odstavek 51. člena ZZZDR). Zunajzakonska skupnost mora navzven kazati lastnosti in okoliščine, ki dokazujejo skupno prebivanje, skupno gospodinjstvo, ekonomsko skupnost in soodvisnost, seveda s predpostavko notranjega čustvenega razmerja. Temeljiti mora na svobodni odločitvi o skupnem življenju, na obojestranski čustveni navezanosti, vzajemnem spoštovanju, zaupanju in medsebojni pomoči (13. in 14. člen ZZZDR). Glede na postavljeni tožbeni zahtevek toženca je bilo dokazno breme o vprašanju obstoja zunajzakonske skupnosti v času nakupa stanovanja na tožencu.

Resda je važen čas pravnoposlovne pridobitve določenega premoženja, saj je s tem podana podlaga za opredelitev premoženja kot dela skupnega premoženja ali kot posebno premoženje, vendar v obravnavanem primeru ne gre prezreti dejstva, da je bilo stanovanje odplačevano v obrokih, zatorej se postavlja vprašanje ali ni bil morebiti vsaj del odplačan že v času trajanja zunajzakonske skupnosti pravdnih strank, seveda po predhodni ugotovitvi, kdo je dal denar za obroke in za končno poplačilo.

Izrek

Pritožbi se ugodi, sodba sodišča prve stopnje se v celoti razveljavi in se zadeva vrne istemu sodišču v novo sojenje.

Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z uvodoma citirano sodbo potem, ko je ugotovilo terjatev tožeče stranke (v nadaljevanju tožnica) do tožene stranke (v nadaljevanju toženec, I. točka izreka) in terjatev toženca kot tožnika po nasprotni tožbi (v nadaljevanju toženec) do tožnice (II. točka izreka), ti medsebojno pobotalo (III. točka izreka). Nadalje je tožencu naložilo v plačilo 13.637,03 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 24. 3. 2010 dalje do plačila (IV. točka izreka), v presežku pa tožbeni zahtevek tožnice kot neutemeljen zavrnilo (V. točka izreka). Toženca je zavezalo tudi k povrnitvi pravdnih stroškov tožnice v višini 830,79 EUR, po preteku paricijskega roka z zakonskimi zamudnimi obrestmi (VI. točka izreka), tožbena zahtevka toženca po nasprotni tožbi, tako primarnega kot tudi podrednega je kot neutemeljena zavrnilo (VII. in VIII. točka izreka).

2. Zoper takšno odločitev se po svoji pooblaščenki pritožuje toženec. Uveljavlja vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) in se v pritožbenem predlogu zavzema za spremembo izpodbijane sodbe v smeri pritožbenih izvajanj oziroma podrejeno za njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Ne strinja se z odločitvijo sodišča prve stopnje tako glede temelja kot tudi višine prisojenega zneska. V obširni pritožbi opozori na številne absolutne in relativne kršitve določb pravdnega postopka, prav tako pa meni, da je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo dejansko stanje.

3. Tožnica na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba je utemeljena.

5. V skladu s 350. členom ZPP preizkusi sodišče druge stopnje sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu ter v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer po uradni dolžnosti pazi na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. (razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje) ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava.

6. Sodišče druge stopnje ugotavlja, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo očitanih bistvenih (absolutnih in relativnih) kršitev pravdnega postopka iz 339. člena ZPP, pa tudi ne kršitev postopka, na katere mora paziti v okviru uradnega preizkusa po določilu drugega odstavka 350. člena ZPP.

7. Tožnica je v času trajanja zunajzakonske skupnosti (24. 6. 1998) tožencu podarila ½ nepremičnine – stanovanja št. 11 v V. nadstropju na K. ulici 11 v M. (v nadaljevanju stanovanje). Zakonska zveza, ki sta jo tožnica in toženec sklenila 9. 9. 1999, je bila s sodbo Okrožnega sodišča v Mariboru z dne 7. 4. 2009 v zvezi s sklepom o popravi sodbe z dne 8. 5. 2009, razvezana dne 8. 5. 2009. Tožnica zahteva s tožbo vrnitev darila, ker njegova vrednost ni sorazmerna njenemu premoženjskemu stanju (drugi odstavek 84. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih, v nadaljevanju ZZZDR). Ker je toženec svoj nepremičninski delež na omenjenem stanovanju z darilno pogodbo z dne 1. 12. 2008 podaril svoji hčerki S. L., zahteva tožnica vrednost odsvojenega darila v smislu tretjega odstavka 84. člena ZZZDR. Toženec uveljavlja v pobot vrednost vlaganj v stanovanje (6.930,00 EUR) ter si z nasprotno tožbo prizadeva dokazati ničnost darilne pogodbe, ker je v času nakupa stanovanja med njima že trajala zunajzakonska skupnost in je stanovanje predstavljalo njuno skupno premoženje, podredno pa si prizadeva darilno pogodbo razveljaviti, saj naj bi jo pravdni stranki sklenili v zmoti.

8. Sodišče prve stopnje je glede na trditveno in dokazno podlago strank zaključilo: - vsebina darilne pogodbe, sklenjene v obliki notarskega zapisa z dne 24. 6. 1998 je določna, in sicer je tožnica kot darovalka podarila tožencu ½ nepremičnine - stanovanja, kar je toženec kot obdarjenec sprejel; - v času sklenitve darilne pogodbe sta pravdni stranki živeli v zunajzakonski skupnosti; - v notarskem zapisu darilne pogodbe sta pravdni stranki po nasvetu notarja priredili čas trajanja njune zunajzakonske skupnosti (10 let); - pravdni stranki sta darilno pogodbo lastnoročno podpisali in bili ob tem pravilno opozorjeni na posledice razveze in vračanja daril po 84. členu ZZZDR; - stanovanje je kupila tožnica 24. 2. 1993 po določbah Stanovanjskega zakona in predstavlja njeno posebno premoženje; - tožnica je do konca leta 1994 prijateljevala z M.J.; - tožnica in toženec sta skupaj živela od leta 1993 oziroma 1994, v zunajzakonski skupnosti med oktobrom 1995 in septembrom 1999 (nato sta se poročila); - toženec je s svojim delom prispeval k povečanju vrednosti stanovanja, zato je upravičen do povrnitve vlaganj, katerih vrednost po oceni sodnega izvedenca gradbene stroke V. B. znaša na dan 1. 12. 2008 6.930,00 EUR; - ½ stanovanja predstavlja 21.450,00 EUR, kar ni običajna vrednost darila, zato ga je toženec ob razvezi zakonske zveze dolžan vrniti.

Navedeni razlogi in zaključki sodišča prve stopnje so zaenkrat preuranjeni in jih pritožbeno sodišče tudi glede na pritožbene očitke ne more sprejeti.

9. Pritožbeno ni sporno, da je bilo stanovanje kupljeno 24. 2. 1993, bistveno pa je, ali je bila v času nakupa med pravdnima strankama že vzpostavljena zunajzakonska skupnost in če je že bila, pa tudi sicer, se utemeljeno zastavi vprašanje, ali je bilo glede na obročno plačevanje kupnine (zadnji obrok je bil plačan 28. 3. 1996) stanovanje plačano zgolj s sredstvi tožnice (kot njeno posebno premoženje) oziroma njenega sina ali tudi iz skupnega premoženja pravdnih strank oziroma iz skupne blagajne.

10. Bistvena za odločitev v obravnavanem primeru je tako presoja, od kdaj je trajala zunajzakonska skupnost pravdnih strank(1), ali dejansko že od leta 1992, kot si je prizadeval dokazati toženec, ali kasneje od leta 1995, kot je zatrjevala tožnica. Zunajzakonska skupnost, kot to pravilno pojasnjuje sodišče prve stopnje, ima namreč za moškega in žensko enake pravne posledice, kot če bi sklenila zakonsko zvezo, če ni bilo razlogov, zaradi katerih bi bila zakonska zveza med njima neveljavna (prvi odstavek 12. člena ZZZDR). Premoženje, ki ga zakonca (v obravnavanem primeru zunajzakonska partnerja) pridobita z delom v času trajanja zakonske zveze (zunajzakonske skupnosti), je njuno skupno premoženje (drugi odstavek 51. člena ZZZDR). Zunajzakonska skupnost mora navzven kazati lastnosti in okoliščine, ki dokazujejo skupno prebivanje, skupno gospodinjstvo, ekonomsko skupnost in soodvisnost, seveda s predpostavko notranjega čustvenega razmerja. Temeljiti mora na svobodni odločitvi o skupnem življenju, na obojestranski čustveni navezanosti, vzajemnem spoštovanju, zaupanju in medsebojni pomoči (13. in 14. člen ZZZDR)(2). Glede na postavljeni tožbeni zahtevek toženca je bilo dokazno breme o vprašanju obstoja zunajzakonske skupnosti v času nakupa stanovanja na tožencu. Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku presodilo, da toženec tega dejstva ni uspel dokazati. Takšna dokazna ocena pa sodišča druge stopnje vsaj zaenkrat ne prepriča. Namreč ni mogoče spregledati dejstva, da je sodišče prve stopnje v zvezi s tem upoštevalo predvsem izpovedbe prič na strani tožnice, medtem ko v obrazložitvi izpodbijane sodbi ni razlogov, zakaj ni verjelo tožencu in pričam na njegovi strani (niti jih vseh ni zaslišalo), ki so pojasnile obstoj in trajanje zunajzakonske skupnosti med pravdnima strankama, in katerih izjave so skladne, kar ni mogoče ugotoviti pri izpovedbah prič tožnice. Sodišče druge stopnje zato utemeljeno dvomi v pravilnost vseh zgoraj povzetih ugotovitev, saj si je sodišče prve stopnje subjektivno prepričanje o navedenih dejstvih ustvarilo zgolj na podlagi dokazov tožnice, ni pa upoštevalo dokazov toženca, vseh dokazov skupaj oziroma zaključki ne temeljijo na oceni celotnega dokaznega postopka (8. člen ZPP). Tako tudi ni mogoče slediti razlogom sodišča prve stopnje v 20. točki obrazložitve, kjer pojasnjuje, zakaj je zaslišalo določene priče ostalih predlaganih pa ne, saj je kljub takšnim razlogom po prepričanju pritožbenega sodišča ostalo dejansko stanje glede bistvene okoliščine, in sicer začetka trajanja ter izpolnjenih pogojih za zunajzakonsko skupnost med pravdnima strankama, sporno. Nenazadnje pa je ostal sporen tudi obseg prijateljevanja tožnice z M.J. in posledično njegov vpliv na začetek in trajanje zunajzakonske skupnosti med pravdnima strankama, upoštevajoč dejstvo, da sta pravdni stranki že od konca leta 1993 oziroma začetka leta 1994, tudi po pričevanju tožničinega sina B. R. in snahe R. R., skupaj živeli v M., na kar utemeljeno opozarja pritožba.

11. Resda je važen čas pravnoposlovne pridobitve določenega premoženja, saj je s tem podana podlaga za opredelitev premoženja kot dela skupnega premoženja ali kot posebno premoženje, vendar v obravnavanem primeru ne gre prezreti dejstva, da je bilo stanovanje odplačevano v obrokih, zatorej se postavlja vprašanje ali ni bil morebiti vsaj del odplačan že v času trajanja zunajzakonske skupnosti pravdnih strank, seveda po predhodni ugotovitvi, kdo je dal denar za obroke in za končno poplačilo.

12. Toženec je s pritožbo, v kateri ponuja svojo dokazno oceno, uspel omajati zaključke sodišča prve stopnje. Glede na naravo stvari in okoliščine primera, ko sodišče prve stopnje številnih pravnih in dejanskih vprašanj (koliko je za stanovanje prispevala tožnica (s posebnim ali skupnim premoženjem) in koliko njen sin, obseg prijateljevanja tožnice z M.J., ali sta imeli pravdni stranki skupno blagajno in če, od kdaj dalje) še ni obravnavalo, pritožbeno sodišče ne more samo dopolnjevati postopka oziroma odpravljati teh pomanjkljivosti. Zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter v skladu z določbo prvega odstavka 354. ZPP in 355. člena istega zakona je potrebno sodbo sodišča prve stopnje v celoti razveljaviti in vrniti zadevo istemu sodišču v novo sojenje. To bo moralo v ponovljenem postopku popolno razjasniti dejansko stanje ter dokazno oceniti (izvesti) vse predlagane in izvedene dokaze. Ponovno bo moralo odločiti ali so bili podani vsi elementi, ki opredeljujejo zunajzakonsko skupnost že v času nakupa stanovanja in pri odločitvi upoštevati tudi, da je posebno premoženje zakonca oziroma zunajzakonskega partnerja lahko zgolj premoženje, ki ga ima ob sklenitvi zakonske zveze oziroma zunajzakonske skupnosti, in premoženje, ki ga pridobi v času trajanja takšne zveze, vendar ne z delom. Ugotoviti bo moralo, kdo je v končni fazi plačal stanovanje, kdaj in s čigavimi sredstvi ter vse upoštevati pri ponovnem odločanju.

13. Zveza med tožnico in tožencem se je začela in je trajala v času, ko sta bila oba že starejša, oba sta imela svoji družini in svoje bivališče. Drži, da ne gre za enako situacijo kot pri dveh mladih ljudeh, ki imata namen ustvariti družino, vendar mora biti prav zato namen živeti v skupnosti, izenačeni z zakonsko zvezo, toliko bolj izražen in poudarjen. Zgolj prijateljevanje in občasno (čeprav pogosto) skupno bivanje in čustvena navezanost brez zavestnega elementa živeti skupaj v polnem pomenu besede ne zadoščata. Navedeno naj sodišče prve stopnje upošteva zlasti pri presoji tožničinega prijateljevanja z M.J..

14. Sodišče prve stopnje bo moralo vnovič odločiti tudi o pravdnih stroških, ki jih je bilo treba, zaradi razveljavitve odločitve o glavni stvari, prav tako razveljaviti. Glede na pritožbena izvajanja o povrnitvi priglašenih stroškov prevoza odvetnika toženca naj sodišče prve stopnje pri ponovnem odločanju upošteva tudi določbe Uredbe o davčni obravnavi povračil stroškov in drugih dohodkov iz delovnega razmerja v zvezi s Tar. št. 6003 Zakona o odvetniški tarifi.

15. Odločitev o stroških pritožbenega postopka je na podlagi tretjega odstavka 165. člena ZPP pridržana za končno odločbo.

Op. št (1): Glede ugotovitve obstoja zunajzakonske skupnosti ni mogoče postaviti samostojnega zahtevka, temveč se obstoj takšne skupnosti vedno ugotavlja v postopku za ugotovitev pravice ali dolžnosti, v katerem je to vprašanje prejudicialnega pomena – sodba VS II Ips 349/2009. Op št. (2): Sodba VS II Ips 825/2009 z dne 31.5.2012.