Jedro

Z navedbami, ki izpodbijajo ugotovitev v pravnomočnem sklepu, da obtoženec ni imel rednih dohodkov za preživljanje in da njegovo podjetje še ni začelo delovati, vložnik zahteve za varstvo zakonitosti uveljavlja zmotno ugotovitev dejanskega stanja, kar pa po 2.odst. 420.čl. ZKP ni razlog, iz katerega bi bilo mogoče vložiti navedeno izredno pravno sredstvo.

Izrek

Zahteva zagovornika obtoženega P.N. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

S sklepom Okrožnega sodišča v Ljubljani z dne 16.6.2000 v zvezi s sklepom Višjega sodišča v Ljubljani z dne 6.7.2000 je bil na podlagi 5. odstavka 361. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) zoper obtoženega P.N. iz pripornega razloga po 3. točki 1. odstavka 201. člena ZKP podaljšan pripor še do pravnomočnosti sodbe, vendar najdlje do izteka izrečenih jima enoletnih zapornih kazni.

Zoper ta pravnomočen sklep je zagovornik obtoženega P.N. dne 10.7.2000 zaradi kršitve kazenskega zakona in zaradi bitvene kršitve kazenskega postopka po 11. točki 1. odstavka 371. člena ZKP na podlagi 420. člena ZKP vložil zahtevo za varstvo zakonitosti.

Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi ugodi in izpodbijano pravnomočno odločbo spremeni tako, da ugodi njegovi pritožbi zoper sklep sodišča prve stopnje in pripor zoper obtoženega P.N. odpravi.

Vrhovni državni tožilec svetnik mag. J.F., ki je na zahtevo odgovoril na podlagi 2. odstavka 423. člena ZKP, navaja, da zatrjevana kršitev kazenskega zakona, ki je sodišče tudi ni moglo zagrešiti, saj ni obravnavalo vprašanj s področja materialnega kazenskega prava iz kazenskega zakonika, ni podana. V pravnomočnem sklepu je sodišče navedlo razloge o vseh procesno pravnih odločilnih dejstvih in so nasprotna vložnikova zatrjevanja brez podlage. Zagovornik obtoženega P.N. meni, da so v pravnomočni odločbi določena dejstva in okoliščine napačno ocenjena, vendar to ne pomeni zatrjevane bistvene kršitve določb kazenskega postopka, marveč uveljavljanje razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, ki ne more biti predmet zahteve za varstvo zakonitosti. Če pritožbeno sodišče ni odgovorilo na navedbe v pritožbi, to ni pomembno, ker se določba 395. člena ZKP po določbah 403. člena istega zakona ne uporablja v pritožbenem postopku zoper sklepe. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevo za varstvo zakonitosti zavrne.

Zahteva zagovornika obtoženega P.N. za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Vložnik zahteve uveljavlja kršitev kazenskega zakona, vendar je ne po vsebini, ne kako drugače, v ničemer ne konkretizira. Ta navedba je v tolikšni meri posplošena, da sploh ni mogoče preizkusiti njene utemeljenosti.

Zagovorniku obtoženega P.N. ni mogoče pritrditi niti, ko izpostavlja, da je podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki 1. odstavka 371. člena ZKP, kajti ne drži, da v izpodbijanem pravnomočnem sklepu niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih.

Da bi pri obtoženem P.N. ne bil podan utemeljen sum, kot temeljni pogoj za odreditev in poznejše podaljšanje pripora, vložnik zahteve niti ne zatrjuje. V izpodbijani pravnomočni odločbi so navedene tako okoliščine, ki se nanašajo na kaznivo dejanje (teža dejanja, način storitve in dobra organiziranost storilcev), kakor tudi tiste iz prejšnjega življenja obtoženega P.N. (da zoper njega zaradi premoženjskih deliktov ter kaznivega dejanja ugrabitve tečejo trije kazenski postopki pri Okrožnem sodišču in pri Okrajnem sodišču v Ljubljani) in o razmerah, v katerih ta obtoženec živi (da v času odreditve pripora rednih dohodkov za preživljanje ni imel in da njegovo podjetje še ni pričelo delovati), ki kažejo na konkretno in realno nevarnost, da bi obtoženec, če bi bil izpuščen na prostost, s kaznivimi dejanji nadaljeval. V pravnomočnem sklepu je tudi obrazloženo, zakaj sodišči ugotavljata, da je podaljšanje pripora zoper obtoženega P.N. neogibno potrebno ter da je podana sorazmernost med težo kaznivega dejanja in posegom v njegovo pravico do osebne svobode.

Z navedbo, da v napadenem pravnomočnem sklepu sodišče ni upoštevalo, da je obtoženec nekaznovan, zagovornik obtoženega P.N. izpodbija ugotovitev sodišča, da je priporni razlog ponovitvene nevarnosti pri obtoženem P.N. podan, kljub temu da doslej še ni bil obsojen. Tudi s trditvami, da na podlagi kazenskih postopkov, ki tečejo zoper obtoženca zaradi kaznivih dejanj, ki niso istorodna, da kljub temu, da je eno od teh časovno odmaknjeno že 5 let, zanj obtoženec ni bil obsojen, kar da kaže na dvomljivost obtožbe, da so bila v enem primeru predlagana le preiskovalna dejanja, zagovornik obtoženega P.N. graja dokazno presojo, ki jo je glede obtoženčeve ponovitvene nevarnosti, na podlagi kazenskih postopkov, ki tečejo zoper obtoženca, sprejelo sodišče v izpodbijanem pravnomočnem sklepu. Enako velja tudi za navedbe vložnika zahteve, da ima obtoženi P.N. zaradi zadrževanja v priporu veliko škodo, ker je zastalo delo v njegovem podjetju, ki je komaj začelo delovati, da ima obtoženec dokončano avtoličarsko šolo, da je imel dohodke tako, da živi v skupnem gospodinjstvu z materjo M.N. in izvenzakonsko partnerico T.Č., ki sta obe redno zaposleni in mu zato tudi onidve lahko gmotno pomagata, tako da ni nobene potrebe, da bi se preživljal s kaznivimi dejanji. Vložnik zahteve tako podaja lastno videnje o obtoženčevih gmotnih razmerah in izpodbija ugotovitev v pravnomočnem sklepu, da obtoženec ni imel rednih dohodkov za preživljanje in da njegovo podjetje še ni začelo delovati. Na ta način zagovornik obtoženega P.N. v zahtevi uveljavlja zmotno ugotovitev dejanskega stanja, kar pa po 2. odstavku 420. člena ZKP ni zakonska podlaga, iz katere bi bilo mogoče vložiti zahtevo za varstvo zakonitosti.

Vložnikova navedba, da bi moralo sodišče upoštevati, da je bil v času odločanja o pritožbi zoper sklep o podaljšanju pripora obtoženec v priporu že 5 mesecev in 10 dni, ter da je na mizeren, usmiljenja vreden položaj pripornikov opozoril v eni od svojih zadnjih katehez tudi papež Janez Pavel II., v ničemer ne morejo spremeniti ugotovitve, da je izpodbijani pravnomočni sklep, ki vsebuje vse sestavine, predpisane v 201. členu ZKP, zakonit. Glede na navedene razloge je Vrhovno sodišče, potem ko je spoznalo, da v zahtevi zatrjevane kršitve zakona niso podane, zahtevo zagovornika obtoženega P.N. za varstvo zakonitosti na podlagi 425. člena ZKP zavrnilo kot neutemeljeno.