Jedro

Delavec je upravičen do višjega plačila za drugo, zahtevnejše delovno mesto le, če po odredbi delodajalca opravlja vse naloge zahtevnejšega oziroma drugega delovnega mesta in ne le posamezne naloge, ki spadajo v delokrog drugega zahtevnejšega delovnega mesta.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Stranki sami krijeta vsaka svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožničin primarni tožbeni zahtevek, s katerim je zahtevala, da se Aneks k sklepu št. ..., ki ga je tožena stranka podpisala dne 14. 8. 2008 ter odločba Komisije za pritožbe tožene stranke z dne 13. 8. 2008 kot nezakonita razveljavita in se tožečo stranko uvrsti na delovno mesto režiser, ki je v Aneksu h Kolektivni pogodbi javnega zavoda RTV Slovenja (točka I/1 izreka) in da ji je tožena stranka dolžna obračunati premalo izplačano bruto plačo v znesku 27.861,30 EUR, od tega zneska plačati pripadajoče davke in prispevke, neto znesek pa ji izplačati s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne zapadlosti posameznega mesečnega zneska, kot so razvidni iz točke I/2 izreka sodbe (točka I/2 izreka). Zavrnilo je tudi podredni tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna skleniti s tožečo stranko aneks k sklepu št. ..., s tem da jo uvrsti na delovno mesto režiser, ki je v Kolektivni pogodbi javnega zavoda RTV Slovenija določeno pod šifro delovnega mesta ... (točka II izreka sodbe). S sklepom, ki pa ni pod pritožbo, je podredno tožbo v preostalem zavrglo (točka III. izreka). Tožeči stranki pa je naložilo, da je dolžna toženi stranki povrniti stroške postopka v višini 330,48 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, v 8 dneh (točka IV izreka sodbe).

Zoper sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odstavku 338. člena ZPP pritožuje tožeča stranka in predlaga, da pritožbeno sodišče njeni pritožbi ugodi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da zaključek sodišča prve stopnje, da tožnica ni opravljala vseh nalog delovnega mesta režiser, ni pravilen.

Sodišče prve stopnje je napačno povzelo izpoved priče A.A., saj je ta izpovedal, da je bila prevedba delovnega mesta režiser II odvisna od tega ali je delavec oddaje realiziral ali je delal zahtevnejša dela. Priča je tudi izpovedala, da glavnega argumenta za prevedbo tožnice na delovno mesto realizator oddaj VII/2, ne ve. Po vsej verjetnosti pa je temu botrovalo dejstvo, da tožnica ni delala na delovnem mestu režiser I, da nima zaključenega AGRTF in da je opravljala dela realizatorja in ne režije.

Tožnica je zaslišana kot stranka jasno izpovedala, da je pred prevedbo in tudi po tem, opravljala dela in naloge režiserja. Realizator realizira obstoječe stanje in ne dodaja svojemu izdelku avtorskega dela, režiser pa pri ustvarjanju svojega dela dodaja svojo avtorsko noto, sodeluje pri kreiranju scenarija, pri postavljanju vlog in podobno. Priči B.B. in C.C. sta na zaslišanju dne 6. 12. 2012 jasno izpovedali, da sta s tožnico sodelovali pri pripravi oddaj. C.C. je izpovedala, da je tožnica sodelovala kot režiserka pri oddaji ..., kjer je imela vedno pripravljen režijski koncept in je vodila ekipo, prav tako pa je imela pripravljen scenarij, priča B.B. pa je povedala, da je oddaja ..., pri kateri je s tožnico sodelovala, najzahtevnejša oddaja.

Tako je tožnica opravljala naslednja dela in sicer režiranje najzahtevnejših oddaj, oblikovanje in pripravljanje režijskega koncepta, pisanje scenarija, vodenje snemalne ekipe na terenu, sodelovanje pri oblikovanju vsebinske in finančne zasnove, usklajevanje in vodenje finalizacije najzahtevnejših oddaj v ..., sodelovanje s produkcijsko in kreativno skupino pri pripravah in izvedbi projekta, napotki za izdelavo grafike in trika, sodelovanje pri pripravi scen, kostumov, snemalnih mest oziroma celostne podobe oddaj.

Tožena stranka je podala odgovor na pritožbo, v katerem predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrne in tožeči stranki naloži plačilo stroškov pritožbenega sodišča Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb postopka iz drugega odstavka 350. člena v zvezi s 366. členom Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji) in na pravilno uporabo materialnega prava. Po izvedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo nobene izmed kršitev postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, da je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje in nanj tudi pravilno uporabilo materialno pravo.

Sodišče prve stopnje je o tej zadevi že odločilo. S sklepom opr. št. I Pd 2644/2008 z dne 13. 6. 2011 je tožbo zavrglo. Pritožbeno sodišče je s sklepom opr. št. Pdp 656/2011 z dne 13. 12. 2011 pritožbi tožnice ugodilo in izpodbijani sklep razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek. Sodišče prve stopnje je v novem sojenju odločilo meritorno s sedaj izpodbijano sodbo.

Predmet tega individualnega delovnega spora je pravilnost prevedbe plače in delovnega mesta tožnice ob uveljavitvi novega plačnega sistema, ki temelji na Zakonu o sistemu plač v javnem sektorju (ZSPJS, Ur. l. RS, št. 56/2002 in naslednji) in izplačilo razlike v plači med 32. in 41. plačnim razredom.

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožničin tožbeni zahtevek, ker je ugotovilo, da je izpodbijana odločba o prevedbi osnovne plače in njeni uvrstitvi v plačni razred pravilna in zakonita. Pri prevedbi so bila upoštevana določila Zakona o sistemu plač v javnem sektorju (ZSPJS, Ur. l. RS, št. 52/2002 in nadaljnji) in sicer 49.a, 49.b, 49.c in 49.č člen. Tožeča stranka je imela na delovnem mestu režiser II osnovni količnik delovnega mesta v višini 3,00 ter dodatke, ki so skladno s 49.b členom ZSPJS predmet prevedbe, v višini 0,612 količnika. Skupen količnik je tako znašal 3,612, tako da je nominalni znesek plače tožničinega delovnega mesta znašal 1.476,33 EUR. Najbližji plačni razred iz priloge 1 ZSPJS je bil 30 plačni razred, katerega vrednost je znašala 1.472,13 EUR. Delovno mesto režiser II je bilo prevedeno v delovno mesto ... realizator oddaj VII/2, ki je bilo z Aneksom h Kolektivni pogodbi javnega zavoda RTV Slovenija (Aneks, Ur. l. RS, št., 69/2008), uvrščeno v 32. izhodiščni razred. Tožena stranka je pri določitvi plačnega razreda za izračun plače tožnici pravilno izhodiščni plačni razred povečala za pet napredovanj skladno z Merili o napredovanju ob prevedbi osnovnih plač javnih uslužbencev A., upoštevala tudi zmanjšanje za en plačni razred po 14. členu ZSPJS in tožnici določila 36. plačni razred. Ob tem je sodišče prve stopnje ugotovilo, da se je delovno mesto režiser I, v vsakem primeru prevedlo na delovno mesto ... režiser, medtem ko se je delovno mesto režiser II, na katerem je delala pred prevedbo tožnica, prevajalo na delovno mesto ... realizator oddaj VII/2 in na delovno mesto ... režiser. Prevedba je bila odvisna od tega, ali je imel delavec k pogodbi o zaposlitvi sklenjen aneks za opravljanje dodatnega dela in s tem določen tudi dodatni količnik za izračun osnovne plače. Tožeča stranka ni zatrjevala, da bi imela sklenjen takšen aneks k pogodbi o zaposlitvi. Tako je sodišče prve stopnje štelo, da je bila prevedba pravilna. Ugotovilo pa je tudi, da tožnica ni opravljala vseh del in nalog delovnega mesta ... režiser, saj ni vodila snemalne knjige, ni dajala napotkov za izdelavo grafike in trika, prav tako pa tudi ni režirala dram in filmov. Iz tega razloga je tožbeni zahtevek tožnice zavrnilo.

Pritožbeno sodišče se v celoti strinja z dokazno oceno, dejanskimi in pravnimi zaključki sodišča prve stopnje, zato v skladu s 1. odstavkom 360. člena ZPP v zvezi s pritožbenimi navedbami, ki so odločilnega pomena le še dodaja: Tožnica je imela pred prevedbo sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto režiser II, ki ga je tožena stranka prevedla v delovno mesto ... realizator oddaj VII/2. Zaključek sodišča prve stopnje, da je bila prevedba ustrezna in zakonita, je pravilen. Skladno z avtentično razlago 49.a člena ZSPJS je potrebno pri prevedbi izhajati iz zadnje formalno sklenjene pogodbe o zaposlitvi. Podlaga za prevedbo je nominalni znesek osnovne plače javnega uslužbenca in delovnega mesta, določen v individualnem pravnem aktu, ne pa dejansko delo javnega uslužbenca. Delovna mesta, ki so določena v Aneksu, so bila določena na podlagi usklajevanj in pogajanj med socialnimi partnerji, pri čemer je bil predmet pogajanja tudi uvrščanje posameznih delovnih mest v plačne razrede, kar izhaja tudi iz izpovedi priče A.A.. Tožena stranka je bila tako dolžna pri določanju vrednosti posameznega delovnega mesta oziroma njegovega izhodiščnega plačnega razreda spoštovati vrednotenje, kot sta ga socialna partnerja dogovorila v Aneksu. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je tožnica zatrjevala, da bi morala biti prevedena na delovno mesto režiser zato, ker je pred in po prevedbi opravljala dela in naloge tega delovnega mesta in je tako želela, da jo tožena stranka prevede na delovno mesto glede na delo, ki ga je dejansko opravljala. Delavec pa je upravičen do višjega plačila za drugo, zahtevnejše delovno mesto le, če po odredbi delodajalca opravlja vse naloge zahtevnejšega oziroma drugega delovnega mesta in ne le posamezne naloge, ki spadajo v delokrog drugega zahtevnejšega delovnega mesta. Kot pa je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, tožnica vseh del delovnega mesta režiser ni opravljala.

Neutemeljene so pritožbene navedbe, da je sodišče prve stopnje napačno povzelo izpoved priče A.A.. Kot je pravilno povzelo sodišče prve stopnje, iz izpovedi te priče izhaja, da se je delovno mesto režiser II prevajalo v delovno mesto realizator ter v delovno mesto režiser, kar je bilo odvisno od tega, ali je delavec oddaje realiziral ali pa je delal zahtevnejša dela in imel za to tudi sklenjen aneks. Delovno mesto režiser I pa je bilo v vsakem primeru prevedeno na delovno mesto režiser. To delovno mesto je bilo v pogajanjih določeno za 41. plačni razred, kar je visoko, in je bilo s socialnimi partnerji dogovorjeno, da gredo na ta delovna mesta režiserji, ki imajo ustrezno izobrazbo in ki tudi režirajo oddaje. Tožnica s toženo stranko ni imela sklenjenega aneksa in tudi ni imela ustrezne izobrazbe. Obe zaslišani priči C.C. in B.B. sta s tožnico sodelovali. B.B. je izpovedala, da je tožnica pri nastajanju oddaje ... in oddaje ..., ki je najzahtevnejša oddaja, sodelovala kot režiserka, C.C. pa, da je pri oddaji ... pripravljala režijski koncept in vodila ekipo. Vedno je hotela imeti pripravljen natančen scenarij in če se je zaradi pomanjkanja časa zgodilo, da ta ni bil tako natančen, sta se pogovorili, kako pripraviti posamezno oddajo, saj je vedno želela imeti natančne usmeritve. Iz njunih izpovedb tako izhaja, da je posamezna dela delovnega mesta režiser tožnica sicer opravljala, vendar pa ne vseh.

Glede na navedeno je pritožba tožeče stranke neutemeljena, zato jo je pritožbeno sodišče zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Izrek o pritožbenih stroških temelji na 154., 155. in 165. členu ZPP. Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje pritožbene stroške, tožena stranka pa svoje stroške postopka krije sama, saj z odgovorom na pritožbo k odločitvi ni bistveno pripomogla.