Jedro

Po določbi 45. člena Kolektivne pogodbe za cestno gospodarstvo (Ur.

l. RS. št. 16/96), mora delavec v primeru neopravičenega izostanka z dela in neizvrševanja dela plačati delodajalcu odškodnino v višini enkratnega zneska povprečnega zaslužka delavca v preteklih treh mesecih, obračunano za število neopravičenih ur izostanka z dela, zato je sodišče utemeljeno naložilo delavcu plačilo odškodnine, ker je z dela neopravičeno izostal, pred tem pa je višino odškodnine ugotovil delodajalec v postopku po 72. členu ZTPDR.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je izdalo sodbo zaradi izostanka s katero je toženi stranki naložilo, da je dolžna plačati tožeči stranki znesek 5.663,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 6.3.1998 dalje do plačila in ji povrniti stroške postopka v znesku 33.918,00 SIT, vse v 8 dneh pod izvršbo.

Zoper zgoraj navedeno sodbo se v odprtem pritožbenem roku pritožuje tožnik z laično pritožbo s katero se zavzema, da sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi in zahtevek zavrne. Navaja, da je odločitev sodišča nekorektna glede na razmere v podjetju kjer je bil zaposlen 2 leti. V sodbi ni ugotovljeno, da bi naredil kakršnokoli škodo, s tem ko so mu prekinili delovno razmerje pa so ga postavili v negotov socialni položaj.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo zaradi izostanka v okviru določb Zakona o pravdnem postopku iz leta 1977 (Ur. l. SFRJ, št. 4/77 - 27/90), glede na določbe 2. odst. 499. čl. Zakona o pravdnem postopku iz leta 1999 (ZPP, Url. RS, št. 26/99). 2. odst. 353. čl. ZPP-77 določa, da se sodba zaradi izostanka ne more izpodbijati zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

Pritožbeno sodišče tako pritožbe tožnika ni obravnavalo glede navedb o napačni ugotovitvi dejanskega stanja, temveč je le presojalo ali so bili podani pogoji za izdajo sodbe na podlagi izostanka, kot jih določa 332. čl. ZPP-77. Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje glede pravilne uporabe materialnega prava in absolutnih bistvenih kršitev določb postopka in ugotovilo, da je sodišče prve stopnje materialno pravo pravilno uporabilo ter da v postopku ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb postopka.

Pritožbeno sodišče je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo določbe ZPP-77 o izdaji sodbe zaradi izostanka (332. čl.). Iz dejstev, ki so navedena v tožbi namreč izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka, ta dejstva pa tudi niso v nasprotju z dokazi ki jih je predložila tožeča stranka, oz. z dejstvi, ki so splošno znana. Tožba je bila tožencu pravilno vročena, le ta pa nanjo ni podal odgovora. Toženec je bil tudi pravilno vabljen na obravnavo dne 28.9.1999, katere se ni udeležil, svoje odsotnosti pa tudi ni opravičil. Odločitev sodišča prve stopnje je sprejeta tudi ob pravilni uporabi materialnega prava, saj Zakon o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (ZTPDR, Ur. l. SFRJ, št. 60/89, 42/90) v 70. čl. določa, da delavec, ki povzroči pri delu oz. v zvezi z delom namenoma ali iz hude malomarnosti organizaciji škodo, jo mora povrniti. 72. čl. istega zakona določa, da škodo in okoliščine, v katerih je nastala, njeno višino in povzročitelja ugotavlja pristojni organ organizacije. Če delavec v 3 mesecih ne povrne škode, ugotovljene s sklepom pristojnega organa, se sproži postopek pred sodiščem.

Iz dokumentacije, ki se nahaja v spisu izhaja, da je tožeča stranka izvedla ustrezni postopek v katerem je ugotovila odškodninsko odgovornost tožene stranke in ker le ta škode ni povrnila v roku 3 mesecev je vložila tožbo pred sodiščem.

Uveljavljala je odškodnino, ki jo je odmerila po določilih 45. čl. Kolektivne pogodbe za cestno gospodarstvo (Ur. l. RS, št. 16/96), ker je tožena stranka neopravičeno izostala v dneh 19.8.1997, 26.9.1997 in 2 uri 22.8.1997. 45. čl. branžne kolektivne pogodbe določa, da v primeru neopravičenega izostanka z dela in neizvrševanja dela znaša višina odškodnine enkratni znesek povprečnega zaslužka delavca v preteklih treh mesecih, obračunana za število neopravičenih ur izostanka z dela.

Glede na vse navedeno je pritožba tožnika neutemeljena, zato jo je pritožbeno sodišče zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

Določbe ZTPDR je pritožbeno sodišče uporabilo kot predpis Republike Slovenije na temelju določb 1. odst. 4. čl. Ustavnega zakona o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Ur.

l. RS, št. 1/91-I in 45/1/94).