Jedro

Dobrovernost posesti se predpostavlja; nasprotno je predmet dokazne ocene.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je tožencu naložilo, da mora izprazniti gospodarsko poslopje, ki stoji na parc. št... k.o..., in ga z dvoriščem vred izročiti v posest tožniku. Naložilo mu je tudi, da mora tožniku izročiti v posest parcelo št... k.o... s prepovedjo nadaljnjega poseganja v lastninsko pravico tožnika na parc. št... in .. omenjene k.o. Tožbeni zahtevek iz nasprotne tožbe na ugotovitev, da je toženec solastnik do 1/3 njive v izmeri 81 m2 s parcelno št. ., vl. št... k.o... in dvorišča in gospodarskega poslopja, oboje na parc. št... iste k.o., je zavrnilo. Pritožbo tožene stranke je sodišče druge stopnje zavrnilo kot neutemeljeno in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.

Proti tej sodbi vlaga toženec revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in predlaga njeno spremembo z zavrnitvijo tožbenega zahtevka ter ugoditvijo zahtevku iz nasprotne tožbe, ali pa razveljavitev sodb nižjih sodišč in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Izpodbijana sodba opira svoja sklepanja na podatke prejšnjih pravd med pravdnima strankama, vendar pa te podatke napak presoja. Ko je toženec v prejšnjih pravdah govoril, da mu je sestra O. A. sporne nepremičnine dala v posest, je s tem mislil, da mu jih je dala v last. Podarila mu jih je ustno, izročitev je bila opravljena, pomanjkanje obličnosti pa sanirano v skladu z določbo 73. člena Zakona o obligacijskih razmerjih. Zato je toženec dobroverni posestnik spornih nepremičnin in je zaradi poteka več kot 20 letne priposestvovalne dobe na njih pridobil lastninsko pravico tudi s priposestvovanjem.

Tožeča stranka na revizijo ni odgovorila, Vrhovno državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o njej ni izjavilo (tretji odstavek 390. člena ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Toženec tudi v reviziji utemeljuje svojo lastninsko pravico na spornih nepremičninah na podlagi dveh izhodišč. Po prvem naj bi postal lastnik z njihovo podaritvijo in izročitvijo v letu 1962 (pri čemer naj bi pomanjkanje obličnosti bilo ob uporabi določbe 73. člena ZOR sanirano), po drugem pa naj bi lastninsko pravico pridobil z dobroverno, več kot 20-letno nemoteno posestjo (28. člen ZTLR). V prvem primeru je bilo dokazno breme na njegovi strani, v drugem pa je zaradi predpostavke dobrovernosti posesti (tretji odstavek 72. člena ZTLR) tožnik moral dokazovati nedobrovernost. Vendar pa se je v dokaznem postopku na nižjih stopnjah oboje prepletlo. Čim toženec ni dokazal obstoja ustne darilne pogodbe, je ob trditveni podlagi nasprotne tožbe postala dobrovernost posesti spornih nepremičnin vprašljiva. Tožeča stranka je namreč zatrjevala, da je toženec bil nedobroverni posestnik prav zato, ker so mu nepremičnine bile dane le v (začasno) uživanje, ki ga je bilo konec, ko jih je pokojna O. A. s pogodbo o dosmrtnem preživljanju izročila tožniku, ta pa jih je zato zahteval zase. Toženčevo stališče torej pade na točki dejanskih ugotovitev o tem, da mu pokojna O. A. spornih nepremičnin (niti) ustno ni podarila. Ko je dokazno ocenjeno, da nepremičnine niso bile z daritvijo izročene v last, pade ob pomanjkanju drugačne trditvene podlage tudi zatrjevana dobrovernost posesti. Toženec torej neutemeljeno poseduje sporne nepremičnine, zaradi česar jih mora tožniku izročiti.

Revizija sicer obširno razlaga, zakaj se ne strinja z razlogi izpodbijane sodbe, vendar pa z navedbo revizijskega razloga zmotne uporabe materialnega prava vsebinsko posega v področje dejanskih ugotovitev. Pri tem sicer pravilno interpretira določbe ZTLR o varstvu lastninske pravice in določbe ZOR o konvalidaciji pogodbe, ki ji manjka obličnost, vendar pa sprejete dejanske ugotovitve po povedanem podpirajo tako uporabo teh zakonskih določb, ki je v prid tožeči stranki. Revizije pa seveda ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (3. točke 385. člena ZPP).

Izpodbijani sodbi tako ni mogoče očitati niti v reviziji zatrjevanih nepravilnosti, niti tistih napak, na katere je po določbi 386. člena ZPP revizijsko sodišče dolžno paziti po uradni dolžnosti. Zato je bilo treba revizijo zavrniti kot neutemeljeno (393. člen ZPP).