Jedro

Ob dejstvu, da tožena stranka ni imela posebej sistemiziranega delovnega mesta svetovalnega delavca za učno pomoč, je sodišče prve stopnje utemeljeno ugotovilo obstoj delovnega razmerja tožnice za delovno mesto svetovalni delavec in ji prisodilo osnovno plačo, ki je za to delovno mesto določena.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka sama krije svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo in sklepom odločilo, da je bila tožeča stranka v delovnem razmerju pri toženi stranki od 1. 1. 2015 do 31. 8. 2018 z vsemi pravicami in obveznostmi, ki izhajajo iz delovnega razmerja za določen čas s polnim delovnim časom na delovnem mestu svetovalna delavka z osnovno mesečno plačo navedenega delovnega mesta (točka I izreka). Toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožečo stranko za čas od 1. 1. 2015 do 24. 6. 2018 prijaviti v obvezna zavarovanja ter ji izplačati razliko med neto plačo, ki bi jo prejemala na delovnem mestu svetovalne delavke, in plačilom za delo, ki ga je prejemala pri toženi stranki za čas od 1. 1. 2015 do 24. 6. 2018, ko je pri njej delala na podlagi pogodb civilnega prava, vse z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od zapadlosti posameznega zneska dalje do plačila (točka II izreka). Naložilo ji je plačilo regresa za letni dopust za leto 2014 v višini 115,33 EUR bruto, za leto 2015 v višini 346,00 EUR bruto, za leto 2016 v višini 696,00 EUR bruto in za leto 2017 v višini 790,73 EUR bruto, vse skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od neto zneskov od 2. 7. v tekočem letu dalje do plačila (točka III izreka). Zavrnilo je tožbeni zahtevek za priznanje obstoja delovnega razmerja za čas od 1. 9. 2014 do 31. 12. 2014 in od 1. 9. 2018 dalje, za prijavo v obvezna zavarovanja in plačilo razlike v plači za čas od 1. 9. 2014 do 31. 12. 2014; za izstavitev pogodbe o zaposlitvi in uvrstitev tožnice v 37. plačni razred, povečan v skladu z merili tožene stranke za napredovanje, ter za plačilo zakonskih zamudnih obresti na neto zneske regresa od drugačnega datuma, kot je dosojeno v točki III izreka (točka IV izreka). Tožbo je zavrglo za obračun plače ter plačilo davkov in prispevkov za čas od 1. 9. 2014 do 24. 6. 2018, za obračun in odvod davkov in prispevkov za regrese za letni dopust za leta 2014, 2015, 2016 in 2017 (točka V izreka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna povrniti tožeči stranki stroške postopka v višini 343,49 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od izdaje sodbe dalje do plačila, v roku 8 dni pod izvršbo (točka VI izreka).

2. Zoper ugodilni sodbe se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu ZPP. Pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo v izpodbijanem delu spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, oziroma podredno da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Ne strinja se z zaključkom sodišča prve stopnje, da je tožnica v okviru svojega dela opravljala dodatno strokovno pomoč po Pravilniku o dodatni strokovni in fizični pomoči za otroke s posebnimi potrebami. Izvajala je le učno pomoč kot eno od oblik dodatne strokovne pomoči. Delo je opravljala od ponedeljka do četrtka in je bila vse počitnice prosta. Nepravilen je zaključek sodišča prve stopnje, da je tožnica z opravljanjem dela opravila polno delovno obveznost ter da je delala na delovnem mestu strokovne svetovalne delavke. Po pravilih, ki veljajo za ugotavljanje učiteljeve delovne obveznosti, je ugotavljalo delovno obveznost svetovalnega delavca, kar ni pravilno. Zaradi uporabe napačnih materialno pravnih predpisov je posledično zmotno odločilo, da je tožnica v času od 1. 1. 2015 do 24. 6. 2018 opravila polno delovno obveznost za delovno mesto svetovalne delavke. Odločilo je samovoljno, mimo trditev tožnice ter mimo zakonskih določb. Zmotno je štelo, da za delovno mesto svetovalne delavke velja določba 6. alineje prvega odstavka 121. člena ZOFVI. Svetovalni delavci ne opravljajo učne obveznosti, temveč le individualizirane programe za učence oziroma dijake. Pri obračunavanju delovne obveznosti se ne razlikujejo od drugih delavcev. Sodišče prve stopnje je drugačno ugotovitev, da gre pri delovnem mestu svetovalne delavke za delovno mesto, na katerem se opravlja učna obveznost, izvedlo mimo trditev tožnice. Sodba je v tem delu obremenjena z absolutno bistveno kršitvijo določb postopka, poleg tega pa gre za zmotno uporabljeno materialno pravo. Ni pravilen zaključek sodišča prve stopnje o konstantnosti dela tožnice. Tožnica je po preračunu delala 24,40 ur (tedensko), z upoštevanjem odmora za malico pa 27 ur. Opravila je 27 učnih ur po 45 minut, kar skupaj znaša 20 ur in 25 minut. To bi zadoščalo za polovično delovno obveznost delovnega mesta svetovalne delavke. Sodba VDSS opr. št. Pdp 846/2015 se nanaša na delo učitelja in ni primerljiva z obveznostjo delovnega mesta svetovalnega delavca. Delo svetovalne službe opredeljuje 67. člen ZOFVI, ki določa, da v javnem vrtcu oziroma šoli deluje svetovalna služba, ki svetuje otrokom, učencem, vajencem, dijakom, učiteljem in staršem. Svetovalna služba sodeluje pri pripravi in izvedbi individualiziranih programov za otroke s posebnimi potrebami. Tožnica je opravljala le dve od 24 delovnih nalog delovnega mesta svetovalne delavke. To predstavlja 4,16 % delovnih nalog tega delovnega mesta. Zmoten je zaključek sodišča prve stopnje, da je tožena stranka v skladu z ZJU dolžna sistemizirati delovno mesto za učno pomoč. Katalog delovnih mest za srednje šolstvo takega delovnega mesta ne predvideva. Tožnica je izvajala izključno učno pomoč in za to je izpolnjevala pogoje za opravljanje dela.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah uveljavljenih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb postopka, ki jih uveljavlja pritožba, niti tistih, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje ter na tako ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo.

5. Ni podana bistvena kršitev določb postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP s tem, ker naj bi sodišče prve stopnje mimo trditev tožnice ugotovilo, da gre pri delovnem mestu svetovalne delavke za delovno mesto, na katerem se opravlja učna obveznost. Tožnica je navajala vrsto in obseg zadolžitev, ki jih je v vtoževanem obdobju opravljala, med drugim tudi pedagoško delo. Zato ni utemeljeno stališče pritožbe, da je sodišče prve stopnje mimo trditev tožnice upoštevalo, da za delovno mesto svetovalne delavke velja določba 6. alineje prvega odstavka 121. člena Zakona o financiranju vzgoje in izobraževanja (ZOFVI, Ur. l. RS, št. 12/96 in nasl.), ki določa, da je v okviru z zakonom in s kolektivno pogodbo določenega tedenskega polnega delovnega časa tedenska učna obveznost za strokovne delavce, ki imajo učno obveznost oziroma sodelujejo pri pouku, največ 30 ur.

6. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je imelo tožničino delo, ki ga je v času od 1. 1. 2015 do 31. 8. 2018 opravljala pri toženi stranki na podlagi sklenjenih podjemnih pogodb, vse elemente delovnega razmerja v smislu določbe 4. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/13 in nasl.). Bila je prostovoljno vključena v organiziran delovni proces pri toženi stranki in v njem za plačilo, osebno in nepretrgano opravlja delo po navodilih in pod nadzorom tožene stranke. Sodišče je ugotovilo, da je polni delovni čas opravljala delo in naloge delovnega mesta ... svetovalna delavka. Pritožba glede ostalih elementov delovnega razmerja nima razlogov, v okviru preizkusa po uradni dolžnosti glede pravilne uporabe materialnega prava (350. člen ZPP) pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da so izpolnjeni vsi elementi delovnega razmerja iz 4. člena ZDR-1 za delovno mesto ... svetovalni delavec.

7. Pritožba neutemeljeno navaja, da tožnica ni izvajala učne obveznosti, temveč le učno pomoč, ter da zaradi tega ni dosegla polne delovne obveznosti. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnica nudila dodatno strokovno pomoč dijakom, ki jim je bila dodatna strokovna pomoč priznana z odločbo Zavoda za šolstvo po Pravilniku o dodatni strokovni in fizični pomoči za otroke s posebnimi potrebami (Pravilnik, Ur. l. RS, št. 88/13), prav tako pa tudi tistim, ki odločbe niso imeli, so pa pomoč potrebovali (in si npr. niso mogli plačati inštrukcij). Tožnica je v okviru svojega dela svetovala dijakom na področju učnih težav (za splošne predmete in tudi strokovne razen fizike in matematike), izvajala je priprave na delo, opravljala je razgovore z učitelji, razredniki in starši ter vodila različne evidence in izpolnjevala obrazce v zvezi s svojim delom. Od ponedeljka do četrtka je bila prisotna v dopoldanskem času v prostorih tožene stranke in delala z dijaki v času in na učni snovi, kot se je dogovorila z dijakom in učitelji.

8. Glede na takšne dejanske ugotovitve je tožnica sodelovala pri pouku v smislu 6. alineje 121. člena ZOFVI. Za presojo ni odločilno, da učno pomoč določa zgoraj naveden Pravilnik oziroma Zakon o usmerjanju otrok s posebnimi potrebami (ZUOPP-1, Ur. l. RS, št. 56/11 in nasl.), ki v drugem odstavku 6. člena določa, da se dodatna strokovna pomoč lahko izvaja kot pomoč za premagovanje primanjkljajev, ovir oziroma motenj, svetovalna storitev ali učna pomoč. Bistveno je, da gre po svoji naravi za delo, ki pomeni sodelovanje pri pouku. Glede na to, da je tožnica 30 ur na teden opravljala učno pomoč, je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da je delala polni delovni čas.

9. Pritožba neutemeljeno navaja, da bi tožnica delala poln delovni čas le v primeru, ko bi učno pomoč opravljala 40 ur na teden, tako kot je imela v pogodbi o zaposlitvi določeno A.A. Ne gre prezreti, da je A.A. v svoji izpovedi tožničine ure navajala kot pedagoške ure, pri čemer je tožnica po njeni izpovedi delala 15-30 ur na teden, včasih tudi več, ter da po določili 3. člena pogodbe o zaposlitvi tudi A.A. med drugim izvaja pouk.

10. Pritožba nadalje neutemeljeno izpostavlja, češ da je tožnica opravljala le dve nalogi (od 24) delovnega mesta ... svetovalni delavec. Ob dejstvu, da tožena stranka ni imela posebej sistemiziranega delovnega mesta svetovalnega delavca za učno pomoč, je sodišče prve stopnje utemeljeno ugotovilo obstoj delovnega razmerja tožnice za delovno mesto ... svetovalni delavec in ji prisodilo osnovno plačo, ki je za to delovno mesto določena.

11. Ker niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

12. Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbe, saj gre za spor o obstoju oziroma prenehanju delovnega razmerja, v katerem delodajalec v skladu s petim odstavkom 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS, Ur. l. RS, št. 2/2004 in nasl.) sam krije svoje stroške postopka, ne glede na uspeh.