Jedro

Tožnico veže pravnomočni sklep o dedovanju. Ker je tako, lahko učinke pravnomočnosti pravno prebije le z izrednimi pravnimi sredstvi. Izredno pravno sredstvo, ki ga pravni red predvideva za pravno prebijanje učinka pravnomočnosti sklepa o dedovanju, je tožba pod pogoji za obnovo postopka. Prvi (uvodni) pogoj, da sodišče takšno tožbo v polni meri vsebinsko obravnava (to pomeni: da odloči o pravnem razmerju ne glede na vsebino pravnomočnega sklepa o dedovanju) je, da tožnik uvodoma zanesljivo izkaže obstoj obnovitvenega razloga. To je nujno za samo sklepčnost tožbe po 224. členu ZD.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Tožena stranka sama krije stroške za odgovor na pritožbo.

Obrazložitev

1. V tej pravdni zadevi tožnica po pravnomočno zaključenem zapuščinskem postopku vlaga tožbo pod pogoji obnove postopka. Primarno zahteva, da ji je toženec dolžan izplačati 1/3 vrednosti stanovanja, ki je sodilo v zapuščino. Podredno pa zahteva, naj se ugotovi, da je do enotretinjskega deleža solastnica te nepremičnine.

2. Tako primarni kot podredni zahtevek je sodišče zavrnilo in tožnico obsodilo na povračilo pravdnih stroškov tožene stranke.

3. Proti takšni sodbi vlaga pritožbo tožnica. Sklicuje se na vse zakonske pritožbene razloge iz 338. člena ZPP (1). Sodišču predlaga, naj sodbo spremeni in zahtevku ugodi, če pa ne, naj jo vsaj razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje. Pritožnica, drugače od sodišča prve stopnje, še vedno meni, da so podani pogoji za obnovo postopka oziroma za uveljavljanje pravice v pravdi. Svojo utemeljitev je podala s tem, da je pridobila podatke, iz katerih je več kot razvidno, da je listina ponarejena oziroma da je oporoka neveljavna, ker je v njej neresnična volja zapustnice. Ni jasno, od kod sodišče zaključuje, da je tožnica imela možnost preverjanja zdravstvene dokumentacije in s tem tudi oporočne sposobnosti zapustnice. Takšne pravice zaradi varstva osebnih podatkov tožnica ni imela. Sicer pa pritožnica sodišču pripisuje, da tudi samo ni bilo prepričano o neobstoju pogojev za obnovo, ker se je vsebinsko ukvarjalo s samo zadevo in izvajalo dokazni postopek. V pretežnem delu pritožbe se ta osredotoča na kritiko rezervnih razlogov sodbe sodišča prve stopnje, to je vsebinskega ukvarjanja s osrednjim delom zahtevka (se pravi z vprašanji veljavnosti oporoke). Hkrati pa sodišču očita, da ni obrazložilo izvedenih dokazov.

4. Pritožba je bila vročena nasprotni stranki, ta je nanjo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Kot je bilo pravilno ugotovljeno že pred sodiščem prve stopnje, tožnico veže pravnomočni sklep o dedovanju.

7. Ker je tako, lahko učinke pravnomočnosti pravno prebije le z izrednimi pravnimi sredstvi. Ker so ta izredna, so v skladu s tem tudi pogoji zanje strogi. Če bi bilo drugače, potem bi bil institut pravnomočnosti razrahljan prek dopustnih meja, ki jih mora v okviru ustavnega načela pravne države (2. člen Ustave) zagotavljati podnačelo pravne varnosti in stabilnosti pravnih razmerij.

8. Izredno pravno sredstvo, ki ga pravni red predvideva za pravno prebijanje učinka pravnomočnosti sklepa o dedovanju, je tožba pod pogoji za obnovo postopka (224. člen ZD (2)). Prvi (uvodni) pogoj, da sodišče takšno tožbo v polni meri vsebinsko obravnava (to pomeni: da odloči o pravnem razmerju ne glede na vsebino pravnomočnega sklepa o dedovanju) je, da tožnik uvodoma zanesljivo izkaže obstoj obnovitvenega razloga. To je nujno za samo sklepčnost tožbe po 224. členu ZD. Tožba v obravnavani zadevi tega pogoja ne izpolnjuje. Tožnica namreč v tej pravdi uveljavlja nova dejstva. Ta nova dejstva se nanašajo na vsebino zdravstvene dokumentacije. Že to, kakšna je pravna kavzalnost in s tem pravna relevantnost teh dejstev, v tožbi ni izčiščeno povedano (zatrjevano). Tožba oziroma njena trditvena podlaga predstavlja nejasno nakazovanje v smeri, da je oporoka ponaredek in hkrati v smeri, da oporočiteljica ni bila oporočno sposobna. Tožnica torej, ko zasleduje jasen cilj – predhodno ugotovitev, da oporoka ni veljavna, to utemeljuje na različnih (celo v sebi kontradiktornih) pravnih hipotezah. A s temi vprašanji se navsezadnje pritožbenemu sodišču niti ni bilo treba ukvarjati. Tožba je namreč evidentno vsebinsko pomanjkljiva že glede same izkazanosti obnovitvenega razloga.

9. Nova dejstva in dokazi se namreč smejo v obnovitvenem predlogu (enako velja za tožbo po 224. členu ZD) uveljavljati le, če jih stranka brez svoje krivde (torej ob ustrezni skrbnosti) ni mogla uveljavljati v pravnomočno končanem postopku (drugi odstavek 395. člena ZPP). Te okoliščine, ki so pogoj za obnovo postopka (enako pa tudi za tožbo po 224. členu ZD), torej stranka mora izrecno zatrjevati in tudi dokazno izkazati (drugi odstavek 397. člena ZPP (3)).

10. Tega tožnica po ugotovitvah sodišča prve stopnje, ki jih pritožbeno sodišče sprejema, ni storila. Kar bi morala tožnica pojasniti, pa tega ni storila, je, zakaj s sistematičnim zbiranjem gradiva ni vsaj poizkusila začeti že v danem ji roku v okviru zapuščinskega postopka, marveč šele več let kasneje. Tisto, kar je z vidika obravnavane zadeve bistvenega pomena, ni to, da v zapuščinskem postopku ni v 15-dnevnem roku predložila prav vsega, kar sedaj ponuja v tožbi, marveč to, da v zapuščinskem postopku ni niti trdila, kaj šele predložila sploh ničesar ter veljavnosti oporoke sploh ni nasprotovala. Kaj je torej tisto, kar se je (brez njene krivde) spremenilo od stanja v zapuščinskem postopku pa do tedaj, ko je začela sistematično zbirati sedanje pravno gradivo? Kaj je torej tisto, kar jo je kasneje navedlo k temu početju, v zapuščinskem postopku pa je bila povsem pasivna? Ker tožnica tega osnovnega vprašanja ni pojasnila, pogoji za obnovo niso podani, s tem pa je tožba po 224. členu ZD nesklepčna.

11. Neveljavna oporoka, če bi šlo za ponaredek, bi kot pravno relevantno dejstvo lahko iz „navadnega“ obnovitvenega razloga po 10. točki 394. člena ZPP prerasla v obnovitveni razlog iz 6. točke 394. člena ZPP. Vendar pa bi morala tožnica v tem primeru ta razlog izkazati s pravnomočno kazensko sodbo oziroma izkazati dejstva, zaradi katerega se kazenski postopek ne more izvesti (na primer smrt storilca, itd.), hkrati pa doseči, da bi obstoj kaznivega dejanja sodišče ugotavljalo kot predhodno vprašanje v pravdi. Ta obveznost smiselno (in nedvoumno) izhaja iz 4. točke prvega odstavka 396. člena ZPP. Tudi tega tožnica ni storila.

12. Ker pogoji za obnovo postopka niso podani, je odveč vsakršno nadaljnje ukvarjanje s to pravdno zadevo. Z rezervnimi razlogi, ki jih pritožba obširno napada, se zato pritožbeno sodišče ni ukvarjalo.

13. Pritožba ni utemeljena. Ker ob tem niso podani niti razlogi, na katere pazi sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo. Procesno pooblastilo za odločitev je podano v 353. členu ZPP.

14. Tožena stranka je na pritožbo odgovorila. Vsebina odgovora na pritožbo ni takšna, da bi lahko vsaj hipotetično vplivala na položaj tožene stranke. Čim je tako, pa stroški te vloge za pravdo niso bili potrebni ter jih pritožbeno sodišče na podlagi merila iz 155. člena ZPP stranki ni priznalo.

(1) Zakon o pravdnem postopku (Ur.l. RS, št. 73/2007 – uradno prečiščeno besedilo – ter še poznejše spremembe tega predpisa)

(2) Zakon o dedovanju (Ur.l. SRS, št. 15/1976 ter poznejše spremembe tega predpisa)

(3)primerjaj tudi Lojze Ude v: Pravdni postopek, zakon s komentarjem, Ljubljana 2009, 3. knjiga, stran 597