Jedro

Načelo lojalne (evroskladne) razlage od nacionalnega sodišča zahteva, da nacionalno pravo razlaga v skladu z besedilom in namenom Direktive ter teži k dosegi njenih ciljev.

Pritožbene navedbe, da se načelo lojalne razlage uporablja le za implementacijske predpise, so pravno zgrešene. Obveznost lojalne razlage se nanaša na vse državne organe in celotno nacionalno pravo

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II.Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1.Tožnik in toženka sta sklenila Pogodbo o dolgoročnem evro kreditu z valutno klavzulo št. 000 z 28. 8. 2007 (v nadaljevanju: pogodba) in Sporazum o zavarovanju denarne terjatve (v nadaljevanju: sporazum). Predmet pogodbe je kredit v višini 395.300 CHF v evro protivrednosti z odplačilno dobo 240 mesecev. Pravdni stranki sta 28. 8. 2007 v obliki neposredno izvršljivega zapisa potrdili kreditno pogodbo in soglašali, da se v zavarovanje terjatve banke po navedeni pogodbi ustanovi zastavna pravica pri nepremičninah s parc. št. 1203/2 in 1203/3 (danes 1203/10 in 1203/11), obe k. o. X.

2.S tožbo, vloženo 12. 10. 2023, je tožnik zahteval: 1) ugotovitev ničnosti pogodbe in sporazuma, 2) neveljavnost vknjižbe hipoteke in vzpostavitev prejšnjega zemljiškoknjižnega stanja ter 3) plačilo denarnega zneska.

3.Sodišče prve stopnje je 24. 9. 2024 na tožnikov predlog izdalo začasno odredbo, s katero je začasno odložilo plačevanje obveznosti po pogodbi, pri čemer se začasni odlog plačevanja vpiše v centralni kreditni register SISBON. Toženki je prepovedalo, da bi v času trajanja začasne odredbe zaradi neplačevanja kreditne obveznosti odstopila od pogodbe ali v register SISBON vnesla podatek o povečanju neodplačne obveznosti ali datum nastanka zamude in znesek obveznosti, s katerim je kreditojemalec v zamudi (I., II. in III. točka izreka začasne odredbe). Začasna odredba začne veljati takoj in velja do pravnomočnega zaključka pravde (IV. točka izreka). V primeru kršitve prepovedi iz II. in III. točke začasne odredbe je toženka dolžna v roku 8 dni plačati denarno kazen v višini 5.000 EUR. Odločitev o pravdnih stroških je pridržalo do končne odločitve v sporu (VI. točka izreka).

4.Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo toženkin ugovor s 4. 10. 2024 zoper sklep I P 150/2023 s 24. 9. 2024.

5.Zoper ta sklep se je iz vseh pritožbenih razlogov pritožila toženka. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep spremeni tako, da njenemu ugovoru ugodi in razveljavi sklep o izdani začasni odredbi. Podrejeno predlaga razveljavitev izpodbijanega sklepa in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo odločanje. Bistvena vsebina pritožbe bo razvidna iz nadaljevanja obrazložitve, ki bo vsebovala odgovore na pravno pomembne pritožbene navedbe.

6.Tožnik je na pritožbo odgovoril in predlagal njeno zavrnitev.

7.Pritožba ni utemeljena.

8.Izpodbijana odločitev ima pravno podlago v določbah Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ) o predpostavkah za izdajo začasne odredbe zaradi zavarovanja nedenarne terjatve. Upnik mora s stopnjo verjetnosti izkazati, da ima terjatev do dolžnika ali da mu bo ta še nastala (prvi odstavek 272. člena ZIZ). Poleg te predpostavke mora s stopnjo verjetnosti izkazati še eno od predpostavk iz drugega odstavka 272. člena ZIZ: - nevarnost, da bo uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena, - nevarnost uporabe sile ali nastanka težko nadomestljive škode, oz. - da dolžnik z izdajo začasne odredbe, če bi se med postopkom izkazala za neutemeljeno, ne bi utrpel hujših neugodnih posledic od tistih, ki bi brez izdaje začasne odredbe nastale upniku.

9.Sodišče prve stopnje je, sledeč novejši praksi v postopkih v zvezi s potrošniškimi kreditnimi pogodbami v CHF1, pravilno ugotovilo vsa pravno pomembna dejstva in pravilno uporabilo materialno pravo. Pravno podlago za presojo v tej zadevi (glede verjetnosti terjatve) predstavljajo določbe Zakona o potrošniških kreditih (ZPotK), Zakona o varstvu potrošnikov (ZVPot) in temeljna načela Obligacijskega zakonika (OZ), ki jih je treba razlagati evroskladno v luči minimalne harmonizacije, kot to določata Direktiva 93/13 (v nadaljevanju: Direktiva) ter sodna praksa SEU. Slednja je formalno zavezujoč in neposredno uporabljiv pravni vir. Dogovor o kreditu v tuji valuti sodi med pogodbene pogoje iz prvega odstavka 22. člena ZVPot. Sankcija ničnosti je predpisana za pogodbene pogoje, ki bi bili do potrošnika nepošteni (23. člen ZVPot). Pogodbeni pogoji se štejejo za nepoštene, če: - v škodo potrošnika povzročijo znatno neravnotežje v pogodbenih pravicah in obveznostih strank; - povzročijo, da je izpolnitev pogodbe neutemeljeno v škodo potrošnika; - povzročijo, da je izpolnitev pogodbe znatno drugačna od tistega, kar je potrošnik utemeljeno pričakoval; ali - nasprotujejo načelu vestnosti in poštenja (prvi odstavek 24. člena ZVPot). Izhodišče presoje nepoštenosti obravnavanega pogodbenega pogoja je, da je banka, ki ima profesionalno védenje in izkušnje glede prevzetih tveganj, v razmerju do potrošnika v veliki informacijski premoči. Enakopravnost v položajih naj se zato vzpostavi z informacijsko oziroma pojasnilno obveznostjo banke (kar je dobra vera v postopkovnem smislu). Za izkaz izpolnitve pojasnilne dolžnosti banke ne zadošča njeno sklicevanje na abstraktna zakonska merila, temveč mora izkazati tudi druga ustrezna ravnanja, skladna vestnemu in poštenemu ravnanju po standardu profesionalne skrbnosti. Banka je dolžna potrošniku razkriti vse okoliščine, ki bi jih, upoštevaje svoje strokovno znanje in izkušnje, lahko poznala ob sklenitvi pogodbe, in bi lahko vplivali na njeno poznejše izvajanje. Neopravljena pojasnilna dolžnost banke pomeni ravnanje v nasprotju z načelom vestnosti in poštenja (4. alineja prvega odstavka 24. člena ZVPot), kar vodi k presoji o nepoštenosti pogodbenega pogoja in ničnosti kreditne pogodbe.

Glede procesnih kršitev

10.Pritožnica sodišču prve stopnje in izpodbijanemu sklepu neutemeljeno očita nezadostno opredelitev do njenih navedb in neobrazloženost. Sodišče prve stopnje je ugotovilo pravno pomembna dejstva, opredelilo pravno podlago in obrazložilo svoje dejanske in pravne zaključke. Pravilno je upoštevalo, da mora v postopku zavarovanja delovati hitro in da je dokazni standard znižan na verjetnost, kar oboje opredeljuje (tudi) zahtevano stopnjo obrazloženosti odločbe. Sodišče prve stopnje je ob izdaji začasne odredbe upoštevalo vse do tedaj podane navedbe strank, vključno z navedbami toženke v odgovoru na tožbo. Do slednjih se je v začasni odredbi opredelilo. Če toženka v zvezi s posameznimi ugovori ni podala dodatnih argumentov, sodišče v sklepu, s katerimi je odločalo o ugovoru, ni bilo dolžno ponavljati svojih stališč, temveč zadostuje, da se je sklicevalo na ugotovitve v predhodnem sklepu.

11.Sodišče prve stopnje zaradi neizvedbe dokaza z zaslišanjem priče A. A. ni zagrešilo bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Pričo je toženka predlagala v zvezi z dokazovanjem svojih navedb o danih opozorilih/pojasnilih glede valutnega tveganja. Ker pa je že iz njenih navedb izhajalo, da ta ne zadoščajo za izpolnitev pojasnilne dolžnosti, zaslišanje priče ni bilo potrebno. Z njim toženka ne bi mogla dokazati nič več in nič drugega, kot je zatrjevala.

Glede Direktive 93/13 in sodne prakse SEU

12.Sodišče prve stopnje odločitve ni oprlo neposredno na Direktivo Sveta 93/13/EGS s 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah (Direktiva) in sodbe Sodišča Evropske Unije (SEU) v zvezi s to Direktivo, temveč na ZIZ, ZVPot, ZPotK in OZ, ki pa jih je pravilno razlagalo skladno z načelom lojalne razlage.

13.Načelo lojalne (evroskladne) razlage od nacionalnega sodišča zahteva, da nacionalno pravo razlaga v skladu z besedilom in namenom Direktive ter teži k dosegi njenih ciljev. Pri razlagi nacionalnega prava mora slediti standardom in smernicam, ki jih v postopku s predhodnim odločanjem oblikuje SEU, saj je to izključno pristojno za razlago prava EU, njegove sodbe pa so za nacionalna sodišča zavezujoč, precedenčni in neposredno uporabljiv pravni vir. Sodišče prve stopnje je bilo zato pri odločitvi dolžno upoštevati razlage Direktive s strani SEU, vključno s stališči v sodbah C-287/22 s 15. 6. 2023 in C-520/21 s 15. 6. 2023. Sodbam SEU ni priznalo neposrednega učinka, temveč jih je uporabilo kot vodilo pri razlagi nacionalnega prava in sodne prakse.

14.Pritožbene navedbe, da se načelo lojalne razlage uporablja le za implementacijske predpise, so pravno zgrešene. Obveznost lojalne razlage se nanaša na vse državne organe in celotno nacionalno pravo.2

15.SEU je v zadevi C-287/22 podlago za sprejetje začasnih ukrepov za odlog plačila mesečnih obrokov, zapadlih na podlagi (verjetno) nepoštenega pogodbenega pogoja, in (verjetno) neveljavne kreditne pogodbe, našlo v prvem odstavku 6. člena in prvega odstavka 7. člena Direktive. Neutemeljeno je zato pritožbeno stališče, da Direktiva začasnih odredb ne ureja.

16.Pritožnica v pritožbi ne uspe predstaviti razlikovalnih okoliščin, zaradi katerih bi bila v zadevah C-287/22 in C-520/21 zavzeta stališča v obravnavani zadevi neupoštevna. Izpostavlja ureditev Republike Poljske, ki že na zakonski ravni določa nepoštenost pogodbenega pogoja z določeno vsebino, ter določbe OZ o vrnitvenih zahtevkih kot posledici ugotovljene ničnosti pogodbe. Navedeni okoliščini nista takšni, da bi, upoštevajoč pojasnjevalno (interpretativno) naravo sodb SEU, zmanjševali ali celo izničili relevantnost razlagalnih smernic iz omenjenih sodb v obravnavani zadevi.

Glede predloga za podajo predloga za predhodno odločanje

17.Pritožnica v pritožbi predlaga, da pritožbeno sodišče zadevo predloži v predhodno odločanje SEU.

18.Pogoje, pod katerimi morajo sodišča držav članic zadevo predložiti SEU, ureja tretji odstavek 267. člena Pogodbe o delovanju Evropske unije (PDEU). Opustitev dolžnosti predložitve zadeve mora biti skladna s sodno prakso, ki jo je na podlagi tega člena izoblikovalo SEU. Po njej morajo nacionalna sodišča, kadar se pred njimi postavi vprašanje razlage prava EU, izpolniti svojo dolžnost, da SEU predložijo vprašanje, razen če se ugotovi: 1) da vprašanje ni upoštevno, pri čemer je nacionalno sodišče tisto, ki presodi o upoštevnosti vprašanja; 2) da je upoštevna določba že bila predmet razlage SEU, ali 3) da se pravilna uporaba prava EU ponuja tako očitno, da ne pušča prostora za noben razumen dvom.3

19.Prvo vprašanje, za katerega pritožnica predlaga, da ga pritožbeno sodišče postavi SEU, se glasi:

20.Ali je posamezna stališča iz sodne prakse SEU nacionalno sodišče dolžno avtomatično (in brez izjeme) uporabiti v vseh zadevah, ki jih obravnava, ne da bi predhodno izvedlo presojo, ali so pravne in dejanske okoliščine v izbrani odločbi SEU in v obravnavanem konkretnem primeru v bistvenem primerljive?

21.20. 267. člen PDEU temelji na jasni ločitvi nalog med nacionalnimi sodišči in SEU, skladno s katero je SEU pristojen za razlago prava EU, medtem ko je nacionalno sodišče pristojno za ugotavljanje in presojo dejanskega stanja, uporabo prava EU ter razlago in uporabo nacionalnega prava.4 Odločbe SEU, ki so sprejete v postopku predhodnega odločanja, so pojasnjevalne narave, njihova uporaba v konkretnem primeru je v pristojnosti nacionalnih sodišč. Izpostavljeno vprašanje se tako dejansko ne nanaša na vprašanje razlage prava EU, temveč vprašanje njegove pravilne uporabe. Z njim pritožnica sprašuje, ali so nacionalna sodišča stališča SEU dolžna uporabljati avtomatizirano in povprek - brez ugotavljanja, ali se določeno pravno stališče prilega dejanskim in pravnim okoliščinam konkretnega primera. V resnici jo torej zanima, ali so nacionalna sodišča pravo EU dolžna uporabljati nepravilno. Tudi če bi pritožbeno sodišče štelo, da gre za vprašanje, ki ga je skladno z opisano razmejitvijo pristojnosti mogoče predložiti SEU, je odgovor nanj tako očiten, da ne pušča nobenega prostora za razumen dvom. Z vidika prava EU ga ponuja že 2. člen Pogodbe o Evropski Uniji (PEU), po katerem EU temelji na vrednotah pravne države; z vidika slovenskega prava pa ga podajata ustavni načeli enakosti pred zakonom in enakega varstva pravic (14. in 22. člen Ustave).

22.21. Drugo vprašanje, za katerega pritožnica predlaga, da ga pritožbeno sodišče postavi SEU, se glasi:

23.Ali je mogoče stališča iz sodne prakse SEU, ki razlaga Direktive, neposredno uporabiti, tudi če bi bila takšna stališča v nasprotju z nacionalno zakonodajo države članice?

24.22. O tem vprašanju se je SEU večkrat izreklo. Njegov odgovor se glasi: Obveznost nacionalnega sodišča, da se pri razlagi in uporabi upoštevnih pravil nacionalnega prava sklicuje na pravo EU, je omejena s splošnimi pravnimi načeli in ne more biti podlaga za razlago nacionalnega prava contra legem.5 Pritožnica ne izpostavi nobenega pomisleka, ki bi bil relevanten v obravnavani zadevi in odgovor nanj ne bi bil obsežen v navedenem stališču SEU.

25.23. Na podlagi navedenega pritožbeno sodišče ugotavlja, da niso izpolnjeni pogoji za predložitev predlaganih vprašanj v predhodno odločanje SEU.

Glede očitka o retroaktivni uporabi standarda "pojasnilna dolžnost"

26.24. Pritožnica sodišču prve stopnje očita, da je s tem, ko je standard "pojasnilna dolžnost" napolnilo s spoznanji novejše (nadgrajene, spremenjene) sodne prakse, ravnalo v nasprotju s 155. členom Ustave (prepoved povratne veljave pravnih aktov).

27.25. O tem vprašanju se je po izdaji sklepa in vložitvi pritožbe v primerljivem dejanskem in pravnem položaju izreklo Vrhovno sodišče RS v sodbi II Ips 24/2025 z 18. 6. 2025. Njegovo stališče se strnjeno glasi: 1) sodišča z uporabo stališč novejše sodne prakse ne zaobidejo prepovedi povratne veljave predpisov, temveč le napolnijo pravni standard "pojasnilna dolžnost" z védenjem, kako bi v času sklenitve kreditne pogodbe ravnal (bi moral ravnati) dober strokovnjak, in 2) sklicevanje na relevantno sodno prakso SEU, ki je bila oblikovana po sklenitvi kreditne pogodbe, ne pomeni prepovedane retroaktivne uporabe prava.

28.26. Navedeno stališče je kot precedenčno stališče za pritožbeno sodišče zavezujoče.6

Ker je v njem vsebovan odgovor na vse pomisleke pritožnice, se pritožbeno sodišče do njih podrobneje ne opredeljuje in za natančnejšo razlago napotuje na navedeno odločbo.

Glede pogojev za izdajo začasne odredbe

Sodišče prve stopnje je pri presoji pogojev za izdajo začasne odredbe iz 272. člena ZIZ pravilno upoštevalo stališča SEU o vsebini in obsegu varstva pred nepoštenimi pogodbenimi pogoji, ki ga potrošnikom zagotavlja pravo EU. Na njihovi podlagi je utemeljeno zavzelo manj restriktiven pristop, kot je glede izdaje ureditvenih začasnih odredb uveljavljen v domači sodni praksi. Zavezujoča narava evropskega potrošniškega prava in v njem vsebovana dolžnost države, da za namen doseganja polnega učinka Direktive: 1) zagotovi učinkovita sredstva za preprečitev nadaljnje uporabe nepoštenih pogodbenih pogojev in 2) omogoči vzpostavitev takšnega pravnega in dejanskega položaja potrošnika, kot da nepoštenega pogoja ne bi bilo, sta tisti razlikovalni okoliščini, ki takšen pristop dopuščata, ne da bi bili s tem kršeni načeli enakosti pred zakonom in enakega varstva pravic.

a) O verjetnem obstoju terjatve - prvi odstavek 272. člena ZIZ

Tožena stranka ugotovitvi o verjetnem obstoju terjatve za ugotovitev ničnosti kreditne pogodbe in sporazuma o zavarovanju denarne terjatve nasprotuje v dveh smereh: 1) vztraja, da je kondikcijski zahtevek zastaral, in trdi, da brez njega prva tožnica nima pravnega interesa za ugotovitev ničnosti kreditne pogodbe in sporazuma o zavarovanju terjatve, ter 2) se ne strinja z ugotovitvijo o neizpolnitvi pojasnilne dolžnosti.

Začasna odredba je bila predlagana v zavarovanje nedenarne terjatve - ugotovitev ničnosti kreditne pogodbe in sporazuma o zavarovanju terjatve, in ne za zavarovanje denarne terjatve - kondikcijskega zahtevka.

Tožba za ugotovitev ničnosti pogodbe ne zastara. Prav tako ne držijo pritožbene navedbe, da tožnik za tožbo na ugotovitev ničnosti kreditne pogodbe in sporazuma o zavarovanju terjatve ne izkazuje samostojnega, od kondikcijskega zahtevka neodvisnega pravnega interesa. Očitno je, da tožnikov pravni interes utemeljuje tudi vložena izbrisna tožba. Poleg tega tožnik v primeru ugotovitve ničnosti kreditne pogodbe te ne bo dolžan izpolniti, kar bo ne glede na morebitno zastaranje (dela) kondikcijskega zahtevka vplivalo na višino njegove denarne obveznosti. Vprašanje zastaranja kondikcijskega zahtevka za odločitev o začasni odredbi torej ni pomembno.

Zaključek sodišča prve stopnje, da toženka ni izpolnila pojasnilne dolžnosti, temelji na ugotovitvi, da ni niti zatrjevala, da so njena pojasnila vsebovala informacije, na podlagi katerih bi se tožnik lahko zavedal posledic velikega padca vrednosti domače valute (in zvišanja tujih obrestnih mer) na višino svoje kreditne obveznosti v celotnem obdobju odplačevanja kredita.

Toženka v pritožbi vztraja, da je z opozorilom o prevzemu obrestnega in valutnega tveganja, ki je bilo tožniku posredovano na različne načine (ustno, v kreditni pogodbi, s strani notarja), pravilno izpolnila pojasnilno dolžnost. Dodaja, da bodočega gibanja ni mogoče predvideti, da tožniku glede tega ni dajala nobenih zagotovil ali napovedi in da so glede na večkratno zamenjavo nacionalne valute delovanje menjalnih tečajev in posledice njihovih sprememb povprečnemu slovenskemu potrošniku razumljivi.

Pravna stališča, za katera se zavzema pritožnica, so v sodni praksi presežena. Novejša in nadgrajena praksa, ki je bila na podlagi sodb SEU v zadevah Paribas7 vzpostavljena s sodbo Vrhovnega sodišča II Ips 8/2022 z 19. 4. 2023, ter razdelana in utrjena z njegovimi nadaljnjimi odločbami,8 je pojasnilno dolžnost banke pri sklepanju kreditov v tuji valuti razširila in zaostrila. Pravni standard "pojasnilna dolžnost" je napolnila z zahtevo po opozorilu potrošniku na realno možnost velikih nihanj tečaja oziroma znatnega padca vrednosti domače valute (v kateri prejema dohodke) ter pojasnilu, kako bi se takšno nihanje oziroma padec odrazila na njegovem položaju v času trajanja dolgoročnega kreditnega razmerja, oziroma opozorilu, da bi lahko imela zanj znatne negativne ekonomske posledice. Toženka ne trdi, da je tožniku v tej smeri podala kakršna koli pojasnila. Čim je tako, pojasnilne dolžnosti ni izpolnila.

Zato je pravilna ugotovitev sodišča prve stopnje o verjetni izkazanosti, da pojasnilna dolžnost ni bila opravljena z dolžno profesionalno skrbnostjo. Nepravilno opravljena pojasnilna dolžnost, skladno z zdaj že ustaljeno sodno prakso, pomeni nepoštenost pogodbenega pogoja (prvi odstavek 23. člena ZVPot). Nepošten pogodbeni pogoj, ki pomeni bistveno sestavino pogodbe o dolgoročnem deviznem kreditu, pa ima za posledico ničnost celotne pogodbe (prvi odstavek 88. člena OZ).9

b) O drugih pogojih za izdajo začasne odredbe (obstoj težko nadomestljive škode, tehtanje neugodnih posledic, pogoj reverzibilnosti) - drugi odstavek 272. člena ZIZ)

Sodišče prve stopnje je pri napolnjevanju standarda "težko nadomestljiva škoda" pravilno upoštevalo v sodbi C-287/22 sprejeto razlagalno pravilo prvega odstavka 6. člena in prvega odstavka 7. člena Direktive in vanj vključene napotke za lojalno razlago nacionalnega prava. Skladno z njimi je začasno zadržanje plačevanja mesečnih obrokov na podlagi verjetno nične kreditne pogodbe potrebno, če se lahko (le) na ta način doseže polni učinek končne odločitve o ničnosti pogodbe. Ta pa je dosežen, če je vzpostavljen dejanski in pravni položaj, v katerem bi potrošnik bil, če nepoštenega pogoja ne bi bilo. Polni učinek Direktive je tako dosežen (še)le, če potrošniku ni treba na podlagi domnevno nične pogodbe med (lahko dolgotrajnim) postopkom plačevati mesečnih obrokov v znesku, ki je višji od dejansko dolgovanega (C-287/22, tč. 42 in 59), ter razširiti tožbe ali celo vložiti nove, da bi prejel povrnjene zneske, ki jih je neupravičeno plačal na podlagi nične pogodbe (C-287/22, tč. 50 do 52).10

Tožnik je po neizpodbijanih navedbah prejel 241.332,26 EUR, odplačal pa je 312.135,81 EUR, kar je 75.440,95 EUR več kot je prejel.

Ugotovitev o verjetni izkazanosti dejstva, da je tožnik toženki plačal več, kot bi bil dolžan v primeru ugotovljene ničnosti pogodbe, temelji na predpostavki, da je pogodba nična. Začasna odložitev plačevanja mesečnih obrokov posojila je potrebna, (1) kadar sodišče razpolaga z zadostnimi indici o nepoštenosti pogodbenih pogojev in je zato verjetno, da je pogodba nična in da bo potrošnik upravičen zahtevati vračilo med postopkom zapadlih mesečnih obrokov, in (2) je le z odločitvijo mogoče doseči polni učinek odločitve o ničnosti nepoštenih pogojev, pri čemer dosego polnega učinka Direktive ovira (tudi) nastajanje stroškov, povezanih z uveljavljanjem povračilnih zahtevkov. Na tem mestu pritožbeno sodišče ugotavlja, da je v zvezi s številnimi zadevami zavarovanja v postopkih v sporih o kreditnih razmerjih v CHF vzpostavljena sodna praksa, ki upošteva evrsko glavnico brez obrestnega dela, na katero se sodišče prve stopnje pravilno sklicuje. Sodna praksa glede kondikcijskih zahtevkov pa se šele vzpostavlja. Pritožbeno sodišče se v tem konkretnem primeru ne spušča v presojo, ali gredo toženki (tudi) obresti kot nadomestilo za izposojen denar, saj bo to predmet ugotavljanja v rednem postopku (enako VSL II Cp 1620/2024). Tudi pritožbene navedbe, da tožnik ni izkazal preplačila po sporni kreditni pogodbi, ker bi moral h glavnici prišteti tudi obresti kot nadomestilo za izposojeni denar, ne izključujejo izdaje predmetne začasne odredbe. Vsakršno nadaljnje plačevanje obrokov po kreditni pogodbi, za katero obstoji izkazana verjetnost, da je nična, potrošniku v tem sporu ne more zagotoviti polnega učinka končne odločitve. To jasno izhaja iz 48. do 52. točke sodbe SEU C-287/22, kjer je navedeno, da je sprejetje začasnih ukrepov še toliko nujnejše, kadar je potrošnik banki plačal znesek, ki je višji od izposojenega zneska, še preden se je začel ta postopek. A contrario to pomeni, da za sprejetje ukrepov zavarovanja ni zahtevan pogoj preplačila kredita, čeprav je sodišče prve stopnje ob upoštevanju evrske glavnice brez obrestnega dela z verjetnostjo zaključilo, da je do preplačila že prišlo. Posledično očitek o zagrešeni kršitvi iz 8. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki se nanaša na vprašanje obresti, ni utemeljen.

Zavrnitev tožnikovega predloga za izdajo začasne odredbe bi imela za posledico dolžnost plačevanja obveznosti, ki jih verjetno ne dolguje. To bi vzpostavljalo potrebo po zviš(ev)anju njegovega kondikcijskega zahtevka za obroke, ki bi zapadli do izdaje sodbe sodišča prve stopnje, in po vložitvi nove tožbe za povrnitev obrokov, ki bi zapadli od izdaje do pravnomočnosti te sodbe. Negativne posledice takšnega stanja ustrezajo evroskladni razlagi standarda "težko nadomestljiva škoda" pri dolgoročnih kreditih v tuji valuti. Ni bistveno, ali bi izpolnjevanje pogodbe tožnika spravilo v nezavidljiv ekonomski položaj, kakor tudi ne, ali bi v primeru ugotovitve ničnosti pogodbe lahko za nazaj nadomestil vse finančne izgube. Zadostujejo bremena, ki so neizogibno povezana z izpolnjevanjem kreditne pogodbe in pravdnimi dejanji oziroma sodnimi postopki, ki bi bili potrebni za vračilo neutemeljeno plačanih zneskov. Ker je sklenjena pogodba verjetno nična, takšnih bremen potrošniku ni dopustno naložiti.

Za izdajo začasne odredbe zadostuje izpolnitev pogojev po eni izmed alinej iz drugega odstavka 272. člena ZIZ. Sodišče prve stopnje se je zato po ugotovitvi, da je izpolnjen pogoj iz druge alineje (nevarnost nastanka težko nadomestljive škode), po nepotrebnem ukvarjalo s tehtanjem neugodnih posledic po tretji alineji istega člena. Pritožbeni razlogi, ki takšne ugotovitve napadajo, so zato nepomembni.

Iz zgornje obrazložitve je razvidno, da pogoj reverzibilnosti, ki ga je pri obravnavanju ureditvenih začasnih odredb oblikovala domača sodna praksa, ni skladen z visokimi standardi varstva potrošnikov pred nepoštenimi pogodbenimi pogoji, kot jih zagotavlja Direktiva. Zato je pravilna ugotovitev sodišča prve stopnje, da vprašanje reverzibilnosti ni pravno pomembno vprašanje v postopku izdaje začasne odredbe, s katero se zahteva začasno zadržanje izpolnjevanja verjetno nične potrošniške kreditne pogodbe. S tem se za nepomembne izkažejo tudi pritožbene navedbe, s katerimi skuša pritožnica izkazati neizpolnitev tega pogoja.

Odločitev

Pritožbene navedbe niso utemeljene, sodišče prve stopnje pa tudi ni zagrešilo po uradni dolžnosti upoštevnih kršitev, zato je višje sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. in 239. členom ZIZ).

O stroških pritožbenega postopka bo odločeno s končno odločbo (četrti odstavek 163. člena ZPP v zvezi s 15. in 239. členom ZIZ).

-------------------------------

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe

Zakon o izvršbi in zavarovanju (1998) - ZIZ - člen 272, 272/1

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.