Jedro

Poleg ugovornih razlogov, ki preprečujejo izvršbo in so primeroma našteti v 1. odst. 55. čl. ZIZ, lahko dolžnik v ugovoru zoper sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine uveljavlja tudi ugovorne razloge, ki bi - če bi se izkazali za resnične - pripeljali do zavrnitve tožbenega zahtevka v pravdi. Upnik v pritožbi izpodbija utemeljenost dolžnikovih dejanskih trditev, česar pa izvršilno sodišče pri obravnavanju ugovora ne presoja, saj je to v pristojnosti pravdnega sodišča.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom razveljavilo svoj sklep o izvršbi opr. št. Ig 99/00634 z dne 15.3.2000 v drugi točki izreka in odločilo, da bo o upnikovem zahtevku in stroških odločeno v pravdnem postopku. Upnik se je zoper sklep pravočasno pritožil in navedel, da so ugovorni razlogi dolžnika popolnoma irelevantni, saj Zakon o izvršbi in zavarovanju (ZIZ) točno določa, v katerih primerih se lahko vloži ugovor. Stranki nista sklenili medsebojnega pobota, upnik predloga za pobot nikoli ni podpisal, ker so v pobot uveljavljani obračuni obresti in računi zastarani. Investitor I... d.o.o. upniku vse do danes ni plačal opravljenih del, dolžnik pa bi moral napake odpraviti, zato mu je upnik tudi izstavil bremepis. Pritožba ni utemeljena. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je dolžnik v celoti, pravočasno in obrazloženo ugovarjal zoper sklep o izvršbi. V ugovoru je navedel, da je upnikovo terjatev v znesku 5,893.007,00 SIT pobotal s svojimi terjatvami, kar dokazuje s kopijo predloga za medsebojni pobot (priloga B2) s spiskom pobotanih računov ter račune, ki so bili predmet pobota (priloge B5-B73). Glede računov št. 1795/94 in 1764/95 je dolžnik ugovarjal zastaranje, kar je ugovor materialnopravne narave, ki ga dolžniku v ugovornem postopku zoper sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine ni potrebno posebej dokazovati, saj za zastaranje relevantne okoliščine (zapadlost računa ter datum začetka izterjave) izhajajo iz listin, ki se že nahajajo v spisu. Glede bremepisa št. 4/98 v višini 1,612.879,40 SIT je dolžnik ugovarjal, da delo ni bilo neizvršeno, pač pa le slabo izvršeno, saj je upnik objekt že predal investitorju, ki je upniku gotovo že plačal znesek, ki ga slednji z bremepisom regresira od dolžnika. V dokaz svojih trditev je predlagal poizvedbe pri investitorju ter zaslišanje vodje gradbišča, na katerem so se opravljala sporna dela. Glede obračunov obresti je ugovarjal, da niso utemeljeni, saj so bile vtoževane terjatve pobotane oz. niso utemeljene zaradi zastaranja ter plačila s strani investitorja. ZIZ v 2. odst. 53. čl. določa, da mora dolžnik svoj ugovor zoper sklep o izvršbi obrazložiti, to je navesti dejstva, s katerimi ga utemeljuje, in predložiti dokaze za tako zatrjevana dejstva. Poleg ugovornih razlogov, ki preprečujejo izvršbo in so primeroma našteti v 1. odst. 55. čl. ZIZ, lahko dolžnik v ugovoru zoper sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine uveljavlja tudi ugovorne razloge, ki bi - če bi se izkazali za resnične - pripeljali do zavrnitve tožbenega zahtevka v pravdi. Takšne trditve je dolžnik v ugovoru postavil (ugovor pobotanja, zastaranja, neobstoj regresnega zahtevka zaradi plačila s strani investitorja) ter za svoje trditve tudi predložil ustrezne dokaze. Izvršilno sodišče se ne spušča v presojo resničnosti samih zatrjevanih spornih dolžnikovih in upnikovih dejanskih navedb, niti ne ocenjuje resničnosti predloženih dokazov, temveč presoja samo, ali je dolžnik zadostil pogojem iz 2. odst. 53. čl. ZIZ. Resničnost v ugovoru zatrjevanih dejstev bo presojalo sodišče, ki bo nadaljevalo postopek kot pri ugovoru zoper plačilni nalog (prim. 2. odst. 62. čl. ZIZ), to je pravdno sodišče, ki bo po izvedenem dokaznem postopku odločalo o utemeljenosti dolžnikovih oz. toženčevih ter upnikovih oz. tožnikovih ugovorov in zahtevkov po temelju in višini. Dolžnik je izpolnil zahteve, ki jih za ugovor postavlja 2. odst. 53. čl. ZIZ, zato je sodišče prve stopnje v skladu z 2. odst. 62. čl. ZIZ razveljavilo sklep o izvršbi v delu, s katerim je bila dovoljena izvršba. Upnik v pritožbi izpodbija utemeljenost dolžnikovih dejanskih trditev, česar pa izvršilno sodišče pri obravnavanju ugovora ne presoja, saj je to v pristojnosti pravdnega sodišča, kot je bilo obrazloženo zgoraj. Glede na vse povedano je odločitev sodišča prve stopnje pravilna. Ker pritožbeno sodišče tudi pri preizkusu po uradni dolžnosti (2. odst. 350. čl. Zakona o pravdnem postopku - ZPP v zvezi s 15. čl. ZIZ) ni ugotovilo kršitev, je upnikovo pritožbo na podlagi 2. točke 365. čl. ZPP v zvezi s 15. čl. ZIZ zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.