Jedro

Kljub temu, da je delavec uspel z obnovo postopka, ni izkazano, da bi tožena stranka pri izvajanju javnega pooblastila ravnala protipravno, saj ni bilo ugotovljeno, da bi bile v upravnem postopku postopku preslišane navedbe delavca oziroma prezrti predloženi dokazi, ki bi od tožene stranke, ob ustrezni skrbnosti, terjali pridobivanje (dodatne) zdravstvene dokumentacije oziroma pregled delavca.

Tožena stranka se je branila z zanikanjem, da bi bila zdravstvena dokumentacija iz upravnega spisa pri njej. Ker je bila tožena stranka dolžna hraniti navedeni spis, je bilo na njej trditveno in dokazno breme glede razlogov, zakaj z njim ne razpolaga.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Tožeča stranka nosi sama svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da se zavrne tožbeni zahtevek tožeče stranke za plačilo odškodnine v višini 123.439,57 EUR (29.581.058,45 SIT) z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od zneska 8.341.297,56 SIT od 19. 12. 2000 dalje do plačila ter od zneska 21.239.760,89 SIT od 28. 03. 2003 dalje do plačila, vse v roku 15 dni, da ne bo izvršbe. Odločilo je še, da krije vsaka stranka svoje stroške postopka.

2. Zoper navedeno sodbo je vložila pravočasno pritožbo tožeča stranka. Uveljavljala je vse pritožbene razloge po 1. odstavku 338. člena ZPP. Pritožbenemu sodišču je predlagala, da sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi in toženi stranki naloži plačilo pravdnih stroškov, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Tožena stranka je na pritožbo odgovorila. Pritožbenemu sodišču je predlagala, da pritožbo tožeče stranke kot neutemeljeno zavrne.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožeča stranka je od tožene stranke vtoževala škodo zaradi izplačila delavcu R. B. (nadalje: delavec), ki mu je odpovedala delovno razmerje. Navajala je, da je za nastalo škodo odškodninsko odgovorna tožena stranka, saj je delavcu odpovedala delovno razmerje zaradi napačne odločbe tožene stranke o delavčevi zmožnosti za delo. Protipravnost ravnanja tožene stranke je utemeljevala s trditvijo, da je bilo v postopku pred organi tožene stranke nepopolno ugotovljeno dejansko stanje, zaradi česar je ta uspel z obnovo upravnega postopka, posledično pa tudi v postopku zoper tožečo stranko.

6. Sodišče prve stopnje je ugotovilo naslednje pravno relevantno dejansko stanje. Zdravniška komisija I. stopnje je dne 26. 01. 1993 izdala izvid in mnenje, da je bil delavec začasno nezmožen za delo do 15. 01. 1993 (B 44), zdravniška komisija II. stopnje pa je dne 19. 04. 1993 potrdila njeno ugotovitev (B 45). Po zahtevi za izdajo odločbe, ki jo je vložil delavec, je tožena stranka dne 21. 04. 1993 izdala Odločbo št. 072-197/8-93, s katero je določila, da je bila delavčeva začasna nezmožnost za delo utemeljena do 28. 01. 1993 (B 4; v nadaljevanju: Odločba). Vrhovno sodišče RS je s sodbo U 648/93 z dne 14. 04. 1994 zavrnilo tožbo v upravnem sporu, ki ga je sprožil delavec (A 3).

7. Nadalje je bilo kot relevantno ugotovljeno, da je tožeča stranka delavcu s sklepi z dne 12. 02. 1993, 16. 03. 1993 in 21. 04. 1993 odpovedala delavno razmerje zaradi neopravičene odsotnosti z dela več kot pet delovnih dni (6. točka 100. člena ZDR). V delovnem sporu je bil nato pravnomočno zavrnjen zahtevek delavca za razveljavitev navedenih sklepov, odločitev pa je bila potrjena tudi pred Vrhovnim sodiščem RS (A 19, A 12, A 2).

8. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje še izhaja, da je tožena stranka dne 05. 02. 1998 ugodila predlogu delavca za obnovo postopka, ki mu je ta priložil nove dokaze ter odločila, da je bil delavec začasno nezmožen za delo tudi še v času od 28. 01. 1993 do 31. 03. 1993 (A 8). Zato je Delovno in socialno sodišče razveljavilo sklepe tožene stranke z dne 12. 02. 1993, 16. 03. 1993 in 21. 04. 1993, na podlagi katerih je delavcu prenehalo delavno razmerje z dnem 28. 01. 1993. Ugotovilo je, da je delovno razmerje trajalo do dne 14. 04. 1994 in toženi stranki naložilo izplačilo plač in nadomestila plač za obdobje od 28. 01. 1993 do 14. 04. 1994 (A 20, A 13, A 11, A 14).

9. Sodišče prve stopnje je odškodninsko odgovornost tožene stranke presojalo v okviru splošnih načel odškodninske odgovornosti za protipravno ravnanje na podlagi 154. člena ZOR. Odločitev o neutemeljenosti tožbenega zahtevka je sprejelo ob ugotovitvi, da tožeča stranka ni dokazala, da bi tožena stranka ravnala protipravno. Poleg tega je presodilo še, da je bila prekinjena vzročna zveza med zatrjevano škodo in protipravnim ravnanjem tožene stranke.

10. Pritožba kot poglavitno očita sodišču prve stopnje, da ni ustrezno upoštevalo okoliščine, da tožena stranka ni predložila upravnega spisa št. 072-197/8-93. Navaja, da je upravni spis dokaz, ki je v celoti v sferi tožene stranke, zato ona nosi breme posredovanja teh listin. Nadalje meni, da je iz okoliščine, da tožena stranka ni predložila listin, s katerimi razpolaga ali bi morala razpolagati mogoče zaključiti, da tožena stranka pri izdaji Odločbe v zdravniški dokumentaciji ni imela podlage za sklep, da je bil R. B. sposoben za delo od 28. 01. 1993 dalje.

11. Načeloma velja, da mora stranka predložiti listino, ki je pri njej in se je nanjo sklicevala nasprotna stranka. Sodišče prve stopnje je zato na podlagi 1. odstavka 227. člena ZPP zahtevalo, da tožena stranka predloži upravni spis. Pritožbeno sodišče glede navedenega ugotavlja, da je tožena stranka na poziv sodišča sporočila, da z dodatno dokumentacijo ne razpolaga (dopis z dne 29. 05. 2009 na list. št. 80). Že pred tem je pojasnila, da je bil spis zdravniške komisije I. in II. stopnje tožene stranke poslan na Delovno in socialno sodišče v Ljubljani ter kljub temu, da ga je zahtevala, toženi stranki ni bil vrnjen. Navedla je še, da spisa na Delovnem in socialnem sodišču niso našli (dopis z dne 01. 03. 2006 na list. št. 25). V dokaz svojih navedb je predložila dopis Delovnemu in socialnemu sodišču v Ljubljani z dne 31. 12. 2005 in odgovor sodišča z dne 31. 03. 2006, v katerem je to pojasnilo, da je bil spis tekom postopka poslan na vpogled Okrajnemu sodišču v Ljubljani v zadevi I Pd 116/2000. Sodišče je navedlo še, da se sedaj upravni spis tožene stranke ne nahaja v nobenem od teh spisov, zaradi česar ga ne morejo vrniti (B 81).

12. Zdravstvene dokumentacije, ki se je nahajala v spisu tožene stranke št. 072-197/8-93 in je bila podlaga za izdajo Odločbe, torej sodišče prve stopnje ni moglo vpogledati. Sodišče prve stopnje je glede razlogov za to, da dokumentacija ni bila predložena, očitno sledilo navedenim pojasnilom, saj je povzelo odgovor tožene stranke, da z dodatno dokumentacijo ne razpolaga (obrazložitev v 3. odstavku na 6. strani izpodbijane sodbe). Ne drži torej očitek pritožbe, da se sodišče do dokumentacije ni opredelilo.

13. V konkretnem primeru se je torej tožena stranka branila z zanikanjem, da bi bila zdravstvena dokumentacija iz upravnega spisa pri njej. Ker je bila tožena stranka dolžna hraniti navedeni spis, je bilo na njej trditveno in dokazno breme glede razlogov, zakaj z njim ne razpolaga. Po presoji pritožbenega sodišča pa je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da je tožena stranka izkazala svojo navedbo, da ne razpolaga z zdravstveno dokumentacijo, ki je bila podlaga za izdajo upravne odločbe.

14. Sicer pa pritožba ne izpodbija ugotovitve, da tožena stranka ne razpolaga s spisom. Meni pa, da bi moralo sodišče prve stopnje zaradi tega, ker nasprotna stranka spisa ni predložila, šteti kot ugotovljeno dejstvo, da tožena stranka ob izdaji Odločbe ni razpolagala z ustrezno zdravstveno dokumentacijo za izdajo Odločbe. Iz navedenega bi bilo, po njenem mnenju, treba skleniti, da je tožena stranka postopala malomarno.

15. Po presoji pritožbenega sodišča ni podlage za takšen sklep. Samo v primeru, ko stranka, ki ima listino, noče ugoditi sklepu, da listino predloži oziroma če proti prepričanju sodišča zanika, da bi bila listina pri njej, se šteje za dokazano dejstvo, ki ga je hotela s to listino dokazati nasprotna stranka (5. odstavek 227. člena ZPP). Ker ne gre za tak primer, tudi ni podlage za uporabo dokaznega pravila iz 5. odstavka 227. člena ZPP.

16. Zato pritožbeno sodišče zaključuje, da tožeča stranka ni izkazala, da bi tožena stranka pri izdaji Odločbe ravnala protipravno, kar je eden od elementov odgovornosti pravne osebe za škodo, ki jo povzroči njen organ pri izvajanju javnega pooblastila (1. odstavek 172. člena ZOR). Ni bilo namreč ugotovljeno, da bi bile v postopku izdaje Odločbe preslišane navedbe delavca oziroma prezrti predloženi dokazi, ki bi od tožene stranke, ob ustrezni skrbnosti, terjali pridobivanje (dodatne) zdravstvene dokumentacije oziroma pregled delavca. Odločitev tožene stranke je nenazadnje prestala tudi preizkus pred Vrhovnim sodiščem RS (sodba Vrhovnega sodišča RS št. U 648/93 z dne 14. 04. 1994). Zato ob odsotnosti drugih konkretnih očitkov, za drugačno odločitev v tem postopku ne zadošča trditev, da je delavec uspel z obnovo postopka. Odločitev sodišča prve stopnje je že iz navedenih razlogov pravilna.

17. Tožena stranka je tekom postopka pred sodiščem prve stopnje navajala še, da je zoper delavca, ki je bil predčasno razrešen s funkcije direktorja, tekel disciplinski postopek. Sodišče prve stopnje je poleg navedenega povzelo tudi izpovedbo delavca, da se je dokumentacija izgubila ter da je delodajalec vplival na komisijo tožene stranke, zaradi česar mu je ta prekinila bolniški stalež. Na podlagi navedenega je sodišče prve stopnje sklenilo, da je bila zaradi ravnanja tožeče stranke pretrgana vzročna zveza med ravnanjem tožene stranke in nastalo škodo.

18. Razlogovanju sodišča prve stopnje pritožbeno sodišče sicer v tem delu ne pritrjuje, saj okoliščina, da je proti delavcu tekel disciplinski postopek, še ne zadošča za sklep, da bi ta postopek povzročil enako škodo (II Ips 178/2007, II Ips 234/97). Ker pa je bilo že ugotovljeno, da ni podan element protipravnosti, vprašanje obstoja vzročne zveze na odločitev ne more uspešno vplivati. Ob navedenem pa tudi ugotovitev sodišča prve stopnje, da se je dokumentacija izgubila ter da je delodajalec vplival na komisijo tožene stranke, ne predstavlja več ugotovitve o pravno relevantnem dejstvu.

19. Po presoji pritožbenega sodišča tudi ni utemeljen pritožbeni očitek o kršitvi 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Izpodbijana sodba ima navedene vse potrebne razloge o odločilnih dejstvih, da je sposobna preizkusa. Prav tako pritožbeno sodišče ni ugotovilo drugih bistvenih kršitev postopka, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, kot tudi ne zmotne uporabe materialnega prava (2. odstavek 350.člena ZPP). Zato je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

20. Ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela, mora sama nositi svoje pritožbene stroške (1. odstavek 154. člena v zvezi s 1. odstavkom 165. člena ZPP).