Jedro

Primerjava ugotovljenega stanja iz 1. točke sodne poravnave s končnim seznamom preizkušenih terjatev dejansko izkazuje na neskladje v 2. alineji 1. točke sodne poravnave, kjer je navedena višina priznane navadne terjatve pritožnika v višini 10.639,91 EUR. Ne glede na navedeno pa ta pomota v zapisu 1. točke sodne poravnave ni odločilna za presojo učinkov same sodne poravnave. V 2. točki sodne poravnave sta se namreč pravdni stranki dogovorili, da iz naslova odprtih pravnih razmerij druga drugi ne dolgujeta ničesar. Takšne jasne določbe pa ni mogoče razumeti drugače, kot da se skleniteljici sodne poravnave odpovedujeta vsem medsebojnim zahtevkom iz medsebojnih pravnih razmerij in kar potrjujeta tudi izjavi obeh podpisnic sodne poravnave v 3. in 4. točke sodne poravnave.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom (red. št. 173) zavrglo ugovor upnika A. R. z dne 15. 2. 2015. S tem ugovorom (red. št. 164) je upnik izpodbijal posodobljeni seznam preizkušenih terjatev ter načrt končne razdelitve. Prvostopenjsko sodišče je odločitev o zavrženju ugovora v delu, ki se nanaša na ugovor zoper posodobljen seznam preizkušenih terjatev, utemeljilo na nedopustnosti takšnega pravnega sredstva zoper posodobljen končni seznam preizkušenih terjatev. V delu, ki se nanaša na načrt končne razdelitve, pa je ugovor zavrglo z utemeljitvijo, da vlagatelj ugovora nima več procesne legitimacije za vložitev ugovora, sklicujoč se na učinke sodne poravnave, sklenjene pred prvostopenjskim sodiščem dne 14. 5. 2013, na podlagi katere je upnik v celoti umaknil prijavljeno terjatev v tem stečajnem postopku in umaknil tožbo na ugotovitev obstoja terjatve v višini 66.488,00 EUR.

2. V pravočasni pritožbi (red. št. 174) je pritožnik nasprotoval takšnim ugotovitvam prvostopenjskega sodišča in zatrjeval, da se sklenjena sodna poravnava ne nanaša na prednostne terjatve. Zato predlaga, da se izpodbijani sklep razveljavi in njegove prednostne terjatve iz naslova neizplačanih plač, odpravnin in regresa uvrsti na posodobljen končni seznam terjatev, kar naj sodišče upošteva tudi v načrtu dokončne razdelitve stečajne mase.

3. Upravitelj je v izjavi na pritožbo (red. št. 178) nasprotoval razlagi pritožnika v pritožbi, da predmet sodne poravnave niso bile tudi prednostne terjatve pritožnika. Glede na sklenjeno sodno poravnavo in umik prijave terjatev po stališču upravitelja, pritožnik nima več statusa upnika, zato bi bilo potrebno njegovo pritožbo iz navedenega razloga zavreči. 4. Pritožba ni utemeljena.

Glede procesne legitimacije za pritožbo

5. Sodišče je sicer svojo odločitev oprlo na ugotovitev, da pritožnik nima več položaja upnika in s tem stranke v postopku. Ker pa pritožnik s pritožbo izpodbija ravno ta del odločitve prvostopenjskega sodišča in zatrjuje, da ima še vedno položaj stranke postopka in s tem procesno legitimacijo, je že zato potrebno pritožniku priznati procesno upravičenje za vložitev pritožbe, saj bi bilo v nasprotnem primeru pritožniku onemogočeno uveljavljanje ustavne pravice do sodnega varstva.

Glede učinkov sodne poravnave z dne 14. 5. 2013

6. Sodna poravnava je pogodba, ki jo sklenejo stranke med postopkom pred pravdnim sodiščem o spornem predmetu ali njegovem delu in s katerim uredijo sporno pravno razmerje, tako da določijo svoje vzajemne pravice in obveznosti.(1) Čeprav je sodna poravnava sklenjena v toku pravdnega postopka, katerega predmet obravnave je tožbeni zahtevek, določen v tožbi, pa pravdne stranke lahko pred pravdnim sodiščem s sodno poravnavo uredijo poleg spornega razmerja, ki se tiče tožbenega zahtevka v tožbi, tudi druga sporna vprašanja, ki niso neposredno povezana s tožbenim zahtevkom (drugi odstavek 360. člena ZPP). S sklenitvijo sodne poravnave so na ta način lahko razrešena tudi sporna razmerja, ki so predmet različnih sodnih postopkov.

7. Iz sklenjene sodne poravnave med pravdnima strankama pred Okrožnim sodiščem v Celju dne 14. 5. 2013 (priložena ugovoru pritožnika, red. št. 164 z dne 22. 1. 2015) je razvidno, da sta pravdni stranki (stečajni dolžnik kot tožeča stranka in pritožnik kot tožena stranka) sklenili sodno poravnavo, s katero sta urejali sporna razmerja iz dveh pravdnih postopkov pred Okrožnim sodiščem v Celju (P 890/2012 in I Pg 22/2013) in sporno razmerje, ki je bilo predmet izvršilnega postopka pred Okrajnim sodiščem v Ljubljani pod opr. št. VL 196386/2012. Hkrati pa sta pravdni stranki v 1. točki sklenjene sodne poravnave tudi prikazali procesni položaj pritožnika in stečajnega dolžnika v zvezi s stečajnim postopkom nad dolžnikom. Te okoliščine izhajajo iz stanja v posledici prijavljene terjatve s strani pritožnika v stečajnem postopku nad dolžnikom, ki so bile preizkušene s končnim seznamom terjatev (red. št. 67), ki je bil sestavni del sklepa o preizkusu terjatev (red. št. 70) z dne 4. 12. 2012. 8. Primerjava ugotovljenega stanja iz 1. točke sodne poravnave s končnim seznamom preizkušenih terjatev (red. št. 67) dejansko izkazuje na neskladje v 2. alineji 1. točke sodne poravnave, kjer je navedena višina priznane navadne terjatve pritožnika v višini 10.639,91 EUR. Iz končnega seznama preizkušenih terjatev je namreč razvidno, da je bila pritožniku priznana kot navadna terjatev nepogojna terjatev v višini 7.474,62 EUR in pogojna terjatev v višini 164.551,60 EUR. Hkrati pa je bila pritožniku priznana prednostna terjatev v višini 2.965,29 EUR. V drugi alineji 1. točke sodne poravnave gre za očiten pomoten zapis višine priznane navadne terjatve pritožnikov, pri čemer pa je znesek 10.639,91 EUR, ki je naveden v drugi alineji 1. točke sodne poravnave, skladen s seštevkom priznane nepogojne navadne terjatve in priznane prednostne terjatve pritožnika.

9. Ne glede na navedeno pa ta pomota v zapisu 1. točke sodne poravnave ni odločilna za presojo učinkov same sodne poravnave. Učinek sodne poravnave ustvarjajo predvsem tiste zaveze udeleženih strank, ki imajo oblikovalen učinek na medsebojna razmerja, ki se urejajo s sodno poravnavo. Te učinke pa sta sklenitelja sodne poravnave uredila predvsem v točkah 2 do 4 sodne poravnave.

10. V 2. točki sodne poravnave sta se pravdni stranki dogovorili, da iz naslova odprtih pravnih razmerij druga drugi ne dolgujeta ničesar. Takšne jasne določbe ni mogoče razumeti drugače, kot da se skleniteljici sodne poravnave odpovedujeta vsem medsebojnim zahtevkom iz medsebojnih pravnih razmerij. V posledici takšnega dogovora so prenehale vse morebitne obveznosti, ki sta jih imeli druga do druge in to tako iz razmerij, o katerih je bilo že odločeno v smislu učinka priznane terjatve v stečajnem postopku, kot glede terjatev, glede katerih so bili še odprti posamezni sodni postopki. Takšen učinek jasno izhaja tudi iz podanih izjav obeh podpisnic sodne poravnave v 3. in 4. točki sodne poravnave. V 3. točki sodne poravnave je namreč protokolirana izjava pritožnika o umiku celotne prijavljene terjatve v stečajnem postopku St 1136/2012 nad stečajnim dolžnikom, kakor tudi o umiku tožbe v pravdni zadevi, opr. št. I Pg 22/2013 pred prvostopenjskim sodiščem. V 4. točki sodne poravnave pa je protokolirana izjava stečajnega dolžnika o umiku predloga za izvršbo v izvršilnem postopku, opr. št. VL 196386/2012 pred Okrajnim sodiščem v Ljubljani.

11. Izjavo tožnika, protokolirana v 3. točki sodne poravnave, zato ustvarja procesne učinke v stečajnem postopku nad dolžnikom St 1136/2012. Gre za uveljavljavljanje procesne dispozicije s strani stranke, ki je ta procesni položaj pridobila na podlagi prijave terjatev v smislu 1. točke 65. člena ZFPPIPP.

12. Ob povsem jasnem besedilu sodne poravnave v 2. do 4. točki se zato izkaže kot neutemeljeno pritožbeno sklicevanje, da naj bi iz sklenjene sodne poravnave izhajalo, da naj ne bi bile predmet sodne terjatve tudi prednostne terjatve pritožnika. Na takšen zaključek ni mogoče sklepati s sklicevanjem na pomoto v zapisu uvodne 1. točke sodne poravnave.

13. Čeprav se v pritožbi pritožnik ne sklicuje več na nedopustnost sklepanja sodne poravnave glede terjatev, ki so bile predmet prijavljene prednostne terjatve pritožnika, pa pritožbeno sodišče v pojasnilo še dodaja, da ima sodna poravnava enakovreden učinek kot pravnomočna sodba (res transacta). Morebitne nepravilnosti v sklenjeni sodni poravnavi je mogoče izpodbijati le z dopustnimi pravnimi sredstvi, to je s tožbo na izpodbijanje sodne poravnave v skladu s 392. in 393. členom ZPP. Pritožnik niti ne zatrjuje,da bi uveljavljal takšno pravno varstvo.

Glede odločitve o pritožbi

14. V posledici sklenjene sodne poravnave so zato prenehale vse obveznosti dolžnika do pritožnika. Zato se izkaže kot pravilna ugotovitev prvostopenjskega sodišča v izpodbijanem sklepu, da pritožnik nima več položaja upnika v stečajnem postopku nad dolžnikom. V posledici navedenega je izgubil položaj stranke v postopku in s tem procesno upravičenje za vlaganje ugovora zoper načrt končne razdelitve, katerega sestavni del je tudi posodobljeni seznam preizkušenih terjatev. V posledici navedenega je zato tudi pravilna odločitev prvostopenjskega sodišča, ko je ugovor pritožnika, ki nima več položaja stranke postopka, kot nedovoljenega zavrglo.

15. Ker pritožbeno sodišče v okviru uradnega preizkusa izpodbijanega sklepa ni ugotovilo absolutne bistvene kršitve postopka, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP) je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo.

Op. št. (1): Nina Betteto, Aleš Galič, Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, Uradni list, GV Založba, 3. knjiga, stran 29.