Jedro

Kot poklicna rehabilitacija se po določbi 131. člena ZPIZ-2 izjemoma šteje tudi čas, ko oseba še ni vključena v delovni proces. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da pri tožniku ne gre (niti ne more iti) za poklicno rehabilitacijo po določbah 70. člena ZPIZ-2 oziroma v času nastanka invalidnosti veljavne zakonodaje. Tožnik je bil ob nastanku invalidnosti mladoleten in tako ni bil vključen v delovni proces. Zato se je sodišče prve stopnje pravilno oprlo na določbe ZIUOM, ki je veljal v času srednješolskega izobraževanja tožnika, zmotno pa je zaključilo, da v okoliščinah konkretnega primera ne gre za poklicno rehabilitacijo po določbah tega zakona.

Pritožba utemeljeno opozarja, da ni pravne podlage za razlikovanje med otroki, ki so invalidi že od rojstva in tistimi pri katerih do invalidnosti pride zaradi poškodbe.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se glasi: "I. Odpravita se odločba tožene stranke št. ... z dne 16. 6. 2023 in odločba tožene stranke št. ... z dne 21. 12. 2022 v delu, da se obdobje od 1. 9. 1990 do 30. 9. 1994 ne všteje v zavarovalno dobo.

II. Tožeči stranki se čas poklicne rehabilitacije od 1. 9. 1990 do 30. 9. 1994 prizna v zavarovalno dobo.

III. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v roku 15 dni povrniti stroške postopka v višini 646,26 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka izpolnitvenega roka do plačila."

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v roku 15 dni povrniti pritožbene stroške v višini 274,50 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka izpolnitvenega roka do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da se odpravita odločbi tožene stranke št. ... z dne 21. 12. 2022 in št. ... z dne 16. 6. 2023, in da se čas tožnikovega izobraževanja od 1. 9. 1990 do 30. 9. 1994 šteje kot poklicna rehabilitacija in se prizna v zavarovalno dobo. Odločilo je, da tožnik sam krije svoje stroške postopka.

2. Zoper sodbo se pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da je sodišče šolanje napačno štelo kot običajno srednješolsko izobraževanje in ne kot poklicno rehabilitacijo v smislu določb pokojninske in invalidske zakonodaje ter določb ZIUOM. Ne strinja se s stališčem sodišča, da se ne more uporabiti določba 131. člena ZPIZ-2, ampak zgolj določbe takrat veljavnega ZIUOM. Določba 131. člena ZPIZ-2 oziroma pred njim veljavna zakonodaja, zajema prav tak primer kot je tožnikov. Napoten je bil na poklicno usposabljanje na podlagi določb ZIUOM in odločb takratnega občinskega organa socialnega skrbstva. Posebna odločba za srednješolsko izobraževanje ni bila izdana, ker občinske skupnosti socialnega skrbstva v takratnem obdobju niso izdajale odločb o posebnih napotitvah. Ker je bil že vključen v šolanje in usposabljanje, nove odločbe ni bilo potrebno izdati. Ne more mu biti v škodo, če pristojni organ socialnega skrbstva ni izdal nove odločbe, s katero bi ga napotil na srednješolsko izobraževanje. Tako je stališče tudi v zadevi Psp 275/2012. Ni jasno, zakaj sodišče tolmači, da ne gre za podoben primer oziroma, da je relevantna okoliščina, ali je šlo za poškodbo ali je obolelost izkazana že ob rojstvu. Tovrstno razlikovanje nima podlage v zakonskih in ustavnih določbah ter nasprotuje 52. členu Ustave RS. Svojo odločitev bi moralo sodišče obrazložiti. V zavarovalno dobo se po zakonu šteje čas, ki ga je zavarovanec prebil na poklicni rehabilitaciji, na katero ga je napotil pristojni organ kot obolelega za paraplegijo, ne glede na to, ali je bil pred tem zavarovan ali ne. Vključitev v pokojninsko in invalidsko zavarovanje ni pogoj za vštevanje časa poklicne rehabilitacije v zavarovalno dobo. Gre za izjemo, da se v zavarovalno dobo všteva tudi čas pred vstopom v zavarovanje. Na poklicno usposabljanje je bil napoten na podlagi določb takrat veljavnega ZIUOM. Ne gre za situacijo, da bi se tožnik ponovno usposobil za delo, ker še ni bil usposobljen za noben poklic, temveč se je šolal (v času poškodbe je obiskoval osnovno šolo) in se usposobil za poklic, ki ga je nato lahko opravljal glede na svoje zdravstveno stanje. To predstavlja poklicno rehabilitacijo. Priglaša pritožbene stroške.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov in v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, naštete v tej določbi ter na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da pred sodiščem prve stopnje ni prišlo do procesnih kršitev, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, in da ni podana smiselno zatrjevana kršitev 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj sodba ni pomanjkljivo obrazložena in jo je moč preizkusiti. Vendar pa je sodišče prve stopnje pri svoji odločitvi zmotno uporabilo materialno pravo, ko je presodilo, da se srednješolsko izobraževanje tožnika, ki je tetraplegik, ne prizna v zavarovalno dobo.

5. Predmet sodne presoje je pravilnost in zakonitost dokončne odločbe tožene stranke z dne 16. 6. 2023 v zvezi s prvostopenjsko odločbo z dne 21. 12. 2022, v delu v katerem je bila zavrnjena zahteva tožnika, da se obdobje izobraževanja od 1. 9. 1990 do 30. 9. 1994 šteje kot poklicna rehabilitacija in prizna v zavarovalno dobo na podlagi določbe 131. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-2). Ta med drugim v drugi alineji določa, da se v zavarovalno dobo šteje čas poklicne rehabilitacije vojaškega invalida, slepega, gluhega in naglušnega, obolelega za distrofijo in sorodnimi mišičnimi in nevromišičnimi boleznimi, paraplegijo, cerebralno in otroško paralizo ter multiplo sklerozo, rakom do 15. leta starosti, ekstrapiramidnimi obolenji ali civilnega invalida vojne, ne glede na to, ali je bil pred tem zavarovan.1

6. Sodišče prve stopnje tožnikovega izobraževanja ni štelo za poklicno rehabilitacijo v pomenu določbe 131. člena ZPIZ-2 in Zakona o izobraževanju in usposabljanju otrok in mladostnikov z motnjami v telesnem in duševnem razvoju (ZIUOM), ampak kot srednješolsko izobraževanje tožnika, zato obdobja šolanja ni priznalo v zavarovalno dobo.

7. Iz ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je tožnik pri starosti 13 let zaradi nesreče postal tetraplegik. Z odločbo Občinske skupnosti socialnega skrbstva A. z dne 2. 11. 1989 je bil napoten na šolanje in usposabljanje v Zavod za usposabljanje invalidne mladine B. (ZUIM B.) kot huje telesno prizadet otrok, kjer je zaključil osnovno šolo. Šolanje je nadaljeval in zaključil po izobraževalnem programu C. na Šolskem centru D. 8. Sporno je, ali se srednješolsko izobraževanje tožnika lahko šteje za poklicno rehabilitacijo in se posledično prizna v zavarovalno dobo. Poklicna rehabilitacija je opredeljena v 70. členu ZPIZ-2 kot celostni proces, v katerem se zavarovanca strokovno, fizično in psihosocialno usposobi za drug poklic ali delo, tako da se lahko ustrezno zaposli in ponovno vključi v delovno okolje oziroma se usposobi za opravljanje istega poklica ali dela, tako da se mu prilagodi delovno mesto z ustreznimi tehničnimi pripomočki. Pri poklicni rehabilitaciji po ZPIZ-2 gre za pravico in dolžnost delovnega invalida (71. člen ZPIZ-2). Kot poklicna rehabilitacija se po določbi 131. člena ZPIZ-2 izjemoma šteje tudi čas, ko oseba še ni vključena v delovni proces. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da pri tožniku ne gre (niti ne more iti) za poklicno rehabilitacijo po določbah 70. člena ZPIZ-2 oziroma v času nastanka invalidnosti veljavne zakonodaje. Tožnik je bil ob nastanku invalidnosti mladoleten in tako ni bil vključen v delovni proces. Zato se je sodišče prve stopnje pravilno oprlo na določbe ZIUOM, ki je veljal v času srednješolskega izobraževanja tožnika, zmotno pa je zaključilo, da v okoliščinah konkretnega primera ne gre za poklicno rehabilitacijo po določbah tega zakona. Z ZIUOM je urejeno izobraževanje in usposabljanje otrok, mladostnikov in mlajših polnoletni oseb, ki zaradi motenj v telesnem in duševnem razvoju potrebujejo posebne oblike vzgoje, izobraževanja in usposabljanja (1. člen ZIUOM).2

9. Po določbi 10. člena ZIUOM mora vzgojno izobraževalna organizacija v kateri se otrok izobražuje, poslati pristojnemu organu občinske skupnosti socialnega skrbstva in staršem obvestilo o otroku pri katerem ugotovi znake telesne in duševne prizadetosti. Na podlagi tega obvestila pristojni organ občinske skupnosti socialnega skrbstva uvede postopek za razvrstitev otroka. Otrok se razvrsti na podlagi izvida in mnenja strokovne komisije za razvrščanje otrok in mladostnikov z motnjami v telesnem in duševnem razvoju (11. člen ZIUOM). Na podlagi takšnega izvida in mnenja komisije pristojni organ občinske skupnosti socialnega skrbstva izda odločbo o razvrstitvi in napotitvi otroka v organizacijo za usposabljanje (13. člen ZIUOM).

10. Strokovna komisija za razvrščanje otrok in mladostnikov z motnjami v telesnem in duševnem razvoju pri ZUIM B. je v izvidu in mnenju z dne 20. 11. 1989 glede na zdravstveno stanje tožnika priporočila usposabljanje v ZUIM B., kjer bo nudena kompleksna habilitacija ter nadaljnje izobraževanje za intelektualen poklic. Sklep o plačilu oskrbe in odločba Občinske skupnosti socialnega skrbstva A., da se tožnika usmeri v osnovnošolsko usposabljanje v ZUIM B., sta bila izdana že pred navedenim izvidom in mnenjem, dne 2. 11. 1989. Nadalje iz dopisa ZUIM B. z dne 29. 5. 1990, naslovljenega na Center za socialno delo (CSD) A. izhaja, da je tožnik obiskoval 8. razred osnovne šole in je bil obravnavan na strokovni skupini v smislu nadaljnjega usposabljanja in šolanja. Člani strokovne skupine so glede na psihofizične sposobnosti tožnika in poklicne želje menili, da je smotrna vključitev tožnika v administrativno dejavnost - upravni tehnik, šolanje se bi odvijalo v okviru njihovega zavoda in traja 4 leta (priloga A8). Čeprav je ZUIM B. CSD A. z dopisom z dne 29. 5. 1990 obvestil, da je smiselno, da tožnik nadaljuje izobraževanje v okviru njihovega zavoda, skupnost socialnega skrbstva ni uvedla postopka za razvrstitev otroka kot ji to nalaga 10. člen ZIUOM in posledično ni izdala ustrezne odločbe o napotitvi na šolanje.

11. Utemeljen je pritožbeni očitek, da tožniku ne more biti v škodo, da skupnost socialnega skrbstva pred vstopom v srednješolsko izobraževanje zanj ni izdala posebne odločbe, s katero bi tožnika usmerila na nadaljnje izobraževanje,3 kot je predlagal ZUIM B. Dodatno, iz potrdila o poklicni rehabilitaciji CIRIUS B. (prej ZUIM B.) z dne 27. 9. 2022 izrecno izhaja, da je imel tožnik v času od 1. 9. 1990 do 30. 9. 1994 status dijaka in je obiskoval izobraževalni program C. na Šolskem centru D. ter je šolanje in rehabilitacijo uspešno zaključil (priloga A5). Okoliščina, da tožnik srednješolskega izobraževanja ni zaključil po programu upravni tehnik kot je predlagal ZUIM B., temveč po programu ekonomski tehnik v okviru istega zavoda, ne more biti odločilno za presojo ali se tožnikovo izobraževanje, ki se je odvijalo po prilagojenem programu, šteje za poklicno rehabilitacijo ali ne. Po oceni pritožbenega sodišča je v tem primeru ključno, da je bil za tožnika predhodno izveden postopek razvrstitve s katerim je bil usmerjen v osnovnošolsko usposabljanje, da je zavod soglašal z nadaljnjim šolanjem tožnika, ki ga je naslovil na CSD, tožnik pa je izobraževalni program v okviru tega zavoda dejansko zaključil in si, kot otrok s posebnimi potrebami, pridobil ustrezno izobrazbo (na podlagi tako pridobljene izobrazbe se je kasneje tudi zaposlil).

12. Po določbi drugega odstavka 52. člena Ustave RS imajo otroci z motnjami v telesnem ali duševnem razvoju ter druge huje prizadete osebe pravico do izobraževanja in usposabljanja za dejavno življenje v družbi. Pritožba utemeljeno opozarja, da ni pravne podlage za razlikovanje med otroki, ki so invalidi že od rojstva in tistimi pri katerih do invalidnosti pride zaradi poškodbe, kot je to zmotno razlikovalo sodišče prve stopnje.

13. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče zaključilo, da je srednješolsko izobraževanje tožnika, ki je tetraplegik, predstavljalo poklicno rehabilitacijo. To pa pomeni, da se obdobje poklicne rehabilitacije skladno z drugo alinejo 131. člena ZPIZ-2 všteje v zavarovalno dobo tožnika, ne glede na to, da tožnik pred tem ni bil zavarovan, saj to izjemo izrecno predvideva ta določba.

14. Pritožbeno sodišče je zato na podlagi 358. člena ZPP pritožbi ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je odpravilo odločbi tožene stranke z dne 16. 6. 2023 in 21. 12. 2022 v delu, da se obdobje od 1. 9. 1990 do 30. 9. 1994 ne všteje v zavarovalno dobo in tožniku čas poklicne rehabilitacije od 1. 9. 1990 do 30. 9. 1994 priznalo v zavarovalno dobo.

15. Sprejeta odločitev posledično vpliva na odločitev o stroških postopka pred sodiščem prve stopnje (drugi odstavek 165. člena ZPP). Ob upoštevanju, da je tožnik v postopku v celoti uspel, mu je tožena stranka, na podlagi prvega odstavka 154. člena in 155. člena ZPP, Odvetniške tarife (OT) in predloženega stroškovnika, dolžna povrniti stroške postopka na prvi stopnji, in sicer: 300 točk za sestavo tožbe, 225 za pripravljalno vlogo, 225 točk za udeležbo na naroku za glavno obravnavo in 80 točk (2 x 40 točk) za odsotnost iz pisarne v času potovanja na narok in nazaj, kar skupaj znaša 830 točk oziroma (ob vrednosti točke 0,60 EUR) 498,00 EUR. Ni pa tožnik upravičen do povrnitve 50 točk za končno poročilo stranki, saj pri tem ne gre za samostojno opravilo, ki ne bi bilo zajeto že v tar. št. 16 OT, niti do 300 točk za prvo pripravljalno vlogo, ker se mu po točki 2 tar. št. 16 OT prizna 225 točk. Ker je pooblaščenec tožnika zavezanec za DDV, je sodišče na skupni znesek priznalo 22 % DDV (109,56 EUR). Skupaj s priznanimi potnimi stroški za udeležbo na naroku v višini priglašenih 38,70 EUR (2 x 46,70 km4 x 0,43 EUR; drugi odstavek 10. člena OT)5 je tožena stranka dolžna tožniku v roku 15 dni povrniti 646,26 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

16. Ker je tožnik s pritožbo uspel, je upravičen do povračila stroškov pritožbenega postopka (drugi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s 154. členom ZPP). Skladno z OT in predloženim stroškovnikom se tožniku prizna 375 točk za sestavo pritožbe (225,00 EUR) in 22 % DDV (49,50 EUR). Kar je tožnik zahteval več (posvet s stranko, pregled dokumentacije, 450 točk namesto 375 točk za sestavo pritožbe) je pritožbeno sodišče zavrnilo, saj sta posvet s stranko in pregled dokumentacije že vključena v nagradi za sestavo pritožbe, za sestavo pritožbe pa je skladno s tar. št. 16 OT določenih 375 točk. Tožena stranka je dolžna tožniku povrniti 274,50 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

1 Smiselno enako je bilo določeno v določbah predpisov, ki so veljali v času tožnikovega izobraževanja, in sicer v 65. členu Zakona o temeljnih pravicah iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja (ZTPPIZ) in 205. členu ZPIZ-92. 2 Usmerjanje otrok je sedaj urejeno v Zakonu o usmerjanju otrok s posebnimi potrebami (ZUOPP-1). Ta določa, da vzgoja in izobraževanje otrok s posebnimi potrebami temelji na zagotavljanju največje koristi otroka, celovitosti in kompleksnosti vzgoje in izobraževanja, enakih možnosti s hkratnim upoštevanjem različnih potreb otrok, ohranjanja ravnotežja med različnimi področji otrokovega telesnega in duševnega razvoja in drugih pogojev za zagotavljanje najboljšega razvoja posameznega otroka (4. člen ZUOPP-1). 3 Prim. sodbo VDSS Psp 275/2012 z dne 13. 9. 2012. 4 Podatki na spletni strani https://www.google.com/maps za razdaljo med zunanjim oddelkom sodišča (Brežice) in sedežem pooblaščenca tožnika (Novo mesto). 5 V zvezi s tretjim odstavkom 5. člena Uredbe o davčni obravnavi povračil stroškov in drugih dohodkov iz delovnega razmerja.