Jedro

Ni videti prepričljivih razlogov, zakaj naj bi tožnica, ob zatrjevani vednosti, da je bila ključavnica zamenjana v začetku aprila, šele 1. 6. 2022 poskusila vstopiti v stanovanje oziroma bi šele takrat preverjala dejansko stanje.

Sodna praksa prekaristu v razmerju do dajalca prekarija ne daje posestnega varstva, a pritožnica razmerje zmotno opredeljuje kot prekarij. Za prekarij kot posebno vrsto posodbenega razmerja gre namreč takrat, ko nista določena ne čas trajanja uporabe in ne namen uporabe.

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje potrdi.

II.Pravdni stranki nosita vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Tožnica s tožbo zahteva varstvo posesti na stanovanju na naslovu ... Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zahtevku v celoti ugodilo in toženki naložilo, da tožnici povrne stroške postopka.

2. Zoper takšno odločitev je toženka vložila pritožbo. Uveljavlja vse pritožbene razloge po 1. odst. 338. čl. ZPP.¹ Predlaga spremembo odločitve tako, da bo zahtevek zavrnjen, podrejeno pa njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša pritožbene stroške.

Vztraja, da je tožba vložena prepozno. Izpodbija dokazno oceno sodišča in zatrjuje, da je bilo dokazno breme nepravilno razporejeno. Svojo izpovedbo in izpovedbo priče A. A. ocenjuje za prepričljivo in navede zakaj. Razlogi, s katerimi je sodišče utemeljilo drugačno dokazno oceno so pomanjkljivi in ne omogočajo preizkusa odločitve. To predstavlja absolutno bistveno kršitev postopka. Izpostavlja navedbo tožnice, da zaradi poškodbe pred 1. 6. 2022 ni mogla v B. in meni, da zato ni nelogično, da je šele takrat prišla do stanovanja, čeprav je že aprila izvedela za menjavo ključavnice. Tožnica svojemu dokaznemu bremenu ni zadostila.

3. Tožnica je na vloženo pritožbo odgovorila. Meni, da je neutemeljena in predlaga njeno zavrnitev. Priglaša stroške.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Ker je na podlagi 32. čl. SPZ² sodno varstvo pred motenjem oziroma odvzemom posesti mogoče zahtevati le v tridesetih dneh od dneva, ko je posestnik zvedel za motenje in storilca, zamuda roka pa ima za posledico zavrženje tožbe, se pritožbeno sodišče najprej opredeljuje do v pritožbenem postopku spornega vprašanja, kdaj je tožnica izvedela za zamenjavo ključavnice in do s tem vprašanjem povezanih očitkov o storjenih postopkovnih kršitvah.

6. Uvodoma pritožbeno sodišče ugotavlja, da (smiselno) zatrjevana kršitev po 14. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP ni bila storjena, saj je dokazna ocena izpovedb zaslišanih strank, priče A. A. in relevantnega listinskega dokaza obrazložena in omogoča pritožbeni preizkus. Neutemeljena je tudi kritika dokazne ocene, saj je sodišče prve stopnje upoštevalo metodološke napotke iz 8. čl. ZPP, dokazna ocena pa je narejena vestno, skrbno in natančno, zaključki pa so tudi logično in življenjsko prepričljivi in preverljivo obrazloženi.

7. Pritožbeno sodišče ugotovitev, da je tožnica za menjavo ključavnice izvedela šele 1. 6. 2022, sprejema kot pravilno. Tudi po presoji pritožbenega sodišča izpovedbama toženke in priče A. A. ni mogoče slediti že zaradi listinskega dokaza, ki ga je predložila tožnica. Gre za dokazilo o dne 1. 6. 2022 poslanem sms-u (glej prilogo A4), v katerem tožnica toženko sprašuje: "Zakaj je zamenjana ključavnica v B. ?????". Kot je pojasnilo že sodišče prve stopnje, ni življenjsko logično, da bi tožnica toženki poslala sms s tako vsebino, če bi dejansko že vedela, da je bila ključavnica zamenjana, še manj pa, da bi o razlogih za zamenjavo spraševala po skoraj dveh mesecih, od kar naj bi bila o tem obveščena. Nadalje ni videti prepričljivih razlogov, zakaj naj bi tožnica, ob zatrjevani vednosti, da je bila ključavnica zamenjana v začetku aprila, šele 1. 6. 2022 poskusila vstopiti v stanovanje oziroma bi šele takrat preverjala dejansko stanje. Drži sicer, da je bila pred tem poškodovana, a je do poškodbe prišlo šele v mesecu maju, pred tem pa za pot v B. ni bilo nobenih ovir. V kolikor bi bila o zamenjavi ključavnice res obveščena že v aprilu, bi po mnenju pritožbenega sodišča resničnost informacije takoj preverila. Tudi sicer ne izpovedba toženke ne izpovedba priče A. A. nista bili ne prepričljivi ne medsebojno skladni, tožničina izpovedba pa se razlikuje tudi od njenih lastnih trditev v vlogah. Toženka je tako v odgovoru na tožbo trdila, da je tožnico o menjavi ključavnice obvestila sama in sicer takoj po dogodku 5. 4. 2022, pri čemer naj bi zaradi občutka prestrašenosti in ogroženosti menjavo takoj naročila. Smiselno enako je navedla v vlogi z dne 9. 5. 2023 (list. št. 91), s tem, da je v njej začela omenjati še to, da je tožnico o menjavi ključavnice obvestil tudi njen sin A. A. Ob zaslišanju je lastno obvestilo zanikala ter sočasno (v nasprotju z navedbami) pojasnila, da ob dogodku 5. 4. 2022 še ni vedela, da bo ključavnico zamenjala. Nadalje je izpovedala, da je sinu (in bratu tožnice) naročila, naj tožnici pove, da je ključavnica zamenjana. A. A. je ob zaslišanju naročilo toženke izrecno zanikal. Zakaj je slednji (poskušal) izpovedati v korist toženke, je sicer le ugibanje, je pa z dokaj veliko verjetnostjo mogoče sklepati, da je razlog v sporu med toženko in njenim bivšim zakoncem E. E. ter dejstvu, da je A. A. (za razliko od tožnice) z očetom konec maja 2022 prekinil stike.³

8. Pravico do varstva pred motenjem ali odvzemom posesti daje zakon samo posestniku, ne pa imetniku (24. in 26. čl. v zvezi s 33. čl. SPZ). V pritožbenem postopku pritožnica s sklicevanjem na prekarij dejansko trdi, da je bila tožnica zgolj imetnica, v vsakem primeru pa od 3. 3. 2022 po njenem mnenju posesti ni več imela, saj stanovanja ni več niti občasno uporabljala.

9. Drži sicer, da (večinska) sodna praksa prekaristu v razmerju do dajalca prekarija ne daje posestnega varstva,⁴ a pritožnica razmerje v zvezi z tožničino uporabo stanovanja zmotno opredeljuje kot prekarij. Za prekarij kot posebno vrsto posodbenega razmerja iz 3. odst. 583. čl. OZ⁵ gre namreč takrat, ko nista določena ne čas trajanja uporabe in ne namen uporabe. Da bi bilo temu tako v obravnavanem primeru, pa toženka niti ni trdila. Navedla je namreč, da je imela tožnica dovoljenje za bivanje v stanovanju za čas študija v B. To ponavlja tudi v pritožbi. Dogovorjen je bil torej tako namen (uporaba zaradi študija) kot čas uporabe (za obdobje študija). Lahko bi šlo kvečjemu za posodbeno pogodbo, pri kateri pa izposojevalcu posestnega varstva (s trditvijo, da je zgolj imetnik - glej 26. čl. SPZ) ni mogoče odrekati.⁶ Ker trditve toženke o prekariju niso bile sklepčne, pravna podlaga uporabe stanovanja pa v sporih zaradi motenja posesti ni odločilna, izostanek opredelitve do tega ugovora ne predstavlja nobene upoštevne kršitve.

10. V sodni praksi je uveljavljeno stališče, da neobstoj posesti predpostavlja prepričljivo izraženo voljo za opustitev uporabe stvari. V konkretnem primeru bi bila zato opustitev posesti izkazana, če bi tožnica iz stanovanja odnesla vse svoje stvari in vrnila ključe.⁷ Ob upoštevanju tega izhodišča in okoliščin konkretnega primera, pritožba ne vzbuja dvoma v pravilnost zaključka sodišča prve stopnje, da tožnica pred zatrjevanim motenjem, posesti ni opustila.

11. Da dejstvo, da je tožnica stanovanje v študijskem letu 2021/2022 le občasno uporabljala in da ga je zadnjič uporabila v marcu 2022, ni bistveno (in zakaj), je pojasnilo že sodišče prve stopnje. Tudi ni bistveno, da je v tem obdobju sicer stanovala drugje (v hiši na naslovu ...) in da je imela od 3. 3. 2022 najeto stanovanje v C. (in ne v D.).⁸ Odločilno je, da tožnica, kljub temu ni imela namena opustiti uporabe oziroma posesti stanovanja v B. To je izrazila ne le s tem, da je v njem pustila svoje stvari in obdržala ključe, ampak tudi s tem, da je v obdobju, ko je v B. opustila redni študij, v stanovanje še vedno občasno prihajala in tam prespala.⁹ V stanovanje je (da bi vzela nekaj svojih stvari) skušala vstopiti tudi 1. 6. 2022 - pa tega zaradi zamenjane ključavnice ni več mogla. Na drugačen oziroma bolj konkreten način svojega namena, da posesti, kljub bivanju drugje, ne namerava opustiti, niti ni imela možnosti pokazati.

12. O tem, da je ves čas imela ključe stanovanja, je izpovedala tožnica, sodišče prve stopnje pa ji je tudi po presoji pritožbenega sodišča utemeljeno verjelo. Zakaj, res ni izrecno pojasnilo, izhaja pa iz drugih razlogov. Nelogično je namreč, da v obdobju, ko je v stanovanju stalno bivala, ne bi razpolagala s ključi stanovanja. Ali so bili to ključi toženke ali ključi E. E., ni bistveno. Ob dejstvu, da je v stanovanju izkazano občasno bivala še v študijskem letu 2021/2022 (tudi še v marcu 2022) in je tam imela svoje stvari, pritožbeno sodišče ne dvomi, da je s ključi (bodisi toženkinimi bodisi ključi E. E.) ves čas razpolagala tudi v tem obdobju. Da to drži, nenazadnje (vsaj posredno) potrjuje dejstvo (ki ni sporno), da je v januarju 2022 E. E. nanjo prenesel svoj solastni delež stanovanja, kar izkustveno vključuje tudi izročitev ključev. Da ji je le-te res izročil, je tožnica izpovedala tudi ob zaslišanju.¹⁰ Da je ključe (za katere nobena od strank ni trdila, da niso odpirali prvotno nameščene ključavnice) imela, pa izkazuje tudi dejstvo, da je 1. 6. 2022 (neuspešno) poskusila vstopiti v stanovanje. Občasna uporaba stanovanja, upoštevajoč okoliščine konkretnega primera, zato zadostuje za sklep o posesti.

13. Pritožba je glede na obrazloženo neutemeljena. Ker pritožbeno sodišče ni ugotovilo niti kršitev, na katere v obsegu 2. odst. 350. čl. ZPP pazi po uradni dolžnosti, jo je zavrnilo in na podlagi 353. čl. izpodbijani sklep potrdilo.

14. Ker pritožnica s pritožbo ni uspela, do povračila pritožbenih stroškov ni upravičena (1. odst. 154. čl. v zvezi z 165. čl. ZPP). Tožnici so nastali stroški v zvezi z vložitvijo odgovora na pritožbo. Ob upoštevanju določbe 155. čl. ZPP je stranka dolžna povrniti nasprotni stranki le tiste stroške, ki so bili potrebni za postopek. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da stroški, ki so nastali z vložitvijo odgovora na pritožbo, niso bili potrebni, saj v odgovoru na pritožbo ni navedeno nič takega, kar bi pripomoglo k odločitvi o pritožbi. Pritožbeno sodišče je zato odločilo, da pravdni stranki nosita vsaka svoje stroške.

Zveza:

Obligacijski zakonik (2001) - OZ - člen 583, 583/3 Stvarnopravni zakonik (2002) - SPZ - člen 26

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.