Jedro

Sodna praksa Vrhovnega sodišča RS, ki jo izpostavlja toženka v pritožbi (odločbe VS RS 191/2010, VIII Ips 218/2010 in VIII Ips 300/2010), oziroma stališče, da bi bila tožnica do nadomestila za neizrabljen letni dopust upravičena le, če ga ne bi mogla izrabiti iz razlogov na strani toženke oziroma če bi bil podan nepredvidljiv razlog, ki bi ji izrabo onemogočil, ne vodi do drugačne odločitve o utemeljenosti zahtevka. Tožnica namreč od takrat, ko je bilo jasno, da ji bo delovno razmerje pri toženki prenehalo, kar je bilo lahko šele dne 28. 12. 2017, ko sta pravdni stranki sklenili sporazum, do prenehanja delovnega razmerja dne 30. 12. 2017 13 dni letnega dopusta, na katere se nanaša nadomestilo, objektivno gledano ni mogla izrabiti.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka, tožeči stranki pa je dolžna plačati stroške v višini 186,66 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku izpolnitvenega roka do plačila, v roku 15 dni, pod izvršbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrglo tožbo v delu, v katerem je tožnica zahtevala izplačilo odpravnine ob upokojitvi v višini 602,41 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 1. 2018 do plačila (točka I izreka; sklep). Toženki je naložilo, da tožnici izplača znesek v višini 1.173,12 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 1. 2018 do plačila (točka II izreka sodbe); v presežku za 57,20 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 1. 2018 je zahtevek zavrnilo (točka III izreka sodbe). Toženki je naložilo, da tožnici povrne pravdne stroške v višini 17,96 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku petnajstdnevnega izpolnitvenega roka do plačila (točka IV izreka sodbe).

2. Zoper točki II in IV izreka navedene sodbe se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje toženka. Navaja, da je izpodbijana odločitev v nasprotju s sodno prakso. Tožnica bi bila do nadomestila za neizrabljen letni dopust upravičena le, če ga ne bi mogla izrabiti iz razlogov na strani toženke oziroma če bi bil podan nepredvidljiv razlog, ki bi ji izrabo onemogočil (odločbe VS RS VIII Ips 191/2010, VIII Ips 218/2010 in VIII Ips 300/2010). Toženka je 27. 12. 2017 prejela odpoved pogodbe o zaposlitvi, datirano dne 22. 12. 2017, ki jo je podala tožnica. V odpovedi je tožnica sama določila datum prenehanja delovnega razmerja. Razlog, da letnega dopusta za leto 2017 ni izrabila v celoti, je na strani tožnice. Tožnica bi letni dopust lahko izrabila do 30. 6. 2018, če se ne bi upokojila. Sodišče prve stopnje je nekritično verjelo izpovedi tožnice o razlogih za upokojitev in o finančnih težavah, ki bi jih sicer imela. Sodišče prve stopnje je neutemeljeno zavrnilo dokazni predlog za zaslišanje priče A.A. Iz izpovedi priče bi ugotovilo, ali je toženka imela možnosti vplivati na odločitev tožnice, da se upokoji, in da bi toženka tožnici izrabo letnega dopusta odobrila, če bi zaprosila zanj. Dejansko stanje je nepopolno ugotovilo. Tožnica letnega dopusta ni izrabila iz razlogov na njeni strani (predčasna upokojitev). Toženka pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani del sodbe razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje oziroma ga spremeni, tako da zahtevek zavrne. Priglaša stroške pritožbe.

3. Tožnica v odgovoru na pritožbo prereka toženkine navedbe. Navaja, da je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo dokazni predlog za zaslišanje priče A.A. Dejansko stanje je popolno in pravilno ugotovilo. Izpodbijana odločitev je materialnopravno pravilna. Tožnici je delovno razmerje pri toženki prenehalo dne 30. 12. 2017 in po tem ni imela več možnosti izrabe letnega dopusta za leto 2017. Bistveni dejstvi, ki utemeljita zahtevek za plačilo nadomestila za neizrabljen letni dopust, sta, da delovno razmerje delavcu preneha in da ni izrabil letnega dopusta. To izhaja iz sodne prakse Sodišča EU in Vrhovnega sodišča RS. Sodišče prve stopnje je utemeljeno upoštevalo stališča sodne prakse. Tožnica je bila v času pred prenehanjem delovnega razmerja v bolniškem staležu, nato je izrabila letni dopust, vendar ji je še ostalo 13 dni neizrabljenega letnega dopusta. Za te dni je upravičena do nadomestila, kot ji ga je prisodilo sodišče prve stopnje. Tožnica pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo zavrne kot neutemeljeno in potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah pritožbenih razlogov. V skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) je po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo navedenih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Na popolno in pravilno ugotovljeno dejansko stanje je sprejelo materialnopravno utemeljeno odločitev.

6. Sodišče prve stopnje je utemeljeno zavrnilo dokazni predlog toženke za zaslišanje priče A.A., ki ga je toženka podala na prvem naroku za glavno obravnavo v zvezi z zatrjevanim dejstvom, da tožnica pred prenehanjem delovnega razmerja za izrabo 13 dni letnega dopusta, za katere v tem sporu vtožuje nadomestilo, ni zaprosila. Toženka priče A.A. ni predlagala, da bi izpovedal, ali je toženka imela možnosti vplivati na odločitev tožnice, da se upokoji, in da bi toženka tožnici izrabo letnega dopusta odobrila, če bi zaprosila zanj, kot neutemeljeno navaja v pritožbi. Razloge za zavrnitev dokaznega predloga je sodišče prve stopnje navedlo v točki 3 obrazložitve - dejstvo, ki ga je toženka z dokaznim predlogom dokazovala, med pravdnima strankama ni bilo sporno. Da ni treba dokazovati dejstev, ki jih nasprotna stranka ne zanika, je določeno v drugem odstavku 214. člena ZDR.

7. Dejstvo, da tožnica za izrabo 13 dni letnega dopusta ni zaprosila, pa niti ni bistveno v konkretnem sporu. Kot je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo iz tožničine izpovedi, je tožnica od prenehanja bolniškega staleža dne 22. 12. 2017 do prenehanja delovnega razmerja dne 30. 12. 2017 izrabila letni dopust, in sicer tri dni, kot je bilo delovnih dni. Dne 28. 12. 2017 je s toženko sklenila sporazum o prenehanju delovnega razmerja. Njene pritožbene navedbe, da je tožnica že 22. 12. 2017, ko je datirala „odpoved“, vedela, da ji bo delovno razmerje pri toženki prenehalo, so kot pritožbene novote neupoštevne (prvi odstavek 337. člena ZPP). Pred sodiščem prve stopnje toženka navedbe tožnice, da ji je delovno razmerje prenehalo na podlagi sporazuma, ki ga je sama predložila, ni prerekala. Sporazum predvideva soglasje volj, kar pomeni, da so navedbe toženke o tem, da je tožnica tista, ki je določila datum prenehanja delovnega razmerja, neutemeljene. Prav tako neutemeljene so navedbe, ki se nanašajo na razloge (povode), zaradi katerih je tožnica s toženko sklenila sporazum o prenehanju delovnega razmerja (predčasna upokojitev).

8. Tožnica je od 28. 12. 2017, ko se je sporazumela o prenehanju delovnega razmerja, do 30. 12. 2017, ko ji je delovno razmerje prenehalo, izrabila letni dopust. Neizrabljenih ji je ostalo 13 dni letnega dopusta. Za te dni ji je sodišče prve stopnje utemeljeno prisodilo nadomestilo. Svojo odločitev je utemeljilo na določbi 164. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR; Ur. l. RS, št. 21/2013 in nadalj.), upoštevalo je tako sodno prakso Sodišča EU, temelječo na Direktivi Evropskega parlamenta in Sveta 2003/88/ES z dne 4. novembra 2003 o določenih vidikih organizacije delovnega časa (UL L 299), kot sodno prakso Vrhovnega sodišča RS.

9. Sodna praksa Vrhovnega sodišča RS, ki jo izpostavlja toženka v pritožbi (odločbe VS RS 191/2010, VIII Ips 218/2010 in VIII Ips 300/2010), oziroma stališče, da bi bila tožnica do nadomestila za neizrabljen letni dopust upravičena le, če ga ne bi mogla izrabiti iz razlogov na strani toženke oziroma če bi bil podan nepredvidljiv razlog, ki bi ji izrabo onemogočil, ne vodi do drugačne odločitve o utemeljenosti zahtevka. Tožnica namreč od takrat, ko je bilo jasno, da ji bo delovno razmerje pri toženki prenehalo, kar je bilo lahko šele dne 28. 12. 2017, ko sta pravdni stranki sklenili sporazum, do prenehanja delovnega razmerja dne 30. 12. 2017 13 dni letnega dopusta, na katere se nanaša nadomestilo, objektivno gledano ni mogla izrabiti.

10. Ker niso podani niti pritožbeni razlogi niti tisti, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo toženke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

11. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP. Toženka sama krije svoje stroške pritožbe, ker z njo ni uspela, tožnici pa je dolžna na podlagi prvega odstavka 154. člena ZPP plačati za pravdo potrebne stroške. Pritožbeno sodišče ji je ob upoštevanju prvega odstavka 155. člena ZPP in po Odvetniški tarifi (OT; Ur. l. RS, št. 2/2015 in nadalj.) ob upoštevanju vrednosti izpodbijanega dela sodbe priznalo: 250 točk za sestavo pritožbe in 2 % materialnih stroškov, kar skupaj z davkom na dodano vrednost znaša 186,66 EUR.