Jedro

Ugotovitev, da tožnica ni sledila določbam ZPPreb, temelji na dopisu Generalne policijske uprave Ljubljana, Policijske postaje Ljubljana z dne 10. 9. 2015, ki je prvostopenjskemu organu sporočila, da tožnica še nima elektronske knjige gostov. Gre za ugotovitev, ki po presoji sodišča sledi določbi 15. člena ZPPreb, ki od stanodajalca zahteva, da vodi evidenco gostov.

Ker je tožnica v vlogi za izplačilo sredstev z dne 23. 4. 2015 prvostopenjskemu organu predložila dokazilo o dokončanju investicije, uporabno dovoljenje Upravne enote Slovenske Konjice, št. 351/30/2012/2 z dne 3. 2. 2011, torej je s potrdilom dokazovala zaključek naložbe, obenem pa je v poročilu o doseganju ciljev po zaključku naložbe v letu 2013 in letu 2014 navedla, da izvajala nastanitve (24 nastanitev za dejavnost Turistična kmetijami s sobami), sodišče pritrjuje zaključku tožene stranke, da je tožnica pridobila sredstva nezakonito oziroma jih je porabila nenamensko oziroma dela niso bila izvršena v skladu z investicijskim programom, obenem pa je prvostopenjskemu organu v poročilu o doseganju ciljev posredovala lažne podatke.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Agencija Republike Slovenije za kmetijske trge in razvoj podeželja je z izpodbijano odločbo, št. 33121-64/2008/110 z dne 10. 8. 2016, v 1. točki izreka odločila, da se zahtevek za izplačilo sredstev določenih v odločbi o pravici do sredstev, št. 33121/64/2008/11 z dne 12. 8. 2008, ki ga je vložila A.A. s.p., zavrne (1. točka izreka). V 2. točki izreka je tožena stranka odločila, da je stranka dolžna vrniti sredstva, ki jih je prejela 30. 4. 2013, na podlagi vloženega zahtevka z dne 29. 6. 2012, v višini 13.650,32 EUR in v 3. točki izreka določila rok za vračilo dolžnega zneska 30 dni. V 4. točki je določila način vrnitve tega zneska ter v 5. točki odločila, da je stranka izključena iz prejemanje podpore v okviru ukrepa v letih 2016 in 2017. V 6. točki je odločila, da pritožba zoper to odločbo ne zadrži njene izvršitve in v 7. točki izreka, da posebni stroški v tem postopku niso nastali.

2. Tožena stranka je pojasnila, da je bila 6. 6. 2008 vložena popolna vloga za dodelitev nepovratnih sredstev za sofinanciranje iz Ukrepa 312, Podpora ustanavljanju in razvoju mikro-podjetjih (v nadaljevanju Ukrep št. 312), razpisanega z javnim razpisom. Ker je stranka izpolnjevala pogoje, je bila 12. 8. 2008 izdana odločba o pravici do sredstev, št. 33121-64/2008/11, s katero so bila stranki stranki odobrena sredstva v višini do 31.762,29 EUR. Na podlagi zahtevka z dne 30. 4. 2013 so bila izplačana sredstva v višini 13.650,32 EUR, ker je iz zapisnika o opravljeni kontroli z dne 11. 11. 2012 izhajalo, da investicija ni zaključena v celoti.

3. Skladno z enajsto alinejo javnega razpisa je stranka poročala o zaključku naložbe in doseganju ciljev za leto 2013 in leto 2014, iz poročil pa je bilo mogoče razbrati, da je stranka v teh letih izvajala dejavnost nastanitve v objektu, za katerega je prejela sredstva. Dne 23. 4. 2015 je stranka zahtevala preostanek izplačila do vrednosti 30.924,13 EUR. V zvezi z navedenim zahtevkom je bila 26. 8. 2015 izvedena kontrola naložbe na kraju samem. Iz priloženega zapisnika je razvidno, da v avgustu 2015 naložba še ni bila zaključena in da se je z investicijo okrepila nosilna konstrukcija in s tem spremenila statika samega objekta. Stranka na ugotovitve navedenega zapisa ni imela pripomb.

4. Javni razpis v sedmi alineji „Obveznosti upravičenca“ določa, da mora biti naložba zaključena pred vložitvijo zahtevka. Kot zaključek naložbe se v primeru gradnje šteje tehnični prevzem in pridobljeno uporabno dovoljenje oziroma vključitev opreme v opravljanje dejavnosti. Prav tako javni razpis določa (četrta alineja Splošnih pogojev), da mora stranka zagotoviti ustrezno investicijsko tehnično dokumentacijo z detajlnim popisom del in stroškovno opredelitvijo cen s strani odgovornega projektanta ter vsa dovoljenja za naložbo v skladu z veljavno zakonodajo, gradbena in obrtniška dela pa morajo biti izvedena v skladu s predpisi, ki urejajo graditev objektov, urejanje prostora, varstvo kulturne dediščine in varstvo okolja.

5. Kot dokazilo o zaključku del je stranka predložila potrdilo Upravne enote Slovenske Konjice, št. 351-30/2011-2 z dne 3. 2. 2011, da ima objekt, stanovanjska stavba na zemljišču, parc. št. 1554/6 k.o. ..., uporabno dovoljenje po samem zakonu. V teku obravnavane zadeve je z namenom preveritve predloženega dokazila o zaključku naložbe, tožena stranka 10. 9. 2015 na Inšpektorat RS za okolje in prostor, OE Celje podala prošnjo za inšpekcijski nadzor in 4. 11. 2015 prejela odgovor inšpektorata, iz katerega izhaja, da je stranka na predmetu investicije izvajala nelegalno gradnjo. Navedena ugotovitev pomeni, da je stranka kršila določila javnega razpisa.

6. V nadaljevanju se je tožena stranka sklicevala na prvi odstavek 57. člena Zakona o kmetijstvu (v nadaljevanju ZKme-1), ki v primeru namerne vložitve napačne vloge ali zahtevka ali namerne nepravilnosti v skladu s predpisi Unije, ali kadar stranka sredstva uporablja v nasprotju z namenom za katerega so ji bila dodeljena, ali je stranka sredstva pridobila nezakonito, dovoljuje, da tožena stranka zahteva vračilo dodeljenih sredstev. V drugem odstavku 57. člena je v primeru ugotovljenih nepravilnost stranka dolžna vrniti dodeljena sredstva v roku navedenem v izreku odločbe, v določbi tretjega odstavka 57. člena pa je določena tudi sankcija izključitve iz prejemanja podpore za določeno obdobje.

7. V nadaljevanju je tožena stranka iz strankinega poročila o doseganju ciljev po zaključku naložbe v letu 2013 in v letu 2014 ugotovila, da je v omenjenih letih stranka nudila 24 nastanitev za dejavnost turistična kmetija s sobami, za katero je prejela del sredstev v okviru Ukrepa 312. Sklicevala se je na Zakona o prijavi prebivališča (v nadaljevanju ZPPreb), tudi določbo 15. člena tega zakona, ki določila obveznost prijavljanja in vodenja knjige gostov. Tožena stranka je 1. 9. 2015 na generalni Policijski upravi Ljubljana preverila prijave in odjave gostov za leto 2013, 2014 in 2015 in morebitne nastanitve pri stranki, iz odgovora z dne 10. 9. 2015 pa je bilo razvidno, da stranka še nima elektronske knjige gostov, iz odgovora Policijske postaje Slovenske Konjice pa izhaja, da je bila na strankinem naslovu preverjena nastanitvena zmogljivost. Glede na te podatke, je tožena stranka sklepala, da so podatki v poročilih o doseganju ciljev iz let 2013 in 2014 neresnični ali lažni. Z ugotovitvami tožene stranke je bila stranka seznanjena 5. 11. 2015 in pozvana k obrazložitvi stvarnega stanja. Dne 16. 11. 2015 je stranka odgovorila, da je izvajala dejavnost, za katero je pridobila sredstva in hkrati tudi priložila dokumente iz katerih je razvidno, da ima nastanitve kapacitete rezervirane, ni pa iz njih razvidno, da so se dejansko izvedle. Izjava je v nasprotju z ugotovitvami kontrole, saj gradnja še ni zaključena. Stranka je predlagala tudi zaslišanje prič, ki naj bi potrdile izvajanje nastanitvene dejavnosti. Tožena stranka pa je menila, da je takšno zaslišanje nepotrebno, ker uradno niso bile zabeležene nobene nastanitve. Toženi stranki je stranka pojasnila tudi, da je na objektu izvajala investicijsko vzdrževalna dela, ker ima sam objekt pridobljeno uporabno dovoljenje po zakonu, vendar se tožena stranka s temi navedbami ni strinjala in je pojasnila, da je stranka s predmetno investicijo posegla v konstrukcijo objekta in tudi zunanji izgled in bi posledično za tovrstna dela rabila gradbeno dovoljenje in kasneje tudi uporabno dovoljenje. Iz navedenega izhaja, da strankina naložba še ni zaključena, prav tako dejavnosti, s katero se je prijavila na javni razpis stranka ne izvaja skladno z zakonodajo, s čimer so izpolnjeni pogoji za uporabo prvega odstavka 57. člena ZKme-1. 8. Drugostopenjski organ, Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano, je pritožbo zoper 2. do vključno 6. točke izreka prvostopenjske odločbe, zavrnil kot neutemeljeno.

9. Tožnica vlaga tožbo zoper 2. do vključno 6. točke izreka. V uvodu obširno povzema obravnavani primer in navaja, da ji je tožena stranka 30. 4. 2013 izplačala le del upravičenih sredstev, ni pa izdala nobene odločbe o delni zavrnitvi njenega zahtevka za izplačilo teh sredstev. Sklicuje se na domnevo drugega stavka drugega odstavka 56. člena ZKme-1 in navaja, da agencija v roku nadaljnjih dveh let ni izplačala preostanka upravičenih sredstev, zato je tožnica 23. 4. 2015 zahtevala izplačilo preostanka finančnih sredstev. Izpolnjevanje pogojev za izplačilo je agencija ugotavljala deset mesecev in na podlagi kontrole ugotovila, da je investicija zaključena in da niso ugotovljene nobene napake (26. 8. 2015, zapisnik o kontroli). Po tej kontroli je agencija zahtevala še inšpekcijsko preverjanje in je dve leti po tem, ko je bilo strankini zahtevi za izplačilo sredstev v celoti ugodeno, tožnici očitala podajo lažne izjave v zvezi s potrebnostjo oziroma nepotrebnostjo pridobitve gradbenega dovoljenja. Da rabi gradbeno dovoljenje ji tožena stranka ne more očitati, ker je tožnica laična oseba. Navaja, da v zvezi z izdajo gradbenega dovoljenja ni podala nobenih izjav. Prav tako očitanih kršitev predpisov o prijavi gostov ni mogoče opredeliti kot nenamensko rabo denarnih sredstev, ki bi imela za posledico odvzem sredstev sofinanciranja. Takšno stališče nasprotju Uredbi komisije (EU), št. 65/2018 z dne 27. 1. 2018 o določitvi pravil za izvajanje Uredbe Sveta, št. 1698/2005 glede izvajanja kontrolnih postopkov in navzkrižne skladnosti v zvezi z ukrepi podpore za razvoj podeželja (v nadaljevanju Uredba 65/2011), ki izrecno napotuje, da država članica zavrne podporo ali določi znesek znižanja pomoči, zlasti na podlagi resnosti obsega in stalnosti ugotovljenega neizpolnjevanja. V obravnavanem primeru te kršitve niso bile podane.

10. V nadaljevanju tožnica obširno navaja razloge, zaradi katerih je treba tožbi ugoditi. Tožena stranka je sofinancirano investicijo po vsebini obravnavala najmanj dvakrat, zato se na že presojena dejstva in okoliščine ne more sklicevati. Prav tako se tožnica ne strinja, da sleherna kršitev nacionalnih predpisov povzroči odvzem sredstev sofinanciranja. Prav tako ne more in ne sme sprejeti zaključkov, ki so v direktnem nasprotju z ugotovitvami zapisnika o kontroli na kraju samem. Kot nevarnega za celotno obravnavano področje šteje stališče, da kakršnakoli kršitev kateregakoli predpisa nacionalne zakonodaje povzroči ne glede na težo in pomen kršitve odvzem sredstev.

11. Kot bistvene kršitve določb postopka navaja razloge, zaradi katerih odločbe ne da preizkusiti in ki se nanašajo na očitano nelegalno gradnjo. Glede nasprotja med navedbami v izpodbijani odločbi in vsebino javnih listin navaja, da gre za bistveno kršitev, ker je bila odločba oprta na ugotovitve, ki so v nasprotju z vsebino zapisnika o kontroli na kraju samem. Toženi stranki očita tudi, da ni izvedla nobenega od predlaganih dokazov. Prav tako izpodbijana odločba ne navaja razlogov o odločilnih dejstvih, ki bi jih morala vezati na zakonski dejanski stan iz prvega odstavka 57. člena ZKme-1. 12. Tožena stranka je napačno uporabila materialno pravo, saj odločitev ni oprta na nobenega izmed zakonskih dejanskih stanov prvega odstavka 57. člena ZKme-1. Materialnopravno so zmotne tudi navedbe agencije v izpodbijani odločbi, da obravnavana naložba še naj ne bi bila zaključena, oziroma, da naj bi šlo pri sofinancirani investiciji za nelegalno gradnjo.

13. V zvezi s poročanjem o učinkih je materialno pravno zmotno tudi stališče tožene stranke, da naj bi domnevno lažni podatki o številu realiziranih nočitev v letih 2013 in 2014 izpolnjevali zakonski dejanski stan iz prvega odstavka 57. člena ZKme-1. Prav tako tožena stranka izrecno prereka pavšalne navedbe tožene stranke, da dejavnosti naj ne bi izvajala skladno z namenom in te trditve z ničemer ne konkretizira, nanjo pa veže sankcijo vračila prejetih sredstev. V vsakem primeru je dejstvo namenske rabe sredstev jasno izkazano v zapisniku o dopolnilni kontroli na kraju samem z dne 26. 8. 2015, ko je kontrolor potrdil, da je investicija zaključena in da je bila v celoti upravičena. V zvezi z očitano opustitvijo pravilne prijave gostov pa tožnica izpostavlja, da dejstvo, da gostje niso bili prijavljeni skladno z določbami ZPPreb, ne izpolnjuje nobenega izmed zakonskih dejanskih stanov iz prvega odstavka 57. člena ZKme-1, oziroma drugega odstavka 18. člena Uredbe 65/2011. Skladno z investicijskim načrtom je tožnica sredstva uporabila namensko. V nadaljevanju pa tožnica dokazuje tudi nepravilni in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja, zlasti v delu v katerem agencija odločilna dejstva na katero opira odločbo, interpretira bistveno drugače, kot so ta dejstva vsebovana v javnih listinah.

14. Ker so za tožnico zaradi nesuspenzivnosti pritožbe že nastopile negativne posledice nezakonite odločbe in je bila dolžna vrniti prejeta finančna sredstva, sodišču predlaga, da odloči tudi o pravici tožnice, da ponovno prejme izplačana upravičena sredstva in po izvedbi dokazov izpodbijano odločbo odpravi in ji povrne stroške postopka.

15. Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe kot neutemeljene in sodišču predlaga, da tožbo zavrne, vsaka stranka pa nosi svoje stroške postopka.

16. Tožnica je v nadaljevanju posredovala sodišču pripravljalne vloge z dne 19. 2. 2012 in 16. 10. 2012. K I. točki izreka:

17. Tožba ni utemeljena.

18. Sodišče uvodoma ugotavlja, da v obravnavani zadevi ni sporno, da so bila tožnici, na podlagi javnega razpisa za dodelitev nepovratnih sredstev za sofinanciranje iz Ukrepa 312, Podpora ustanavljanju in razvoju mikro-podjetjih (v nadaljevanju Ukrep št. 312), z odločbo o pravici do denarnih sredstev z dne 12. 8. 2008, št. 33121-64/2008/11, odobrena sredstva v višini do 31.762,29 EUR. V zadevi prav tako ni sporno, da so bila tožnici na podlagi zahtevka z dne 30. 4. 2013 izplačana sredstva v višini 13.650,32 EUR, torej delno, ker je iz zapisnika o opravljeni kontroli z dne 11. 11. 2012 izhajalo, da investicija ni zaključena v celoti.

19. V zvezi z navedenimi in nespornimi okoliščinami, sodišče ugotavlja, da je v obravnavani zadevi predmet presoje odločitev tožene stranke od 2. do 6. točke izreka izpodbijane odločbe. O tožbi zoper odločitev iz 1. točke izreka izpodbijanega akta je namreč Upravno sodišče RS že odločalo s sodbo IV U 129/2016-19 z dne 22. 8. 2018, s katero je tožbo zoper 1. točko izreka izpodbijanega akta zavrnilo. V obravnavani zadevi je bila predmet presoje pravilnost in zakonitost odločitev tožene stranke, ki je zavrnila zahtevek za izplačilo sredstev, določenih v odločbi o pravici do sredstev, št. 33121-64/2008/11 z dne 12. 8. 2008. Navedeno pomeni, da se sodišče v tem upravnem sporu ne more spuščati v presojo pravilnosti odločitve prvostopenjskega organa v delu, ki se nanaša na presojo pravilnosti in zakonitosti odločitve tožene stranke v 1. točki izreka. Sodišče je v citirani sodbi, po ugotovitvi, da gre v primeru predmetne gradnje za nelegalno gradnjo, odločitev oprlo na določbo tretjega in četrtega odstavka 56. člena ZKme-1. 20. Iz zgoraj navedenega razloga je v obravnavani zadevi sporna odločitev tožene stranke, ki je v 2. točki izreka zahtevala vračilo dne 30. 4. 2013 izplačanih sredstev v višini 13.650,32 EUR, rok vrnitve teh sredstev, podatek o načinu vrnitev teh sredstev in podatek o izključitvi stranke iz prejemanja podpore v okviru ukrepa v letih 2016 in 2017. 21. Sodišče ugotavlja, da so bila sredstva iz Ukrepa podpora ustanavljanju in razvoju miko-podjetij odobrena po postopku in pogojih Uredbe o Ukrepih 1., 3 in 4. osi Programa razvoja podeželja Republike Slovenije za obdobje 2007 - 2013 (v nadaljevanju Uredba PRP) in v Javnem razpisu za Ukrep 312 Podpora ustanavljanju in razvoj mikro-podjetji (v nadaljevanju Javni razpis). Kot je sodišče že pojasnilo, so bile dejanske okoliščine, zaradi katerih je prvostopenjski organ zahtevek za izplačilo sredstev, določenih v odločbi o pravici do sredstev, št. 33121/64/2008/11 z dne 12. 8. 2008 zavrnil, že presojene, torej v obravnavani zadevi sodišče tožbenih ugovorov, ki se nanašajo na legalnost gradnje ne more presojati. Iz tega razloga sodišče tožnici pojasnjuje tudi, da tega dejstva torej nelegalnosti gradnje, ne more sanirati s predložitvijo Potrdila Upravne enote Slovenske Konjice, št. 351/30/2012/2 z dne 3. 2. 2011, da ima objekt uporabno dovoljenje po samem zakonu.

22. V nadaljevanju je sodišče presojalo tudi tožbene ugovore, ki se nanašajo na zakonito izvajanje nastanitvene dejavnosti, v skladu z določbami ZPPreb. Po presoji sodišča ugotovitev, da tožnica ni sledila navedenim določbam, temelji na dopisu Generalne policijske uprave Ljubljana, Policijske postaje Ljubljana z dne 10. 9. 2015, ki je prvostopenjskemu organu sporočila, da tožnica še nima elektronske knjige gostov. Gre za ugotovitev, ki po presoji sodišča sledi določbi 15. člena ZPPreb, ki od stanodajalca zahteva, da vodi evidenco gostov. Prav tako je v zvezi s spornim vprašanjem tožena stranka pravilno upoštevala podatek, ki ji ga je posredovala Policijska postaja Slovenske Konjice, iz katerega izhaja, da je bila opravljena na naslovu ... kontrola nastanitvene zmogljivosti, vendar objekt po izjavi tožnice še ni bil končan, prav tako pa se niso sprejemali gostje. Sodišče na podlagi navedenega ugotavlja, da tako podatka generalne Policijske uprave Ljubljana in Policijske postaje Slovenske Konjice potrjujeta, da tožnica pri nastanitvah v svojih nastanitvenih objektih ni sledila določbam ZPPreb.

23. Ker je tožnica v vlogi za izplačilo sredstev z dne 23. 4. 2015 prvostopenjskemu organu predložila dokazilo o dokončanju investicije, uporabno dovoljenje Upravne enote Slovenske Konjice, št. 351/30/2012/2 z dne 3. 2. 2011, torej je s potrdilom dokazovala zaključek naložbe, obenem pa je v poročilu o doseganju ciljev po zaključku naložbe v letu 2013 in letu 2014 navedla, da izvajala nastanitve (24 nastanitev za dejavnost Turistična kmetijami s sobami), sodišče pritrjuje zaključku tožene stranke, da je tožnica pridobila sredstva nezakonito oziroma jih je porabila nenamensko oziroma dela niso bila izvršena v skladu z investicijskim programom, obenem pa je prvostopenjskemu organu v poročilu o doseganju ciljev posredovala lažne podatke.

24. Po presoji sodišča zgoraj pojasnjene dejanske okoliščine utemeljujejo uporabo določbe 57. člena ZKme-1 (neizpolnitev ali kršitev obveznosti). Gre za pravno podlago, ki temelji na določbi 30. člena Uredbe komisije (EU) št. 65/2011z dne 27. januarja 2011 o določitvi podrobnih pravil za izvajanje Uredbe Sveta (ES) št. 1698/2005 glede izvajanja kontrolnih postopkov in navzkrižne skladnosti v zvezi z ukrepi podpore za razvoj podeželja, ki določa, da pri namerni vložitvi napačne vloge ali zahtevka, namerne nepravilnosti v skladu s predpisi Unije in kadar stranka sredstva uporablja v nasprotju z namenom, za katerega so ji bila dodeljena, ali je sredstva pridobila nezakonito, na podlagi lažnih podatkov ali lažnih izjav, pristojni organ zahteva vračilo dodeljenih sredstev (prvi odstavek) in v tretjem odstavku istega člena določa, da se v primerih iz prvega odstavka tega člena se stranko izključi iz prejemanja podpore v okviru istega ukrepa za koledarsko leto ugotovitve in naslednje koledarsko leto.

25. Ker je torej odločitev tožene stranke po presoji sodišča pravilna in zakonita, je sodišče tožbo tožnice na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) zavrnilo kot neutemeljeno.

K II. točki izreka:

26. Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.