Jedro

Izpodbijani odlok je sprejel občinski svet v okviru normodajne funkcije po postopku in v obliki, predpisani za predpise. Glede na to sodišče v določbi 2. člena ZUS-1 nima podlage za presojo njegove zakonitosti.

Po 4. odstavku 5. člena ZUS-1 sodišče v upravnem sporu odloča tudi o zakonitosti aktov organov, izdanih v obliki predpisa, kolikor urejajo posamična razmerja. Odlok kot prostorski akt, sprejet na podlagi ZUreP-1, ureja določeno prostorsko ureditev (izgradnjo pločnika, avtobusnih postajališč in rekonstrukcijo regionalne ceste in v izpodbijanem delu določa ureditveno območje, na katerem je načrtovana prostorska ureditev ter navaja zemljišča oziroma dele zemljišč, ki jih ureditveno območje obsega. Vendar navedena ureditev po mnenju sodišča ne predstavlja ureditve posamičnega razmerja, pač pa splošno in abstraktno določbo.

Izrek

Tožba se zavrže.

Obrazložitev

Tožnik je 28. 9. 2011 vložil tožbo proti Odloku o občinskem lokacijskem načrtu skupnega pomena za izgradnjo pločnika, avtobusnih postajališč in rekonstrukcijo regionalne ceste Žirovnica - Begunje na odseku od Žirovnice do Zabreznice (Uradni list RS, št. 101/2006 z dne 3. 10. 2006, v nadaljnjem besedilu: Odlok o LN), ki ga je sprejel Občinski svet Občine Žirovnica. Izpodbija tisti del odloka, ki se nanaša na razlastitev zemljišča s parcelno št. 265/10 k.o. ..., ob hiši na naslovu ... Navaja, da je bil s strani geodetskega organa pozvan, da pri sodišču vloži predlog za sodno ureditev meje parcele št. 1152/1 s sosednjo parcelo 265/10, ki je predmet razlastitve. Ta postopek je brezpredmeten, ker bi sodišče odločalo na podlagi Odloka o LN. Navaja, da je bila rekonstrukcija ceste izvedena na podlagi lokacijskega načrta, za gradnjo pločnika in avtobusnih postajališč pa bi bilo treba pridobiti gradbeno dovoljenje. To izhaja iz posameznih določb Odloka o LN. Iz 38. člena, 1. odstavka Odloka o LN tudi izhaja, da so pri realizaciji lokacijskega načrta dopustna odstopanja od tehničnih rešitev, določenih s tem odlokom „če se pri nadaljnjem podrobnejšem proučevanju prometnih ... in drugih razmer poiščejo tehnične rešitve, ki so primernejše z oblikovalskega, prometno - tehničnega ... vidika“. Tožnik meni, da bi bil z upoštevanjem njegovega predloga priključek iz vasi ... na regionalno cesto bolj pregleden. V postopku za pridobitev gradbenega dovoljenja bi reševali njegov ugovor in njegov navedeni predlog ter pripombe na strokovno izdelavo načrta. Ta postopek je bil, po izjavi župana, nepotreben. Glede na to so po tožnikovem mnenju ostali vsi njegovi ugovori brez odgovora ter torej niso bili upoštevani. Prepričan je, da gre za politično odločitev, s čemer je kršena njegova ustavna pravica, da je obveščen in pravica do odgovora ter možnosti pritožbe. Tožnik v nadaljevanju citira določbe 92. in 93. člena Zakona o urejanju prostora (ZUreP-1) ter navaja, da je upravni organ izdal odločbo o razlastitvi le na podlagi izpodbijanega Odloka o LN, brez zahtevane obravnave njegovih pripomb in predlogov na kraju samem. Navaja, da je cesta zgrajena po sporazumnem dogovoru z izvajalcem in nadzornikom ter da je ograjo premaknil sam ter da zaradi vodovoda ni bilo treba posegati na njegovo parcelo. Zdaj pa je župan vložil na geodetski organ zahtevek za parcelacijo po načrtu. S tem bi podrli preostalo ograjo in živo mejo, njemu pa preprečili varen dostop do ceste ter odstranili najmanj 10 sadnih dreves ob hiši, ki predstavljajo protihrupno zaščito, obilo rodijo in so okras okolici. Drevesa po načrtu segajo le 10 cm v obcestni prostor. Tožnik dalje navaja, da Odlok v 15. členu določa, da se drevesa odstranijo samo tam, kjer je to zaradi gradnje nujno potrebno. Tožnik meni, da potem, ko je bil vodovod iz tehničnih razlogov že odmaknjen, dreves ni več potrebno odstraniti. Ne glede na to in glede na določbo 28. člena Odloka, da je vitalna drevesa treba ohranjati, župan vztraja in sproža postopke. V nadaljevanju tožnik navaja, da predmetna meja še ni bila uradno sporazumno določena. Leta 1969 so vsi lastniki morali meje s sosedi sporazumno označiti, nato pa je sledilo zračno snemanje, izdan pa ni bil noben dokument in lastniki tudi niso imeli vpogleda v dokumentacijo geodetskega organa. Tožnik ni pomislil, da bi si sosedje protipravno prilastili srenjsko zemljišče nasproti njegove parcele. Meni, da je lokacijski načrt nestrokovno izdelan in da sprejeti Odlok o LN temelji na politični odločitvi. Tožnik tožbi prilaga situacijske načrte ter navaja, da je iz njih razvidno, da so bile v določenih časovnih razdobjih meje narisane različno, vendar posamezniki na to niso imeli nobenega vpliva. Zdaj tožnik ugotavlja, da je osebno oškodovan, saj se cesta zajeda v njegovo parcelo; na tem načrtu pa temelji izpodbijani Odlok o LN. Nov načrt geodetov še bolj grobo posega v njegovo parcelo. Po tožnikovem mnenju bi bilo pošteno, da bi zdaj obveljal zapisnik o sporazumnem dogovoru med njim, nadzornikom in zastopnikom izvajalca del, saj gre za neoporečno strokovno rešitev, cesta pa je zgrajena in tehnično prevzeta. Tožnik v nadaljevanju omenja tožbo, ki jo je vložil zoper odločbo o uvedbi razlastitvenega postopka, in s katero ni uspel, čeprav v upravnem postopku njegove pripombe niso bile upoštevane. Navaja, da razlastitev ni nujno potrebna. Lokacijski načrt predvideva razširitev obstoječe ceste, v naravi pa so bile izvedene korekture smeri trase in to na škodo varnosti priključka iz vasi ... Ne strinja se z zaključkom sodišča v omenjenem sodnem postopku, da je kot razlastitveni zavezanec imel v postopku možnost sodelovanja. Če se zadeva ne bo rešila tako, kot je bilo dogovorjeno in delo izvršeno, bo tožnik zaradi posega v njegove ustavne pravice moral uporabiti ustrezna pravna sredstva. Tožnik sodišču predlaga, naj v zadevi opravi ogled ter razpiše glavno obravnavo na kraju samem ter naj po izvedbi dokazov izpodbijani Odlok o LN razveljavi v delu, ki se nanaša na parcelo št. 265/10 k.o. ...

Sodišče je tožbo moralo zavreči iz naslednjih razlogov: Po 1. odstavku 2. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06, 62/10, ZUS-1) v upravnem sporu odloča sodišče o zakonitosti dokončnih upravnih aktov, s katerimi se posega v pravni položaj tožnika; o zakonitosti drugih aktov odloča sodišče v upravnem sporu samo, če tako določa zakon. Po 2. odstavku 2. člena ZUS-1 je upravni akt upravna odločba in drug javnopravni, enostranski, oblastveni posamični akt, izdan v okviru izvrševanja upravne funkcije, s katerim je organ odločil o pravici, obveznosti ali pravni koristi posameznika, pravne osebe ali druge osebe, ki je lahko stranka v postopku izdaje akta. Po 3. odstavku 2. člena ZUS-1 je dokončni upravni akt tisti akt, zoper katerega ni mogoče vložiti rednih pravnih sredstev v postopku odločanja.

Izpodbijani Odlok o LN ni dokončna upravna odločba iz 2. člena ZUS-1. Upravne odločbe namreč izdajajo upravni in drugi državni organi, organi samoupravnih lokalnih skupnosti in nosilci javnih pooblastil (v okviru izvrševanja upravne funkcije) v upravnih zadevah v postopkih, v katerih odločajo o pravicah, obveznostih ali pravnih koristih oseb na posameznih področjih upravnega prava (1. in 2. člen Zakona o splošnem upravnem postopku, Uradni list RS, št. 80/99 do 8/10, ZUP), v predpisani obliki in s predpisanimi sestavinami (210. člen ZUP). Izpodbijani Odlok o LN pa je sprejel občinski svet v okviru normodajne funkcije po postopku in v obliki, predpisani za predpise (29. člen Zakona o lokalni samoupravi, Uradni list RS, št. 72/93 do 84/10-odl. US). Glede na to sodišče v določbi 2. člena ZUS-1 nima podlage za presojo zakonitosti izpodbijanega Odloka o LN.

Po 4. odstavku 5. člena ZUS-1 sodišče v upravnem sporu odloča tudi o zakonitosti aktov organov, izdanih v obliki predpisa, kolikor urejajo posamična razmerja. Izpodbijani Odlok o LN po formalnih kriterijih po že povedanem je predpis. V izpodbijanem delu – tožnik ta del odloka opredeljuje kot del, ki se nanaša na parc. št. 265/10 k.o. ... oziroma razlastitev te parcele – pa Odlok o LN po mnenju sodišča ne ureja posamičnega razmerja. Odlok o LN kot prostorski akt, sprejet na podlagi ZUreP-1, ureja določeno prostorsko ureditev (izgradnjo pločnika, avtobusnih postajališč in rekonstrukcijo regionalne ceste Žirovnica - Begunje na odseku od Žirovnice do Zabreznice) in v izpodbijanem delu – 3. členu – določa ureditveno območje, na katerem je načrtovana prostorska ureditev ter navaja zemljišča oziroma dele zemljišč, ki jih ureditveno območje obsega, med drugim v k.o. ... tudi parc. št. 265/10 (2. odstavek). Vendar navedena ureditev v 3. členu odloka po mnenju sodišča ne predstavlja ureditve posamičnega razmerja, pač pa splošno in abstraktno določbo. Nepravilno navaja tožnik, da Odlok o LN ureja razlastitev parc. št. 265/10. Po 93. členu ZUreP-1 (Uradni list RS, št. 110/02 do 80/10-ZUPUDPP) se sicer nepremičnina lahko razlasti za določene namene, med drugim za gradnjo objektov gospodarske infrastrukture (1. odstavek, 1. tč.), pri čemer je javna korist (kot pogoj za razlastitev) za navedene nepremičnine izkazana, če so predvidene v državnem ali občinskem lokacijskem načrtu (3. odstavek), vendar je razlastitev po izrecni določbi navedenega člena dopustna (le) ob pogojih iz 92. člena tega zakona; o začetku razlastitvenega postopka odloči upravni organ v upravnem postopku (100. člen ZUreP-1), postopek pa zaključi z izdajo upravne odločbe o razlastitvi (102. oziroma 104. člen ZUreP-1), in v upravnem postopku za izdajo navedenih odločb zakon lastniku zemljišča priznava položaj stranke (razlastitvenega zavezanca). To pa pomeni, da je šele z odločbama po 100. in 102. oziroma 104. členu ZUreP-1 odločeno o posamičnem in konkretnem razmerju (o razlastitvi (dela) nepremičnine, navedene v 3. členu Odloka o LN), ter ne že z izpodbijano določbo 3. člena Odloka o LN, ki tako ni predpis, s katerim se ureja posamično razmerje. Tudi o dovolitvi parcelacije na zemljišču, ki ga obsega ureditveno območje, določeno v 3. členu Odloka o LN, če je za načrtovano prostorsko ureditev (in razlastitev) predviden le njegov del, se odloča z upravno odločbo na podlagi 101. člena ZUreP-1, in lastnik zemljišča je kot razlastitveni zavezanec po zakonu stranka v postopku za izdajo odločbe; v upravnem postopku po določbah 47. do 52. člena ZEN (Uradni list RS, št. 47/06 do 106/10-ZDoh-2H) pa se odloči tudi o parcelaciji za razlastitev predvidenega dela zemljišča (ob upoštevanju določb 49. člena ZEN glede ureditve meje), in tudi v tem postopku je po zakonu (11. člen ZEN) lastnik parceliranega zemljišča stranka. Torej Odlok o LN v 3. členu tudi ne ureja posamičnega razmerja glede dovolitve parcelacije in parcelacije zemljišča, ki ga obsega ureditveno območje lokacijskega načrta. Posamična razmerja se po povedanem urejajo z upravnimi odločbami po 100., 102. oziroma 104. in 101. členu ZUreP-1 ter 52. členu ZEN, zoper te odločbe pa je lastniku zemljišča, ki se zaradi izvedbe v Odloku o LN načrtovane prostorske ureditve razlašča in parcelira, zagotovljeno pravno varstvo v okviru pravnih sredstev po ZUP in ZUS-1 (ter Zakonu o ustavnem sodišču, ZUstS).

Sodišče je glede na to tožbo zavrglo na podlagi 4. točke 1. odstavka 36. člena ZUS-1, ker akt, ki se izpodbija s tožbo, ni upravni akt oziroma akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu. Na tak razlog mora paziti sodišče po uradni dolžnosti ves čas postopka (2. odstavek citiranega člena).

Sodišče še dodaja, da o skladnosti predpisov lokalnih skupnosti z Ustavo in zakoni po 4. alinei 1. odstavka 160. člena Ustave in 4. alinei 1. odstavka 21. člena ZUstS (Uradni list RS, št. 15/94 do 51/07) odloča ustavno sodišče na podlagi (med drugim) pobude tistega, ki izkaže pravni interes (24. člen ZUstS), pod pogoji 50. do 60. člena ZUstS.