Jedro

Zahteva za izvedbo naroka mora biti vedno izrecna in ne zadostuje le predlog za zaslišanje strank ali prič.

Čim sodišče presoja listine, dejansko stanje ni nesporno. Predpostavka iz 488. člena ZPP je izpolnjena le, ko sodišče opravi le zaključek - vrednotenje nespornega dejanskega stanja na zakonski dejanski stan.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje (I.) zavrnilo tožbeni zahtevek, da so toženci dolžni solidarno plačati tožeči stranki 45.376,56 EUR z zakonitimi zamudnimi obrestmi od zneska 35.609,44 EUR od 12. 6. 2008 do plačila in od zneska 9.767,12 EUR od 23. 6. 2008 do plačila ter ji povrniti pravdne stroške, (II.) tožeči stranki pa je naložilo v povračilo stroške tožencev v znesku 1.862,94 EUR, v primeru zamude pa še zakonske zamudne obresti od teh stroškov.

2. Zoper to sodbo se je pravočasno pritožila tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov (prvi odstavek 338. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP) in predlagala, naj višje sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglasila je tudi pritožbene stroške.

3. Tožena stranka je na pritožbo odgovorila in predlagala, naj jo višje sodišče zavrne in potrdi izpodbijano sodbo, pri čemer je priglasila tudi stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je izpodbijano sodbo izdalo brez razpisa naroka, pri čemer se je sklicevalo na 488. člen ZPP. Tožeča stranka pa uveljavlja, da za to niso bili izpolnjeni zakonski pogoji, s čimer je podana relativna bistvena kršitev postopka, ki je vplivala na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe, podana pa je tudi absolutna bistvena kršitev postopka iz 10. točke drugega odstavka 399. člena ZPP. Tožena stranka meni, da je pritožba očitno neutemeljena.

6. Pritožbene trditve, da je tožeča stranka s tem, ko je predlagala zaslišanje strank in prič, logično povedala, da zahteva izvedbo naroka, niso utemeljene. Zahteva za izvedbo naroka mora biti vedno izrecna in ne zadostuje le predlog za zaslišanje strank ali prič. Pri tem pa pritožba tudi spregleda, da je bila določba 488. člena ZPP dopolnjena šele z zadnjo spremembo ZPP (dodan je bil drugi odstavek, ki določa, da sodišče kljub nespornemu dejanskemu stanju izvede narok, če stranka to zahteva). Ta sprememba pa se uporablja le za postopke, ki so se začeli po 14. 9. 2017 (125. člen ZPP-E, gre za prehodno določbo). Tožba v obravnavani zadevi je bila vložena že v letu 2009, zato se ta sprememba za zadevo ne uporablja.

7. Pritožba pa ima prav, ko navaja, da niso bili izpolnjeni pogoji za uporabo 488. člena ZPP. Ta določa, da kadar po prejemu odgovora na tožbo sodišče ugotovi, da med strankami ni sporno dejansko stanje in da ni drugih ovir za izdajo odločbe, lahko brez razpisa naroka izda odločbo o sporu. Vendar pa v obravnavani zadevi dejansko stanje ni nesporno. Za odločitev je sodišče prve stopnje moralo vpogledati listine v spisu, in sicer pogodbe o zaposlitvi prvega toženca, odločitev nadzornega sveta in sodbo delovnega in socialnega sodišča ter v zvezi z njo sodbo višjega delovnega in socialnega sodišča. Čim sodišče presoja listine, pa dejansko stanje ni nesporno. Predpostavka iz 488. člena ZPP je izpolnjena le, ko sodišče opravi le zaključek – vrednotenje nespornega dejanskega stanja na zakonski dejanski stan (primerjaj sodbo VSRS III Ips 58/2016 z dne 19. 9. 2017). Ko pa mora sodišče ugotavljati dejansko stanje in v zvezi z njim ocenjevati dokaze, pogoji za uporabo 488. člena ZPP niso podani (primerjaj sklep VSK Cpg 107/2017 z dne 12. 10. 2017, sklep VSL I Cpg 1388/2015 z dne 26. 1. 2016, sklep VSC Cpg 147/2015 z dne 20. 5. 2015, sklep VSL I Cpg 186/2015 z dne 18. 3. 2015, sklep VSL I Cpg 1286/2013 z dne 25. 9. 2014 in številne druge odločbe).

8. Ko je sodišče prve stopnje vsebino pogodb o zaposlitvi in njuno primerjavo, ki med strankama ni bila nesporna (sporno je bilo tudi, ali je bila nova pogodba o zaposlitvi vsebinsko enaka prejšnji pogodbi, o čemer sta imeli pravdni stranki različno stališče), ugotavljalo iz listin, se izkaže, da ni bilo podlage za odločitev brez razpisa naroka. S tem je sodišče storilo absolutno bistveno kršitev iz 10. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki je zatrjevana v pritožbi. Gre za tako kršitev, ki je višje sodišče ne more samo odpraviti (354. člen ZPP). V zadevi je treba opraviti glavno obravnavo, vrnitev zadeve sodišču prve stopnje pa zato tudi ne more povzročiti kršitve strankine pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja, saj zato tudi ne bo prišlo do zastoja v postopku. S tem, ko bi višje sodišče prvič opravilo glavno obravnavo in ne njej prvič izvajalo dokaze, pa bi tudi strankama odvzelo pravico do pritožbe, ki je ustavna pravica. Glede na navedeno je višje sodišče izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Z drugimi pritožbenimi navedbami se mu ni bilo treba ukvarjati, ker je izpodbijano sodbo razveljavilo že zaradi navedene kršitve.

9. V skladu s tretjim odstavkom 165. člena ZPP se odločitev o stroških pritožbenega postopka pridrži za končno odločbo.