Jedro

Po uveljavitvi ustave je po letu 1991 postopoma prišlo do lastninjenja, saj je zakonodajalec za to sprejel razne zakone, toda lastninjenje je temeljilo na dejanski pravici do družbene lastnine. To pa je bilo mogoče pridobiti na originaren način, ki je temeljil na pravici do dela z družbenimi sredstvi, pravici odločanja o uporabi produkcijskih sredstev in na pravici do pridobivanja dohodka in urejanja delovnih razmerij, in ne samo na podlagi pravnega posla in vpisa v zemljiško knjigo.

Izrek

Reviziji se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in zadeva vrne sodišču druge stopnje v novo sojenje.

Odločitev o stroških revizije se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožeča stranka zahtevala:

1. ugotovitev njene lastninske pravice na nepremičninah: parc. št. 713 stavbišče, parc. št. 714 plinska postaja in parc. št. 274/1 parkirišče, vpisanih v vložku 1209 k.o..., ki so v naravi bivši Dom upokojencev A.;

2. nalog toženi stranki, da ji mora izročiti posest in uživanje teh nepremičnin, ji izročiti ključe objekta in opustiti vsako nadaljnje poseganje v posest in uživanje tožeče stranke na teh nepremičninah;

3. ugotovitev, da vknjižba, izvedena na podlagi sklepa Dn. št. 1539/99 z dne 21.7.2000, ni veljavna;

4. vzpostavitev prejšnjega zemljiškoknjižnega stanja, tako da se na navedenih nepremičninah izbriše vknjižba lastninske pravice, ki je bila dovoljena s sklepom dn. št. 1539/99 z dne 21.7.2000 Okrajnega sodišča v ... in se ponovno vpiše lastninska pravica tožeče stranke.

Tako je razsodilo zato, ker je ugotovilo, da so bile sporne nepremičnine na dan uveljavitve Zakona o socialnem varstvu v upravljanju delovne organizacije - Doma upokojencev in oskrbovancev B., torej v javni lasti ter da tožeča stranka na podlagi kupnih pogodb iz leta 1989 in 1992 z aneksi ni mogla pridobiti lastninske pravice, ker te pogodbe niso bile nikoli prijavljene za odmero davkov in izvedene v zemljiški knjigi.

Po pritožbi tožeče stranke je sodišče druge stopnje spremenilo izpodbijano sodbo in ugodilo tožbenemu zahtevku v točkah 1., 3. in 4., glede odločitve o 2. točki tožbenega zahtevka pa je sodbo razveljavilo in vrnilo sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Pritožbeno sodišče se je strinjalo, da tožeča stranka ni mogla postati lastnica na podlagi pogodbe z dne 9.1.1992, ker ni šlo za pridobitev lastninske pravice na podlagi pogodbe z vpisom v zemljiški knjigi. Kljub temu jo je štelo za lastnico na podlagi zadnjega vpisa splošnega ljudskega premoženja, s katerim upravlja Občina ... in kasneje na podlagi Zakona o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini (ZLNDL, Uradni list RS, št. 94/97 s spremembami in dopolnitvami). Zato je višje sodišče ugodilo izbrisni tožbi, uveljavljani v 3. in 4. točki tožbenega zahtevka, saj je menilo, da tožena stranka ni mogla pridobiti lastninske pravice na podlagi 120. člena Zakona o socialnem varstvu, ker z dnem uveljavitve zakona sporna nepremičnina ni bila premoženje v javni lasti, s katerim upravljajo zavodi. Iz zemljiške knjige je sodišče ugotovilo, da je bila kot lastnica vpisana Občina ... in da pravica upravljanja oziroma lastninska pravica ni bila prenešena na Dom upokojencev in oskrbovancev B., zakon pa prenosa lastninske pravice ne veže na dejansko uporabo nepremičnin, posest, plačevanje prispevkov, vodenje v bilanci in podobno, temveč na pravico upravljanja. Sodišče druge stopnje je razveljavilo izpodbijano sodbo samo v drugi točki izreka, s katerim je tožeča stranka zahtevala, da ji posestnik vrne individualno določeno stvar, ker ni bilo raziskano dejansko stanje neposredne posesti tožene stranke na spornih nepremičninah.

Proti tej sodbi je pravočasno vložila revizijo tožena stranka zaradi zmotne uporabe materialnega prava (3. točka prvega odstavka 370. člena Zakona o pravdnem postopku). Predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe ali njeno spremembo, tako da se potrdi prva sodba ali vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Strinja se z ugotovitvami sodišč prve in druge stopnje, da tožnica ni postala lastnica spornih nepremičnin na podlagi pogodbe z dne 9.1.1992, ker pogodba med prodajalcem C., in kupcem Skladom stavbnih zemljišč Občine ... ter aneks št. 1 z dne 10.1.1992 nista bila izvedena v zemljiški knjigi in za to tudi nista bila sposobna, ker pogodba ni bila prijavljena za odmero davka. Ker tožeča stranka ni poskrbela za vknjižbo te pogodbe v zemljiški knjigi, na njeni podlagi ni mogla pridobiti lastninske pravice na spornih nepremičninah. Če s pogodbo ni pridobila lastninske pravice, ima prvi lastnik pravico imeti stvar v posesti, jo uporabljati in razpolagati v mejah, ki jih določa zakon (prvi odstavek 3. člena Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih). Revizija nadaljuje, da so bile zato sporne nepremičnine na dan uveljavitve Zakona o zavodih z dne 30.3.1991 v posesti in upravljanju Doma upokojencev in oskrbovancev B., ki je na nepremičninah izvajal pravico uporabe, jih vodil v bilanci stanja doma ter plačeval vse dajatve za sporne nepremičnine. Pravilna je torej odločitev prvostopenjskega sodišča, ki je ugotovilo, da so nepremičnine s 1.4.1991 prešle v last Doma upokojencev in oskrbovancev B., nato pa na podlagi 120. člena Zakona o socialnem varstvo z uveljavitvijo zakona 28.11.1992 postale last tožene Republike Slovenije. Ker je država pridobila lastninsko pravico na podlagi zakona, se je tako tudi vpisala v zemljiško knjigo. Njen vpis ni neveljaven in je sodišče druge stopnje nepravilno uporabilo materialno pravo.

Po 375. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Uradni list RS, št. 36/04 - Uradno prečiščeno besedilo) je bila revizija vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in tožeči stranki, ki je nanjo odgovorila. Po njenem za pridobitev lastninske pravice na podlagi pogodbe ni bil merodajen Zakon o temeljnih lastninskopravnih razmerjih, temveč Zakon o prometu z nepremičninami (Uradni list SRS, št. 19/76 in 42/86), ki je v 5. členu predpisoval le pisno obliko pogodbe. Višje sodišče svoje odločitve sicer ne utemeljuje s kupno pogodbo, temveč z dejstvom, da je bila ob uveljavitvi Zakona o zavodih nepremičnina v upravljanju tožeče stranke in ne Doma upokojencev in oskrbovancev B. Tedaj je bila v zemljiški knjigi vpisana tožeča stranka in ne tožena stranka, zato ni logično stališče revizije, ki tožeči stranki očita pomanjkanje pridobitnega načina, sama se pa ni vpisala v zemljiško knjigo. Tožeča stranka se tudi strinja s sodbo, da vodenje določenih nepremičnin v poslovnih knjigah ni pridobitni naslov. Če je Dom upokojencev in oskrbovancev B. tako vodil nepremičnine, je ravnal napačno, saj ni imel zemljiškoknjižne pravice upravljanja, ker jo je s pogodbo 29.5.1998 prenesel na tovarno D. Na podlagi 9. člena te pogodbe je nepremičnine obdržal v posesti do zgraditve nadomestnega objekta.

Revizija je utemeljena.

Sodišči prve in druge stopnje sta napačno uporabili materialno pravo, ker nista uporabili nekaterih določb materialnega prava, ki bi jih morali uporabiti, in ker nekaterih določb nista uporabili pravilno (341. člen ZPP). Tako je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo določbe Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (ZTLR, Uradni list SFRJ, št. 6/80 do 36/90), ker je ta urejal samo lastninsko pravico (1. člen ter 9. do 12. člen ZTLR). Družbena lastnina ni bila lastninskopravna kategorija, ki bi temeljila na prilaščanju na pravno lastninski podlagi, temveč na pravici do dela z družbenimi sredstvi, pravici odločanja o uporabi produkcijskih sredstev in na pravici do pridobivanja dohodka in urejanja medsebojnih delovnih razmerij (op1). Sodišče druge stopnje je pri tem pravilno razložilo, da imajo delavci, ki uresničujejo pravico do dela z družbenimi sredstvi, pravico upravljanja, uporabe in razpolaganja z družbenimi sredstvi. Res je po uveljavitvi Ustave Republike Slovenije (URS, Ur. l. RS, št. 33/91 - I. - 69-/04) postopoma prišlo do lastninjenja, saj je zakonodajalec za to sprejel razne zakone, toda ti so temeljili na dejanski pravici do družbene lastnine. Obe sodišči sta to prezrli in sta preveč poudarjali zemljiškoknjižno stanje in prehod lastninske pravice oziroma družbene lastnine na nepremičninah s pravnimi posli, zanemarili pa sta dejstvo, da je bilo že pri lastninski pravici mogoče pridobiti to absolutno pravico tudi na originaren način (npr. s prisostvovanjem), pri družbeni lastnini pa je bilo to še bolj poudarjeno. Zato ni pomembno le vprašanje, kdo je bil vpisan v zemljiški knjigi. Zakon o vknjižbi nepremičnin v družbeni lastnini (Uradni list SRS, št. 43/73) je namreč omogočal vknjižbo nepremičnin v družbeni lastnini v naslednjih primerih: - na podlagi pravnomočne odločbe sodišča ali drugega pristojnega organa, s katero se ugotavlja, da je nepremičnina prešla v družbeno lastnino; - na podlagi overjene pogodbe, ki vsebuje določilo, da se sme nepremičnina vknjižiti kot družbena lastnina; in - na podlagi enostransko overjene izjave, s katero se lastnik nepremičnine odpoveduje lastninski pravici v korist družbene skupnosti.

Pri prvi alinei je imel zakonodajalec v mislih združevalna razmerja, zato bo treba najprej ugotoviti, kdo je dejansko upravljal s spornimi nepremičninami. Sodišči prve in druge stopnje nista raziskali in pojasnili, ali je bila sporna nepremičnina poslovna stavba oziroma poslovni prostor in ali je z njo upravljala organizacija združenega dela, družbeno politična skupnost ali druga družbena pravna oseba, ki je imela na poslovni stavbi pravico uporabe in je v njej opravljala svojo dejavnost (1. do 4. člen Zakona o poslovnih stavbah in poslovnih prostorih, Uradni list SRS, št. 18/74 do 34/88 in RS, št. 32/2000) ter kaj se je v njej dogajalo. Čeprav sodišče druge stopnje ugotavlja, da je pravica upravljanja oziroma gospodarjenja širša od pravice uporabe, bo treba vendarle pojasniti, ali je bil Dom upokojencev in oskrbovancev B. zavod oziroma kakšen status je imel, kdo je bil njegov ustanovitelj in ali je v sporni nepremičnini opravljal svojo dejavnost, zlasti pa kaj se je dogajalo v spornih nepremičninah in na kakšni pravni podlagi na dan, ko je začel veljati Zakon o socialnem varstvu (ZSV, Uradni list RS, št. 54/92).

Šele tedaj, ko bo znanih več dejstev, bo mogoče ovreči ali potrditi ugotovitev, ali je bila uporabnica in upravljalka sporne nepremičnine res v zemljiški knjigi vpisana tožeča stranka, ali pa je kdo drug pridobil pravico upravljanja na družbeni lastnini na originaren način. Pojasniti bo treba, kaj se je dogajalo v spornih nepremičninah in šele potem bo mogoče odgovoriti na pritožbene navedbe ali je dom upokojencev in oskrbovancev B. v spornih nepremičninah opravljal svojo dejavnost in jih tudi dejansko uporabljal tako, da je na njih pridobil pravico uporabe, ali pa te navedbe niso utemeljene, ker se je z nepremičninami trgovalo in je Dom upokojencev in oskrbovancev B. samo začasno uporabljal sporne prostore ter se je nato preselil v nove.

Zaradi tega je revizijsko sodišče ugodilo reviziji, razveljavilo sodbo sodišča druge stopnje in temu sodišču vrnilo zadevo v novo odločanje.

O stroških v zvezi z revizijo oziroma z odgovorom na revizijo bo odločeno na koncu postopka, ko bo sodišče odločilo o glavni stvari (tretji odstavek 165. člena ZPP).

Opomba 1: A. Finžgar: Družbena lastnina, ČZ Uradni list, Ljubljana 1979, str. 10 in 11.