Jedro

Ugotovitev upravnega odbora, da je v družbi nastopilo stanje insolventnosti, nima še nikakršnih posledic na upnike, saj ni mogoče z internim aktom družbe poseči oziroma vplivati na pravice tretjih, torej na terjatve, ki jih imajo upniki do te družbe. Poleg tega pa je po določbi 16. člena ZFPPIPP insolventni dolžnik tista pravna ali fizična oseba, nad katero se v skladu s tem zakonom začne postopek zaradi insolventnosti.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se sklep sodišča prve stopnje spremeni tako, da se ugovor zavrne.

Dolžnik je dolžan upniku v roku osmih dni povrniti 188,56 EUR stroškov pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje v 1. točki izreka sklep o izvršbi z dne 26. 11. 2009 razveljavilo v delu, v katerem je dovoljena izvršba, v 2. točki izreka pa je odločilo, da bo o zahtevku in stroških odločalo Okrožno sodišče v Ljubljani v pravdnem postopku.

Proti sklepu se zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava pritožuje upnik in navaja, da lahko dolžnik proti sklepu o izvršbi na podlagi verodostojne listine vloži ugovor, ki mora biti obrazložen. V ugovoru mora dolžnik navesti dejstva, s katerimi ga utemeljuje in predložiti dokaze, sicer se ugovor šteje za neutemeljen. Sodišče pa šteje ugovor za neutemeljen tudi, če dolžnik ugovora ne obrazloži oziroma ne predloži za navedena dejstva dokazov. Dolžnik na začetku ugovora zatrjuje, da je pri družbi nastopilo stanje insolventnosti in da družba po nastopu insolventnosti ne sme opravljati nobenih plačil, razen prednostnih. Kot dokaz je priložil sklep upravnega odbora o seznanitvi o nastopu insolventnosti in obvestilo Okrajnemu sodišču v Ljubljani. Meni, da bi sodišče moralo te ugovorne navedbe šteti za neutemeljene, saj dejstvo, da upravni odbor ugotovi, da je v družbi nastopilo stanje insolventnosti, nima popolnoma nobenih posledic na upnike in odprte izvršilne postopke. Poleg tega je dolžnik kot dokaz priložil le sklep upravnega odbora in sporočilo sodišču, ki nista relevantna, saj s tem ne dokazuje, da je družba pravno in formalno v insolventnem postopku, temveč le določene ugotovitve družbe, ki nimajo nikakršnih posledic do tretjih oseb oziroma upnikov. V preostalem delu ugovora dolžnik brez podlage in utemeljitve, pavšalno in neupravičeno zatrjuje, da naj upnik ne bi izpolnjeval kakovostnih meril, ki jih je določil dolžnik. Poleg tega zatrjuje, da je bil upnik večkrat opozorjen s strani izvršnega direktorja, česar prav tako z ničemer ne dokazuje. Meni, da bi takšne navedbe morale biti vsaj obrazložene, poleg tega pa še podkrepljene z dokazi. Meni, da dolžnik ugovora ni niti obrazložil niti ni predložil dokazov. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, izpodbijani sklep razveljavi in v celoti obdrži v veljavi sklep o izvršbi z dne 26. 11. 2009, dolžniku pa naloži plačilo stroškov te pritožbe.

Dolžnik je v odgovoru na pritožbo navedel, da je bil dne 21. 12. 2009 zoper dolžnika vložen predlog za začetek stečajnega postopka, s čimer so nesporno nastale pravne posledice zaradi insolventnosti, kot to določa 2. odstavek 49. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju. Zato sodišču predlaga, da po uradni dolžnosti prekine predmetni izvršilni postopek.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je izpodbijani sklep preizkusilo v okviru pritožbenih razlogov in razlogov, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti po 2. odstavku 350. člena v zvezi s 366. členom Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS št. 26/99 s spremembami) – v nadaljevanju: ZPP, v zvezi z določbo 15. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (Uradni list RS št. 51/98 s spremembami) – v nadaljevanju: ZIZ.

Po določbi 2. odstavka 53. člena v zvezi s 2. odstavkom 61. člena ZIZ mora biti ugovor dolžnika zoper sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine obrazložen. Ugovor pa je obrazložen, kadar dolžnik navede pravno pomembna dejstva, ki imajo lahko za posledico zavrnitev tožbenega zahtevka, če se izkažejo za resnična, in zanje predloži dokaze. Dolžnik mora torej zatrjevati pravno pomembna (relevantna) dejstva; dejstva, na podlagi katerih bi bil lahko tožbeni zahtevek zavrnjen (če bi se izkazala za resnična). Trditve o takšnih dejstvih morajo biti konkretne in določne. Dolžnik takih navedb ni podal. V ugovoru je namreč najprej navedel, da obstoji zakonska podlaga, ki mu preprečuje plačilo zapadlih terjatev, saj je upravni odbor na seji dne 19. 11. 2009 ugotovil, da je pri družbi nastopilo stanje insolventnosti po 14. členu Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (Ur. l. RS, št. 126/2007 s spremembami – ZFPPIPP), po določilih 34. člena istega zakona pa družba po nastopu insolventnosti ne sme opravljati nobenih plačil ali prevzemati obveznosti, razen tistih, ki so določene v tem členu, med katere pa upnikova terjatev ne sodi. Pritožba pravilno opozarja, da ugotovitev upravnega odbora, da je v družbi nastopilo stanje insolventnosti, nima še nikakršnih posledic na upnike, saj ni mogoče z internim aktom družbe poseči oziroma vplivati na pravice tretjih, torej na terjatve, ki jih imajo upniki do te družbe. Poleg tega pa je po določbi 16. člena ZFPPIPP insolventni dolžnik tista pravna ali fizična oseba, nad katero se v skladu s tem zakonom začne postopek zaradi insolventnosti. Ker je bil pri dolžniku šele dne 29. 04. 2010 na podlagi sklepa Okrožnega sodišča v Ljubljani v sodni register vpisan začetek postopka prisilne poravnave, so torej tovrstne dolžnikove ugovorne navedbe neutemeljene.

Dalje je dolžnik navajal, da upnik ni izpolnjeval kakovostnih meril, ki jih je določil dolžnik, in da je bil upnik o teh pomanjkljivostih večkrat opozorjen s strani izvršnega direktorja, ter da je bil med njima sklenjen dogovor, da bo upnik znižal vrednost fakture. Iz navedenega torej izhaja, da je dolžnik sklep o izvršbi izpodbijal le delno, vendar pa je ugovarjani del (kolikor naj bi upnik fakturo znižal) ostal neopredeljen, saj dolžnik sploh ni določno navedel, za kolikšno znižanje fakture sta se z upnikom dogovorila. Poleg tega so pomanjkljive in nekonkretizirane tudi same navedbe o pomanjkljivostih in kakovostnih merilih del, ki jih je upnik opravil za dolžnika, in zato kot take ne predstavljajo pravno relevantnih dejstev, s katerimi bi dolžnik v pravdi lahko dosegel zavrnitev upnikovega zahtevka, če bi se izkazala za resnična. Sicer je kot dokaz predlagal zaslišanje svojega direktorja, kar je dokazni predlog, s katerim se lahko ugotavljajo zatrjevana dejstva (257. člen ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ), vendar pa je bilo v sodni praksi že večkrat zavzeto stališče, da pomanjkljive trditvene podlage ne more nadomestiti izvedba dokaza z zaslišanjem stranke.

Upoštevaje vse navedeno gre torej zaključiti, da dolžnik v delu, v katerem je ugovarjal upnikovi terjatvi, s takšnimi pomanjkljivimi in nedoločnimi ugovornimi navedbami ni zadostil kriterijem obrazloženosti ugovora v smislu zgoraj navedenih določb ZIZ, zato je pritožbeno sodišče na podlagi 3. točke 365. člena ZPP v zvezi s 358. členom ZPP, oba pa v zvezi s 15. členom ZIZ, pritožbi upnika ugodilo in sklep sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je ugovor dolžnika zavrnilo (5. odstavek 62. člena ZIZ).

Upnik je v pritožbenem postopku priglasil 73,80 EUR za sestavo pritožbe, 20% DDV in strošek sodne takse za pritožbo v znesku 100,00 EUR. Ker je s svojo pritožbo v celoti uspel, in ker so bili stroški priglašeni skladno s tar. št. 3468 Zakona o odvetniški tarifi (Uradni list RS, št. 67/2008) in tar. št. 4031 Zakona o sodnih taksah (Uradni list RS, št. 37/2008), mu jih je pritožbeno sodišče priznalo v celoti, tj. v skupnem znesku 188,56 EUR, ter jih na podlagi 2. odstavka 165. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 154. člena ZPP, oba v zvezi s 15. členom ZIZ, naložilo v plačilo dolžniku.

Pritožbeno sodišče še dodaja, naj sodišče prve stopnje v nadaljevanju upošteva, da je dolžnik od 29. 04. 2010 v postopku prisilne poravnave, ki ima na podlagi 1. odstavka 132. člena ZFPPIPP za posledico prekinitev izvršilnega postopka.