Jedro

Smučarki pripisana soodgovornost za škodo v smučarski nezgodi je posledica ugotovitve o neprilagojeni hitrosti in načinu vožnje. Te ugotovitve pa niso konkretizirane in nimajo podlage ne v navedbah strank ne v dokaznem postopku. O teh okoliščinah se ni razpravljalo, saj tovrstna dejstva niso bila zatrjevana in niso bili predlagani dokazi, tako da se pri tožnici ni pokazala ne potreba in ne možnost, da se o teh dejstvih izjavi. Tožnici je bila s tem odvzeta pravica do kontradiktornega postopka. Tako tožnici ni bila dana možnost obravnavanja pred sodiščem, kar pomeni bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

Izrek

1. Reviziji se delno ugodi in se sodbi sodišč druge in prve stopnje razveljavita v zavrnilnem delu glede odškodnine za nepremoženjsko škodo v znesku 1.865.000 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi in glede pravdnih stroškov ter se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

2. Zavrne se revizija proti zavrnilnemu delu sodbe glede zamudnih obresti od prisojenega zneska 1.085.000 SIT.

3. Odločitev o revizijskih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

V zvezi s smučarsko nezgodo na R. dne 22.5.1994 je sodišče prve stopnje ugotovilo odgovornost zavarovanca tožene stranke, to je upravljalca smučišča, za tožničino škodo do 60% ter tožničin delež odgovornosti do 40%. Tožnici je prisodilo odškodnino v znesku 786.000 SIT, višji tožbeni zahtevek pa je zavrnilo.

Sodišče druge stopnje je delno ugodilo pritožbi tožene stranke glede pravdnih stroškov, delno pa pritožbi tožeče stranke glede temelja in višine odškodnine. Presodilo je, da obstaja deljena odgovornost pravdnih strank v razmerju 30% proti 70% in spremenilo prvostopenjsko sodbo tako, da je toženi stranki naložilo plačilo zneska 1.092.000 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 7.000 SIT od 1.6.1994 dalje in od zneska 1.085.000 SIT od 10.1.2002 dalje. Zavrnilo pa je tožbeni zahtevek v znesku 1.868.000 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi in obrestni zahtevek od prisojene odškodnine za čas od 16.4.1997 do 10.1.2002. Tožeča stranka je vložila revizijo glede zavrnjenega nadaljnjega zahtevka za nepremoženjsko škodo v znesku 1.865.000 SIT s pripadki in glede zavrnjenega dela obrestnega zahtevka za prisojeno nepremoženjsko škodo. Uveljavlja revizijska razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. V reviziji nasprotuje tožničinemu prispevku k nastanku škode v višini 30% in meni, da je v tem delu zmotno uporabljeno materialno pravo, saj tožnica ni v ničemer soprispevala k nezgodi. Zavarovanec tožene stranke ni ravnal s skrbnostjo profesionalca, ko je dopustil nastanek poledenele plošče na smučišču. Za smučarje je predstavljala izredno nevarno stvar in po določilih 9. člena Zakona o varnosti na javnih smučiščih (ZVJS, Ur. l. RS, št. 16/77 in 42/86) bi moral upravljalec smučišča to nevarno mesto ustrezno označiti. Od nobenega smučarja se ne more pričakovati, da bi znal smučati na ledu, v obravnavnem primeru je bil neoznačen led za prelomnico in za tožnico nepričakovan. Ob pravilni uporabi materialnega prava bi bilo zaključiti, da je podana izključna odgovornost zavarovanca tožene stranke. Ni bilo nobenega soprispevka tožnice, za katero je brez podlage ugotovljena kršitev 21. člena ZVJS, češ da hitrosti in načina svoje vožnje ni prilagodila znanju in razmeram na smučišču. Ne iz navedb tožene stranke, ne iz mnenj izvedencev, ne iz kateregakoli drugega dokaza ne izhaja, da bi tožnici kdorkoli očital neprilagojeno vožnjo. Ker tožnici nihče ni očital neprilagojene hitrosti in načina vožnje glede na njeno znanje in razmere na smučišču, se to dejstvo v postopku sploh ni izpostavilo in dokazni postopek v tej smeri sploh ni tekel. Sodišči prve in druge stopnje ne bi smeli opreti sodbe na dejstvo, ki v dokaznem postopku sploh ni bilo izpostavljeno in sta zato bistveno kršili določbe Zakona o pravdnem postopku.

Tožeča stranka v reviziji uveljavlja zmotno uporabo materialnega prava pri odmeri višine odškodnine za nepremoženjsko škodo. Navaja, da so bila pri vseh vrstah nepremoženjske škode posamezna dejstva premalo vrednotena, tako da bi tožnici šla odškodnina za vse vrste škode v vtoževani višini, še posebej glede na dolgotrajnost postopka. Nepravilno je tudi zavrnjen del obrestnega zahtevka za prisojeno nepremoženjsko škodo za čas od leta 1997 dalje, odkar je tožena stranka v plačilni zamudi. Določila 919. člena ZOR so dovolj jasna in nudijo materialnopravno podlago za prisojo zamudnih obresti od štirinajstega dne dalje, ko je tožena stranka prejela od tožnice odškodninski zahtevek.

Revizija je bila vročeni toženi stranki, ki ni odgovorila, in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

Revizija je utemeljena, razen proti zavrnjenemu obrestnemu zahtevku od prisojenega zneska 1.085.000 SIT za čas od 16.4.1997 do 10.1.2002. Sodišče druge stopnje je v skladu s 192. členom Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR, Ur. l. SFRJ, št. 29/78 - 57/89) ugotovilo deljeno odgovornost tožnice in zavarovanca tožene stranke za tožničino škodo v razmerju 30 proti 70. Na podlagi dejanskih ugotovitev prvostopenjskega sodišča je ugotovljena krivda zavarovanca tožene stranke, ki je kot upravljalec smučišča dopustil nastanek okrog 2 m2 velike ledene površine pod prelomnico in je kot nevarnega mesta ni ustrezno označil. Tožnici pa je pripisana delna odgovornost zaradi kršitve 21. člena ZVJS, saj bi morala kot smučarka hitrost in način svoje vožnje prilagoditi svojemu znanju in razmeram na smučišču ter ob približevanju prelomnici, glede na to, da je tega dne prvič smučala na tem delu smučišča, zmanjšati svojo hitrost. Tožnica očita sodiščema druge in prve stopnje, da sta pri odločanju o temelju bistveno kršili določbe Zakona o pravdnem postopku. Revizijsko sodišče tem trditvam pritrjuje. Sodišči prve in druge stopnje sta ugotovili tožničino neprilagojeno hitrost in neprilagojeni način smučarske vožnje, ki pomenita kršitev 21. člena ZVJS, ne da bi tožena stranka v svojih navedbah tako ravnanje tožnici očitala, kot pravilno poudarja revidentka. Iz spisa je namreč razvidno, da je tožena stranka samo zanikala odgovornost svojega zavarovanca in hkrati zatrjevala, da je tožnica padla sama in se ji pri tem vez ni odpela, na listovni številki 47 pa je to navedbo popravila, da je tožnica padla, ker se ji je vez odpela. Toženkinih trditev o tožničini krivdi ali sokrivdi zaradi neprimerno hitre ali neprilagojene vožnje do konca postopka na prvi stopnji ni bilo. Pravilna je tudi nadaljnja revizijska trditev, da se vprašanje hitrosti in načina tožničine vožnje v postopku na prvi stopnji ni obravnavalo, niti v obliki razpravljanja strank, niti v okviru izvajanja dokazov. Noben dokaz zaradi ugotavljanja hitrosti in načina vožnje ni bil niti predlagan, niti izveden, dokazni postopek v tej smeri sploh ni tekel, kot pravilno trdi revidentka. Brez kakršnihkoli navedb in obravnavanja je prvostopenjsko sodišče v svoji sodbi brez dodatnih utemeljitev navedlo, da ima smučar dolžnosti iz 21. člena ZVJS, zato bi tožnica s previdnejšo vožnjo (še zlasti, ker na tem smučišču pred poškodbenim dnevom še ni smučala) tudi lahko zmanjšala škodno posledico, saj bi lahko (poledenelo) ploščo enostavno prevozila, namesto da je na njej zavijala. V prvostopenjski sodbi je torej ugotovljeno dejstvo neprevidne vožnje in dejstvo nepravilne vožnje (zavijanja), ne da bi tožena stranka ta dejstva sploh zatrjevala in predlagala dokaze (7. in 212. člen ZPP), ne da bi bila pri tožnici izkazana potreba in dana možnost, da se na prvi stopnji o teh dejstvih izjavi ter ne da bi se o teh dejstvih kakorkoli razpravljalo. Opisanemu neobravnavanju sledijo zgoraj navedeni razlogi prvostopenjske sodbe z dejstvi, ki nimajo podlage ne v navedbah ne v dokaznem postopku in ki jim manjka vsakršna konkretizacija. Revizijsko sodišče ugotavlja, da je bila tožeči stranki odvzeta pravica do kontradiktornega postopka, ki jo zagotavlja 22. člen Ustave Republike Slovenije in ki mora biti zagotovljena na vseh stopnjah sojenja. V pravdnem postopku je pomenilo opisano nezakonito ravnanje prvostopenjskega sodišča, da tožeči stranki ni bila dana možnost obravnavanja pred sodiščem, kar pomeni bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki jo revizija uveljavlja.

Proti odločitvi o deljeni odgovornosti je tožnica pretežno neuspešno ugovarjala s pritožbo o zmotni ugotovitvi dejanskega stanja in zmotni uporabi materialnega prava. Pritožbeno sodišče je odgovorilo, da se strinja z ugotovitvijo tožničine kršitve 21. člena ZVJS in ponovilo, da bi morala tožnica hitrost in način svoje vožnje prilagoditi svojemu znanju in razmeram na smučišču, in ob približevanju prelomnici, glede na to, da je tega dne prvič smučala na tem delu smučišča, zmanjšati svojo hitrost. Sodišče druge stopnje je povzelo vse dejanske ugotovitve prvostopenjskega sodišča, razen ugotovitve, da bi morala tožnica ledeno ploščo enostavno prevoziti, ter je nanje oprlo svojo odločitev o 30% tožničinem prispevku k škodi. S tem je pritožbeno sodišče pritrdilo nepravilnemu postopanju prvostopenjskega sodišča, ko ni ugotovilo bistvenih kršitev določb postopka, ki bi jih moralo upoštevati po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP) in je tudi samo svojo odločitev oprlo na dejstva, ki niso izhajala niti iz navedb strank, niti iz dokaznega postopka, niti se o njih ni razpravljalo. Sama utemeljitev tožničine kršitve pa je tudi v drugostopenjski sodbi povsem abstraktna, brez vsakršnega konkretnega konteksta. S tem, ko je tudi drugostopenjsko sodišče svojo odločitev oprlo na odločilna dejstva, o katerih se ni razpravljalo in ko je pretežno zavrnilo tožničino pritožbo, ne da bi upoštevalo, da tožeči stranki ni bila dana možnost obravnavanja, je tudi samo storilo isto bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Izpodbijani zavrnili del sodbe pritožbenega sodišča glede nepremoženjske škode, v zvezi z ustreznim delom prvostopenjske sodbe, je zaradi navedene kršitve formalnopravno nepravilen, kar je v skladu s prvim odstavkom 379. člena ZPP narekovalo razveljavitev teh delov sodb sodišč druge in prve stopnje ter posledično odločitve o pravdnih stroških. V ponovljenem postopku bo potrebno procesno kršitev odpraviti in o spornem delu pritožbenega zahtevka odločiti ob upoštevanju navedb in glede na dejstva, ki bodo ugotovljena v kontradiktorno opravljenem postopku.

Tožeča stranka izpodbija z revizijo tudi zavrnilni del sodbe, ki se tiče zakonskih zamudnih obresti pravnomočno prisojene odškodnine za nepremoženjsko škodo za čas od 16.4.1997 do 10.1.2002. Sodišči prve in druge stopnje sta zavrnili zahtevo za priznanje zamudnih obresti za čas pred izdajo prvostopenjske sodbe. Revizijsko sodišče ugotavlja, da je ta odločitev materialnopravno pravilna in da je nasprotna revizijska trditev, ki se opira na 919. člen ZOR, zmotna. Za odškodnino v znesku 1.085.000 SIT so zakonske zamudne obresti pravilno prisojene od 10.1.2002 dalje. Določba 919. člena ZOR v obravnavanem primeru ni uporabna, ker velja za razmerje med zavarovalnico in njenim zavarovancem, ne pa za obravnavani primer. Sicer pa tožena stranka ni v plačilni zamudi od leta 1997, saj sta bila šele v tem sodnem postopku ugotovljena obstoj in znesek obveznosti zavarovalnice. Ker je treba pri višini odškodnine za nepremoženjsko škodo določiti vsebino pravnega standarda pravične odškodnine, je bila ta v skladu z ustaljeno sodno prakso po 189. členu ZOR odmerjena po cenah ob izdaji sodne odločbe. Tako je nujen časovni zamik med nastankom škode in med trenutkom, ko sodišče prve stopnje določi pravično denarno odškodnino za to vrsto škode. Glede na funkcijo obresti, ki so imele v preteklosti poleg sankcije za dolžnikovo zamudo tudi valorizacijsko funkcijo, je v izogib dvakratni valorizaciji ustaljena sodna praksa priznavala zakonske zamudne obresti od dneva izdaje prvostopenjske sodbe in so zato razlogi o tem v izpodbijanih sodbah pravilni. Okoliščine za drugačno odločanje so se stekle s 1.1.2002 po sprejemu načelnega pravnega mnenja o priznavanju zamudnih obresti, pri čemer zaradi pravne varnosti in predvidljivosti sojenja ni bilo mogoče v posameznih primerih odstopiti od ustaljene sodne prakse, razen na podlagi utemeljenih razlogov, kakršnih v obravnavanem primeru ni. Neutemeljeno je zato revizijsko zatrjevanje zmotne uporabe materialnega prava glede teka zakonskih zamudnih obresti za prisojeni znesek odškodnine za nepremoženjsko škodo. V tem delu je revizijsko sodišče neutemeljeno revizijo po 378. členu ZPP zavrnilo.

Zaradi delne razveljavitve sodb nižjih sodišč je revizijsko sodišče na podlagi tretjega in četrtega odstavka 165. člena ZPP odločilo, da se odločitev o stroških revizijskega postopka pridrži za končno odločbo.