Jedro

Ugotovitve sodišča prve stopnje so pravilne, pravilna je tudi odločitev. V tem pravdnem postopku bi lahko tožnik zahteval tako odškodnino po 26. členu URS in 179. členu OZ, kakor tudi pravično zadoščenje v obliki denarne odškodnine iz 1. točke drugega odstavka 15. člena Zakona o varstvu pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja - ZVPSBNO (Ur. l. RS, št. 48/2006 in 117/2006).

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka nosi sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožnik od tožene stranke Republike Slovenije zahteval plačilo odškodnine 3.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe do plačila zaradi kršitve pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja. Odločilo je tudi o stroških postopka.

Takšno sodbo s pravočasno pritožbo izpodbija tožnik. Izrecnih pritožbenih razlogov ne navaja, predlaga pa spremembo izpodbijane sodbe tako, da se tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podrejeno pa njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek v tej pravdni zadevi zavrnilo in svojo odločitev oprlo na določilo 26. člena Ustave Republike Slovenije - URS in 179. člena Obligacijskega zakonika - OZ. Ugotovilo je, da tožnik ni uspel dokazati, da bi zaradi sojenja v nerazumnem roku (kršitve osebnostne pravice) trpel duševne bolečine, kar je pravno priznana škoda po 179. členu OZ, saj tožnik takšnih bolečin ni niti zatrjeval. Ugotovilo je tudi, da pravica do sojenja v razumnem roku sodi med osebnostne pravice, določila 6. in 13. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic - EKČP pa niso taka, da bi na njihovi osnovi slovenska sodišča lahko tožniku prisodila zahtevano odškodnino, saj je odločanje o takšnem zahtevku po določbi 41. člena EKČP predpisano kot pravica in pristojnost Evropskega sodišča za človekove pravice. Sodišče prve stopnje je ugotovilo še, da tožnik ni vložil pospeševalnih sredstev, kot je predlog za razpis naroka ali nadzorstvena pritožba.

Ugotovitve sodišča prve stopnje so pravilne, pravilna je tudi odločitev. V tem pravdnem postopku bi lahko tožnik zahteval tako odškodnino po 26. členu URS in 179. členu OZ, kakor tudi pravično zadoščenje v obliki denarne odškodnine iz 1. točke drugega odstavka 15. člena Zakona o varstvu pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja - ZVPSBNO (Ur. l. RS, št. 48/2006 in 117/2006).

Do pričetka veljavnosti Zakona o varstvu pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja - ZVPSBNO 27.5.2006 je bilo mogoče v Republiki Sloveniji v primeru kršitve pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja zahtevati odškodnino samo na podlagi določila 26. člena Ustave Republike Slovenije - URS. Oškodovanec je lahko zahteval odškodnino po predpisih o obligacijskih razmerjih za nepremoženjsko škodo - za pretrpljene duševne bolečine zaradi okrnitve pravice osebnosti (člen 179 OZ), to je pravice, da o njegovih pravicah in dolžnostih ter o obtožbah proti njemu brez nepotrebnega odlašanja odloča neodvisno, nepristransko in z zakonom ustanovljeno sodišče določene v prvem odstavku 23. člena URS. Podobno sodba Vrhovnega sodišča RS III Ips 41/2006. Tožnik ne more uspeti z zahtevkom na plačilo pravičnega zadoščenja zaradi kršitve pravice do sojenja v razumnem roku zagotovljenim s 6. členom Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic - EKČP, ker je odločanje o takšnem zahtevku po določilu 41. člena EKČP predpisano kot pravica in pristojnost Evropskega sodišča za človekove pravice in zato neposredna uporaba EKČP za priznanje pravičnega zadoščenja pred slovenskim sodiščem ni mogoča. V primeru, da je tožnik zahteval odškodnino po določilih OZ, bi moral navesti dejstva in predlagati dokaze na katere opira svoj zahtevek (212. člen Zakona o pravdnem postopku - ZPP).

Tožnik je tekom postopka sicer postavil pravočasno trditev, da mu je bila kršena osebnostna pravica do sojenja v razumnem roku, ni pa nikoli trdil, da je zaradi kršitve te pravice trpel duševne bolečine. Pravno priznana škoda torej ne predstavlja le posega v pravno zavarovano dobrino, ampak mora oškodovanec zaradi kršitve svoje osebnostne pravice tudi trpeti duševne bolečine. Tožnik ni trdil, da je zaradi kršitve svoje osebnostne pravice trpel duševne bolečine, takšne trditve pa ne more nadomestiti s predlaganim dokazom z izvedencem medicinske stroke. Na podlagi določila prvega odstavka 7. člena ZPP morajo stranke navesti vsa dejstva, na katere opirajo svoje zahtevke in predlagati dokaze, s katerimi se ta dejstva dokazujejo. Stranka mora torej najprej navesti dejstvo (v danem primeru bi moral tožnik navesti, da je trpel duševne bolečine in kakšne so te bile) in šele nato predlagati dokaze, s katerimi se bo to dejstvo dokazalo (izvedenec medicinske stroke). Tako se izkaže za pravilno tudi odločitev sodišča prve stopnje, da je zavrnilo izvedbo dokaza z izvedencem medicinske stroke. Tožnik tako ni uspel dokazati, da je zaradi kršitve ustavne pravice trpel duševne bolečine, to pa je pogoj za uveljavitev pravice do pravičnega denarnega zadoščenja.

Tožbeni zahtevek, kakor ga je postavil tožnik, je bilo potrebno torej, v kolikor je temeljil na 26. členu URS in 179. členu OZ, zavrniti zaradi pomanjkanja trditvene podlage.

ZVPSBNO je stopil v veljavo 27.05.2006, uporabljati pa se je začel 01.01.2007. Pravdni postopek, ki predstavlja osnovo za vložitev tožbe v tej pravdni zadevi (pravdni postopek, za katerega tožnik trdi, da mu je bila z njim kršena pravica do sojenja brez nepotrebnega odlašanja), je bil na prvi stopnji zaključen 08.11.2006, ko je ZVPSBNO že stopil v veljavo, ni pa se še uporabljal. Sodba je postala pravnomočna z odločitvijo pritožbenega sodišča 24.04.2007, ko se je ZVPSBNO že uporabljal. ZVPSBNO v tretjem poglavju vsebuje določbe o pravicah in postopku glede pravičnega zadoščenja. Na podlagi določila prvega odstavka 15. člena stranka lahko zahteva pravično zadoščenje, če je vložila nadzorstveno pritožbo, ki ji je bilo ugodeno ali rokovni predlog.

Procesna predpostavka za vložitev zahteve (tožbe) za pravično zadoščenje je tako vložena nadzorstvena pritožba, ki ji je bilo ugodeno ali vložen rokovni predlog.

Tožnik nadzorstvene pritožbe niti rokovnega predloga ni vložil, kar med strankama ni sporno, kot razlog za nevložitev zatrjuje, da je bil postopek na prvi stopnji zaključen pred pričetkom uporabe ZVPSBNO. To sicer drži, vendar pa zakon vložitve nadzorstvene pritožbe ali rokovnega predloga ne veže na postopek pred sodiščem prve stopnje, temveč v 5. členu določa, da se nadzorstvena pritožba vloži pri sodišču, ki zadevo obravnava in bi jo moral tako tožnik vložiti pri Višjem sodišču v Mariboru, ki je od pričetka uporabe ZVPSBNO 1.1.2007 pa do odločitve 24.4.2007 zadevo obravnavalo.

Tako se izkaže, da tožnik ni izpolnil procesne predpostavke za zahtevo za pravično zadoščenje po ZVPSBNO in je bil tožbeni zahtevek tudi iz tega razloga pravilno zavrnjen. Glede izrecnih pritožbenih očitkov pa pritožbeno sodišče še dodaja: Poravnalna ponudba tožene stranke dana pred pravdo, na katero opozarja pritožba ne pomeni pripoznave zahtevka niti priznanja temelja tožbenega zahtevka, zato na odločitev v tej pravdni zadevi ne more vplivati.

Glede na to, da ni izpolnjena procesna predpostavka za vložitev zahteve (tožbe) za pravično zadoščenje po prvem odstavku 15. člena ZVPSBNO so neutemeljena vsa pritožbena izvajanja, ki skušajo prikazati razloge za dolgotrajnost postopka, ki predstavlja temelj za odločitev v tej pravdni zadevi.

Neutemeljena je tudi pritožbena graja, da tožnik glede na začetek uporabe ZVPSBNO 1.1.2007 ni imel možnosti za pospešitvena sredstva. Že v letu 2000 je z novelo Zakona o sodiščih - ZS v Republiki Sloveniji nadzorstvena pritožba začela pridobivati obliko pravnega sredstva (72. in 73. člen ZS) za varstvo sojenja v razumnem roku (brez nepotrebnega odlašanja). Tako ne drži pritožbena trditev, da tožnik nadzorstvene pritožbe ne bi mogel vložiti, drži pa, da pred 1.1.2007 ta ni predstavljala procesne predpostavke za uveljavljanje zahteve po odškodnini, ki jo je bilo takrat mogoče zahtevati le po splošnih pravilih o odškodninski odgovornosti.

Pritožbeni razlogi niso podani, pritožbeno sodišče pa ob uradnem preizkusu zadeve tudi ni našlo tistih bistvenih kršitev določb postopka, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), zato je na podlagi določila 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo.

Tožnik s pritožbo ni uspel, zato nosi sam svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. in prvi odstavek 165. člena ZPP).