Jedro

Skladno z zakonom je pritožba v upravnem sporu pravno sredstvo zoper prvostopenjsko sodbo in ne zoper upravni akt, ki se izpodbija s tožbo (73. člen in nasl. ZUS-1), zato je pritožnik dolžan svoje ugovore usmeriti zoper izpodbijano sodbo in ne zoper upravni akt.

Sodišče prve stopnje je po opravljeni glavni obravnavi - torej v postopku, v katerem je pritožniku zagotovilo pravico do izjave v smislu 22. člena Ustave - povzelo celoto pritožnikovih zatrjevanj, s katerimi sodišča v ničemer ni uspel prepričati o resničnosti svojih navedb o obstoju neformalne skupine, ki naj bi v Tuniziji delovala proti razpečevalcem mamil, in članstvu oziroma sodelovanju v njej in je to tudi navedlo v obrazložitvi sodbe (17. in 18. točka obrazložitve). S tem je povzelo svoje procesno dejanje in vsebinsko odgovorilo na podane pritožnikove trditve, ki jih je samo obravnavalo v zadevi mednarodne zaščite.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo tožbo zoper odločbo Ministrstva za notranje zadeve, št. 2142-4529/2024/8 (1222-20) z dne 4. 2. 2025. S to odločbo je toženka zavrnila tožnikovo prošnjo za mednarodno zaščito kot očitno neutemeljeno in mu določila desetdnevni rok za prostovoljni odhod z območij Republike Slovenije, držav članic EU in držav pogodbenic Konvencije o izvajanju Schengenskega sporazuma, sicer bo s teh območij odstranjen. Toženka je tožniku določila še prepoved vstopa na navedena območja za obdobje enega leta, ki pa se ne bo izvršila, če jih bo zapustil v roku za prostovoljni odhod.

2.V obrazložitvi izpodbijane sodbe je sodišče prve stopnje, ob sklicevanju na drugi odstavek 71. člena ZUS-1, pritrdilo toženki, da sta za zavrnitev tožnikove prošnje kot očitno neutemeljene podana razloga iz 1. in 2. alineje 52. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1). Tožnik je namreč v postopku navajal samo dejstva, ki so nepomembna za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite, poleg tega pa prihaja iz Tunizije, ki jo je Vlada Republike Slovenije določila kot varno izvorno državo, v njegovih navedbah pa v upravnem postopku ni bilo najti nobenih tehtnih razlogov, ki bi kazali na to, da Tunizija, ob upoštevanju vseh njegovih osebnih okoliščin v smislu izpolnjevanja pogojev za mednarodno zaščito, zanj ni varna izvorna država.

3.Tožnik (v nadaljevanju pritožnik) je zoper sodbo vložil pritožbo, po lastnih navedbah iz vseh pritožbenih razlogov. V pritožbi se sklicuje na odločbo Ustavnega sodišča Up-2214/06 z dne 20. 9. 2007 in trdi, da bi moral upravni organ toženke odločiti v rednem in ne pospešenem postopku, kar pa je sodišče prve stopnje prezrlo. Poleg tega ni v zadostni meri obrazložilo stališča, da tožnik ne pripada posebni družbeni skupini. Vrhovnemu sodišču predlaga, naj pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da ugodi tožbi in odpravi odločbo toženke, podrejeno, naj sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

4.Toženka na pritožbo ni odgovorila.

5.Pritožba ni utemeljena.

6.Vrhovno sodišče uvodoma poudarja, da je skladno z zakonom pritožba v upravnem sporu pravno sredstvo zoper prvostopenjsko sodbo in ne zoper upravni akt, ki se izpodbija s tožbo (73. člen in nasl. ZUS-1). Zato je pritožnik dolžan svoje ugovore usmeriti zoper izpodbijano sodbo in ne zoper upravni akt, če želi, da taki ugovori vodijo do uspeha s pravnim sredstvom.

7.Glede pritožbenega očitka o nepravilnostih pri vodenju postopka priznanja mednarodne zaščite, še zlasti, da bi moral upravni organ toženke odločiti v rednem in ne pospešenem postopku, Vrhovno sodišče ugotavlja, da je ta očitek usmerjen zoper postopek pred toženo stranko. Kolikor je mogoče iz tega pritožbenega očitka razbrati nasprotovanje vsebinski presoji sodišča glede uporabe tega postopka in njegovim pravnim stališčem v zvezi s tem (2. točka prvega odstavka 75. člena ZUS-1), pa je tak ugovor neutemeljen. Očitek, ki ga je pritožnik v tožbi uveljavljal le kratko ter neargumentirano z navedbo "Ter primer obravnavati v rednem postopku", je sodišče prve stopnje zavrnilo z argumentom, da je po njegovi presoji tožena stranka pravilno ocenila, da "tožnik kljub temu, da so okvir in vsebina upoštevanih okoliščin, ki jih ugotavlja upravni organ v postopku presoje prošnje za mednarodno zaščito, definirani z njegovimi navedbami, ni navedel pravno pomembnih dejstev in okoliščin v zvezi z obstojem utemeljenega strahu pred preganjanjem ali resno škodo" (16. točka obrazložitve izpodbijane sodbe). S tem je v obravnavani zadevi opredelilo svoj pogled na uporabo prve alineje 52. člena ZMZ-1, na podlagi katere se prošnja prosilca, ki očitno ne izpolnjuje pogojev za mednarodno zaščito, šteje za očitno neutemeljeno, če je prosilec v postopku navajal samo dejstva, ki so nepomembna za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite po tem zakonu (15. točka obrazložitve izpodbijane sodbe). Taka razlaga pravil ZMZ-1, kdaj je dopustno uporabiti pravila pospešenega postopka, pa je po vsebini pravilna (glej tudi drugi odstavek 62. člena ZMZ-1).

8.V zvezi s tem prav tako pritožnik ne more uspeti z ugovorom, ki ga je smiselno mogoče razbrati iz pritožbe, da je (v nasprotju s stališči iz citirane odločbe Ustavnega sodišča) sodišče prve stopnje nepravilno štelo, da je pospešeni postopek mogoč že zato, ker dejstva, na katera se opira prošnja za mednarodno zaščito, niso bila dokazana. Sodišče je v zvezi s presojo razlogov, ki jih je uveljavljal pritožnik, jasno navedlo, da "pritrjuje oceni tožene stranke, da navedeni razlogi upravičenosti do mednarodne zaščite ne morejo utemeljiti." (16. točka obrazložitve izpodbijane sodbe). Kljub nekoliko nejasnemu nadaljevanju te obrazložitve, pa sodišče prve stopnje v njej ne sprejme stališča, da ga k temu sklepu vodi zgolj nedokazanost teh dejstev, temveč je dodalo, da drugačnemu stališču pritožnika ne more pritrditi še <em>zlasti</em> ne zato, ker ni izkazal, da bi bili ti razlogi dejansko podani. Glede na to, da je sodišče prve stopnje odločilo po opravljeni glavni obravnavi, je navedena ugotovitev posledica neposredne presoje sodišča in jo je mogoče šteti za dodatni (rezervni) argument, zakaj prošnja pritožnika za mednarodno zaščito (tudi sicer) ne bi mogla biti uspešna.

9.Prav tako ni razvidno, kaj pritožnik sodišču prve stopnje očita v zvezi s stališčem o tem, da (tudi) v sodnem postopku ni uspel dokazati, da naj bi v Tuniziji delovala "neformalna skupina petnajstih ljudi", ki naj bi delovala proti razpečevalcem mamil in katere član naj bi bil tudi pritožnik. Sodišče prve stopnje je namreč po opravljeni glavni obravnavi - torej v postopku, v katerem je pritožniku zagotovilo pravico do izjave v smislu 22. člena Ustave - povzelo celoto pritožnikovih zatrjevanj, s katerimi sodišča v ničemer ni uspel prepričati o resničnosti svojih navedb in je to tudi navedlo v obrazložitvi sodbe (17. in 18. točka obrazložitve). S tem je povzelo svoje procesno dejanje in vsebinsko odgovorilo na podane pritožnikove trditve, ki jih je samo obravnavalo v zadevi mednarodne zaščite.

10.Če želi pritožnik uveljaviti, da bi moralo sodišče ob konsistentni uporabi ZMZ-1 njegove navedbe in dokaze vnaprej oceniti kot pravno neupoštevne za odločitev, ker se nanašajo na razloge, ki niti ne morejo privesti do statusa mednarodne zaščite (in v zvezi z njimi že vnaprej zavrniti navedbe in dokaze pritožnika), lahko Vrhovno sodišče zgolj ugotovi, da ti ugovori ne morejo imeti uspeha. Prvič, je pritožnik kvečjemu pridobil več, kot bi mu moralo iti (in je sodišče vsebinsko obravnavalo vprašanja, ki jih ne bi bilo treba obravnavati), kar seveda ni poseg v njegov pravni položaj. Drugič, pa s tem stališčem ni spremenilo svojega temeljnega pravnega naziranja o tem, da je treba pritrditi toženi stranki, da je prošnja očitno neutemeljena in da tudi zatrjevani razlog članstva v taki "neformalni skupini" očitno ni razlog, zaradi katerega bi bilo pritožniku mogoče priznati status mednarodne zaščite (glej tudi str. 4. izpodbijane odločbe tožene stranke, na katero se izpodbijana sodba sklicuje, 12. točka obrazložitve), torej niti tak, zaradi katerega Tunizija kot varna država za pritožnika ne bi bila varna v smislu ZMZ-1. Zgolj iz konteksta iztrgan povzetek navedb iz obrazložitve izpodbijane sodbe, ki jih navaja pritožnik, tega ne more izpodbiti.

11.Če je pritožbeni ugovor mogoče razumeti kot očitek procesne kršitve o tem, da sodišče prve stopnje ni obrazložilo svojega stališča, da ni podan razlog preganjanja po peti alineji prvega odstavka 27. člena ZMZ-1 zaradi pripadnosti posebni družbeni skupini (kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku), pa niti iz tega razloga pritožba ne more biti uspešna. Iz izpodbijane sodbe jasno izhaja, da je sodišče prve stopnje presodilo, da tožnik obstoja neformalne skupine, ki naj bi v Tuniziji delovala proti razpečevalcem mamil, in svojega članstva oziroma sodelovanja v njej ni uspel dokazati, zato se vprašanje pravne kvalifikacije te skupine ni moglo zastaviti (17. točka obrazložitve sodbe).

12.Na podlagi navedenega in ker niso podani razlogi, na katere mora Vrhovno sodišče paziti po uradni dolžnosti, je na podlagi 76. člena ZUS-1 pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo.

Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe

Ustava Republike Slovenije (1991) - URS - člen 22

Zakon o mednarodni zaščiti (2017) - ZMZ-1 - člen 52, 52-1

Zakon o upravnem sporu (2006) - ZUS-1 - člen 73

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.