Jedro

Po drugem odstavku 11. člena OT je sicer odvetnik upravičen tudi do povračila izdatkov za poštne in telefonske storitve, obrazce, za bančne storitve, za fotokopiranje in prepisovanje spisov, listin ter dokumentacije in podobne izdatke, vendar pa lahko po tretjem odstavku 11. člena OT te izdatke obračuna v dejanski višini ali v pavšalnem znesku v višini 2 odstotkov od skupne vrednosti storitve do 1.000 točk, v zadevah, v katerih vrednost storitve presega 1.000 točk, pa še 1 odstotek od presežka nad 1.000 točk. Navedeno pomeni, da odvetnik ni upravičen do obojega, torej do povračila izdatkov fotokopiranja v dejanskem znesku (94,60 EUR) in povračila v pavšalnem znesku 19,8 točk (11,88 EUR).

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijani sklep spremeni tako, da se znesek izvršilnih in pravdnih stroškov v višini 778,48 EUR nadomesti z zneskom 670,60 EUR.

II. V preostalem delu se pritožba zavrne in se izpodbijani sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdi.

III. Tožena stranka mora v roku v 8 dneh od vročitve tega sklepa povrniti tožeči stranki njene stroške odgovora na tožbo v znesku 52,63 EUR.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z v uvodu navedenim sklepom tožencu naložilo, da mora v roku 8 dni povrniti tožniku 778,48 EUR izvršilnih in pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči prvi dan po izteku tega roka dalje do plačila.

2. Zoper ta sklep sodišča prve stopnje vlaga toženec pravočasno laično pritožbo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne uporabe materialnega prava in napačne ugotovitve dejanskega stanja. Predlaga, da pritožbeno sodišče njegovi pritožbi ugodi in v celoti zavrne in odpravi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje, ki ga je izdala kazensko ovadena sodnica. Bistvene pritožbene navedbe bodo povzete v nadaljevanju.

3. Pritožba je bila vročena tožniku, ki je nanjo odgovoril. V odgovoru na pritožbo predlaga, da pritožbeno sodišče toženčevo pritožbo zavrne kot neutemeljeno in v celoti potrdi izpodbijani sklep ter tožencu naloži v povračilo tožnikove stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Uvodoma pritožbeno sodišče pojasnjuje, da so v postopku v sporih majhne vrednosti, kot je obravnavani, pritožbeni razlogi omejeni. Po prvem odstavku 458. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) se sodba in sklep, s katerim je končan spor v postopku v sporih majhne vrednosti, smeta izpodbijati samo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena tega zakona in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Ker omejeni pritožbeni razlogi veljajo za končno odločbo, veljajo tudi za sklep o stroških, izdan kasneje v skladu s četrtim odstavkom 163. člena ZPP, kakršen je tudi predmeten.

6. Glede na navedeno niso upoštevne pritožbene navedbe, s katerimi pritožnik uveljavlja relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz četrtega odstavka 163. člena ZPP in pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje ni razpolagalo z zahtevkom tožnika glede priglašenih stroškov. Pritožnik v teh navedbah v bistvenem izpostavlja, da ni zakonite podlage in razloga, da se o potrebnih stroških pravdnega postopka odloči s posebnim sklepom po pravnomočnosti sodbe. Postopek v tej zadevi se je zaključil z izdajo sodbe z dne 2. 12. 2021 in ne sklepom, da bi moralo sodišče odločiti tudi o stroških postopka. Sodbi sodišča prve in druge stopnje pa bi naj bili nezakoniti, kar potrjuje tudi izpodbijan sklep, ki se sklicuje na sodbo Višjega sodišča v Celju P 293/2022, ki ne pripada tej pravdi.

7. Opisane pritožnikove navedbe so sicer tudi po vsebini neutemeljene. Določba 442. člena ZPP namreč ne izključuje uporabe splošnih določb ZPP. Po 442. členu ZPP veljajo v postopku v sporih majhne vrednosti druge določbe tega zakona, če v tem poglavju ni posebnih določb. To pa pomeni, da tudi v postopkih v sporih majhne vrednosti velja četrti odstavek 163. člena ZPP. Po tej določbi pa sodišče odloči o zahtevi za povrnitev stroškov v sodbi ali v sklepu, s katerim se konča postopek pred njim. V sodbi ali sklepu, s katerim se konča postopek, lahko sodišče odloči le, katera stranka nosi stroške postopka in v kakšnem deležu. V takem primeru se sklep o višini stroškov izda po pravnomočnosti odločitve o glavni stvari. Sklep o višini stroškov lahko izda tudi strokovni sodelavec ali sodniški pomočnik. Zoper ta sklep je dovoljena pritožba, o kateri odloča višje sodišče. Pritožba ne zadrži izvršitve.

8. Kot je tožencu pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu, je sodišče prve stopnje v sodbi P 304/2019 z dne 2. 12. 2021 o stroških odločilo po temelju. V II. točki izreka sodbe je namreč odločilo, da mora toženec tožnici povrniti stroške pravdnega in izvršilnega postopka, o stroških pa bo sodišče odločilo s posebnim sklepom po pravnomočnosti te sodbe. Odločitev o stroških postopka po temelju je postala pravnomočna s sodbo Višjega sodišča v Celju z dne 26. 10. 2022 (pri tem je sodišče prve stopnje pomotoma navedlo nepravilno opravilno število Cp 293/2022 namesto pravilno Cp 243/2022, kot je razvidno iz spisa), zato o temelju teh stroškov ni dopustno ponovno odločati. Kot je s povzetkom ustrezne pravne podlage pojasnilo že sodišče prve stopnje, se lahko skladno z določbo četrtega odstavka 163. člena ZPP o zahtevi za povrnitev stroškov odloči v sodbi ali v sklepu, s katerim se postopek konča, sodišču pa je dana možnost, da o višini stroškov odloča (šele) po pravnomočnosti odločitve o glavni stvari. S tem je bilo tožencu že odgovorjeno na pritožbeno navedbo, da ni zakonite podlage in razloga za odločitev o tem, da se o potrebnih stroških pravdnega postopka odloči s posebnim sklepom (po pravnomočnosti sodbe) ter na ostale pritožbene navedbe, ki jih smiselno podaja v tej povezavi. Glede pritožbenih navedb, s katerimi pritožnik izpodbija sodbo sodišča prve stopnje P 304/2019 z dne 2. 12. 2021 in sodbo pritožbenega sodišča Cp 243/2022 z dne 26. 10. 2022, pa pritožbeno sodišče še pojasnjuje, da toženec s pritožbo zoper izpodbijani sklep teh dveh sodb ne more izpodbiti. Sodba sodišča prve stopnje P 304/2019 je že pravnomočna, sodba pritožbenega sodišča Cp 243/2022, ki je odločba sodišča druge stopnje, pa se lahko izpodbija zgolj z izrednimi pravnimi sredstvi ob predpostavkah, ki jih določa ZPP. Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje ni razpolagalo z zahtevkom tožnika glede priglašenih stroškov, saj bi sicer o višini le-teh tudi odločilo. Tožnik je namreč svoje stroške pravočasno priglasil na naroku za glavno obravnavo 29. 11. 2021, ki se ga toženec ni udeležil. 9. Toženec v obširnih pritožbenih navedbah tudi izpostavlja, da je vložil več kazenskih ovadb zoper razpravljajočo sodnico, senat višjih sodnic, ki je odločal v zadevi Cp 243/2022, predsednico okrajnega sodišča, predsednico okrožnega sodišča, višji sodnici Darjo Pahor in Mašo Butenko ter sodnici Matejko Grabrijan in Matejo Kikelj. Prav tako je vložil več kazenskih ovadb zoper tožnico in oba zakonita zastopnika ter tožnikovo odvetnico. Vse kazenske ovadbe so ostale nerešene in po njegovem same po sebi pomenijo procesno oviro za opravo procesnih dejanj. Izpodbijani sklep sodišča prve stopnje in obe sodbi (sodišča prve stopnje in pritožbenega sodišča) v tej pravdni zadevi so zato po njegovem nezakoniti in brez pravnega učinka.

10. Opisano toženčevo pritožbeno stališče glede pomena vloženih kazenskih ovadb je zmotno. Pritožbeno sodišče je tožencu že v sodbi Cp 243/2022 z dne 26. 10. 2022 obrazložilo, da opravljanje procesnih opravil v skladu s pravili in pooblastili ZPP ne pomeni presojanja utemeljenosti toženčevih kazenskih ovadb in v teh očitanih sumov kaznivih dejanj ter da vložitev kazenske ovadbe tudi še ne pomeni, da je bilo v njej naznanjeno kaznivo dejanje tudi storjeno. Vlaganje kazenskih ovadb zoper vsakega sodnika in v zvezi z vsakim procesnim dejanjem, ki ga ta v postopku opravi in zoper vse udeležence, s katerim se toženec v postopkih srečuje, po presoji pritožbenega sodišča pomeni s strani toženca poskus zlorabe procesnih pravic, ki ne more imeti sodnega varstva v smeri, kot to želi doseči toženec. Pritožbene navedbe so torej v tem delu neutemeljene, pritožbeno sodišče pa v zvezi s tem pritožbenim očitkom tudi ni zaznalo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti v skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP v povezavi s 366. členom ZPP.

11. Toženec v pritožbi izpodbija tudi višino in potrebnost tožniku priznanih stroškov. Navaja, da sta tožnikovi vlogi z dne 30. 1. 2020 in 13. 10. 2020 (pravilno 2021: opomba pritožbenega sodišča) kot tretja in četrta vloga nedovoljeni in neupoštevni, zato so nepotrebni priznani stroški v višini 200 točk. Nepotrebni so tudi priznani stroški v višini 20 točk zaradi odsotnosti iz pisarne nedoločenega dne iz neznanega razloga in stroški kopiranja 946 strani v višini 94,60 EUR. Slednji so v 80 % nepotrebni dokaz, saj izkazujejo plačila dobaviteljem, ki niso predmet tožbe.

12. Sodišče prve stopnje je tožnikovi pooblaščenki pravilno odmerilo 20 točk za odsotnost iz pisarne, saj v skladu s četrtim odstavkom 6. člena OT toliko točk pripada odvetniku za vsake začete pol ure odsotnosti iz pisarne v času potovanja za stranko, tožničina pooblaščenka pa se je udeležila naroka za glavno obravnavo 29. 11. 2021. 13. Delno utemeljene pa so pritožnikove navedbe glede vloge z dne 30. 1. 2020. Pritožnik zatrjuje, da je sodišče prve stopnje vlogo obravnavalo kot tretjo vlogo, kar sicer ne drži, saj je sodišče prve stopnje to vlogo, s katero je tožnik predlagal združitev postopkov in zaslišanje sedanjega tožnikovega direktorja namesto upokojenega tožnikovega predstavnika,1 obravnavalo kot dokazni predlog in drugo vlogo po tar. št. 20/4 Odvetniške tarife (v nadaljevanju OT) in tožnikovi pooblaščenki priznalo 50 točk. Vendar pa je ta vloga zgolj kratek dopis, s katerim je tožnik predlagal združitev postopkov in ponovil dokazni predlog o zaslišanju sedanjega tožnikovega direktorja namesto upokojenega tožnikovega predstavnika, ki ga je sicer že podal v prvi pripravljalni vlogi z dne 30. 1. 2020, za katero je sodišče prve stopnje tožnikovi pooblaščenki tudi odmerilo 200 točk po tar. št. 20/1 OT. Zato bi moralo sodišče prve stopnje tožnikovi pooblaščenki priznati zgolj 20 točk po tar. št. 43/4 OT.

14. Sodišče prve stopnje je nepravilno vrednotilo tudi vlogo z dne 13. 10. 2021, saj jo je vrednotilo kot drugo obrazloženo pripravljalno vlogo, s katero je tožnik po pozivu sodišča odgovoril na toženčeve navedbe v vlogi z dne 21. 9. 2021 in mu priznalo 150 točk po tar. št. 20/2 OT. Ker pa tudi ta vloga predstavlja zgolj kratek dopis – izjavo o toženčevem predlogu za preklic in opravičilo izostanka iz naroka, pripada tožnikovi pooblaščenki zgolj 20 točk po tar. št. 43/4 OT.

15. Prav tako je delno utemeljen toženčev pritožbeni očitek glede prisojenih materialnih stroškov. Sodišče prve stopnje je namreč tožnikovi pooblaščenki priznalo tako 19,8 točk za materialne izdatke po tretjem odstavku 11.člena OT kot tudi 94,60 EUR materialnih stroškov za fotokopije (946 strani po 0,1 EUR/stran) po tretjem odstavku 11. člena OT. Po drugem odstavku 11. člena OT je sicer odvetnik upravičen tudi do povračila izdatkov za poštne in telefonske storitve, obrazce, za bančne storitve, za fotokopiranje in prepisovanje spisov, listin ter dokumentacije in podobne izdatke, vendar pa lahko po tretjem odstavku 11. člena OT te izdatke obračuna v dejanski višini ali v pavšalnem znesku v višini 2 odstotkov od skupne vrednosti storitve do 1.000 točk, v zadevah, v katerih vrednost storitve presega 1.000 točk, pa še 1 odstotek od presežka nad 1.000 točk. Navedeno pomeni, da odvetnik ni upravičen do obojega, torej do povračila izdatkov fotokopiranja v dejanskem znesku (94,60 EUR) in povračila v pavšalnem znesku 19,8 točk (11,88 EUR).

16. Pritožbeno sodišče je zato tožnikovi pooblaščenki priznalo le strošek fotokopiranja v znesku 94,60 EUR (946 strani po 0,1 EUR/stran), tega pa je priznalo v celoti2, saj so ti, zaradi predloženih listin kot dokazov, bili potrebni in 830 točk (namesto 1.009,80 točk), kar predstavlja znesek 498,00 EUR ter sodne takse v znesku 78,00 EUR. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbi toženca delno ugodilo in izpodbijani sklep spremenilo tako, da je odmerjeni znesek izvršilnih in pravdnih stroškov znižalo za 107,88 EUR na znesek 670,60 EUR.

17. V preostalem delu je pritožbeno sodišče opravilo preizkus odločitve po uradni dolžnosti. Ker v zvezi z izpodbijanim sklepom ni bila storjena nobena od tistih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na obstoj katerih pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP), odmerjena višina stroškov pa je v tem delu skladna z OT, je na podlagi 353. člena ZPP v zvezi z drugo točko 365. člena ZPP v presežku zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno in v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdilo sklep sodišča prve stopnje.

18. Pritožbeno sodišče je odločilo tudi o stroških pritožbenega postopka. Pri tem je upoštevalo pritožbeni uspeh pravdnih strank (drugi odstavek 154. člena ZPP in drugi odstavek 164. člen ZPP). Toženec, ki pritožbenih stroškov ni priglasil, je bil s pritožbo delno uspešen, saj je s pritožbo uspel v 14 %. Zato mora v roku 8 dni povrniti tožniku stroške pritožbenega postopka (glede na tožnikov 86 % uspeh) v skupnem znesku 52,63 EUR. Te stroške je pritožbeno sodišče odmerilo v skladu z OT, in sicer: strošek sestave odgovora na pritožbo v znesku 60,00 EUR (priglašenih 100 točk po tar. št. 22/2 OT) in pavšalni znesek za materialne izdatke v znesku 1,20 EUR (2 % od 100 točk po tretjem odstavku 11. člena OT).

1 Ta dokazni predlog je sicer tožnik podal že v prvi pripravljalni vlogi z dne 30. 1. 2020, za katero je sodišče prve stopnje tožnikovi pooblaščenki pravilno odmerilo 200 točk po tar. št. 20/1 OT. 2 Njihovo potrebnost sicer v določenem delu toženec priznava, saj navaja, da so stroški fotokopiranja v 80 % nepotreben dokaz.