Jedro

V naravoslovni vzročni zvezi z nastankom škode sta oba udeleženca prometne nezgode, saj sta se v trenutku nezgode oba premikala. Za povzročitelja škode v pravnem smislu pa velja tista oseba, ki je ravnala krivdno. Krivdno ravna oseba, ki ne ravna s skrbnostjo skrbnega voznika motornega vozila. Skrben pa je voznik, ki se drži predpisov o varnosti cestnega prometa. Povzročitelj škode v pravnem smislu je torej tisti voznik, ki je kršil cestnoprometne predpise.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča I. stopnje potrdi.

II. Tožena stranka sama nosi pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Prvostopenjsko sodišče je je toženi stranki naložilo plačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo v višini 44.600,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi in 2.020,00 EUR za premoženjsko škodo z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Odločilo je tudi o povrnitvi pravdnih stroškov.

2. Zoper to sodbo se pritožuje tožena stranka. Meni, da je prvostopenjsko sodišče napačno sklepalo, da je bil povzročitelj prometne nezgode zavarovanec tožene stranke. Podredno, če bi bilo pritožbeno sodišče mnenja, da je bil povzročitelj prometne nezgode zavarovanec tožene stranke, pa meni, da je bila odškodnina zaradi nematerialne škode odmerjena previsoko.

3. Pritožba ni utemeljena.

A. Odgovornost po temelju

4. Pravdni postopek se vodi glede prometne nezgode, pri kateri sta bila udeležena tožeča stranka (kot voznik motornega kolesa) in tožena stranka (kot voznik osebnega vozila). V tej prometni nezgodi je tožeča stranka utrpela telesne poškodbe. Zahtevala je povrnitev povzročene škode od zavarovalnice tožene stranke (964. člen OZ).

5. Do prometne nezgode je po ugotovitvah prvostopenjskega sodišča prišlo na zoženem delu ceste ob hiši s hišno številko 25, X. Zožitev je bila na desni strani ceste, gledano v smeri vožnje voznika osebnega vozila. Za voznika motornega kolesa je bila zožitev na njegovi levi strani. Na svoji desni strani v smeri vožnje voznika motornega kolesa ni bilo nobene zožitve vozišča. Voznik osebnega vozila je pripeljal na zoženi del cestišča po sredini in sicer tako, da je vozil s polovico širine osebnega vozila na nasprotnem voznem pasu. Tožeči stranki je po izvedenčevih ugotovitvah ostalo le 0,9 m širine vozišča v njegovi smeri vožnje.

6. Tožena stranka je vozila od 0,5 do 0,75 m levo od desnega roba vozišča. 7. Tožena stranka v pritožbi napačno povzema za odločitev bistveni del izvedenskega mnenja. Ni bilo tako, da bi tožeči stranki ostalo še levo od njene smeri vožnje 0,9 m, kot trdi tožena stranka. Prvostopenjsko sodišče je ugotovilo drugače: tožeča stranka je imela zaradi vožnje osebnega vozila po sredini vozišča na razpolago le še vsega skupaj okoli 0,9 metrov širok pas cestišča, merjeno od svojega desnega roba.

8. Prometna nezgoda se je dogodila 06. 06. 2005. Kako je v takšnih razmerah treba voziti, sta urejala 40. in 42. člen Zakona o varnosti cestnega prometa (v nadaljevanju: ZVCP-1). V času škodnega dogodka je veljalo besedilo navedenega zakona, kot je bilo objavljeno v Ur. l. RS, št. 83/2004 in št. 35/2005. Glede na 1. odstavek 40. člena ZVCP-1 je moral voznik, ki je hotel peljati mimo ovir na vozišču, to storiti po levi ali desni, vendar tako, da ni oviral udeležencev cestnega prometa, ki so vozili iz nasprotne smeri. 1. odstavek 42. člena ZVCP-1 je to ureditev dopolnjeval. V primeru ovir na vozišču namreč lahko pride do srečanja z iz nasprotne smeri vozečim vozilom. V primeru srečanja je moral voznik zagotoviti na svoji levi strani zadostno bočno razdaljo med svojim vozilom in iz nasprotne smeri vozečim vozilom. Če je bilo potrebno, se je moral umakniti na desno stran vozišča, zmanjšati hitrost ali celo ustaviti.

9. Prvostopenjsko sodišče je svojo odločbo utemeljilo s 43. členom ZVCP-1. 43. člen ZVCP-1 se nanaša zgolj na takšne ceste, ki so same po sebi enakomerno ozke, ne pa tudi na zožena mesta sicer običajno širokih cest. Ne glede na to, da je prvostopenjsko sodišče svojo odločbo oprlo na nepravilno določbo ZVCP-1, je njegova odločitev pravilna. 40. in 42. člen ZVCP-1 sta namreč določala, da voznik, ki ima na desni strani (gledano v smeri svoje vožnje) oviro, ne sme ovirati nasprotnih udeležencev prometa, in jim mora pustiti dovolj prostora za njihovo vožnjo. Po potrebi mora tudi zmanjšati hitrost ali celo ustaviti. Voznik mora torej voziti z okoliščinam primerno hitrostjo. To mora oceniti sam. Po potrebi mora celo ustaviti.

10. Očitek toženi stranki ni, da je kršila splošne predpise o omejitvi hitrosti (50 km/h), kajti njena hitrost je znašala med 37,3 in 39,6 km/h. Napačno je bilo, da je vozila hitreje, kot je zoženo cestišče dopuščalo. Čeprav je tožena stranka svojo hitrost znižal pod dovoljeno, je še ni znižala dovolj, da bi lahko po potrebi omogočil varno srečanje z drugim vozilom. Vse to pa je bila njena dolžnost, saj je bila ovira, to je zožitev ceste, na njeni desni strani. Iz ZVCP-1 pa tudi jasno izhaja, da takšna dolžnost temelji neposredno na zakonu. Obstaja in zavezuje ne glede na to, ali je postavljena posebna prometna signalizacija, ali ne. Poleg tega je vozila po sredini ceste tako, da je zaprla pot vozniku motornega kolesa. V resnici si ni mogoče predstavljati, kako bi lahko zapeljalo motorno kolo neovirano mimo osebnega vozila v situaciji, v kateri je imelo na vozišču le 0,9 m prostora.

11. V naravoslovni vzročni zvezi z nastankom škode sta oba udeleženca prometne nezgode, saj sta se v trenutku nezgode oba premikala. Za povzročitelja škode v pravnem smislu (1. odstavek 154. člen OZ) pa velja tista oseba, ki je ravnala krivdno. Krivdno ravna oseba, ki ne ravna s skrbnostjo skrbnega voznika motornega vozila. Skrben pa je voznik, ki se drži predpisov o varnosti cestnega prometa. Povzročitelj škode v pravnem smislu je torej tisti voznik, ki je kršil cestnoprometne predpise. Te pa je kršil voznik osebnega vozila (ki je hkrati zavarovanec tožene stranke). Voznik motornega kolesa jih ni. Zato velja za povzročitelja prometne nezgode le voznik motornega vozila (ki je zavarovanec tožene stranke), ker ni vozil dovolj počasi in ne tožeča stranka (voznik motornega kolesa). Vsi dvomi pritožnika glede vzročne zveze so torej neutemeljeni.

12. Zavarovanec tožene stranke je torej povzročil prometno nezgodo in s tem tudi premoženjsko in nepremoženjsko škodo (132. člen OZ). Tako je nastal nastal zavarovalni primer, škodo pa mora povrniti tožena stranka.

B. Višina škode

13. Tožena stranka je tudi izpodbijala višino odmerjene škode. Višino škode je sodišče odmerilo glede na poškodbe tožeče stranke. V prometni nezgodi je utrpel zdrobljen zlom leve stegnenice, zdrobljen zlom leve goleni, zdrobljen zlom petnice in rano na goleni in levi petnici. Tožeča stranka je bila 3 krat operirana pod polno narkozo, 3 krat pa pod delno, rentgensko je bila slikana 107 krat, pregledana je bila s strani zdravnikov 34 krat in je prejemala vrsto zdravil. Udeležila se je dveh daljših terapij, s berglami je hodila 7 do 8 mesecev. Celotno zdravljenje je trajalo 17 mesecev. Hude telesne bolečine je trpela 25 dni, srednje hude 8 tednov in lahke 16 mesecev.

14. Toženi stranki se zdi odškodnina zaradi telesnih bolečin in nevšečnosti (dosojeno 20.000 EUR) previsoka, pri čemer kot primerjavo navaja odločbo opr. št. P 115/2009 z dne 09. 03. 2011. V tej odločbi je šlo za to, da je bil oškodovanki izrezan cel zdrav želodec. Pritožnik primerja jabolka in hruške, saj gre za odškodnino za povsem drugačno vrsto poškodbe. Poleg tega je v tej zadevi medtem že odločilo drugostopenjsko sodišče in sicer drugače, kot prvostopenjsko. Glede na podobne primere (odločbi VS RS z opr. št. II Ips 97/2000 in II Ips 53/2001, obe objavljeni v Berger Škrk, Denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo, 2010, zadevi IX/18 in IX/36) je pritožbeno sodišče mnenja, da je bila odmerjena primerna odškodnina.

15. Po presoji pritožbenega sodišča je bila primerno odmerjena tudi odškodnina za strah; tega ji je prvostopenjsko sodišče prisodilo v višini 2.100 EUR. Hudega je trpela tožeča stranka 4 tedne, in srednjega hudega še 8 mesecev. Kot primerjava so služile odločbe VS RS z opr. št. II Ips 97/2000, II Ips 6/2001 (Berger Škrk, št. IX/27) in II Ips 53/2001 (Berger Škrk, št. IX/36).

16. Vzrok za zmanjšanje življenjskih aktivnosti so oslabljene mišice na levem stegnu, lažje omejena gibljivost v levem gležnju, mravljinčenje v levi petnici in stopalu, neobčutljivost petnice in 3 prstov na nogi na dotik in nesposobnost za težja dela. Tožeča stranka je omejena pri hoji na daljše razdalje, teče pa lahko le še na krajše. Opustila je različne športe in ples v folklori, poleg tega ima težave pri nošenju obutve in pri hoji, ker je večji del ležišča ostal brez nohta. Takšno zmanjšanje življenjskih aktivnost je prizadelo 23 let starega moškega. Pritožbeno sodišče meni, da je prisojena odškodnina v višini 21.000 EUR glede na podobne primere iz sodne prakse (odločba VS RS, opr. št. II Ips 53/2001, II Ips 861248/2002 in II Ips 5/2000 (vse v Berger Škrk, št. IX/36, IX/38 in IX/56) sicer nekoliko visoka, vendar še primerna. Pri tem je upoštevalo zlasti, da je bila tožeča stranka v trenutku nastanka poškodbe še razmeroma zelo mlada.

17. Tožeči stranki je nastale vrsta dokaj vpadljivih brazgotin na nogi, ki pa jih lahko zakrije z oblačili. Brazgotine pa so moteče poleti. Poleg tega ima levo nogo daljšo od desne, in na levi nogi ožjo stegnenico in širšo golenico. Prvostopenjsko sodišče ji je prisodilo odškodnino v višini 1.500 EUR. Svoje nestrinjanje je v enem stavku in brez vsake obrazložitve tožena stranka izrazila tudi s to odškodnino. Pritožbeno sodišče pa je po pregledu sodne prakse mnenja, da je tudi ta odškodnina odmerjena v primerni višini.

18. Pritožba je torej neutemeljena in se zavrne na temelju 1. odstavka 351. člena ZPP.

C. Stroški

19. Če stranka s pritožbo uspe, lahko zahteva povrnitev svojih stroškov (1. odstavek 154. člena ZPP). Če ne uspe, mora nositi svoje stroške sama, saj nima pravnega temelja za njihovo povrnitev. Ker pritožnik s svojim pravnim sredstvom v tej zadevi ni imel uspeha, mora torej sam nositi svoje pritožbene stroške.