Jedro

Glede na sinovo starost ob izdaji izpodbijane sodbe (nepolno leto dni) je prvo sodišče utemeljeno upoštevalo primarno navezanost otroka te starosti na mater, iz poročila CSD pa je razvidno, da podpira dodelitev otroka materi, ker je to v njegovo korist. Glede na vsa ugotovljena dejstva je takšna odločitev prvega sodišča pravilna.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v III. točki izreka spremeni tako, da se: - prva alineja glasi: „v tednu, v katerem je stik za vikend, v sredo popoldan od 15.15 ure do 19.00 ure tako, da oče prevzame mladoletnega A. v vrtcu in ga vrne na dom matere“, - doda nova druga alineja, ki se glasi: „v tednu, v katerem ni stika za vikend, v torek in četrtek popldan v vrtcu in ga vrne na dom matere.“ Dosedanje, 2., 3. in 4. alineja postanejo 3., 4. in 5. alineja.

II. V ostalem se pritožba zavrne ter se v izpodbijanem in nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Tožnik krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Prvo sodišče je z izpodbijano sodbo dodelilo mladoletnega A. v vzgojo, varstvo in oskrbo materi – toženki B. B. (I. točka), očetu – tožniku C. C. je naložilo plačevanje preživnine za mladoletnega otroka v mesečnem znesku 150,00 EUR od 23. 2. 2015 dalje (II. točka izreka), uredilo je stike med očetom in sinom tako, kot je to razvidno iz III. točke izreka in odločilo, da stranki krijeta svoje stroške postopka (IV. točka izreka).

2. Zoper sodbo se pritožuje tožnik, ki uveljavlja vse pritožbene razloge iz 338. člena ZPP in predlaga, da pritožbeno sodišče spremeni sodbo tako, da otroka dodeli njemu v varstvo in vzgojo ter določi stike med toženko in otrokom ter preživnino, ki jo je toženka dolžna plačevati za sinovo preživljanje tožniku. Podrejeno predlaga razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve prvemu sodišču v novo sojenje. Navaja, da toženka ni primerna za to, da se ji dodeli skrbništvo nad mladoletnim A. Tožnik je v postopku na prvi stopnji podal vsa ustrezna pojasnila in predlagal dokaze, vendar se sodišče do njegovih navedb sploh ni opredelilo. 30. 6. 2015 je tožnik vložil v spis vlogo, v kateri je opozoril na to, da toženka ni primerna za dodelitev skrbništva nad mladoletnim A. V času skupnega življenja se je obnašala neprimerno in neodgovorno. Bila je agresivna, nevrotična in histerična, pogosto tudi verbalno nasilna do tožnika in do otrok. Tožniku je pričela preprečevati stike z otrokom. Toženka je večkrat pustila otroka jokati in se zanj ni zmenila. Tožnik je v tem pogledu predlagal tudi postavitev izvedenca s področja klinične psihologije in bi prvo sodišče moralo izvesti ta dokaz, ne pa zaključiti zadeve. Mladoletni A. je zelo navezan na očeta in na svojo polsestrico, kar bi sodišče moralo upoštevati. Bivanjske razmere tožnika so boljše od toženkinih, kar bi sodišče prav tako moralo upoštevati. Toženka se pogosto seli, kar ni v otrokovo korist. Sodišče se do tega ni opredelilo in je s tem poseglo v tožnikovo pravico do izjave. Komu naj se dodeli mladoletni A. bi moralo sodišče ugotavljati s predlaganim izvedencem, ki je edini strokovno usposobljen v tej smeri. Nobene podlage ni za to, da so stiki med tožnikom in mladoletnim A. določeni v tako omejenem obsegu. Ker je mladoletni A. navezan na očeta in polsestrico, bi moralo sodišče določiti obsežnejše stike, in sicer med tednom vsaj dvakrat na teden. Določena preživnina je pretirana. Sodišče je ocenilo otrokove potrebe na 500,00 EUR mesečno. Takšni stroški so neizkazani. Napačno je porazdeljeno tudi breme preživljanja. Toženka prejema plačo od 1.300,00 do 1.400,00 EUR, tožnik pa ima bistveno nižje dohodke. Po drugi strani ima višje stroške, saj mora preživljati tudi hčerko. Tožnikovi režijski stroški so višji od toženkinih.

3. Toženka v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Tožnik oporeka odločitvi o zaupanju sina toženki v varstvo in vzgojo, ker ji očita neprimerno obnašanje do njega in njegove hčerke v času skupnega življenja. V pritožbi teh očitkov ne konkretizira, zato so že iz tega razloga neupoštevni (ne pojasni niti tega, kako naj bi bila toženka verbalno nasilna tudi do skupnega sina in kako naj bi njeno domnevno neprimerno obnašanje do tožnika in njegove hčerke vplivalo na njeno skrb za sinovo varstvo in vzgojo). Neupoštevno je tudi tožnikovo sklicevanje na vloge in navedbe, podane v postopku pred prvim sodiščem, saj je pritožba samostojno pravno sredstvo, kar terja, da pritožnik v pritožbi argumentira vse razloge, zaradi katerih izpodbija sodbo sodišča prve stopnje.

6. Tožnik tudi ne pojasni, kdaj naj bi mu toženka začela preprečevati stike s sinom in kaj je bil predmet kazenske ovadbe zoper toženko. S tem v zvezi tožnik ni ugovarjal toženkini izpovedbi, iz katere izhaja, da je njun odnos po razpadu zunajzakonske skupnosti bolj ali manj ves čas izrazito konflikten zaradi neurejenih medsebojnih odnosov. K temu je v znatni meri prispeval zlasti tožnik, ki za preživljanje sina po razpadu zunajzakonske skupnosti ni ničesar prispeval do izdaje začasne odredbe 14. 7. 2015. Okoliščina, da je enkrat slišal otrokov jok in da naj bi sin po izjavah sosedov veliko jokal, sama po sebi ne potrjuje domnevne neustrezne toženkine skrbi za sina.

7. Prvo sodišče se je pri odločitvi o zaupanju mladoletnega A. v varstvo in vzgojo opredelilo do odločilnih dejstev, medtem ko ostalim okoliščinam (kolikor jih tožnik pojasnjuje v pritožbi), konkludentno izraženo, ni pripisalo relevantnega pomena. Glede na sinovo starost ob izdaji izpodbijane sodbe (nepolno leto dni) je prvo sodišče utemeljeno upoštevalo primarno navezanost otroka te starosti na mater, iz poročila CSD X pa je razvidno, da podpira dodelitev otroka mater, ker je to v njegovo korist. Glede na vsa ugotovljena dejstva je takšna odločitev prvega sodišča pravilna.

8. Prvo sodišče ni imelo razlogov, da bi v zadevi angažiralo sodnega izvedenca kliničnega psihologa, kot je predlagal tožnik. Sodišče določi izvedenca, kadar potrebuje njegovo strokovno znanje za ugotovitev pomembnih dejstev. Tožnik je predlagal določitev sodnega izvedenca na naroku 30. 6. 2015 zgolj s pojasnilom, da se „pogovori z obema staršema“, zato je prvo sodišče ravnalo pravilno, ko ni sledilo tožnikovemu predlogu. Tožnik tudi v pritožbi ni navedel okoliščin, ki bi vzbujale dvom v pravilnost odločitve prvega sodišča o zaupanju otroka v varstvo in vzgojo toženki in bi terjale, da bi prvo sodišče moralo za odločitev o tem vprašanju angažirati sodnega izvedenca. Navezanost mladoletnega A. tudi na očeta je razumljiva, vendar pa ta okoliščina ne more biti odločilna glede zaupanja otroka v varstvo in vzgojo. Enako velja za A. navezanost na sestrico. Ta okoliščina pa je lahko pomembna pri odločitvi o obsegu stikov.

9. Bivanjske razmere toženke so ustrezne, zato tožnikove boljše stanovanjske razmere nimajo tehtnega pomena. Tudi toženkino občasno menjavanje kraja bivanja ni relevantno, saj pri otroku A. starosti njegova povezava z življenjskim okoljem še ni izražena.

10. Prvo sodišče je pravilno ugotovilo in ovrednotilo otrokove potrebe. Tožnikova pavšalna kritika je zato neutemeljena. Tožnik ima sicer 200,00 do 300,00 EUR nižjo plačo od toženke (pri čemer imata oba solidne dohodke), razen tega pa tožnikova hčerka prejema pokojnino po materi (200,00 EUR mesečno). Ob tem toženka plačuje najemnino za stanovanje (200,00 EUR mesečno), tožnik pa tega izdatka nima. Glede na vse okoliščine je pritožbena kritika porazdelitve bremena preživljanja neutemeljena.

11. Pritožba utemeljeno izpostavlja, da ugotovljene okoliščine narekujejo širši obseg stikov, kot ga je določilo prvo sodišče. A. je navezan na oba starša in polsestrico, ki pa živi pri očetu, zato je koristno, da so stiki tisti teden, ko za vikend ni stika, pogostejši med tednom. Pritožbeno sodišče je zato razširilo stike tako, da v tistih tednih, ko ni stika za vikend, namesto ob sredah stiki potekajo ob torkih in četrtkih.

12. Pritožbeno sodišče je zato delno ugodilo pritožbi in spremenilo odločitev o stikih, kot je razvidno iz izreka, v ostalem pa je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno ter v izpodbijanem in nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen in 358. člen ZPP).

13. Sprememba odločitve o stikih je v korist mladoletnega A. in s tem tudi v interesu obeh staršev, pri čemer narava odločitve izključuje odločanje o pravdnih stroških po načelu uspeha v sporu. Tožnik zato krije svoje stroške pritožbenega postopka (drugi odstavek 165. člena in 413. člen ZPP).