Jedro

Prosilcu za mednarodno zaščito se lahko začasno omeji gibanje, če je to potrebno zaradi ugotavljanja njegove istovetnosti, pa tudi zaradi suma zavajanja in zlorabe postopka, med drugim, če je prosilec namerno uničil ali odsvojil potno listino, osebni dokument s fotografijo, ki izkazuje njegovo istovetnost ali državljanstvo, ali drug dokument s fotografijo, ki lahko pomaga pri izkazovanju njegove istovetnosti ali državljanstva. Obstoja tega razloga za omejitev gibanja toženka ni uspela dokazati. Zgolj na podlagi navedbe v policijski depeši, da je tožnik na letalu uničil svoj sirski potni list, ob tem, da so policisti na letalu našli le ponarejen alžirski potni list ter da je tožnik v prošnji in zaslišan na naroku enako izpovedal, da je imel pri sebi dva ponarejena potna lista ter da nikoli ni imel pravega sirskega potnega lista, ni mogoče zaključiti, da je podan razlog po 9. točki prvega odstavka 55. člena ZMZ. S ponarejenima potnima listoma namreč tožnik istovetnosti niti ne bi mogel dokazati oziroma mu takšna dokumenta ne bi mogla pomagati pri izkazovanju njegove istovetnosti.

Izrek

Tožbi se ugodi in se sklep Ministrstva za notranje zadeve št. 2142-182/2014/3 (1313-09) z dne 2. 7. 2014 odpravi.

Obrazložitev

Toženka je tožniku - prosilcu za mednarodno zaščito z izpodbijanim sklepom začasno omejila gibanje zaradi ugotavljanja istovetnosti ter suma zavajanja in zlorabe postopka na območje Azilnega doma v Ljubljani do prenehanja razloga, vendar najdalj za tri mesece, z možnostjo podaljšanja še za en mesec, in sicer od 1. 7. 2014 od 15.00 ure do 1. 10. 2014 do 15.00 ure. V obrazložitvi citira določbe prvega odstavka 51. člena ter 9. točke 55. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ) ter navaja, da iz policijske depeše z dne 30. 6. 2014 izhaja, da je tožnik pred štirimi meseci ilegalno odpotoval iz Sirije v Turčijo z namenom iskanja zaposlitev ter da je v Turčiji opravljal razna fizična dela z namenom, da si zasluži denar za pot v Evropo, natančneje v Nemčijo, kjer ima sorodnike. Iz policijske depeše dalje izhaja, da sta njegova starša pred tremi tedni vzpostavila stik z ilegalnim sprovajalcem, ki jim je za plačilo 8.000,00 EUR ponudil organizacijo poti za tožnika v Nemčijo. Dne 30. 6. 2014 mu je ilegalni sprovajalec na letališču v A. v Turčiji izročil letalsko karto za let v Slovenijo in ponarejen alžirski potni list s schengenskim vstopnim vizumom. Na letu iz Turčije proti Sloveniji je tožnik po naročilu ilegalnega sprovajalca uničil in raztrgal svoj sirski potni list in ponarejen alžirski potni list. Policisti so tako njegovo istovetnost ugotavljali samo na podlagi njegove lastne izjave, da je tožnik B.B.B., roj. 1. 1. xxxx, državljan Sirije. Pri njem so našli tudi odrezek vstopnega kupona za let na ime C.C. in ugotovili, da je bil s tem imenom zabeležen tudi na listi potnikov na letalu. Pri pregledu fekalij na letalu so naknadno našli še več ponarejenih uničenih osebnih dokumentov, med njimi tudi raztrgan alžirski potni list. Ni pa iz policijske depeše razvidno, da bi našli tudi raztrgan sirski potni list tožnika. Ker tožnik ni predložil nobene listine, na podlagi katere bi bilo mogoče ugotoviti njegovo istovetnost, je izpolnjen zakonski pogoj za omejitev gibanja zaradi ugotavljanja istovetnosti prosilca. Pri podaji prošnje ni z gotovostjo utemeljil, zakaj potuje brez osebnih dokumentov. Navedel je tudi, da mu je sprovajalec pred odhodom v Slovenijo dal dva ponarejena potna lista. Eden je bil sirski, za drugega pa ne ve, kakšen je bil. Prav tako je pri podaji prošnje del imena „B.“ izločil iz svojega imena. Ko ga je uradna oseba soočila z osebnimi podatki, s katerimi se je predstavil na policiji, in sicer, da je B.B.B., je odgovoril le, da lahko preko Facebooka oziroma interneta priskrbi svojo skenirano osebno izkaznico. Ker torej tožnik do izdaje izpodbijanega sklepa organu ni predložil nobenega osebnega dokumenta, je podan dvom o njegovi sedaj zatrjevani istovetnosti. V njegovo zatrjevano istovetnost organ dvomi, saj je svoje osebne podatke spreminjal kljub temu, da iz njegove izjave izhaja, da lahko priskrbi svojo osebno izkaznico. Da tožnik zlorablja postopek mednarodne zaščite v smislu 9. točke 55. člena ZMZ, pa po prepričanju organa izhaja iz policijske dokumentacije in njegovih izjav pri podaji prošnje za mednarodno zaščito. Tožnik je namreč namerno uničil potno listino, s katero je odpotoval iz Turčije proti Sloveniji. Policisti so v postopku oziroma pri pregledu fekalij letala našli le ponarejen alžirski potni list, ne pa tudi sirskega. Zato tožnikove istovetnosti niso mogli potrditi, ampak so to zapisali le na podlagi njegove izjave. Tako organ zaključuje, da okoliščine, v katerih je tožnik zaprosil za mednarodno zaščito, njegove navedbe in dejanja kažejo na utemeljen sum, da bi v primeru, da mu gibanje ne bi bilo omejeno, samovoljno zapustil azilni dom in po svojem prvotnem namenu odšel v Nemčijo, kjer naj bi imel sorodnike, kar bi organu onemogočilo meritorno odločanje o njegovi prošnji, tožnik pa bi lahko še naprej zlorabljal azilne postopke tako v Sloveniji, kot v drugih državah EU.

Tožnik v tožbi glede razloga po 9. točki 55. člena ZMZ opozarja, da sta bili obe potni listini, ki jih je na letalu uničil, ponarejeni, kar je jasno navedel pri podaji prošnje, enako pa je povedal tudi na letališču. Poudarja, da mu besedilo policijske depeše ni bilo prebrano v njegovem jeziku, zato na vsebino zapisa ni imel vpliva. Tako meni, da je sklicevanje toženke v izpodbijanem sklepu na 9. točko 55. člena ZMZ napačno. Ker je šlo za ponarejena potna lista, policisti na njegovi podlagi ne bi mogli nesporno ugotoviti njegove istovetnosti, tudi če dokumentov ne bi uničil. Glede ugotavljanja njegove istovetnosti po prvi alineji prvega odstavka 51. člena ZMZ pa navaja, da je toženka dvom v istovetnost utemeljevala zgolj s tem, da je svoje osebne podatke spreminjal oziroma da je ob podaji prošnje del imena „B.“ izločil iz svojega imena. V zvezi s tem poudarja, da je bil glede svojih osebnih podatkov vseskozi v bistvenem konstitenten. Tako na letališču, kot pri podaji prošnje je namreč navedel, da mu je ime B.B.B., da je roj. 1. 1. xxxx (natančnega datuma rojstva tožnik ne ve) in da je bil rojen v kraju D. Ker je torej bistvene osebne podatke obakrat navedel enako, je po vsem irelevantno, ali je ime B. tudi del njegovega uradnega imena ali ne. Navaja pa tudi, da je takoj naslednji dan po podaji prošnje izpolnil svojo obljubo in po elektronski pošti pridobil fotografije svoje osebne izkaznice. Še isti dan je toženki te fotografije predložil, toženka pa je vztrajala pri izpodbijanem sklepu. Ne ve, ali v Siriji pošta še deluje. Dokument se namreč nahaja pri njegovi družini v Siriji in torej ne ve, ali bi ta osebni dokument sploh lahko pridobil v izvirniku. Glede na to, da je fotografija osebnega dokumenta z njegovo sliko prepričljiv dokaz o njegovi istovetnosti (vsekakor močnejši od gole izjave), je odločitev toženke nepravilna. Ob predložitvi fotografije svoje osebne izkaznice se je namreč stopnja dvoma v njegovo istovetnost, ki ga mora za ukrep omejitve gibanja izkazati toženka, zvišala. Toženka bi morala pojasniti, zakaj kljub predložitvi fotografij še vedno dvomi v njegovo istovetnost. Meni, da je neupoštevanje z njegove strani predloženih fotografij tudi v nasprotju z načelom sorazmernosti. Storil je vse, kar je v njegovi moči, da svojo istovetnost dokaže. Vseskozi je bil namreč glede svojih osebnih podatkov konsistenten ter je celo pridobil fotografije svoje osebne izkaznice. Ker več od tega ne more narediti, je ukrep odvzema prostosti, ki je po slovenskem pravu najhujši poseg v človekove pravice, nesorazmeren. Toženka pa je povsem prezrla tudi dejstvo, da se je tožnik po prihodu na letališče sam zglasil pri policiji in zaprosil za mednarodno zaščito. V nadaljevanju tožbe ugovarja, da je ureditev, po kateri odločitev Upravnega sodišča ne učinkuje z dnem vročitve odločbe toženki, neustavna, saj čas, ko sodišče lahko ugotovi nezakonitost ukrepa in učinkovito ustavi izvajanje takega ukrepa, izrazito presega časovne standarde iz sodne prakse Evropskega sodišča za človekove pravice v zvezi s četrtim odstavkom 5. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (v nadaljevanju EKČP). Zato je slovenska ureditev v nasprotju z EKČP in posledično v nasprotju s 153. členom Ustave RS. Sodišču predlaga, da izpodbijani sklep odpravi in odloči, da se tožnika nemudoma izpusti na prostost. Toženka v odgovoru na tožbo v zvezi s predloženo fotokopijo osebne izkaznice navaja, da iz prevoda izhaja, da gre za fotokopijo osebne izkaznice Sirije osebe po imenu B.E.B., roj. 3. 1. xxxx v kraju F. Iz tega izhaja, da je tožnik pri podaji prošnje za mednarodno zaščito podal napačen rojstni datum, kar v skladu s sodbo Vrhovnega sodišča RS I Up 205/2014 z dne 17. 6. 2014 zadošča za dvom v tožnikovo istovetnost. Kot navedeno v izpodbijanem sklepu pa fotokopija osebnega dokumenta po Zakonu o tujcih ne more biti izkaz za ugotavljanje istovetnosti. Zato sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Tožnik v pripravljalni vlogi z dne 10. 7. 2014 še navaja, da iz članka, katerega internetno stran navede, izhaja, da muslimani ne smejo praznovati rojstnih dni. Prereka tudi navedbo toženke na naroku za glavno obravnavo. Češ da je na naroku sam priznal, da je v prošnji navedel datum rojstva 1. 1. xxxx, saj tega ni rekel, temveč je takšno trditev postavila toženka, tožnik pa je s svojim odgovorom ni potrdil. Tožba je utemeljena.

Sodišče je na glavni obravnavi 10. 7. 2014 vpogledalo v upravni spis, ki ga je predložila toženka in v skladu z določbo petega odstavka 51. člena ZMZ zaslišalo tožnika. Tožnik je na zaslišanju povedal, da je njegovo osebno ime B., priimek pa B.B. ter da je rojen 3. 1. xxxx v kraju D. Ko mu je bilo predočeno, da je v prošnji za mednarodno zaščito navedel datum rojstva 1. 1. xxxx, je odgovoril, da ta datum pri njih ni pomemben, zato se ga ni spomnil. S tem v zvezi je še izpovedal, da je na policiji na letališču navedel samo letnico svojega rojstva xxxx, brez datuma, ter da pri njih datum rojstva ni tako pomemben, saj da rojstnih dni ne praznujejo in daril ne dobijo, ker to pri njih ni v navadi. Na posebno vprašanje glede na to, da je 9 let obiskoval osnovno oziroma nato srednjo šolo ter da je večkrat moral zapisati svoj datum rojstva, je tožnik povedal, da nikoli ni navedel točnega datuma, temveč samo letnico. V zvezi z navedbo priimka B.B. oziroma v zvezi z razliko med navedbami priimka tekom upravnega postopka, je pojasnil, da razlike med E., kot je navedeno v njegovi osebni izkaznici, in B. ni; da je to isto. Povedal je tudi, da je pred približno štirimi meseci ilegalno prestopil sirsko-turško mejo ter da je v Turčiji ostal tri mesece, kjer se je honorarno zaposlil v G. kot natakar oziroma pospravljalec miz v restavraciji. Iz G. se je preselil v A., od koder je z letalom prišel v Slovenijo s ponarejenim potnim listom, pri pridobitvi katerega mu je pomagal oče. Za potni list in pot je plačal 8.000,00 EUR. Izpovedal je še, da je dobil dva ponarejena potna lista, in sicer enega sirskega in enega alžirskega. Potoval je s sirskim potnim listom, ki ga je pokazal pri vstopu v Slovenijo, ko pa je prispel v Slovenijo, je na letališču pokazal alžirski potni list. Dalje je povedal, da mu je oseba, ki mu je dala ponarejena potna lista, svetovala, naj oba potna lista na letalu strga, saj ga bi sicer deportirali nazaj v Sirijo. Zato je oba ponarejena potna lista strgal in ju na letalu vrgel v stranišče. Navedel je tudi, da pri sebi ni imel svojih pravih osebnih dokumentov, ko je odšel na pot. Iz Sirije je odšel brez osebnih dokumentov zaradi zmede, ki je nastala v vojni. Doma je vse zapustil in odšel brez vsega oziroma brez dokumentov. Tudi ne ve, ali je njegova osebna izkaznica sedaj že uničena oziroma kje je. Brat mu je poslal fotografijo osebne izkaznice. Ni pa vedel povedati, kdaj je bila fotografija le-te posneta. Nadalje je na vprašanje, ko mu je bilo predočeno, da je navedel, da se je pred vstopom na letališče identificiral s sirskim potnim listom, na Policijski postaji letališke policije pa je izpovedal, da se je identificiral z alžirskim potnim listom, pojasnil, da je imel pri sebi dva potna lista, preden je vstopil v letalo, ter da je na letalo vstopil z alžirskim potnim listom in se s tem kasneje tudi predstavil. Poudaril je tudi, da ni res, da bi na policijski postaji na letališču povedal, da je uničil svoj pravi sirski potni list, ampak je šlo za ponaredek. Povedal je tudi, da v Siriji nikoli ni imel pravega potnega lista. Na letališču v Turčiji pa je uporabil ponarejeni sirski potni list oziroma je imel oba s seboj - tako sirskega kot alžirskega in je oba uporabil na letališču v Turčiji, nato pa je oba uničil. Pri svoji odločitvi se je toženka oprla na prvo alinejo prvega odstavka 51. člena ZMZ ter na drugo alinejo prvega odstavka 51. člena ZMZ v povezavi z 9. točko prvega odstavka 55. člena tega zakona. Po določbi prve alineje prvega odstavka 51. člena ZMZ se lahko prosilcu začasno omeji gibanje, če je to potrebno zaradi ugotavljanja istovetnosti prosilca; po določbi druge alineje pa zaradi suma zavajanja in zlorabe postopka iz razlogov, navedenih v med drugim 9. točki prvega odstavka 55. člena tega zakona, in sicer, če je prosilec namerno uničil ali odsvojil potno listino, osebni dokument s fotografijo, ki izkazuje njegovo istovetnost ali državljanstvo ali drug dokument s fotografijo, ki lahko pomaga pri izkazovanju njegove istovetnosti ali državljanstva. Iz citirane določbe prvega odstavka 51. člena ZMZ izhaja, da je zakonodajalec toženko pooblastil, da o ukrepu omejitve gibanja odloča po prostem preudarku, če je podan kateri izmed alternativno določenih razlogov iz prve, druge, tretje ali četrte alineje prvega odstavka 51. člena ZMZ. Če je organ pooblaščen za odločanje po prostem preudarku, je obseg sodne kontrole v upravnem sporu opredeljen z določbo tretjega odstavka 40. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Na podlagi te določbe sodišče preveri zgolj to, ali je upravni akt nezakonit, ker so bile prekoračene meje prostega preudarka, ali ker je bil prosti preudarek uporabljen na način, ki ne ustreza namenu, za katerega je določen. Sodišče v konkretni zadevi sodi, da je toženka prekoračila meje prostega preudarka, ko se je odločila za izrek ukrepa omejitve gibanja tožniku oziroma da ga ni uporabila na način, ki bi ustrezal namenu, za katerega je določen.

Po presoji sodišča toženka v izpodbijanem sklepu ni uspela dokazati obstoja razloga za omejitev gibanja po 9. točki prvega odstavka 55. člena ZMZ v povezavi z drugo alinejo prvega odstavka 51. člena tega zakona. Iz policijske depeše, Postaje letališke policije z dne 30. 6. 2014 sicer izhaja, da je tožnik na letalu iz A. po naročilu organizatorja svoj sirijski potni list in ponarejen alžirski potni list uničil in odvrgel v straniščno školjko, vendar pa je tožnik pri podaji prošnje za mednarodno zaščito dne 1. 7. 2014 pojasnil, da so mu sprovajalci dali dva ponarejena potna lista, in sicer alžirskega in sirskega, ki je bil tudi ponarejen. Zaslišan na naroku dne 10. 7. 2014 je s tem v zvezi izpovedal, da nikoli ni imel pravega potnega lista ter da je oba ponarejena potna lista na letalu iz A. v Slovenijo uničil in odvrgel v stranišče. V tožbi je s tem v zvezi še navedel, da nikoli ni rekel, da je na letalu uničil svoj sirski potni list. Meni, da je prevajalec napačno razumel, da naj bi bil sirski potni list „njegov“ v smislu, da naj ne bi bil ponarejen. Poudaril je tudi, da mu besedilo policijske depeše ni bilo prebrano v njegovem jeziku in da na vsebino zapisa ni imel vpliva. Takšnih tožbenih navedb toženka ni prerekala, poleg tega pa iz predmetne policijske depeše izhaja, da tožnik na Postaji letališke policije ni imel pooblaščenca. Po povedanem tako sodišče sodi, da zgolj na podlagi navedbe v policijski depeši o tem, da je tožnik na letalu uničil svoj sirski potni list, ob tem da so policisti na letalu našli zgolj ponarejen alžirski potni list ter da je, kot že navedeno, tako v prošnji, kot zaslišan na naroku dne 10. 7. 2014 enako izpovedal, da je imel pri sebi dva ponarejena potna lista in da je zaslišan na naroku 10. 7. 2014 izpovedal tudi, da nikoli ni imel pravega sirskega potnega lista, ni mogoče zaključiti, da je podan razlog po 9. točki 55. člena ZMZ. S ponarejenima potnima listoma pa istovetnosti niti ne bi mogel dokazati oziroma mu takšna dokumenta ne bi mogla pomagati pri izkazovanju njegove istovetnosti.

V zvezi z razlogi za omejitev gibanja tožniku po prvi alineji prvega odstavka 51. člena ZMZ pa je sicer res, da je istovetnost prosilca za mednarodno zaščito nesporno ugotovljena, ko le-ta predloži eno od navedenih listin, določenih v Zakonu o tujcih, na podlagi katerih je mogoče ugotavljati istovetnost. V obravnavanem primeru tožnik nesporno takega dokumenta ni predložil. Je pa takoj po izdaji izpodbijanega sklepa, to je 3. 7. 2014 toženki predložil več fotografij osebne izkaznice, na katerih je tudi njegova osebna fotografija. Iz prevoda tožnikove osebne izkaznice, ki ga je opravil sodni tolmač na zahtevo toženke in ki se nahaja v upravnem spisu zadeve, izhaja, da je na njej navedeno ime: B. in priimek: E.B., datum rojstva: 3. 1. xxxx in kraj rojstva: F. Na njej je navedeno tudi ime tožnikovega očeta, in sicer: H. ter ime in dekliški priimek matere: I.I. ter nacionalna številka, izdana pa je bila 5. 11. 2009. Tako sodišče ugotavlja, da je tožnik tekom vsega postopka - na policijski postaji na letališču, pri podaji prošnje za mednarodno zaščito ter zaslišan na naroku na sodišču navedel enako ime. Pri priimku se sicer razlikuje njegova navedba na policijski postaji na letališču in na zaslišanju na sodišču B.B., medtem ko je, kot navedeno, na osebni izkaznici naveden priimek E.B. S tem v zvezi je tožnik na glavni obravnavi dne 10. 7. 2014 navedel, da ni razlike med E. oziroma B. Po presoji sodišča gre v primeru navedbe E. oziroma B. za razliko zgolj zaradi izgovorjave oziroma zapisa, zaradi česar sodišče sodi, da pri navedbah priimka E. oziroma B. dejansko ne gre za različno navajanje s strani tožnika. Sodišče dalje ugotavlja, da je tudi ime očeta pri podaji prošnje tožnik navedel enako, kot izhaja iz osebne izkaznice, ime matere pa se samo v zapisu malenkost razlikuje, in sicer iz prošnje izhaja ime in dekliški priimek J.I., iz osebne izkaznice pa I.I. Pri tem sodišče ugotavlja, da je na naroku za glavno obravnavo dne 10.7. 2014 kot ime matere tožnik navedel K.I., kar pomeni, da gre dejansko za enako ime, vendar različen zapis oziroma izgovorjavo le-tega. Prav tako je ves čas postopka navajal enak kraj rojstva (F., kot izhaja iz osebne izkaznice, oziroma D. – pri čemer med strankama ni sporno, da gre za isti kraj), le pri datumu rojstva je prišlo do razhajanja, in sicer je na policijski postaji in v prošnji za mednarodno zaščito naveden kot datum rojstva 1. 1. xxxx, medtem ko iz osebne izkaznice izhaja datum rojstva 3. 1. xxxx. V zvezi s tem je tožnik na glavni obravnavi izpovedal, da datum pri njih ni pomemben, zato se je spomnil točnega datuma rojstva šele po tem, ko je videl svojo osebno izkaznico ter da je na policiji na letališču navedel samo letnico svojega rojstva xxxx, brez datuma. Poudaril je, da rojstnih dni nikoli ne praznujejo. Sodišče glede na vse ostale podatke, ki jih je tožnik ves čas postopka v bistvenem enako navajal, kot so navedeni tudi v fotokopiji oziroma fotografiji osebne izkaznice, meni, da v konkretnem primeru ne drži, da obstaja dvom v njegovo istovetnost. Poleg tega velja še izpostaviti, da je v Siriji v uporabi islamski koledar, ki se razlikuje od gregorijanskega oziroma zahodnega koledarja, ki je v uporabi v Sloveniji, zaradi česar bi tudi lahko prišlo do določenih razhajanj pri navajanju datuma rojstva. Ob tem je treba tudi posebej poudariti, da je tožnik na naroku za glavno obravnavo prepričljivo izpovedal, da je od doma pobegnil in da mu je šlo samo zato, da bi se rešil sam, ne pa papirjev, zato je doma vse zapustil in odšel brez vsega oziroma brez dokumentov. To pa zaradi zmede, ki je nastala v vojni. Glede na to, da je splošno znano, da v Siriji poteka državljanska vojna, in da toženka ni izrazila dvoma v to, da je tožnik državljan Sirske arabske republike ter glede na zgoraj navedene razloge, to v obravnavanem primeru pomeni, da je bil tožnik prisiljen pobegniti iz matične države ob okoliščinah, v katerih ni mogoče pričakovati, da bi lahko imel ob sebi kakšen osebni dokument. Glede na vse prej povedano tako sodišče sodi, da je tožnik svojo identiteto prepričljivo izkazal. To pa pomeni, da obstoj razloga za omejitev gibanja po prvi alineji prvega odstavka 51. člena ZMZ ni podan.

V zvezi s tožbenim ugovorom, da je ureditev v ZMZ, po kateri odločitev Upravnega sodišča ne učinkuje z dnem vročitve sodne odločbe strankam, neustavna, saj je v nasprotju s četrtim odstavkom 5. člena EKČP in posledično v nasprotju s 153. členom Ustave RS, sodišče odgovarja, da nacionalna sodišča uporabljajo evropsko pravo v skladu z nacionalnim procesnim pravom, po katerem pa je zoper sodbe, ki jih izda upravno sodišče, dovoljena pritožba na vrhovno sodišče (peti odstavek 74. člena ZMZ). Poleg tega je Ustavno sodišče s sklepoma U-I-189/13 in U-I-205/13 z dne 18. 9. 2013 zavrglo zahtevi za oceno ustavnosti petega odstavka 74. člena v zvezi s petim odstavkom 51. člena ZMZ, ki ju je vložilo Upravno sodišče RS ravno iz razloga, da bi morala sodba Upravnega sodišča, s katero le-to ugodi tožbi in odpravi sklep MNZ o odvzemu osebne svobode, učinkovati z dnem vročitve te odločbe strankam postopka. Zato je potrebno ta tožbeni ugovor zavrniti. Pri tem pa sodišče še poudarja, da tožnik v predmetni tožbi oziroma zadevi ni predlagal izdaje začasne odredbe. Brez ustreznega predloga tožnika pa sodišče glede na določbo drugega odstavka 32. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) v zvezi s četrtim odstavkom 75. člena ZMZ samo (po uradni dolžnosti) ne more odložiti izvršitve upravnega akta, zoper katerega je vložena tožba.

Po vsem navedenem je sodišče v zadevi odločilo v sporu polne jurisdikcije na podlagi prvega odstavka 65. člena ZUS-1, po katerem sme sodišče upravni akt odpraviti in s sodbo odločiti o stvari, če narava stvari to dopušča in če dajejo podatki postopka za to zanesljivo podlago ali če je na glavni obravnavi samo ugotovilo dejansko stanje, še zlasti, če bi odprava izpodbijanega upravnega akta in novi postopek pri pristojnem organu prizadela tožniku težko popravljivo škodo. Sodišče sodi, da so v obravnavani zadevi izpolnjeni vsi v citirani določbi navedeni pogoji za odločanje v sporu polne jurisdikcije. Sodišče je namreč na glavni obravnavi samo ugotovilo dejansko stanje, hkrati pa meni, da nov postopek pri toženki, glede na ugotovljeno dejansko stanje, ni potreben.