Jedro

Ker tožena stranka v obrazložitvi odločbe ni presodila vseh, za odločitev v zadevi pomembnih pritožbenih navedb, je bistveno kršila določbo 245. člena ZUP/86.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 2. točke 1. odstavka 60. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000, ZUS) ugodilo tožbi tožeče stranke in odpravilo odločbo tožene stranke z dne 29.9.1999. Z navedeno odločbo je tožena stranka zavrnila pritožbo tožeče stranke zoper odločbo Carinarnice AA z dne 21.9.1998, s katero je ta po uradni dolžnosti uvrstila blago, ki je bilo sproščeno v prost promet po enotni carinski listini (ECL) z dne 2.10.1997 Carinske izpostave AA in prijavljeno pod tarifno oznako 4819 50 000 Kombinirane nomenklature carinske tarife s preferencialno stopnjo "prosto", v tarifno oznako 4819 20 100 Kombinirane nomenklature carinske tarife (KNTC) s preferencialno stopnjo 10,5% in tožeči stranki naknadno obračunala razliko v carini v znesku 1.246.451,00 SIT.

Sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane sodbe navaja, da je v obravnavani zadevi ostalo nepopolno ugotovljeno dejansko stanje glede vprašanja, ali je mogoče sporno blago uvrstiti v tarifno številko 4819 50 000 ("druga embalaža za pakiranje") ali v tarifno številko 4819 20 100 ("zložljive škatle). Tožeča stranka se v postopku ni strinjala z opredelitvijo, da je deklarirana embalaža, ki je namenjena izključno polnjenju tekočih proizvodov (mleka), kartonska škatla v smislu tarifne številke 4819 20 100 KNTC. Že v pritožbi zoper prvostopno upravno odločbo se je sklicevala na soglasje Gospodarske zbornice, kjer je ta sporno embalažo označila kot "večplastni plašč za tekočine" in na dopis firme C., v carinski deklaraciji pa je sporno embalažo deklarirala kot kartonsko embalažo za mleko. Tožena stranka je v zvezi z navedenimi pritožbenimi ugovori ugotovila le, da gre za škatlo z eno zalepljeno stranjo in dvema še odprtima. Tožena stranka tudi ni odgovorila na ugovor tožeče stranke, da mora njeno embalažo obravnavati enako kot konkurenčno (Tetrapak), ki sta si v vseh bistvenih značilnostih popolnoma podobni, razlika je samo v načinu njene priprave na proizvodno oziroma polnjenje (plošča, rola). Po navedbah tožeče stranke sta embalaži iz enakih materialov, enakih lastnosti in imata potem, ko sta napolnjeni z mlekom, enako škatlasto obliko. Ob prehodu meje oziroma ob carinski obravnavi nobena nima oblike škatle. Razlika med embalažama, kot jo zatrjuje tožeča stranka, je po presoji sodišča prve stopnje premajhna, da bi opravičevala njuno različno carinsko obravnavo in s tem posledično neenako obravnavanje pred zakonom ter ustvarjanje neenakopravnega položaja na trgu. Med temeljnimi vrednotami pravnega reda Republike Slovenije je zagotavljanje enakosti pred zakonom po 14. členu Ustave RS in zagotavljanje prostega trga oziroma prepoved dejanj, ki bi, razen če to zakon dopušča, omejevala konkurenco na trgu (17. člen Zakona o varstvu konkurence in 47. člen Zakona o preprečevanju omejevanja konkurence). Po presoji sodišča prve stopnje bo morala tožena stranka, glede na navedeno, odgovoriti na vse pritožbene ugovore glede različnega obravnavanja subjektov in popolnoma ugotoviti dejansko stanje glede uvrstitve sporne embalaže v carinsko tarifo.

Tožena stranka vlaga pritožbo iz vseh razlogov iz 1. odstavka 72. člena ZUS. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni in zavrne tožbo oziroma izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v ponoven postopek. Navaja, da se je tožeča stranka v postopku le pavšalno sklicevala, da je spravljena v neenakopraven položaj v primerjavi z L.m., ki za polnjenje mleka uporabljajo embalažo Tetrapak, saj ni zatrjevala, da gre za embalažo z enakimi lastnostmi. Pojasnjuje, da je v obravnavanem primeru prišlo do naknadnega preverjanja deklaracij na podlagi načrta kontrol poslovanja pri Carinarnici AA glede uvrščanja blaga iz tarifne številke 4819, ne glede na to, kdo je stranka v postopku carinjenja. Glede na ugotovljene lastnosti embalaže Combibloc je na podlagi Temeljnih pravil za uporabo KNCT embalažo uvrstila v tarifno oznako 4819 20 100. Če se preverjanje uvrščanja embalaže za mleko, ki jo za polnjenje uporabljajo L.m. ali drugi proizvajalci mleka, pri teh ni izvedlo, to ne pomeni, da je uvrstitev sporne embalaže v tarifno oznako 4819 50 000 pravilna. Med embalažama je namreč razlika, saj je repromaterial iz katerega se oblikuje embalaža Tetrapak v rolah, med tem ko tožeča stranka uvaža embalažo v obliki sploščenih plaščev.

Glede na navedeno za embalažo Tetrapak ni mogoče reči, da ima značilnosti končne škatle. Zato uvrstitev embalaže tožeče stranke v tarifno številko 4819 20 100 ne pomeni neenakopravnega obravnavanja na trgu in v zvezi s tem neenakosti pred zakonom. Meni tudi, da ni utemeljeno sklicevanje tožeče stranke, da je že od leta 1993 embalažo Combibloc uvrščala enako. Ob upoštevanju tarifnih oznak sta bili v letu 1995 za uvrščanje blaga dve možni tarifni oznaki, s spremembami carinske tarife pa se je carinska tarifa delila tudi na drugi ravni delitve, kar je omogočalo natančnejšo določitev zahtevane lastnosti blaga.

Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo povzema tožbene navedbe in predlaga njeno zavrnitev. V zvezi s pritožbenim ugovorom, da je le pavšalno ugovarjala neenakopravno obravnavanje z drugimi proizvajalci, navaja, da je toženo stranko na to dejstvo že ves čas postopka jasno in nedvoumno opozarjala. Ponovno poudarja, da je razlika med embalažama minimalna in je le v načinu priprave za strojno polnjenje.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje pravilno presodilo zakonitost odločbe tožene stranke.

V obravnavani zadevi je sporna odločitev tožene stranke glede uvrstitve embalaže Combibloc v carinsko tarifo 4819 20 100 (carinska stopnja 10,5%) in ne v carinsko tarifo 4819 50 000 (carinska stopnja "prosto"), kot jo je prijavila tožeča stranka. Po presoji pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da je dejansko stanje ostalo v upravnem postopku nepopolno ugotovljeno. Strinja se s sodiščem prve stopnje, da le ugotovitev tožene stranke, da gre pri sporni embalaži za škatlo z eno zalepljeno stranjo in dvema še odprtima, ne zadostuje za presojo, da je mogoče sporno embalažo uvrstiti v tarifno številko 4819 20 100 (zložljive škatle).

Pritožbeno sodišče se strinja tudi z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da tožena stranka ni odgovorila na pritožbeni ugovor, da mora njeno embalažo obravnavati enako kot konkurenčno (Tetrapak), ker sta si v vseh bistvenih značilnostih popolnoma podobni. Ta pritožbeni ugovor se nanaša na dejstva, ki so v obravnavani zadevi pomembna za odločitev, zato bi se tožena stranka do njih morala opredeliti. Že sodišče prve stopnje je pravilno pojasnilo, da morajo vsi državni organi pri svojih odločitvah upoštevati in zagotavljati enakost vseh subjektov pred zakonom in v zvezi s tem zagotavljati tudi enakopravnost subjektov na trgu. Ker se tožena stranka v upravnem postopku do tega ugovora ni opredelila je bistveno kršila določbo 245. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP/86), po katerem se morajo v obrazložitvi odločbe tožene stranke presoditi vse, za odločitev o zadevi pomembne pritožbene navedbe. Tožena stranka se je do navedenega ugovora opredelila šele v pritožbi zoper izpodbijano sodbo, zato se sodišče prve stopnje do njenih navedb ni moglo opredeliti, pritožbeno sodišče pa jih ni moglo upoštevati, saj take dopolnitve s pritožbo ne morejo nadomestiti navedenih pomanjkljivosti odločbe tožene stranke.

Glede na navedeno tudi pritožbeni ugovori ne morejo vplivati na drugačno odločitev pritožbenega sodišča. Ker razlogi, zaradi katerih se sodba izpodbija, niti razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, niso podani, je pritožbeno sodišče na podlagi 73. člena ZUS pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.