Jedro

Vzpostavitev lastninske pravice na podržavljenem stavbnem zemljišču neposredno v korist pravnih naslednikov prejšnjega lastnika tega zemljišča, ki imajo na tem zemljišču pravico uporabe, ni možna, ker tega ZDen ne ureja.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila tožničino pritožbo zoper odločbo Sekretariata za urejanje prostora in varstvo okolja občine ... z dne 15.3.1993, s katero je navedeni prvostopni upravni organ zavrnil tožničino vlogo za denacionalizacijo stavbnega zemljišča, parc.št. 215/1, sadovnjak v izmeri 520 m2, stavbišče z garažo v izmeri 13 m2 in stavbišče z gospodarskim poslopjem v izmeri 22 m2, vpisane v vl.št. 632. V obrazložitvi izpodbijane odločbe tožena stranka navaja, da je tožnica pridobila pravico uporabe na navedenem zemljišču na podlagi sklepa o dedovanju z dne 12.2.1990. Tožena stranka se sklicuje na določbo 31. člena zakona o denacionalizaciji (ZDen), po kateri je možna vzpostavitev lastninske pravice na podržavljenem stavbenem zemljišču v korist upravičenaca, ki ima na tem zemljišču pravico uporabe, ter na določbo 1. odstavka 9. člena ZDen, ki določa, da so upravičenci do denacionalizacije fizične osebe iz 3., 4. in 5. člena ZDen, torej prejšnji lastniki podržavljenega premoženja, če so bili v času, ko jim je bilo premoženje podržavljeno, jugoslovanski državljani in jim je bilo po 9.5.1945 državljanstvo priznano z zakonom ali mednarodno pogodbo. Glede na to je vzpostavitev lastninske pravice na podržavljenem stavbnem zemljišču po določbi 31. člena ZDen mogoča le v korist upravičenca, torej prejšnjega lastnika podržavljenega zemljišča, če bi bil ta še živ. Ni pa mogoče lastninske pravice po navedeni določbi vzpostaviti v korist pravnih naslednikov oziroma oseb, ki so nepremičnino pridobili na podlagi pravnega posla, to je s pogodbo. Razlog, da denacionalizacija stavbnega zemljišča v korist dediča in osebe, ki je nepremičnino pridobila s pravnim poslom, ni mogoča, je v določbi 67. člena ZDen, ki med drugim določa, da odločba o denacionalizaciji glasi na upravičenca, torej prejšnjega lastnika podržavljenega premoženja.Tožena stranka v zvezi s pritožbenim ugovorom, da je prvostopni upravni organ napačno razumel denacionalizacijski zahtevek navaja, da bi ugoditev tožničine zahteve imela za posledico ponovno uvedbo dedovanja nepremičnine, o kateri je bilo dedovanje že izvedeno, za kar upravni organ v določbah ZDen nima pooblastila. Tožena stranka tožnici še pojasnjuje, da bo lastninjenje stavbnih zemljišč, na katerih imajo pravico uporabe osebe, ki po ZDen nimajo položaja upravičenca, urejal drug zakon. Navaja še, da bi moral prvostopni upravni organ, ker ni bil stvarno pristojen za odločanje o tožničini zahtevi, zahtevo s sklepom zavreči po določbi 3. in 4. odstavka 66. člena zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP). Čeprav prvostopni organ ni tako ravnal, ampak je o zahtevi odločil z odločbo, tožena stranka meni, da ne gre za napako take vrste, ki bi lahko vplivala na odločitev v stvari.

Tožnica s tožbo izpodbija navedeno odločbo zaradi razlogov nepravilne uporabe materialnega zakona in kršitev pravil postopka. Meni, da je kot pravna naslednica upravičenka do denacionalizacije stavbnega zemljišča. Za drugačno stališče tožene stranke ni podlage v določbi 15. člena in 31. člena ZDen. Ob razlagi tožene stranke, da tožnica kot pravna naslednica podržavljenega stavbnega zemljišča in imetnica pravice uporabe na tem zemljišču, ni upravičenka do denacionalizacije, se postavlja vprašanje skladnosti 15. člena ZDen z Ustavo Republike Slovenije. Navaja, da izpodbijana odločba ni v skladu z Ustavo Republike Slovenije in sicer z 8., 14., 15., 22., 33. in 153. členom ustave, kot tudi ne s Konvencijo o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin in Mednarodnim paktom o državljanskih in političnih pravicah. Tožnica še navaja, da ji v postopku pred izdajo izpodbijane odločbe ni bila dana možnost izjaviti se o vseh dejstvih in okoliščinah, pomembnih za odločitev v stvari, s čemer so bile kršene določbe 8., 135., 142. in 143. člena zakona o splošnem upravenm postopku. Predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi. Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločbi zaradi razlogov njene obrazložitve in predlaga, da sodišče tožbo zavrne kot neutemeljeno.

Tožba ni utemeljena.

V obravnavani zadevi gre za denacionalizacijo stavbnega zemljišča, ki je bilo podržavljeno tožničinemu očetu F.Ž. na podlagi zakona o nacionalizaciji najemnih zgradb in gradbenih zemljišč (Ur.l. FLRJ, št. 52/58). Na podlagi dedovanja je pravico uporabe na predmetnem zemljišču pridobila tožnica, kar vse ni sporno. Tudi po presoji sodišča, je pravilno stališče tožene stranke v izpodbijani odločbi, da denacionalizacije stavbnih zemljišč, na katerih ima pravico uporabe pravni naslednik prejšnjega lastnika podržavljenega zemljišča, ZDen ne ureja. Po določbi 31. člena ZDen se namreč na podržavljenem stavbnem zemljišču, na katerem ima upravičenec pravico uporabe, vzpostvi lastninska pravica v njegovo korist. Kdo je upravičenec po navedenem zakonu, je določeno v 9. členu. To je oseba, kateri je bilo premoženje podržavljeno s predpisi ali na način, naveden v zakonu, torej prejšnji lastnik. Nanj se glasi tudi odločba, izdana v denacionalizacijskem postopku (1. odstavek 67. člena ZDen). Sklicevanje tožnice na določbo 15. člena ZDen je neutemeljeno. Po navedeni določbi so v primeru, da so upravičenci mrtvi, upravičeni uveljavljati pravice iz navedenega zakona pravni nasledniki, kar pa ne pomeni, da so pravni nasledniki tudi upravičenci do denacionalizacije, ampak pomeni le, da so upravičeni vložiti zahtevo za denacionalizacijo in v postopku nastopati kot stranke. Ker pa ZDen vzpostavitve lastninske pravice na podržavljenem stavbnem zemljišču neposredno v korist pravnih naslednikov ne ureja, ampak bo lastninjenje stavbnih zemljišč v takem primeru urejal poseben zakon, torej v obravnavanem primeru niti ni bilo pogojev za uvedbo postopka, tožnica s pritožbo ni mogla uspeti in je bila njena pritožba utemeljeno zavrnjena. Prvostopni upravni organ bi sicer moral postopati v smislu določbe 2. odstavka 125. člena zakona o splošnem upravnem postopku in zahtevo tožnice zavreči. Čeprav ni tako ravnal, ker je zahtevo zavrnil, namesto, da bi jo s sklepom zavrgel, pa sodišče v tem ne vidi bistvene napake, zaradi katere bi moralo tožbi ugoditi. Zavrnitev ima namreč v tem primeru enak pravni učinek, kot če bi bila zahteva zavržena.

Glede na to, da za odločanje o tožničini zahtevi v pozitivnih predpisih ni podlage, je tožničino sklicevanje na kršitve določb ZUP brezpredmetno. Neutemeljena je tudi tožničina navedba, da tožena stranka neenakopravno obravnava fizične osebe, s tem, ko dedičem ne prizna položaja upravičencev, zaradi česar je z izpodbijano odločbo kršena določba 14. člena Ustave Republike Slovenije. Kdo je upravičenec do vrnitve podržavljenega premoženja, določa zakon o denacionalizaciji, ki daje položaj upravičenca le prejšnjemu lastniku podržavljenega premoženja. Ostalih tožbenih navedb, ki se nanašajo na kršitve ustavnih določb, ki jih tožnica le pavšalno navaja, ne pove pa v čem naj bi bile navedene kršitve, sodišče ni moglo presoditi. Glede na navedeno je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi 2. odstavka 42. člena zakona o upravnih sporih, ki ga je sodišče uporabilo kot republiški predpis, skladno z določbo 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Ur.l. RS, št.1/91-I).