Jedro

Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo ključno dejstvo za presojo in to je, da tožeča stranka do 30. 9. 2018, ni uspešno zaključila izobraževanja, zaradi česar je podan razlog iz 97. člena ZŠtip-1 za prenehanje štipendijskega razmerja. V določilu 8. odstavka 99. člena ZŠtip-1 je določena obveznost dodeljevalca štipendije, da o vračilu sredstev zaradi prenehanja štipendijskega razmerja izda odločbo, čemur je pristojni CSD sledil ter v zakonitem roku 13. 5. 2020 izdal takšno odločbo. Nenazadnje tudi opredelitev iz prvega odstavka 43. člena ZUPJS „da CSD lahko v treh letih po prenehanju pravice iz javnih sredstev po uradni dolžnosti začne postopek“, izkazuje, da začne rok treh let teči po prenehanju pravice. Pristojni CSD je imel dejansko in pravno podlago za izdajo odločbe o prenehanju pravice do državne štipendije z dne 13. 5. 2020 in v posledici prenehanja pravice zahtevati vračilo zneskov štipendije za študijsko leto 2016/2017 v višini 1.900,00 EUR.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Stroški pritožbe bremenijo proračun RS.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek na odpravo odločbe tožene stranke št. ... z dne 24. 7. 2020 in odločbo Centra za socialno delo A. št. ... z dne 13. 5. 2020 ter odločilo, da tožeča stranka sama nosi svoje stroške postopka.

2. Zoper sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožeča stranka po pooblaščenki. Predlaga, da sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču v novo odločanje oziroma spremeni sodbo sodišča prve stopnje in tožnikovemu zahtevku v celoti ugodi ter toženi stranki naloži plačilo stroškov postopka. Sodišče je napačno ugotovilo dejansko stanje in na tej podlagi tudi zmotno uporabilo materialno pravo. Ugotovilo je, da se je tožniku štipendijsko razmerje iz upravičenih razlogov podaljšalo za dodatno šolsko leto in je trajalo do 30. 9. 2018, z naslednjim dnem pa je tožniku prenehala pravica iz javnih sredstev. Ker naj bi tožena stranka izpodbijano odločbo izdala 13. 5. 2020, je sodišče štelo, da jo je tožena stranka izdala v roku iz citiranega 43. člena ZUPJS. Sodišče se ni opredelilo do materialnopravnih navedb v zvezi z ugovorom zastaranja, da je potrebno rok iz 43. člena ZUPJS šteti od dokončnosti odločbe z dne 7. 9. 2016, ko je pričel teči rok za ugotavljanje upravičenosti do pravice iz javnih sredstev. Ker v sodbi ni glede teh navedb nobenega stališča, je obremenjena z bistvenimi kršitvami določb postopka. Napačno je stališče tožene stranke, da gre za enotno terjatev in da je tožniku pravica prenehala s 1. 10. 2018. V odločbi z dne 13. 5. 2020 je tožena stranka v 1. točki ugotovila, da tožniku preneha pravica do državne štipendije, ki ji je bila priznana z odločbo z dne 6. 2. 2014, v 2. točki pa je bilo tožeči stranki naloženo vračilo zneskov štipendij za mesece od 9. 2016 do 6. 2017. Pravica je dejansko prenehala šele z odločbo z dne 13. 5. 2020 in ne 30. 9. 2018, ko je prenehalo štipendijsko razmerje, kot to tolmači sodišče. 43. člen ZUJPS določa, da lahko CSD v treh letih po prenehanju pravice iz javnih sredstev po uradni dolžnosti začne postopek ugotavljanja upravičenosti do pravice iz javnih sredstev, zato pravica preneha šele takrat, ko se to ugotovi z ugotovitveno odločbo. Rok za izdajo odločbe zakon veže na dokončnost odločbe, s katero je bila pravica priznana, saj se sicer rok iz 347. člena neustavno podaljšuje. Sodišče navaja, da je v 336. členu OZ določeno, da zastaranje začne teči prvi dan po dnevu, ko je upnik imel pravico terjati izpolnitev obveznosti, če za posamezne primere ni drugače določeno. Tožnik je v tožbi navajal, da je o vseh relevantnih okoliščinah vedno pravočasno obvestil CSD. Tožena stranka je terjala vrnitev štipendije, ki je bila izplačana za obdobje september 2016 do april 2017 po preteku treh let in pol. Odločbo bi moral CSD izdati takoj, ko ugotovi, da oseba do pravice iz javnih sredstev ni bila upravičena s prvim dnem naslednjega meseca. Tožeča stranka je pravočasno seznanila delavce na CSD, da ni opravila mature, česar tožena stranka ni prerekala. Napačno je stališče sodišča, da se je tožena stranka seznanila z neopravljeno maturo šele 13. 5. 2020, ko je izdala odločbo, saj se je imela o tem možnost seznaniti že prej oz. 1. 10. 2018. Vrnitev štipendije ne izhaja iz zakona samega, saj zakon sicer ne bi napotoval na izdajo odločbe o prenehanju pravice iz javnih sredstev. Pravilna je ugotovitev, da dokler odločbi z dne 6. 2. 2014 in 7. 9. 2016 nista spremenjeni, za tožnika ni obstajala obveznost vrnitve na podlagi zakona samega, ampak kvečjemu na podlagi določb Obligacijskega zakona o odpadli pravni podlagi, s katerimi je bila tožena stranka ves čas seznanjena. Tožena stranka je odločila, da tožeči stranki pravica preneha kot to določa 8. odstavek 99. člena ZŠtip-1 in 43. člena ZUJPS, kar je napačno. Triletni rok je potrebno šteti od dokončnosti odločbe o priznanju pravice iz javnih sredstev, oziroma ko se je tožena stranka imela možnost seznaniti z odpadlo pravno podlago.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov. Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPP) je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v drugem odstavku 350. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Sodišče prve stopnje ni storilo procesnih kršitev iz drugega odstavka 339. člena ZPP, na katere je potrebno paziti po uradni dolžnosti, niti zatrjevanih. Pravilna je tudi materialnopravna odločitev sodišča, da v konkretni zadevi ne gre za zastarano terjatev. Pritožnik ne navaja ničesar takega, kar bi lahko vplivalo na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe, ki je izdana ob dovolj razčiščenem dejanskem stanju.

5. Predmet sodne presoje je odločba tožene stranke št. ... z dne 24. 7. 2020 in odločba CSD A. št. ... z dne 13. 5. 2020, s katero je bilo odločeno, da tožeči stranki preneha pravica do državne štipendije, ki ji je bila priznana z odločbo CSD z dne 6. 2. 2014, ter da je dolžna vrniti prejete zneske štipendije za obdobje od septembra 2016 do junija 2017 v skupnem znesku 1.900,00 EUR v roku 60 dni od izvršljivosti odločbe.

6. V pritožbeni obravnavi je ostalo sporno ali je terjatev tožene stranke iz naslova izplačanih štipendij do tožeče stranke že zastarala.

7. V predmetni zadevi je sodišče kot podlago za prenehanje pravice do štipendije uporabilo določila Zakona o štipendiranju (Ur. l. RS, št. 56/13, s spremembami, v nadaljevanju ZŠtip-1), 43. člena Zakona o uveljavljanju pravic iz javnih sredstev (Ur. l. RS, št. 62/2010 s spremembami, v nadaljevanju ZUPJS)1 in določila Obligacijskega zakonika (Ur. l. RS, št. 83/2001 s spremembami, v nadaljevanju OZ).

8. Ni podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP, saj se je sodišče opredelilo do vseh ključnih in odločilnih dejstev. Sodišče se mora opredeliti do pravnih naziranj stranke, ki so dovolj argumentirana in ki niso očitno neutemeljena in nerelevantna. Ne gre za absolutno bistveno kršitev, če se sodišče ni opredelilo do navedb in izvajanj, ki za razsojo zadeve niso odločilna. To še zlasti, kadar gre v bistvu za nestrinjanje z uporabo materialnega prava, pravno naziranje pritožnika pa je zmotno. Celotna obrazložitev sodišča je usmerjena v argumentacijo, zakaj terjatev na vračilo izplačanih štipendij za leto 2016/2017 v znesku 1.900,00 EUR ni zastarala.

9. Iz dejanskega stanja, ki je podlaga izpodbijane sodbe je razbrati, da tožeča stranka v roku, ki ji je bil določen in podaljšan z odločbo z dne 7. 9. 20162 ni zaključila izobraževanja, za katero ji je bila priznana pravica do štipendije. Pravilno je razlogovanje sodišča v 8. točki obrazložitve sodbe, da je zaradi izpolnjenosti zakonskega dejanskega stanu po 7. alineji 97. člena ZŠtip-13 primarno prišlo do prenehanja štipendijskega razmerja. Upoštevajoč določilo 1. odstavka 99. člena ZŠtip-1, je za tožečo stranko nastopila obveznost povrnitve štipendijske vsote za leto 2016/2017, o čemer je bila izdana odločba z dne 13. 5. 2020.4

10. Pravilna je odločitev sodišča, da terjatev iz naslova vračila štipendije, upoštevajoč 336. člen OZ ni zastarala. Pritožnik se pri razlogovanju zakaj je terjatev tožene stranke zastarala napačno sklicuje na določila (najverjetneje) 5. odstavka 93. člena VI. poglavja ZŠtip-1, ki ureja izplačevanje in usklajevanje štipendij ter obveznosti štipendistov.5 Določilo 93. člena ZŠtip-1 se nanaša na postopek ugotavljanja upravičenosti do štipendije po uradni dolžnosti, kadar pride do nastopa okoliščin, ki vplivajo na trajajoče štipendijsko razmerje, pri čemer gre glede na zakonsko opredelitev za očitno odsotnost subjektivnega kriterija, ki bi ga lahko povezali z obveznostmi iz pravne sfere štipendista. Zato tudi tak rok.6

11. V predmetni zadevi je bilo uporabljeno določilo 43. člena ZUPJS iz VIII. poglavja „Sprememba okoliščin in neupravičeno priznana pravica iz javnih sredstev“, saj je bilo na strani štipendista ugotovljeno ravnanje, opredeljeno v 1. odstavku 43. člena ZUPJS.7

12. Sodišče ne more slediti zatrjevanju pritožnika, da je tožeča stranka tekoče o vsem obveščala CSD. V 2. odstavku 93. člena ZŠtip-1, je med drugim kot „sprememba, ki vpliva na štipendijsko razmerje“, opredeljena tudi „okoliščina, zaradi katere štipendist ne izpolnjuje več pogojev za pridobitev štipendije po tem zakonu“. In ravno slednje je podano v predmetni zadevi. Pristojni CSD je za podatke o zaključku izobraževanja tožnika moral zaprositi Gimnazijo B. dne 6. 5. 2020. Šele na podlagi dopisa Gimnazije B. z dne 7. 5. 2020 (upravni spis), se je tožena stranka seznanila z dejstvom, da tožeča stranka ni zaključila z izobraževanjem. Tožeča stranka je pristojni CSD obvestila zgolj o zaključku 4. letnika gimnazije in predložila spričevalo. Dejstvo predložitve spričevala o zaključenem 4. letniku namreč ne dokazuje, da je tožnik zaključil izobraževanje, temveč, samo da je zaključil 4. letnik gimnazije. Kot je pravilno obrazložilo sodišče v 10. točki obrazložitve sodbe, bi moral tožnik do 30. 9. 2018 končati izobraževalni program, kar pomeni tudi uspešno opraviti maturo. Tega tožnik ni storil, niti do dneva zaključka glavne obravnave, tako, da je neutemeljeno zatrjevanje o uspešno zaključenem izobraževanju. Ker tožeča stranka ni o tem pravnorelevantnem dejstvu sama obvestila tožene stranke, je podan razlog za uporabo 43. člena ZUPJS.8

13. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo ključno dejstvo za presojo in to je, da tožeča stranka do 30. 9. 2018,9 ni uspešno zaključila izobraževanja, zaradi česar je podan razlog iz 97. člena ZŠtip-1 za prenehanje štipendijskega razmerja. V določilu 8. odstavka 99. člena ZŠtip-1 je določena obveznost dodeljevalca štipendije, da o vračilu sredstev zaradi prenehanja štipendijskega razmerja10 izda odločbo, čemur je pristojni CSD sledil ter v zakonitem roku 13. 5. 2020 izdal takšno odločbo. Nenazadnje tudi opredelitev iz prvega odstavka 43. člena ZUPJS „da CSD lahko v treh letih po prenehanju pravice iz javnih sredstev po uradni dolžnosti začne postopek“, izkazuje, da začne rok treh let teči po prenehanju pravice. Pristojni CSD je imel dejansko in pravno podlago za izdajo odločbe o prenehanju pravice do državne štipendije z dne 13. 5. 2020 in v posledici prenehanja pravice zahtevati vračilo zneskov štipendije za študijsko leto 2016/2017 v višini 1.900,00 EUR.

14. Nepravilno je zatrjevanje tožeče stranke, da so zastarali vsi zneski štipendije od 9/2016 do 4/2017, ker je potrebno zastaralni rok šteti od zapadlosti vsake posamezne dajatve. Predmet tega socialnega spora je terjatev tožene stranke iz naslova izpodbijane odločbe o prenehanju pravice do državne štipendije. Po naravi gre za terjatev po kondikciji. Štipendist mora zneske štipendije vrniti zaradi odpadle pravne podlage, zato gre za enotno obveznost, ne pa za dolgovanje občasnih dajatev tožeče stranke. Pravna podlaga za pravico do državne štipendije je odločba o štipendiranju z dne 6. 2. 2014 in 7. 9. 2016,11 zato je nepravilno pritožbeno zatrjevanje o zastaranju posameznih zneskov štipendije.12

15. Pritožbeno sodišče ne more slediti pritožnici o neustavnem razlikovanju zastaralnih rokov med štipendisti državne štipendije in drugimi udeleženci obligacijskih razmerij. V primeru štipendista državne štipendije gre za prejemnika javnih sredstev, čemur je zaradi javne koristi temu prilagojena zakonodaja, pri udeležencih obligacijskih razmerij pa temu ni tako.

16. Bistveno je, da tožeča stranka pravno pomembne spremembe, ki vplivajo na štipendijsko razmerje, ni sporočila toženi stranki skladno z obveznostmi, ki jih je imela naložene s prvim odstavkom 93. člena ZŠtip-1,13 kar pomeni, da je izpolnjen zakonski dejanski stan 43. člena ZUPJS. Uporaba tega določila pa, glede na datum prenehanja pravice do državne štipendije,14 potrjuje pravilnost odločitve sodišča prve stopnje.

17. Pritožbeno sodišče je na temelju 353. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo. Nadaljnja razlogovanja o nezmožnosti plačila dolga iz naslova štipendije, v predmetnem sporu ne morejo biti upoštevna, saj je temu namenjen drug postopek.

18. Tožeči stranki je bila z odločbo Bpp št. 254/2021 z dne 16. 6. 2021 priznana brezplačna pravna pomoč za sestavo in vložitev pritožbe, zato se potrebni stroški pritožbe krijejo iz proračuna RS.

1 Glede presoje zakonitosti in pravilnosti izpodbijanih odločb v smislu vračila neupravičeno prejetih javnih sredstev iz krivdnih razlogov, ki je v ZUPJS urejeno specialno. 2 Odločba o nadaljnjem prejemanju državne štipendije na podlagi sklepa zdravstvenega stanja v šolskem letu 2017/2018 zaradi zdravstvenih razlogov do podaljšanega roka 30. 9. 2018. 3 V primeru, ko štipendist ne zaključi izobraževalnega programa, za katerega je prejemal štipendijo, oziroma če štipendist ne dokonča izobraževalnega programa v okviru trajanja programa oziroma v času podaljšanja študentskega statusa skladno s 7. odstavkom 87. člena tega zakona. Štipendijsko razmerje med tožnikom in toženo stranko je trajalo do 30. 9. 2018, saj je bilo zdravstveno stanje razlog, zaradi katerega je bil tožniku podaljšan status dijaka do 30. 9. 2018. 4 Določilo 8. odstavka 99. člena ZŠtip-1. 5 Dodeljevalec štipendije lahko v treh letih po dokončnosti odločbe o dodelitvi štipendije po uradni dolžnosti začne postopek ugotavljanja upravičenosti do štipendije, kadar ugotovi, da so nastopile okoliščine, ki kažejo na to, da štipendist do štipendije ni bil upravičen ali je bil upravičen v nižjem znesku ali za krajše obdobje. V tem primeru dodeljevalec štipendije izda odločbo s katero razveljavi odločbo o dodelitvi štipendije in ugotovi prenehanje upravičenosti ali določi drugo višino ali drugo obdobje prejemanja. 6 Tri leta po dokončnosti odločbe o dodelitvi štipendije. 7 Določba 43. člena ZUPJS določa, da CSD lahko v treh letih po prenehanju pravice iz javnih sredstev po uradni dolžnosti začne postopek ugotavljanja upravičenosti do pravic iz javnih sredstev, kadar ugotovi da so nastopile okoliščine, zaradi katerih bi bilo treba izdati drugačno odločbo o upravičenosti do pravice iz javnih sredstev, ker oseba do pravice iz javnih sredstev ni bila upravičena, ali je bila upravičena v nižjem znesku ali za krajše obdobje, ker je podatke prikazovala lažno ali jih je zamolčala ali ni pravočasno sporočila podatkov in ravnala po 42. členu tega zakona ali je sporočila neresnične podatke. O spremembah CSD odloči s prvim dnem naslednjega meseca po nastopu okoliščin. 8 CSD lahko v treh letih po prenehanju pravice iz javnih sredstev po uradni dolžnosti začne postopek ugotavljanja upravičenosti do pravic iz javnih sredstev. 9 Podaljšan status. 10 1. 10. 2018. 11 S katerima je bila tožeči stranki priznana pravica do državne štipendije, podaljšana zaradi zdravstvenih razlogov do 30. 9. 2018. 12 Za izterjavo posameznega zneska štipendije, bi tožena stranka morala izdati odločbo o prenehanju pravne podlage, v kolikor le te ni izdala, ni imela podlage za izterjavo posameznih mesečnih zneskov štipendije in ni tekel zastaralni rok. 13 Le-te je bil tožnik toženi stranki dolžan sporočiti v 30 dneh po nastali spremembi ali v 30 dneh, ko je za spremembo izvedel. 14 Izdaja odločbe z dne 13. 5. 2020.