Jedro

Tožnik ne ugovarja ugotovitvi organa, da želi BPP za pravdni postopek, v katerem izpodbija sodno poravnavo, sklenjeno 16. 6. 2006, in dedni dogovor, sklenjen 23. 11. 2006. Tožbi v upravnem sporu tudi prilaga tožbo, na kateri je naveden datum 28. 5. 2013, ki jo je vložil zaradi ugotovitve ničnosti dednega dogovora z dne 23. 11. 2006 in sodne poravnave z dne 16. 6. 2006. Glede na to je očitno, da tožnik s tožbo z dne 28. 5. 2013 in z vlogami z dne 5. 8. 2013 oz. 2. 8. 2013 in 22. 8. 2013, na katere se sklicuje tudi v tožbi zoper izpodbijano odločbo o zavrnitvi BPP, sodne poravnave in dednega dogovora ne more izpodbijati, saj gre za vloge, ki so vložene več kot šest let od dneva njune sklenitve. Triletni rok za izpodbijanje sodne poravnave in dednega dogovora iz leta 2006 iz 393. člena ZPP je torej potekel že leta 2009.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je organ za brezplačno pravno pomoč Okrožnega sodišča v Kranju odločil, da se zavrne tožnikova prošnja za dodelitev brezplačne pravne pomoči (v nadaljevanju BPP) za pravno svetovanje in zastopanje v pravdnem postopku, ki se vodi pred Okrožnim sodiščem v Kranju pod opr. št. P 302/2013. Iz obrazložitve izhaja, da se je toženka oprla na 24. člen Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP), po katerem se pri presoji dodelitve BPP kot pogoj upoštevajo okoliščine in dejstva o zadevi, v zvezi s katero prosilec vlaga prošnjo za odobritev BPP, predvsem, da zadeva ni očitno nerazumna oziroma da ima prosilec v zadevi verjetne izglede za uspeh. Toženka namreč po vpogledu v pravdni spis in tožbo, ki jo je tožnik vložil, ugotavlja, da želi tožnik doseči razveljavitev sodne poravnave in dednega dogovora iz leta 2006. Ker je tožba na razveljavitev poravnave izredno pravno sredstvo, ki ga stranka lahko opravlja le po pooblaščencu, ki je odvetnik oziroma oseba, ki ima opravljen pravniški državni izpit (tretji odstavek 86. člena Zakona o pravdnem postopku – v nadaljevanju ZPP), naj bi šlo skladno s sodno praksi za tako pomanjkljivost, ki je ni mogoče odpraviti. Poleg tega toženka ugotavlja, da je bilo o istem tožnikovem zahtevku že večkrat odločeno pred sodišči prve in druge stopnje in da je bil njegov zahtevek po določbah 393. člena ZPP prepozen. Glede tožnikovih navedb, da uveljavlja ničnost poravnav zaradi oderuštva, toženka pojasnjuje, da iz njegove prošnje ne izhajajo okoliščine, ki bi bile lahko pravno odločilne za ničnost, ker sodišče nične poravnave niti ne bi dopustilo in da se razveljavitev poravnave zaradi čezmernega prikrajšanja ne more zahtevati. Neizkazane naj bi bile tudi tožnikove navedbe, da je nasprotna stranka izkoristila njegovo neizkušenost, saj ga je na poravnalnem naroku spremljala odvetnica.

Tožnik se s tako odločitvijo ne strinja in vlaga tožbo iz vseh tožbenih razlogov in kršitve 8. in 14. člena, prvega in četrtega odstavka 15. člena ter 22. člena Ustave in 6., 13. in 14. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (v nadaljevanju UKČP). Toženki očita, da ga ni pozvala, naj vlogo dopolni, če meni, da ni zatrjeval nobenih okoliščin. Meni, da je v zadevi I P 302/2013 izkazal toliko dejstev, kolikor jih je potrebnih za „zreli del zahtevka“ in da ta dejstva izhajajo iz njegovih vlog z dne 28. 5. 2013, 5. 8. 2013 oziroma 2. 8. 2013 in 22. 8. 2013. Ker naj bi bila dejstva neresnično ugotovljena, naj bi bilo kršeno več človekovih pravic in temeljih svoboščin. Sodišču predlaga, naj izpodbijano odločitev spremeni, podrejeno naj jo odpravi in ugodi njegovi tožbi v celoti. Po potrebi naj se ga oprosti plačila sodnih taks.

Toženka v odgovoru na tožbo pojasnjuje, da tožnikova prošnja ni bila zavrnjena, ker bi bila nepopolna, temveč zato, ker so njegova pričakovanja v očitnem nesorazmerju z dejanskim stanjem stvari ter v nasprotju z izidom v zadevah s podobnim dejanskim stanjem in pravno podlago.

Tožnik v pripravljalni vlogi prereka navedbe toženke v odgovoru na tožbo in glede na navedbe iz 9. točke obrazložitve izpodbijane odločbe vztraja, da je ničnostne pogoje pojasnil v vlogi z dne 22. 8. 2013. Navaja, da razlog za ničnost še vedno obstaja, tudi če ni oderuštva, in da zato četrti odstavek 306. člena in tretji odstavek 3. člena ZPP nista pomembna, ter da ni vložil tožbe za razveljavitev poravnave zaradi čezmernega prikrajšanja. Sklicuje se na svoje navedbe o nezadostni izkušenosti in lahkomiselnosti ter pojasnjuje, da odvetnici, ki ga je spremljala na poravnalnem naroku, ni dal pooblastila za zastopanje. Da je stališče toženke iz 9. točke obrazložitve izpodbijane odločbe zmotno, naj bi izhajalo tudi iz zapisnika v zadevi I P 302/2013, saj naj bi sodišče menilo, da je bilo o enakem zahtevku že razsojeno, kar pa naj tudi ne bi bilo res, ker še ni uveljavljal ničnosti, ker za poravnavo ni podlage ali je ta nedopustna. Zato potrebuje strokovno zastopanje in pravno svetovanje ter oprostitev plačila stroškov pravdnega postopka. Sodišču predlaga še, naj ugotovi, da izpolnjuje pogoje iz 24. člena ZBPP, da ima pravico uveljavljati ničnost iz navedenega razloga, in da ima pravico do uveljavljanja človekovih pravic po Ustavi in EKČP. Tožba ni utemeljena.

Kot pravilno navaja toženka, ZBPP v 24. členu pri odločanju o dodelitvi BPP kot pogoj določa tudi okoliščine in dejstva o zadevi, v zvezi s katero prosilec vlaga prošnjo za odobritev BPP (tako imenovani objektivni pogoj). Ta pogoj je izpolnjen, če zadeva ni očitno nerazumna oziroma če ima prosilec v zadevi verjetne izglede za uspeh, tako da je razumno začeti postopek oziroma se ga udeleževati (…). Navedeni pogoj je podrobneje opredeljen v tretjem odstavku 24. člena ZBPP, po katerem se šteje, da je zadeva (med drugim) očitna nerazumna, če je pričakovanje ali zahtevek prosilca v očitnem nesorazmerju z dejanskim stanjem stvari ali če so pričakovanja ali zahteva prosilca očitno v nasprotju z izidom v zadevah s podobnim dejanskim stanjem in pravno podlago.

Med strankama ni sporno, da tožnik želi BPP za pravdni postopek, v katerem izpodbija sklenjeno sodno poravnavo in dedni dogovor v zapuščinskem postopku. Sodišče uvodoma pojasnjuje, da se po uveljavljeni sodni praksi tudi slednji izpodbija po pravilih za izpodbijanje sodne poravnave (tako tudi Vrhovno sodišče v sodbah II Ips 237/2009 in II Ips 877/2009 ).

Sklenjena sodna poravnava ima učinke pravnomočne sodne odločbe, zato jo je mogoče (kot to pravilno navaja tudi toženka v 8. točki obrazložitve izpodbijane določbe) izpodbijati samo s tožbo na razveljavitev sodne poravnave iz 392. člena ZPP, ki je izredno pravno sredstvo (tako tudi Vrhovno sodišče v sodbi II Ips 32/2011). Izpodbojni razlogi materialnopravne narave so po prvem odstavku navedenega člena ZPP podani le v primeru, ko je bila sodna poravnava sklenjena v zmoti ali pod vplivom sile ali zvijače (tako tudi Vrhovno sodišče v sodbi II Ips 32/2011, II Ips 237/2009). ZPP torej ne dopušča vložitve tožbe za izpodbijanje sodne poravnave izven razlogov, določenih v tem zakonu.

ZPP v 393. členu določa tudi roke, v katerih lahko stranka vloži tožbo za razveljavitev sodne poravnave. Tako drugi odstavek navedenega člena ZPP določa, da se tožba za razveljavitev sodne poravnave ne more več vložiti po preteku treh let od dneva, ko je bila sodna poravnava sklenjena. Gre za prekluzivni rok, prekluzivnih rokov pa ni mogoče podaljševati, zanje tudi ne velja pravilo o pretrganju zastaralnih rokov, npr. zaradi zavrženja ali zavrnitve predhodno vloženih tožb (tako tudi Višje sodišče v Ljubljani v sklepu I Cp 1124/2010).

Tožnik ne ugovarja ugotovitvi organa, da želi BPP za pravdni postopek, v katerem izpodbija sodno poravnavo, sklenjeno 16. 6. 2006, in dedni dogovor, sklenjen 23. 11. 2006. Tožbi v upravnem sporu tudi prilaga tožbo, na kateri je naveden datum 28. 5. 2013, ki jo je vložil zaradi ugotovitve ničnosti dednega dogovora z dne 23. 11. 2006 in sodne poravnave z dne 16. 6. 2006. Glede na to je očitno, da tožnik s tožbo z dne 28. 5. 2013 in z vlogami z dne 5. 8. 2013 oz. 2. 8. 2013 in 22. 8. 2013, na katere se sklicuje tudi v tožbi zoper izpodbijano odločbo o zavrnitvi BPP, sodne poravnave in dednega dogovora ne more izpodbijati, saj gre za vloge, ki so vložene več kot šest let od dneva njune sklenitve. Triletni rok za izpodbijanje sodne poravnave in dednega dogovora iz leta 2006 iz 393. člena ZPP je torej potekel že leta 2009. To pomeni, da je ugotovitev toženke, da ni izpolnjen vsebinski pogoj iz prve alineje prvega odstavka 24. člena ZBPP, pravilna in zakonita že iz tega razloga, in se v vprašanje, ali tožnik navaja okoliščine, ki so pravno relevantne za uveljavljanje ničnosti, ne bi bilo treba spuščati. To pomeni, da na presojo pravilnosti in zakonitosti izpodbijane odločitve ne more vplivati dejansko stanje oz. okoliščine, s katerimi tožnik utemeljuje ničnostni razlog, ki ga uveljavlja v pravdnem postopku. Zato sodišče tudi ni preizkušalo tožbenih ugovorov o neresnično oz. pomanjkljivo ugotovljenih dejstvih, ki se nanašajo na utemeljenost tožbenega zahtevka v pravdi.

Na drugačno odločitev ne morejo vplivati niti tožnikovi posplošeni očitki o kršitvah človekovih pravic in temeljnih svoboščin, ki jih našteva. Dejstvo, da se z odločitvijo organa za BPP ne strinja, namreč samo po sebi ne zadošča za utemeljitev očitka o kršitvah procesnih jamstev, ki jih zagotavljajo človekove pravice, na katere se tožnik sklicuje v tožbi.

Glede na navedeno je sodišče presodilo, da je tožba neutemeljena, zato jo je zavrnilo na podlagi tretje alineje drugega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Ker stranke niso navedle novih dejstev ali dokazov, ki bi bili pomembni za odločitev, je sodišče v skladu z drugo alinejo drugega odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo brez glavne obravnave, na seji.