Jedro

Ob upoštevanju vseh okoliščin primera, časovnega sosledja dogajanja in korespondence med strankama je sodišče prve stopnje štelo, da je dolžnik (upnik po nasprotni izvršbi) predlog za nasprotno izvršbo vložil pravočasno, v okviru trimesečnega subjektivnega in enoletnega objektivnega roka.

V zvezi s pritožbenimi navedbami, da nasprotna izvršba še ni možna oziroma dopustna, ker izvršba v konkretnem primeru sploh še ni končana, višje sodišče pojasnjuje, da prvi odstavek 67. člena ZIZ kot pogoj za dovolitev nasprotne izvršbe določa, da mora biti izvršba že opravljena. Ta pogoj je bil v konkretni zadevi izpolnjen, saj je bilo na naroku za obravnavo predloga za nasprotno izvršbo kot nesporno ugotovljeno, da je bila terjatev po izvršilnem naslovu poplačana in celo preplačana.

Skladno s sodno prakso odvetnik v lastni zadevi nima pravice do povračila stroškov po OT, kar velja tudi za primere, ko je pooblastilo dano odvetniku iz odvetniške družbe, ki je stranka postopka. Do povračila stroškov po OT bi bil upravičen le v primeru, če bi za zastopanje pooblastil drugega odvetnika, do česar pa v konkretni zadevi ni prišlo, zato sodišče prve stopnje stroškov odvetniškega zastopanja upniku (dolžniku po nasprotni izvršbi) pravilno ni priznalo.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sklep v izpodbijanih I. in III. točki izreka potrdi.

II. Upnik (dolžnik po nasprotni izvršbi) A. A. sam krije svoje stroške pritoženega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje predlogu za nasprotno izvršbo dolžnika (upnika po nasprotni izvršbi - B. B.) z dne 28. 6. 2017 ugodilo in upniku (dolžniku po nasprotni izvršbi - A. A.) naložilo, da v roku 15 (petnajst) dni vrne upniku po nasprotni izvršbi (B. B.) znesek 603,71 EUR (I. točka izreka sklepa). Predlog za nasprotno izvršbo je zavrnilo v delu, v katerem upnik po nasprotni izvršbi zahteva znesek v višini nad 603,71 EUR (II. točka izreka sklepa). Zavrnilo je tudi stroškovne predloge dolžnika po nasprotni izvršbi z dne 15. 9. 2016, 15. 11. 2016, 15. 11. 2017 in 5. 2. 2018 (III. točka izreka sklepa).

2. Zoper I. in III. točko izreka sklepa se pravočasno pritožuje upnik (dolžnik po nasprotni izvršbi) iz vseh pritožbenih razlogov. Predlaga spremembo sklepa tako, da se predlog za nasprotno izvršbo zavrže oziroma zavrne, podredno pa njegovo razveljavitev in vrnitev zadeve v nov postopek sodišču prve stopnje. Priglaša stroške pritožbenega postopka.

3. Dolžnik (upnik po nasprotni izvršbi) v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Ko je izvršba že opravljena, lahko predlaga dolžnik pri sodišču nasprotno izvršbo in zahteva, naj mu upnik vrne tisto, kar je z izvršbo dobil: 1. če je med izvršilnim postopkom poravnal upnikovo terjatev; 2. če je bil izvršilni naslov pravnomočno odpravljen, spremenjen, razveljavljen ali izrečen za neveljavnega; 3. če je bil sklep o izvršbi pravnomočno v celoti ali delno razveljavljen ali spremenjen; 4. če je sodišče izreklo za nedopustno izvršbo, ki je že bila opravljena; 5. če je upnik prejel več kot znaša njegova terjatev, ali če pri izvršbi na plačo in druge denarne prejemke niso bile upoštevane določbe o omejitvi izvršbe (prvi odstavek 67. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ)). Predlog za nasprotno izvršbo, ki se lahko pošlje na predpisanem obrazcu, lahko vloži dolžnik v treh mesecih od dneva, ko je zvedel za razlog zanjo, najkasneje pa v enem letu od dneva, ko je bil končan izvršilni postopek (drugi odstavek istega člena).

6. V predmetni zadevi je bila s sklepom o izvršbi z dne 29. 9. 2015 na predlog upnika A. A. dovoljena izvršba zoper dolžnika B. B. na podlagi izvršilnega naslova (izvršljivega evropskega plačilnega naloga opr. št. 008 011 EuM 226/15k, ki ga je izdal Bezirksgericht für Handelssachen Wien, Avstrija, dne 6. 2. 2015), zaradi izterjave 7.250,40 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 31. 12. 2014 dalje do plačila. S sklepom o ugovoru z dne 15. 3. 2016 je sodišče prve stopnje ugovoru dolžnika ugodilo in izvršbo delno ustavilo ter sklep o izvršbi razveljavilo v delu, kjer je bila dovoljena izvršba za izterjavo glavnice nad 1.641,55 EUR in zamudnih obresti od 1.641,55 EUR po obrestni meri nad 4 % in pred 25. 4. 2015, in opravljena izvršilna dejanja v tem obsegu razveljavilo, hkrati pa je izvršbo ustavilo še za dne 20. 10. 2015 plačanih 600,00 EUR.

7. Dolžnik (upnik po nasprotni izvršbi) je 28. 6. 2016 vložil predlog za nasprotno izvršbo, v katerem je od upnika (dolžnika po nasprotni izvršbi) zahteval vračilo glavnice v višini 1.512,03 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 3. 2016 dalje do plačila in 40,46 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 31. 7. 2017 dalje do plačila. Predlog je temeljil na 5. točki prvega odstavka 67. člena ZIZ, torej da je upnik prejel več, kot znaša njegova terjatev. Navedel je, da je za razlog za nasprotno izvršbo izvedel 31. 5. 2016, ko je prejel dopis upnika (dolžnika po nasprotni izvršbi) izvršiteljici, v katerem upnik (dolžnik po nasprotni izvršbi) navaja, koliko denarja je skupaj prejel od dolžnika (upnika po nasprotni izvršbi).

8. Upnik (dolžnik po nasprotni izvršbi) je v odgovoru na predlog za nasprotno izvršbo uveljavljal, da je bil predlog prepozen, saj je dolžnik (upnik po nasprotni izvršbi) za preplačilo izvedel že ob prejemu sklepa z dne 15. 3. 2016, poleg tega pa tudi nima nobene dospele terjatve, na podlagi katere bi lahko upravičeno zahteval nasprotno izvršbo. Prerekal je tudi samo višino zatrjevano preplačanega zneska.

9. Sodišče prve stopnje je 5. 2. 2018 opravilo narok za obravnavo predloga za nasprotno izvršbo. Dolžnik (upnik po nasprotni izvršbi je vztrajal pri svojih navedbah in še enkrat pojasnil, kako in kdaj je izvedel za razlog za nasprotno izvršbo, upnik (dolžnik po nasprotni izvršbi) pa je vztrajal, da je bil ta razlog dolžniku (upniku po nasprotni izvršbi) znan že 16. 3. 2016. 10. Z izpodbijano I. točko izreka sklepa je sodišče prve stopnje predlogu za nasprotno izvršbo delno ugodilo in upniku (dolžniku po nasprotni izvršbi) naložilo, da dolžniku (upniku po nasprotni izvršbi) v roku 15 dni vrne znesek 603,71 EUR.

11. Ob upoštevanju vseh okoliščin primera, časovnega sosledja dogajanja in korespondence med strankama je sodišče prve stopnje štelo, da je dolžnik (upnik po nasprotni izvršbi) za razlog za nasprotno izvršbo izvedel 28. 3. 2016, posledično pa je zaključilo, da je predlog za nasprotno izvršbo dne 28. 6. 2016 vložil pravočasno, v okviru trimesečnega subjektivnega in enoletnega objektivnega roka iz drugega odstavka 67. člena ZIZ. Za tako odločitev je navedlo zelo obširne, jasne in podrobno obrazložene razloge, ki jim višje sodišče v celoti pritrjuje in se v izogib nepotrebnemu ponavljanju nanje tudi sklicuje.

12. Upnik (dolžnik po nasprotni izvršbi) v pritožbi vztraja, da je bil predlog prepozen, ker je dolžnik (upnik po nasprotni izvršbi) za razlog za nasprotno izvršbo izvedel že pred tem datumom, in sicer vsaj sredi marca 2016 oziroma po prejemu sklepa z dne 15. 3. 2016, saj je 29. 3. 2016 vložil vlogi, ki ju je moral predhodno še sestaviti. Tudi če ob nakazilu 18. 3. 2016 za razlog še ni vedel, to še ne pomeni, da je bil predlog pravočasen, saj iz vloge upnika po nasprotni izvršbi izhaja, da je sklep z dne 15. 3. 2016 prejel že prej in ne šele 18. 3. 2016. Že 16. oziroma 22. 3. 2016 je bilo torej jasno, da je prišlo do preplačila, kar izhaja tudi iz dejstva, da je upnik po nasprotni izvršbi zahteval zakonske zamudne obresti od 18. oziroma 19. marca naprej.

13. Takim navedbam ni mogoče slediti. Iz podatkov spisa je razvidno, da je dolžnik (upnik po nasprotni izvršbi) sklep o ugovoru in delni ustavitvi z dne 15. 3. 2016 prejel 22. 3. 2016, za svoje trditve, da mu je bil vročen prej, pa upnik (dolžnik po nasprotni izvršbi) ne predlaga nobenih dokazov. Tudi iz dejstva, da je dolžnik (upnik po nasprotni izvršbi) zahteval zakonske zamudne obresti od 18. 3. 2016 dalje do plačila, ni mogoče sklepati, da je s tem datumom tudi izvedel za razlog za nasprotno izvršbo, temveč iz tega izhaja kvečjemu, da je s tem dnem štel terjatev za (pre)plačano. Neutemeljeno je tudi pritožbeno razglabljanje, da je moral dolžnik (upnik po nasprotni izvršbi) vlogo z dne 29. 3. 2016 sestaviti prej, saj iz datuma na sami vlogi izhaja, da je bila sestavljena na isti dan, kot je bila oddana na sodišče, zato iz tega ni mogoče sklepati, da bi za razlog za nasprotno izvršbo izvedel toliko prej, kot navaja upnik (dolžnik po nasprotni izvršbi), torej že 16. oziroma 22. 3. 2016. S takimi pritožbenimi navedbami, ki ostajajo na precej pavšalni ravni in so dokazno nepodprte, torej upnik (dolžnik po nasprotni izvršbi) ni uspel izpodbiti obširnih in prepričljivih razlogov sodišča prve stopnje o pravočasnosti predloga za nasprotno izvršbo.

14. Pritožba tudi neutemeljeno izpodbija zaključek sodišča prve stopnje, da je dolžnik (upnik po nasprotni izvršbi) v postopku nastopal kot laična oziroma prava neuka stranka brez kvalificiranega zastopstva. Ne glede na to, da terjatev izvira iz poslovnega razmerja s pravno osebo X. d.o.o., je upnik (dolžnik po nasprotni izvršbi) kot stranko tega postopka navedel le B. B. kot fizično osebo, zato so navedbe, da pravne osebe ni mogoče obravnavati kot laično stranko, nerelevantne. Navedbe, da je dolžnika (upnika po nasprotni izvršbi) v postopku odločanja o predlogu za nasprotno izvršbo zastopala njegova hčerka, ki se pripravlja na pravniški izpit, pa so ostale dokazno nepodprte in jim ni mogoče slediti (tudi iz podatkov spisa namreč ne izhaja, da bi bila ta oseba kakorkoli pravno kvalificirana).

15. V zvezi s pritožbenimi navedbami, da nasprotna izvršba še ni možna oziroma dopustna, ker izvršba v konkretnem primeru sploh še ni končana, višje sodišče pojasnjuje, da prvi odstavek 67. člena ZIZ kot pogoj za dovolitev nasprotne izvršbe določa, da mora biti izvršba že opravljena. Ta pogoj je bil v konkretni zadevi izpolnjen, saj je bilo na naroku za obravnavo predloga za nasprotno izvršbo kot nesporno ugotovljeno, da je bila terjatev po izvršilnem naslovu poplačana in celo preplačana.

16. Sodišče prve stopnje je v izpodbijanem sklepu v nadaljevanju izračunalo znesek preplačila, za katerega je dovolilo nasprotno izvršbo. Izračun je natančen, jasno obrazložen in opravljen posebej za vsako izvedeno delno plačilo terjatve, upnik (dolžnik po nasprotni izvršbi) pa glede tega v pritožbi ne navaja nobenih konkretnih razlogov. Ker višje sodišče v tem delu ni ugotovilo nobenih kršitev, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je v celoti sledilo razlogom sodišča prve stopnje, ki jih sprejema kot pravilne.

17. Z izpodbijano III. točko izreka sklepa je sodišče prve stopnje zavrnilo stroškovne predloge upnika (dolžnika po nasprotni izvršbi) z dne 15. 9. 2016, 15. 11. 2016, 15. 11. 2017 in 5. 2. 2018. Tudi v tem delu višje sodišče odločitev sprejema kot materialnopravno pravilno.

18. Kot je obrazložilo že sodišče prve stopnje, je upnik (dolžnik po nasprotni izvršbi) priglasil stroške odvetniškega zastopanja po Odvetniški tarifi (v nadaljevanju OT). Iz spisa izhaja, da je upnik (dolžnik po nasprotni izvršbi) odvetniška družba, ki je za svojega zakonitega zastopnika navedla odvetnika C. C., kot pooblaščenca pa pri sebi zaposlenega odvetnika D. D., ki sta vse vloge v tej zadevi vlagala, žigosala in podpisovala skupaj in zanje tudi priglašala odvetniške stroške. Skladno s sodno prakso (prim. VSL sodba II Cp 1534/2016 z dne 7. 12. 2016, VSL sodba I Cp 1091/2014 z dne 26. 5. 2014, VSL sodba II Cp 2252/2013 z dne 12. 2. 2014, VSL sklep I Cp 3535/2014 z dne 17. 2. 2015 in ostale) odvetnik v lastni zadevi nima pravice do povračila stroškov po OT, kar velja tudi za primere, ko je pooblastilo dano odvetniku iz odvetniške družbe, ki je stranka postopka. Do povračila stroškov po OT bi bil upravičen le v primeru, če bi za zastopanje pooblastil drugega odvetnika, do česar pa v konkretni zadevi ni prišlo, zato sodišče prve stopnje stroškov odvetniškega zastopanja upniku (dolžniku po nasprotni izvršbi) pravilno ni priznalo. Upnik (dolžnik po nasprotni izvršbi) s pavšalnim pritožbenim vztrajanjem, da ne gre za stroške v lastni zadevi, pravilnosti te odločitve ni uspel izpodbiti, navedbe, da je upnik (dolžnik po nasprotni izvršbi) utemeljeno vlagal vloge, pa se ob povedanem izkažejo za pravno nepomembne.

19. Sodišče upniku (dolžniku po nasprotni izvršbi) tudi ni priznalo potnih stroškov in stroškov parkirnine za pristop na narok za obravnavo predloga za nasprotno izvršbo z obrazložitvijo, da na naroku upnik (dolžnik po nasprotni izvršbi) ni podal nobenih trditev, s katerimi bi kakorkoli prispeval k odločitvi o predlogu za nasprotno izvršbo. Višje sodišče temu zaključku pritrjuje, s pavšalnimi navedbami, da je utemeljeno pristopil na narok ter tam nasprotoval predlogu, pa odločitve upnik (dolžnik po nasprotni izvršbi) ni uspel izpodbiti.

20. Glede na vse navedeno in ker tudi ni našlo kršitev, na katere po drugem odstavku 350. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s 15. členom ZIZ pazi po uradni dolžnosti, je višje sodišče neutemeljeno pritožbo upnika (dolžnika po nasprotni izvršbi) zavrnilo in sklep v izpodbijanih I. in III. točki izreka potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ.

21. Upnik (dolžnik po nasprotni izvršbi) s pritožbo ni uspel, zato sam krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).