Jedro

Dodatek k plači iz 59. člena ZSSloV (dodatek zaradi povečanega obsega dela in zaradi posebnih obremenitev) je mogoče priznati le za tiste formacijske dolžnosti, za katere je tako določila Vlada RS, saj je v pristojnosti delodajalca, da določi delovna mesta oz. dolžnosti, na katerih bodo zaposleni upravičeni do dodatka. Ker v sklepu Vlade RS z dne 17. 12. 2009 med dolžnostmi, na katerih so javni uslužbenci na podlagi 2. odstavka 59. člena ZSSloV upravičeni do 20 % dodatka, formacijska dolžnost tožnice ni določena, je tožena stranka v Formaciji pravilno določila, da delavcu na formacijski dolžnosti, na kateri je bila razporejana tožnica, dodatek v višini 20 % ne pripada. Zato so na tej podlagi izdane odločbe, katerih odpravo zahteva tožeča stranka v tem sporu, pravilne in zakonite.

Ker tožnica v spornem obdobju tudi dejansko ni opravljala dela, za katera je bil s sklepom Vlade RS v spornem obdobju določen 20 % dodatek na osnovno plačo, ampak je opravljala delo svoje formacijske dolžnosti, na katero je bila razporejena, ji navedeni dodatek ne pripada.

Pritožba je delno utemeljena v delu, v katerem oporeka zavrnitvi tožbenega zahtevka za plačilo 20 % dodatka za čas od 26. 9. 2012 do 1. 11. 2012. Tožnici je bila pravica do 20 % povečanja osnovne plače priznana z odločbo tožene stranke od vključno 26. 9. 2012 dalje, tožena stranka pa je z obračunavanjem ter izplačevanjem 20 % dodatka pričela šele s 1. 11. 2012. Sodišče prve stopnje je zato preuranjeno zavrnilo tožbeni zahtevek v tem delu, v kolikor se nanaša na obračun bruto in izplačilo neto dodatka k osnovni plači v višini 20 %, ne da bi preverilo dejansko stanje oziroma pravilnost obračuna in izplačila plače glede na odločbo. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi delno ugodilo ter delno razveljavilo izpodbijano sodbo v delu, ki se nanaša na obračun in plačilo dodatka za september in oktober 2012.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba delno razveljavi v točki I/2 izreka glede odločitve o tožbenem zahtevku za obračun in plačilo 20 % dodatka od osnovne plače z zakonskimi zamudnimi obrestmi od neto zneskov od zapadlosti mesečnih zneskov do plačila za meseca september 2012 in oktober 2012 ter v točkah I/3 in II izreka sodbe ter se v tem obsegu zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. V ostalem se pritožba zavrne in se potrdi nespremenjeni del sodbe sodišča prve stopnje.

III. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, ki je zahtevala: - ugotovitev, da so odločbe tožene stranke št. ... z dne 9. 8. 2010, št. …. z dne 17. 11. 2010, št. … z dne 27. 1. 2011 ter št. ... z dne 30. 9. 2011 nezakonite in se odpravijo (točka I/1 izreka sodbe); - da sodišče toženi stranki naloži, da je dolžna tožeči stranki za obdobje od 1. 9. 2010 do 25. 9. 2012 oziroma do dejansko izvedenega izplačila v skladu s sklepom Vlade Republike Slovenije št. ... z dne 17. 12. 2009 obračunati 20 % dodatek od osnovne plače v bruto zneskih navedenih v izreku, od teh zneskov odvesti davke in prispevke ter tožeči stranki izplačati pripadajoče neto zneske skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti mesečnih zneskov in sicer od datumov zapadlosti, ki so razvidni iz izreka, do plačila (točka I/2 izreka) ter - povrnitev stroškov postopka (točka I/3 izreka sodbe).

Sklenilo je, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti stroške postopka v znesku 872,50 EUR v osmih dneh z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka do plačila (točka II izreka sodbe).

2. Zoper navedeno sodbo sodišča prve stopnje je pritožbo vložila tožeča stranka, ki uveljavlja vse pritožbene razloge, to je bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja ter zmotno uporabo materialnega prava. V pritožbi navaja, da je bilo med strankama predvsem sporno, ali je tožeča stranka v obdobju od dne 1. 9. 2010 do dne 26. 9. 2012 opravljala dela A. ter B. in C. ter ali je za ta dela in za to obdobje skladno s sklepom Vlade Republike Slovenije številka: ... z dne 17. 12. 2009, upravičena do povečanja osnovne plače za 20 %. Tožeči stranki je povečanje osnovne plače (dodatek) pripadalo pred 1. 9. 2010 ter po 26. 9. 2012, v vmesnem obdobju približno dveh let pa ne, ker je bil tožeči stranki z odločbo številka: ... z dne 9. 8. 2010 (priloga B8 sodnega spisa) kljub veljavnemu navedenemu vladnemu sklepu dodatek odvzet zgolj na podlagi enostranske odločitve (ukaza) tedanjega načelnika Generalštaba Slovenske vojske D.D.. Navedena odločba z dne 9. 8. 2010 je nezakonita, ker je v nasprotju s splošnim delovnopravnim aktom tožene stranke (sklepom Vlade Republike Slovenije z dne 17. 12. 2009). Tožeča stranka je prepričana, da ji 20 % povečanje osnovne plače pripada na dveh podlagah - na podlagi navedenega sklepa Vlade Republike Slovenije z dne 17. 12. 2009, kot tudi na podlagi načela enako plačilo za enako delo.

Z izpodbijano sodbo je prvostopno sodišče zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, ker je presodilo, da tožeča stranka za navedeno obdobje ni upravičena do povečanja osnovne plače za 20 %. Svojo odločitev je utemeljilo na ugotovitvi, da tožeča stranka ni opravljala dela C., ter da ji zato omenjeni dodatek ne pripada, prav tako pa naj dodatka za navedeno obdobje ne bi priznavala niti formacija tožene stranke. Sodišče je uporabo predlagane sodne prakse, ki izhaja iz sodb dveh sodelavcev tožeče stranke (sodba Višjega delovnega in socialnega sodišča, opr. št. Pdp 348/2012 z dne 25. 7. 2012, v zvezi s sodbo Delovnega sodišča v Mariboru - Zunanjega oddelka v Murski Soboti, opr. št. Pd 165/2011 z dne 26. 1. 2012, ter sodba Višjega delovnega in socialnega sodišča, opr. št. Pdp 1086/2012 z dne 10. 1. 2013, v zvezi s sodbo Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani, opr. št. I Pd 1042/2011 z dne 26. 9. 2012), ki vsak na svojem delovnem področju opravljata enake naloge kot tožeča stranka, zavrnilo kot za ta primer neuporabljive. Sodišče v 12. točki sodbe nepravilno zaključuje, da tožeča stranka dela C. v spornem obdobju ni opravljala, ter da je izvajala predvsem .... Vse zaslišane priče so namreč skladno izpovedale, da je delovne naloge C. moč opravljati na več nivojih, tako na ... kot tudi na .... Prav tako je zaslišana priča E.E. izpovedala, da C. opravljajo svoja dela na različnih lokacijah, tako na ... položaju kot nekateri tudi v delavnici v F., kjer se opravljajo ..., vse to pa opravlja tudi tožeča stranka, kar so potrdile zaslišane priče. Vse priče so izpovedale tudi, da tožeča stranka opravlja delovne naloge C. na najvišjem ... nivoju na različnih lokacijah - označile so jo kot prvega človeka za upravljanje in nadzor na področju C. in A. in B. v Slovenski vojski. Priča E.E. je dejala, da je tožeča stranka tista, ki izdaja pooblastila in dovoljenja, hodi v nadzore in preverja pravilnost delovanja C. sistema v Slovenski vojski. Priča G.G. je izpovedala, da tožeča stranka opravlja naloge v zvezi z C., da skrbi za ..., da …, ter da .... Priča H.H. je kot načelnik I. (v nadaljevanju: I.) na izrecno vprašanje predsednika senata odgovorila, da so C. vsi tisti, ki delajo v povezavi z .... Tako je tudi sam načelnik I. tožečo stranko označil kot C. ter pojasnil, da za delo C. ni pomembno, ali nekdo na ... dela kot operativec, ali ga „šraufa“ ali ne. Na izrecno vprašanje je priča še povedala, da tožeča stranka vseskozi opravlja naloge C., zaradi česar je imela pred in po spornem obdobju tudi priznan dodatek. Tudi samo sodišče v 13. točki sodbe navaja, da je priča H.H. izpovedala, da tožeča stranka opravlja najvišje naloge v zvezi z ..., to pa izhaja tudi iz dejstva, da ima tožeča stranka obe licenci, ki se zahtevata za delo ... in ju je tožeča stranka tekom prvostopenjskega postopka tudi vložila kot dokaz v spis. Obe licenci za delo C. je tožeča stranka dolžna redno obnavljati predvsem iz razloga, da sploh lahko ima veljavno licenco za C.. Glede tožeče stranke ne more biti sporen njen status C. Oziroma ..., saj izhaja iz naziva delovnega mesta, opisa delovnih nalog v formaciji ter iz vseh pričanj v postopku na prvi stopnji. Sodišče v 2. točki obrazložitve sodbe nepravilno zaključuje, da se za delovno dolžnost, na katero je razporejena tožeča stranka, ne zahtevajo dodatne licence, ki se zahtevajo na C. dolžnostih, saj sodišče v 1. in 12. točki navaja, da tožnica svoj zahtevek utemeljuje tudi s tem, da mora imeti licenco za C., kar je razvidno iz formacije št. .... Prav tako sodišče v 11. točki obrazložitve nepravilno zaključuje, da delo C. spada zgolj v taktični nivo, saj iz izpovedi zaslišanih prič, navedene sodne prakse in sklepa Vlade Republike Slovenije izhaja, da je 20 % dodatek priznan pripadnikom Slovenske vojske v enotah in podenotah, to je na vseh treh nivojih: taktični, operativni in strateški (vsi trije nivoji so enote in podenote). Sodišče prve stopnje je tako nepravilno ugotovilo dejansko stanje, ko je ocenilo, da tožeče stranke ne moremo šteti za C.. Izpodbijana sodba je poleg tega, da je v izrecnem nasprotju z usklajeno sodno prakso na tem področju, tudi materialno pravno nepravilna.

Tožeča stranka prereka stališče sodišča, da naj sklep Vlade Republike Slovenije št. ... z dne 17. 12. 2009, ne bi priznaval povečanja osnovne plače za 20 % za delovno mesto tožeče stranke (kot izhaja iz 7. in 14. točke obrazložitve sodbe). Ravno nasprotno. Tožeča stranka je svoj tožbeni zahtevek vseskozi utemeljevala na stališču, da ji prav navedeni vladni sklep daje pravno podlago za povečanje osnovne plače, vendar je takratni načelnik D.D. z ukazom spremenil formacijo za navedeno obdobje in to povečanje protipravno (v nasprotju z veljavnim sklepom vlade) ukinil. To potrjuje tudi dejstvo, da je celo tožena stranka sama po zamenjavi načelnika D.D. tožeči stranki z odločbo št. ... z dne 11. 10. 2012, priznala sporni dodatek, ne da bi se spremenila pravna podlaga (vseskozi enak sklep Vlade Republike Slovenije št. ... z dne 17. 12. 2009, ki temelji na 2. odstavku 59. člena Zakona o službi v Slovenski vojski). Tožeča stranka je pred navedenim obdobjem, med njim ter po njem opravljala iste naloge, česar tožena stranka nikoli ni zanikala. To je izpovedal tudi načelnik I. H.H.. Ne drži stališče sodišča, da naj bi bil tožeči stranki odvzet dodatek, ker naj bi ji po vladnem sklepu dodatek ne pripadal, pač pa, kot je ugotoviti iz navedenih sodb, ter tudi iz izpovedbe načelnika H.H., da je bil dodatek odvzet zato, ker je tedanji načelnik Generalštaba D.D. menil, da I. kot enota pri Generalštabu ni enota Slovenske vojske, sklep Vlade Republike Slovenije pa se nanaša zgolj na pripadnike Slovenske vojske. Sodna praksa je to njegovo stališče, upoštevajoč predpise s področja vojaškega letalstva, že večkrat označila kot nepravilno, tudi v navedenih dveh sodnih odločbah. Tudi sodišče je že presodilo (primerjaj navedeni sodbi opr. št. Pd 165/2011 ter Pdp 348/2012), da je I. organiziran kot samostojna in strokovno neodvisna vojaška organizacijska enota Slovenske vojske, ter da so pripadniki v I., ki opravljajo formacijske dolžnosti, za katere je vlada Republike Slovenije (ne kdorkoli drug) določila, da opravljanje teh nalog zahteva posebna znanja in povečane obremenitve, brez njihove popolnitve pa ni mogoče zagotoviti delovanja enote ali drugih enot, upravičeni do povečanja osnovne plače za 20 % na podlagi sklepa vlade. Zaradi tega je sodišče toženi stranki naložilo, da je dolžno tožeči stranki obračunati dodatek 20 % od osnovne plače v skladu s sklepom Vlade Republike Slovenije št. ... z dne 17. 12. 2009. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje nepravilno uporabilo materialno pravo, ko je zavzelo stališče, da se sklep Vlade Republike Slovenije z dne 17. 12. 2009 o tem, da se osnovna plača poviša za 20 % ne nanaša tudi na tožečo stranko. I. je namreč enota Slovenske vojske in zato tudi tožeča stranka kot delavka, ki je razporejena na formacijsko dolžnost, za katero vladni sklep predvideva 20 % dodatek, izpolnjuje vse pogoje v smislu citiranega sklepa Vlade Republike Slovenije, ki je določila dolžnosti, na katerih so delavci upravičeni do dodatka k osnovni plači, tožeča stranka pa je bila razporejena na eno izmed teh dolžnosti. Ob tem je potrebno upoštevati tudi argumentacijo Višjega delovnega in socialnega sodišča v 10. točki obrazložitve sodbe opr. št. Pdp 1086/2012 z dne 10. 1. 2013 ter v 8. in 11. točki obrazložitve sodbe opr. št. Pdp 348/2012 z dne 25. 7. 2012. Stališče, na podlagi katerega je načelnik D.D. odvzel tožeči stranki pravico do povečanja osnovne plače, se je z njegovim odhodom, tako v praksi tožene stranke kot v sodni praksi (tudi navedeni), izkazalo za nepravilno. Tožeči stranki je bil po spremembi prakse tožene stranke (brez kakršnekoli spremembe v pravni podlagi - npr. sklepu vlade) ponovno priznan dodatek. Zato tožeča stranka v tem sporu terja priznanje dodatka še za obdobje, ko ji je bil le-ta odvzet (od dne 1. 9. 2010 do dne 26. 9. 2012), enako kot v primeru njenih dveh sodelavcev, ki sta svojo pravico že uveljavila v istovrstnih sporih po sodni poti. Nepravilna so tudi stališča v 13. točki obrazložitve sodbe, kjer zavrača primerjavo s tema dvema sodelavcema. V postopku se je ravno z zaslišanjem tožeče stranke ter treh prič izkazalo, da je tožeča stranka tudi v navedenem obdobju opravljala enaka dela kot priči in njena sodelavca v I. H.H. in G.G.. Tudi H.H. in G.G. je bil sporni dodatek na isti način odvzet (kar je razvidno iz vpogleda v formacijo I.), vendar sta ga uspela uveljaviti v sodnih sporih, tako na prvi kot na drugi stopnji, s sklicevanjem neposredno na navedeni sklep Vlade RS (glej prilogo B19 in navedene v spis vložene sodbe). Vsem trem, tako tožeči stranki kot tudi sodelavcema H.H. in G.G., je bil dodatek ukinjen brez kakršnegakoli drugačnega oziroma novega vladnega sklepa, le z odločitvijo načelnika Generalštaba D.D., kar smiselno ugotavlja tudi sodišče v 7. točki obrazložitve sodbe. Da je bila takšna poteza nezakonita, ugotavlja citirana sodna praksa, ki je za navedeni primer popolnoma enotna. Res je sicer, kot to ugotavlja sodišče v 13. točki obrazložitve sodbe, da so vsi trije vodje oddelkov razporejeni na različne formacijske dolžnosti, vendar so navedene sodbe sodelavcev uporabljive prav zaradi dejstva, da so vsi trije vodje posameznih ... znotraj I., da so njihovi položaji enaki, da (kot so vsi trije skladno enako izpovedali) opravljajo vsebinsko enaka dela ter je njihove položaje ob vsebinsko enakem delu potrebno soditi enako. Sodni presoji so bili podvrženi vsi trije primeri, od katerih sta dva odločena v prid tožečim strankam in ni razlogov, da bi bilo v predmetnem primeru drugače. Ne glede na doslej navedeno pa tožeči stranki pravica do povečanja osnovne plače za 20 % za obdobje od dne 26. 9. 2012 do 31. 10. 2012 pripada tudi na podlagi odločbe tožene stranke št. ... z dne 11. 10. 2012 (priloga B24 sodnega spisa), v kateri je v prvi točki izreka navedeno, da se tožeči stranki skladno z drugim odstavkom 59. člena Zakona o službi v Slovenski vojski osnovna plača poveča za 20 %, v tretji točki izreka pa, da ta pravica pripada z dnem od vključno 26. 9. 2012 dalje. Navedeno je na koncu 4. točke obrazložitve sodbe ugotovilo tudi prvostopno sodišče. Ker je tožena stranka v nasprotju s svojo odločbo tožeči stranki pričela z obračunavanjem ter izplačevanjem navedenega 20 % dodatka šele z dnem 1. 11. 2012, je del tožbenega zahtevka, ki se nanaša na obdobje od dne 26. 9. 2012 pa do dne 31. 10. 2012, utemeljen tudi na podlagi odločbe tožene stranke št. ... z dne 11. 10. 2012 ter je posledično sodba v tem delu napačna in jo je potrebno razveljaviti.

3. Pritožba je delno utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena v povezavi s prvim odstavkom 366. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji – ZPP) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, ki izhajajo iz citirane določbe in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje bistvenih kršitev pravil postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti ni storilo, da je v pretežnem delu dejansko stanje popolno in pravilno ugotovilo in sprejelo materialno pravno pravilno odločitev, le v delu, ki se nanaša na zavrnitev tožbenega zahtevka za plačilo dodatka za september in oktober 2012 je bilo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno in sprejeta napačna odločitev. Pritožbeno sodišče v pretežnem delu soglaša z razlogi izpodbijane odločitve, v zvezi s pritožbenimi navedbami, ki so odločilnega pomena, pa v skladu z določbo 1. odstavka 360. člena ZPP pojasnjuje naslednje:

5. V tem individualnem delovnem sporu je tožnica zahtevala, da se ji na podlagi drugega odstavka 59. člena Zakona o službi v Slovenski vojski (ZSSloV, Ur. l. RS št. 68/2007 in naslednji) za 20 % poveča osnovna plača zaradi dela na formacijski dolžnosti ..., za obdobje od 1. 9. 2010 do 25. 9. 2012, ker ji je tožena stranka do 1. 9. 2010 dodatek izplačevala, nato pa je z odločbo z dne 9. 8. 2010 (B8) izplačevanje 20 % dodatka k plači ukinila.

6. ZSSloV v drugem odstavku 59. člena določa, da se lahko osnovna plača poviša (do 30 %) pri določenih formacijskih dolžnostih, katerih opravljanje zahteva posebna znanja in povečane obremenitve, brez njihove popolnitve pa ni mogoče zagotoviti delovanja enote ali drugih enot, oborožitvenega, bojnega ali drugega vojaškega sistema. Četrti odstavek 59. člena ZSSloV določa, da o povišanju plače odloča vlada na predlog ministra.

7. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je tožnica do izdaje spornih odločb, katerih odpravo zahteva tožnica v tem individualnem delovnem sporu, prejemala 20 % dodatek na osnovno plačo na podlagi sklepa Vlade RS z dne 27. 11. 2007 (B1), ki je ta dodatek priznaval pripadnikom enot ..., kamor je spadala tožničina formacija. Z odločbo z dne 9. 8. 2010 (B8) pa je tožena stranka izplačevanje tega dodatka na tožničini formacijski dolžnosti ukinila s 1. 9. 2010 in sicer na podlagi sklepa Vlade RS z dne 17. 12. 2009 (B10), ki vtoževanega dodatka pripadnikom v enotah ... ni več priznaval. Kot izhaja iz ugotovitev sodišča prve stopnje, za tožničino formacijsko dolžnost ... niti za Formacijo v prilogi B19 ni bil določen 20 % dodatek na osnovno plačo, kar med strankama ni bilo sporno.

Sodišče prve stopnje je zavzelo stališče, da je dodatek iz 59. člena ZSSloV mogoče priznati le za tiste formacijske dolžnosti, za katere je tako določila Vlada RS, saj je v pristojnosti delodajalca, da določi delovna mesta oz. dolžnosti, na katerih bodo zaposleni upravičeni do dodatka. Ker v sklepu Vlade RS z dne 17. 12. 2009 med dolžnostmi, na katerih so javni uslužbenci na podlagi 2. odstavka 59. člena ZSSloV upravičeni do 20 % dodatka, formacijska dolžnost tožnice ni določena, je tožena stranka v Formaciji v prilogi B19 pravilno določila, da delavcu na formacijski dolžnosti ... dodatek v višini 20 % ne pripada. Zato so, kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, na tej podlagi izdane odločbe, katerih odpravo zahteva tožeča stranka v tem sporu, pravilne in zakonite. Pritožbeno sodišče s presojo sodišča prve stopnje, ki je iz tega razloga tožbeni zahtevek za odpravo navedenih odločb zavrnilo, v celoti soglaša. Tudi v sodni praksi Vrhovnega sodišča Republike Slovenije so bila v podobnih primerih zavzeta enaka stališča glede upravičenosti do dodatka po 59. členu ZSSloV. Iz odločbe VS RS v zadevi opr. št. VIII Ips 421/2007 z dne 15. 12. 2008 je npr. razvidno stališče, da je določitev tistih delovnih mest, na katerih so zaposleni upravičeni do 20 % dodatka po drugem odstavku 59. člena ZSSloV, v pristojnosti delodajalca in ne v pristojnosti sodišča in da je dodatek v višini 20 % mogoče priznati le za tiste formacijske dolžnosti, za katere je tako določila vlada na predlog ministrstva za posamezno formacijo.

8. Sodišče prve stopnje je glede na zatrjevanja tožnice preverjalo, ali je tožnica v spornem obdobju dejansko opravljala dela in naloge C. oziroma ..., za katere je v sklepu Vlade RS z dne 17. 12. 2009 določen 20 % dodatek na osnovno plačo. Po navedenem sklepu (ki se je nekoliko razlikoval od sklepa Vlade RS iz leta 2007, na podlagi katerega je tožnica dodatek prejemala) je bil v spornem obdobju dodatek za povečan obseg dela in obremenitve v višini 20 % priznan pripadnikom Slovenske vojske v enotah in podenotah na formacijskih dolžnostih zdravnikov, pilotov, letalskih inženirjev, letalskih tehnikov, tehnikov letalcev, kontrolorjev letenja, radaristov, bombnih tehnikov, potapljačev, pirotehnikov ter specialistov v enoti za specialno delovanje. Sodišče prve stopnje je izvedlo obsežen dokazni postopek v zvezi z navedenim vprašanjem. Izvedene dokaze, zlasti izpovedi zaslišanih prič H.H. in G.G. ter izpoved tožnice je v povezavi z listinskimi dokazi, pravilno ocenilo. Pritožbeno sodišče v celoti soglaša s prepričljivo dokazno oceno, ki jo je sodišče prve stopnje natančno obrazložilo zlasti v 9. do 12. točki obrazložitve sodbe. Na tej podlagi je pravilno zaključilo, da tožnica v spornem obdobju ni opravljala dela C. Oziroma ..., ampak je opravljala delo svoje formacijske dolžnosti, na katero je bila razporejena ter na tej podlagi zavrnilo zahtevek za izplačilo dodatka, zato pritožbenimi navedbam s tem v zvezi ni mogoče pritrditi. Pritožbeno sodišče soglaša tudi s stališčem prvostopenjskega sodišča, da v obravnavani zadevi ne pride v poštev sklicevanje tožnice na sodbe, izdane v podobnih sporih, to je v sporih tožnikov H.H. in G.G. (opr. št. Pdp 1086/2012, Pdp 348/2012), ki sta tako kot tožnica uveljavljala pravico do 20 % dodatka na osnovno plačo po 59. členu ZSSloV za isto obdobje, in sicer zato, ker so bili H.H. in G.G. ter tožnica razporejeni na različne formacijske dolžnosti, ki vsebujejo različne naloge, ki niso primerljive. Zato pritožbene navedbe v zvezi z navedenimi vprašanji niso utemeljene. Ni mogoče pritrditi pritožbi, da je tožnica do dodatka upravičena že zato, ker so vsi trije vodje posameznih stebrov znotraj I. na enakih položajih in opravljajo vsebinsko enaka dela. Tožeča stranka je namreč zatrjevala, da je opravljala delo C. oziroma ..., vendar je dokazni postopek pokazal, da to ne drži. V obravnavani zadevi je bil zahtevek za plačilo 20% dodatka utemeljeno zavrnjen zato, ker za priznanje dodatka ni bilo podlage niti v sklepu Vlade RS niti v formaciji za dolžnost, ki jo je opravljala tožnica, ne pa zato, ker naj I. ne bi spadala med enote Slovenske vojske. Zato je sklicevanje na stališča VDSS v navedenih sodbah neutemeljeno. Zlasti pa ni mogoče pritrditi stališču pritožbe, da naj bi bila tožeča stranka v spornem obdobju do dodatka upravičena zato, ker naj bi načelnik Generalštaba Slovenske vojske D.D. z ukazom spremenil formacijo in protipravno ter v nasprotju z veljavnim sklepom vlade ukinil dodatek v višini 20 % osnovne plače. Čeprav je tožena stranka v letu 2012 formacijo za dolžnost, na katero je razporejena tožeča stranka, spremenila in ji dodatek priznala, in čeprav je tožnica prejemala 20 % dodatek na osnovno plačo tudi pred spornim obdobjem na podlagi sklepa Vlade RS iz leta 2007 (ki je upravičence do dodatka opredelil drugače kot sklep iz leta 2009), to še ne pomeni, da je bila do dodatka upravičena tudi v spornem obdobju, ko je bil sprejet nov sklep vlade in ko v formaciji pravica do dodatka ni bila določena.

9. Pritožba pa je delno utemeljena v delu, v katerem oporeka zavrnitvi tožbenega zahtevka za plačilo 20 % dodatka za čas od 26. 9. 2012 do 1. 11. 2012. Pritožba namreč utemeljeno opozarja, da je bila tožnici pravica do 20 % povečanja osnovne plače priznana z odločbo tožene stranke z dne 11. 10. 2012 od vključno 26. 9. 2012 dalje, tožena stranka pa je z obračunavanjem ter izplačevanjem 20 % dodatka pričela šele s 1. 11. 2012, kar dokazujejo plačilne liste tožnice za sporno obdobje. Iz navedene odločbe tožene stranke z dne 11. 10. 2012 (B 24) dejansko izhaja, da je tožnica do 20 % povečanja plače upravičena od 26. 9. 2012. Zvišana osnovna plača (po 59. členu ZSSloV) pa ji je bila obračunana šele pri plači za mesec november 2012, kot izhaja iz plačilne liste, medtem ko iz plačilnih list za september 2012 ter oktober 2012 ne izhaja podatek o obračunu dodatka. Sodišče prve stopnje je zato vsaj preuranjeno zavrnilo tožbeni zahtevek v tem delu, v kolikor se nanaša na obračun bruto in izplačilo neto dodatka k osnovni plači v višini 20 %, ne da bi preverilo dejansko stanje oziroma pravilnost obračuna in izplačila plače glede na odločbo z dne 11. 10. 2012, na kar se je tožeča stranka pravočasno sklicevala v pripravljalnih vlogah tekom postopka na prvi stopnji. V tem delu je torej pritožba utemeljena, zato ji je pritožbeno sodišče delno ugodilo ter na podlagi 355. člena ZPP delno razveljavilo izpodbijano sodbo v točki I/2 izreka v delu, ki se nanaša na obračun in plačilo dodatka za september in oktober 2012 (zadnji dve alinei). V povezavi s to odločitvijo pa je pritožbeno sodišče razveljavilo tudi odločitev o stroških postopka v točki I/3 in II izreka izpodbijane sodbe ter v navedenem obsegu vrnilo zadevo sodišču prve stopnje v novo odločanje. V preostalem pa je pritožbeno sodišče ob ugotovitvi, da niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in v nerazveljavljenem delu potrdilo izpodbijano sodbo (353. člen ZPP).

10. V ponovnem sojenju naj sodišče prve stopnje dopolni dokazni postopek in ponovno odloči o utemeljenosti tožbenega zahtevka za plačilo dodatka za obdobje od 26. 9. 2012 do 31. 10. 2012 ter o stroških postopka.

11. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se v skladu z določbo 3. odstavka 165. člena ZPP pridrži za končno odločbo.