Jedro

Sodišče prve stopnje se pravilno sklicuje na nepremičninsko prirast (54. člen SPZ), ki je povezana z načelom specialnosti (7. člen SPZ) in načelom povezanosti zemljišča in objekta (8. člen SPZ). Gre za originaren način pridobitve lastninske pravice na podlagi zakona, pri katerem se je lastninska pravica toženke na nepremičninah razširila tudi na koruzo.

Korist tožnika je že sama neupravičena (brezplačna) uporaba nepremičnin toženke, za katero bi ji sicer moral plačati denarno nadomestilo. Z neupravičenim (protipravnim) posegom v toženkino lastninsko pravico se je okoristil, pri čemer ni bilo veljavnega pravnega temelja da bi prejeto obdržal. Niti SPZ niti OZ za uporabnino ne predpisujeta posebnega zastaralnega roka, zato zanje velja splošni petletni zastaralni rok (346. člen OZ), zato si pritožba tožnika neutemeljeno prizadeva za upoštevanje triletnega zastaralnega roka.

Izrek

I. Pritožbama se delno ugodi in vmesna sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da glasi: "I. Tožbeni zahtevek, ki glasi: "Tožena stranka A. d.o.o., MŠ: ..., ...... Prebold je dolžna plačati tožeči stranki A. A. - osnovna kmetijska in osnovna gozdarska dejavnost, EMŠO: .., DŠ: SI .., .... Murska Sobota, denarni znesek v višini 5.430,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 30. 8. 2019 do plačila in denarni znesek v višini 4.710,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 31. 8. 2020 do plačila; vse v roku 15 dni, vse pod izvršbo.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške posredovanja predpravdnega zahtevka in stroške pravdnega postopka, vse v roku 15 dni, vse pod izvršbo." se zavrne.

II. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti njene pravdne stroške v zvezi s tožbenim zahtevkom.

III. Nasprotni tožbeni zahtevek je po podlagi utemeljen glede uporabnine za obdelovano površino: - nepremičnine parcela ... 539/43 od 25. 8. 2017 do 29. 8. 2019 ter - nepremičnin parcela ... 539/46 in parcela ... 539/47 od 1. 1. 2019 do 29. 8. 2019. IV. Nasprotni tožbeni zahtevek se v preostalem delu zavrne."

II. V preostalem delu se pritožbi zavrneta.

III. Pravdni stranki sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka v zvezi s tožbenim zahtevkom.

IV. Odločitev o stroških pritožbenega postopka v zvezi z nasprotnim tožbenim zahtevkom se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedeno vmesno sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da je zahtevek tožeče stranke oziroma tožene stranke po nasprotni tožbi (v nadaljevanju tožnik) po podlagi delno utemeljen, in sicer glede materialne škode v višini stroškov semena in obdelave dela parcel 539/43, 539/46, 539/47, vse k.o. ..., s strani tožnika v letu 2019 (I. točka izreka) ter da je zahtevek tožene stranke oziroma tožeče stranke po nasprotni tožbi (v nadaljevanju toženka) po podlagi delno utemeljen glede uporabnine (za obdelovano površino parcel 539/43, 539/46 in 539/47, vse k.o. ..., za leto od 30. 8. 2017 dalje ter za leti 2018 in 2019) ter glede zneskov neposrednih plačil, ki jih je tožnik prejel v letih 2017, 2018 in 2019 za parcele 539/43, 539/46, 539/47, vse k.o. ... (II. točka izreka).

2. Tožnik s pravočasno pritožbo izpodbija navedeno vmesno sodbo ter uveljavlja vse pritožbene razloge po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Izpodbija zaključek sodišča prve stopnje, da je bil tožnik nedobroverni posestnik, in navaja, da iz predloženih elektronskih sporočil, katerih vsebino povzema, in dogajanja na terenu pred škodnim dogodkom izhaja, da je bila toženka z obdelovanjem zemljišč s strani tožnika seznanjena, pa temu ni nasprotovala oziroma se je s konkludentnim ravnanjem s tem strinjala. Tožnik je bil zato ves čas v dobri veri, da nepremičnin ne obdeluje proti volji toženke oziroma da ne ravna proti volji toženke kot lastnice nepremičnin. Prav tako vztraja, da so izpolnjene vse predpostavke odškodninske odgovornosti toženke, zato bi moralo sodišče prve stopnje odškodninskemu zahtevku tožnika po temelju v celoti ugoditi. Uničenje koruze s strani toženke je bilo protipravno in nima podlage niti v pozivu mestne občine ... z dne 27. 8. 2019 niti v določbi 139. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ), med ravnanjem toženke in škodo tožnika pa je podana vzročna zveza. Nadalje navaja, da v predmetni zadevi ni bilo dokazano, da je tožnik obdeloval parceli 539/46 in 539/47 tudi v letih 2017 in 2018, zato odločitev sodišča prve stopnje, da naj tožnik toženki plača tržno najemnino za navedeni nepremičnini in povrne znesek neposrednih plačil tudi za leti 2017 in 2018, temelji na zmotno ugotovljenem dejanskem stanju. Prav tako izpodbijana sodba v tem delu nima razlogov o odločilnih dejstvih, zato je ni mogoče preizkusiti. Graja tudi odločitev sodišča prve stopnje, da mora plačati zakupnino za leto 2019, saj je toženka pridelek (posajeno koruzo) avgusta 2019 uničila, kar pomeni, da tožnik leta 2019 ni imel koristi. Stališče sodišča prve stopnje, da bi naj bila toženka zaradi uporabe nepremičnin s strani tožnika upravičena do plačila tržne najemnine, kljub temu da sama ni imela namena nepremičnin uporabljati oziroma dati v zakup tretji osebi, je po mnenju pritožbe materialnopravno zmotno in samovoljno. Enako velja za odločitev, da naj tožnik toženki plača polno tržno najemnino in znesek prejetih neposrednih plačil, v zameno pa je upravičen le do povrnitve stroškov semena in obdelave. Prav tako toženka ne more prejeti tako tržne najemnine kot neposrednih plačil. Uredba o shemah neposrednih plačil, ki je veljala v spornem obdobju, namreč določa, da se plačilne pravice dodelijo nosilcu kmetijskega gospodarstva. Ob predpostavki plačila tržne najemnine je to lahko le tožnik. Po mnenju pritožbe je glede zastaranja potrebno upoštevati 3-letni zastaralni rok. V kolikor pa velja 5-letni zastaralni rok, pa bi bila toženka glede na to, da je bila nasprotna tožba vložena dne 26. 8. 2022, za leto 2017 upravičena le do plačila sorazmernega zneska neposrednih plačil za 5 mesecev oziroma v višini 5/12 celotnega leta. Predlaga, da pritožbeno sodišče vmesno sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da po temelju tožbenemu zahtevku tožnika v celoti ugodi, nasprotni tožbeni zahtevek toženke pa v celoti zavrne ter podrejeno, da jo razveljavi in pošlje zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša pritožbene stroške.

3. Toženka je prav tako vložila pravočasno pritožbo, s katero uveljavlja vse pritožbene razloge po prvem odstavku 338. člena ZPP. Navaja, da je sodišče prve stopnje odločalo mimo trditvene podlage in tožbenega zahtevka tožnika, ki je uveljavljal povračilo škode, ki naj bi mu nastala z uničenjem koruze, in ne povračila potrebnih in koristnih stroškov za seme in obdelavo spornih parcel. Izdalo je sodbo presenečenja, saj je odločitev oprlo na pravno podlago (96. člen Stvarnopravnega zakonika, v nadaljevanju SPZ), na katero toženka ob odsotnosti trditvene podlage tožnika v smeri potrebnih in koristnih stroškov ni mogla računati, zaradi česar je izgubila možnost navajati dejstva, ki so glede na takšno pravno podlago bistvena. Pritrjuje zaključku sodišča prve stopnje, da je tožnika v obravnavanem primeru šteti za nedobrovernega posestnika, vendar to po mnenju pritožbe ne upravičuje uporabe pravil o povračilu potrebnih in koristnih stroškov (četrti in peti odstavek 96. člen SPZ). Tudi sicer se sodišče prve stopnje ni ukvarjalo z vprašanjem, kateri stroški naj bi bili potrebni in kateri koristni za toženko. Niti o potrebnih niti o koristnih stroških za toženko ni mogoče govoriti, saj sama ne bi posejala koruze in jih ni imela namena dajati v zakup. Izpodbija tudi zaključek sodišča prve stopnje, da je bila vrednost spornih parcel s tem, ko se je nanje posejala koruza, bila večja kot če bi ostala prazna. Tožnik tega ni niti zatrjeval, po drugi strani pa je s tem, ko je stavbnemu zemljišču dal videz kmetijskega zemljišča, od morebitnega nakupa odvrnil potencialne kupce, ki bi se lahko zanimali za nakup stavbnega zemljišča. Nadalje navaja, da toženka ni imela namena komurkoli škodovati, se pa je poslužila svojega upravičenja, ki ji ga daje lastninska pravica. Po oceni toženke ni pravično, da je toženka glede na stališče sodišča prve stopnje kriva za svoje ravnanje in pri izvrševanju svoje lastninske pravice omejena z zlorabo številnih njenih pravic s strani tožnika. Zaključek sodišča prve stopnje, da je zaradi uničenja posevka ravnanje toženke protipravno, je po prepričanju pritožbe materialnopravno zmoten, še posebej ob upoštevanju dejstva, da je nedobroverni posestnik dolžan vrniti vse plodove oziroma povrniti njihovo vrednost. Nadalje je tudi neutemeljen zaključek sodišča prve stopnje, da je toženka ravnala protipravno, ker tožniku ni dala možnosti, da bi sam pospravil pridelek. Tega ji zakonodaja ne nalaga, poleg tega pa ni vedela, kdo je posejal koruzo. Prav tako je glede na določbo drugega odstavka 95. člena SPZ a contrario potrebno zaključiti, da nedobroverni posestnik odgovarja za poslabšanje in uničenje stvari, nastalo v času, ko je imel stvar v nedobroverni posesti. Glede na to, da najmanj protipravnost ravnanja in odgovornost toženke nista podani, ni podana odškodninska odgovornost toženke, zato je tožnikov tožbeni zahtevek v celoti neutemeljen. Navaja tudi, da tožnik ni podal ugovora zastaranja plačila zneskov neposrednih plačil, zato sodišče prve stopnje v tem delu zastaranja ne bi smelo upoštevati (tretji odstavek 335. člena OZ). Prav tako izpodbija zaključek sodišča prve stopnje, da je zastaranje začelo teči v letu 2010, ker naj bi toženka takrat glede na določbo 336. člena OZ pridobila pravico terjati izpolnitev obveznosti od tožnika. Vztraja, da je znesek celotne uporabnine zapadel šele v trenutku, ko je toženka izvedela za uporabnika spornih parcel (leta 2019) in ko je razmerje med pravdnima strankama dokončno prenehalo (VSRS Sodba II Ips 507/93 z dne 30. 6. 1994). Predlaga, da pritožbeno sodišče vmesno sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da tožbeni zahtevek tožnika po temelju v celoti zavrne, tožbenemu zahtevku toženke pa v celoti ugodi, ter podrejeno, da jo v izpodbijanem delu razveljavi ter zadevo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, tožniku pa v obeh primerih naloži povrnitev toženkinih stroškov postopka.

4. Toženka se v odgovoru na pritožbo tožnika zavzema za njeno zavrnitev, tožnik pa na pritožbo toženke ni odgovoril. 5. Pritožbi sta delno utemeljeni.

6. V skladu s 350. členom ZPP preizkusi pritožbeno sodišče sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu ter v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer po uradni dolžnosti pazi na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. (razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje), 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava.

Glede tožbenega zahtevka

7. Najprej pritožbeno sodišče ugotavlja, da iz spisa izhaja, da je tožnik podal navedbe le o stroških semena, ne pa tudi o stroških obdelave zemljišč, zato pritrjuje pritožbi toženke, da je v tem delu sodišče prve stopnje pri odločanju preseglo trditveno podlago tožnika in s tem zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka (prvi odstavek 339. člena v zvezi s 7. in 212. členom ZPP), posledično pa se tožnica v tej zvezi tudi ni mogla izjaviti (bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP).

8. Nima pa pritožba toženke prav, da je sodišče prve stopnje neupravičeno uporabilo določbe 96. člena SPZ, saj v skladu s tretjim odstavkom 180. člena ZPP ni vezano na pravno podlago tožbenega zahtevka. Prav tako pa glede na predmet obravnavanja1 določbe SPZ ne predstavljajo pravne podlage, na katero toženka ob zadostni skrbnosti ne bi mogla računati, posledično pa ne gre za sodbo presenečenja.

9. Sodišče prve stopnje se pravilno sklicuje na nepremičninsko prirast (54. člen2 SPZ), ki je povezana z načelom specialnosti (7. člen SPZ3) in načelom povezanosti zemljišča in objekta (8. člen4 SPZ). Gre za originaren način pridobitve lastninske pravice na podlagi zakona, pri katerem se je lastninska pravica toženke na nepremičninah razširila tudi na koruzo. Le-ta je namreč s spojitvijo z nepremičninami toženke, torej ko jo je tožnik posejal, postala sestavina nepremičnin toženke, njena samostojna pravna eksistenca je prenehala, prav tako pa lastninska pravica tožnika. Izhodišče tožnika, da je bila uničena koruza njegova last, je torej zmotno, posledično pa je njegov odškodninski zahtevek, pri katerem vztraja tudi v pritožbi, neutemeljen. Tožniku namreč ne glede na morebitno protipravnost ravnanja toženke v posledici le-tega ni nastala zatrjevana škoda, zato predpostavke odškodninske odgovornosti niso podane (131. člen OZ).

10. Tudi če bi tožnik koruzo sam požel, bi jo bil dolžan vrniti toženki, saj kot nedobroverni posestnik ni upravičen do nobenih koristi nepremičnin toženke.5 Sodišče prve stopnje je namreč pravilno ugotovilo, da bi tožnik ob zadostni skrbnosti lahko oziroma moral vedeti, da nima soglasja in pogodbe za obdelovanje toženkinih nepremičnin, torej je vsaj mogel vedeti, da zemljišč toženke ni upravičen imeti v posesti, jih uporabljati oziroma uživati, ter ga na tej podlagi pravilno smatralo kot nedobrovernega posestnika (28. člen SPZ). V tej zvezi pritožbeno sodišče povzema razloge sodišča prve stopnje (15. točka obrazložitve) kot pravilne ter dodaja, da iz elektronskih sporočil, na katere se sklicuje pritožba tožnika, ter iz drugih okoliščin ne izhaja niti, da bi bila toženka seznanjena z obdelovanjem zemljišč s strani tožnika, kaj šele da bi se s tem strinjala.

11. Kot je navedlo že sodišče prve stopnje, je nedobroverni posestnik v skladu četrtim in petim odstavkom 96. člena SPZ upravičen do povračila potrebnih stroškov, ki bi jih imel tudi lastnik, če bi bila stvar pri njem, in koristnih stroškov, če so koristni tudi za lastnika. V zvezi s slednjimi je kriterij subjektiven, saj se koristnost presoja glede na osebo lastnika.6 Glede na nesporno dejstvo, da toženka koruze ni obrala, temveč jo je na njivi uničila, ni mogoče reči, da so bili stroški semena in obdelave zemljišč potrebni oziroma zanjo koristni. Argument sodišča prve stopnje, da zaradi obdelovanja zemljišč s strani tožnika, zemljišča toženke niso bila zaraščena, pa tudi ni utemeljen, saj za preprečevanje zaraščenosti ni potrebno, da se zemljišča obdelujejo na tak način, torej da se goji koruza. Poleg tega je tožnik podal navedbe le o stroških semena, ne pa tudi o stroških obdelave zemljišč, sploh ne tiste, ki bi bila potrebna za preprečevanje zaraščanja. Tožbenemu zahtevku tako ne gre (delno) ugoditi na podlagi četrtega in petega odstavka 96. člena SPZ. Na podlagi 194. člena OZ pa prav tako ne, saj se pri t.i. "vsiljeni obogatitvi" (brez soglasja in vednosti toženke) uporabi subjektivno merilo obogatitve, tožnik pa povečanja vrednosti nepremičnin tudi ni konkretno zatrjeval.7

12. Tožbeni zahtevek tako ni utemeljen, zato je dolžan tožnik toženki povrniti njene pravdne stroške (prvi odstavek 154. člena ZPP). Sklep o višini stroškov bo izdalo sodišče prve stopnje po odločitvi o potnih stroških priče dr. B. B. v zvezi z narokom z dne 6. 6. 2023 (četrti odstavek 163. člena ZPP).

Glede nasprotnega tožbenega zahtevka

13. Toženka od tožnika zahteva plačilo za uporabo njenih nepremičnin. Za nedobrovernega posestnika 96. člen SPZ plačila za uporabo stvari ne ureja, zato se zanj uporablja določba 198. členu OZ8, v skladu s katero lahko imetnik ne glede na pravico do odškodnine, in tudi če te pravice nima, od tistega, ki je njegovo stvar uporabil v svojo korist, zahteva, naj mu nadomesti korist, ki jo je ta imel od uporabe. Pravilo je konkretizacija splošnega pravila o neupravičeni obogatitvi iz 190. člena OZ, po katerem mora tisti, ki je bil brez pravnega temelja obogaten na škodo drugega, prejeto dolžan vrniti, če je to mogoče, sicer pa nadomestiti vrednost dosežene koristi. Za utemeljenost tožbenega zahtevka iz naslova neupravičene uporabe morajo biti torej podani: 1) obogatitev, 2) prikrajšanje, 3) vzročna zveza med prikrajšanjem in obogatitvijo ter 4) odsotnost veljavnega pravnega temelja.

14. Korist tožnika je že sama neupravičena (brezplačna) uporaba nepremičnin toženke, za katero bi ji sicer moral plačati denarno nadomestilo. Z neupravičenim (protipravnim) posegom v toženkino lastninsko pravico se je okoristil, pri čemer ni bilo veljavnega pravnega temelja da bi prejeto obdržal. Po ustaljeni sodni praksi, je nadomestilo za takšno korist (t. i. uporabnina), enako znesku povprečne tržne najemnine za uporabljeno nepremičnino, kar se šteje za ceno gole rabe. Po sodni praksi ni odločilna dejanska korist, ki jo je posestnik dejansko prejel.9

15. Stališče, ki ga zavzema pritožba tožnika, in sicer da mora tožnik izkazati, da je njegovo prikrajšanje "konkretno" in "realno", v smislu, da mora zatrjevati in dokazati, da je želel stvar sam uporabljati, pa je proti svoji volji ni mogel, je sodna praksa presegla predvsem v verzijskih razmerjih nelastnik - lastnik (kot je obravnavano). Vrhovno sodišče je v sodbi II Ips 117/2017 z dne 18. 10. 2018 zavzelo stališče, da v tem primeru za utemeljitev zahtevka na podlagi 198. člena OZ zadošča, da lastnik zatrjuje in dokaže, (a) da je sam lastnik sporne nepremičnine, (b) da jo toženec brezplačno uporablja in (c) da za brezplačno uporabo nima pravne podlage. S tem zadosti svojemu trditvenemu in dokaznemu bremenu o obstoju prikrajšanja na eni strani in obogatitve na drugi strani. (Ne)upravičeni uporabnik se lahko svoje obveznosti razbremeni, če zatrjuje in dokaže, (a) da je bil dobroverni lastniški posestnik (drugi odstavek 95. člena SPZ), ali (b) da ima z lastnikom sklenjen pravni posel, na podlagi katerega lahko (brezplačno) uporablja sporno nepremičnino, na primer, da gre za darilo, ali (c) da je lastnik, z dovoljenjem do preklica (prekarijem), privolil v svoje prikrajšanje. Privolitev v prikrajšanje mora biti nedvoumna - iz vseh ugotovljenih okoliščin mora zanesljivo izhajati, da lastnik soglaša z uporabo njegove nepremičnine. Pravno poslovna volja se lahko izjavi z besedami, z običajnimi znaki ali z drugačnim ravnanjem, iz katerega se da zanesljivo sklepati, da obstaja (18. člen OZ).

16. V sodbi II Ips 33/2023, z dne 19. 7. 2023, je Vrhovno sodišče pojasnilo, da je prikrajšanje, kljub zgoraj navedenemu stališču, predpostavka verzijskega zahtevka, zaradi uporabe tuje stvari v svojo korist. Da bi lastnik stvari lahko zahteval uporabnino za neupravičeno uporabo njegove stvari, bi moral imeti vsaj hipotetično možnost, da bi to stvar lahko tudi sam uporabljal (ali na njej kako drugače izvrševal svoja lastninska upravičenja). To pa je tudi izhodišče za opredelitev pravne vzročnosti kot predpostavke neupravičene obogatitve. Vzrok prikrajšanja je lahko le tista obogatitev (korist), ki je dostopna tudi lastniku (oziroma imetniku druge pravice, da stvar uporablja sam). Vsaka neutemeljena uporaba tuje stvari v svojo korist, pomeni poseg v lastninsko pravico (in hkrati tudi v pravico do zasebne lastnine iz 33. člena Ustave RS). To pa praviloma pomeni tudi prikrajšanje lastnika, saj se domneva, da ima ta vselej hipotetično možnost stvar uporabiti tudi sam (ali na njej kako drugače izvrševati svoja lastninska upravičenja). Navedena domneva pa vendarle ni absolutna. Obstajajo namreč primeri, ko je lastniku zaradi posebnih okoliščin (začasno) onemogočena uporaba stvari, pa tudi druga upravičenja iz lastninske pravice.

17. Tožnik torej glede na navedeno s pritožbenimi navedbami, da ni bil obogaten oziroma ni prejel nobene koristi, ker je toženka uničila koruzo, ter da toženka ni bila prikrajšana, ker sama ni imela interesa uporabljati spornih nepremičnin, ne more izpodbiti zaključka sodišča prve stopnje, da je nasprotni tožbeni zahtevek toženke po podlagi delno utemeljen glede uporabnine (glede nedobrovernosti je bilo obrazloženo že zgoraj), in sicer za čas uporabe, to je do 29. 8. 2019, ko je toženka požela koruzo. Pri tem pritožba tožnika utemeljeno opozarja, da je parceli 539/46 in 539/47 začel obdelovati šele leta 2019, kar v postopku pred sodiščem prve stopnje med pravdnima strankama ni bilo sporno.

18. Prav tako ima pritožba tožnika prav glede neposrednih plačil. Kot je pojasnilo že sodišče prve stopnje, je do plačilnih pravic upravičen izvajalec kmetijske dejavnosti. Glede na to, da toženka kmetijske dejavnosti ne izvaja in spornih nepremičnin ni smatrala za kmetijska zemljišča, saj jih je kupila z namenom izgradnje tovarne, na njeni strani v zvezi z zneski neposrednih plačil (plačilne pravice in zelena komponenta) ne more biti niti hipotetičnega prikrajšanja, zato ni upravičena do plačila le-teh.

19. Niti SPZ niti OZ za uporabnino ne predpisujeta posebnega zastaralnega roka, zato zanje velja splošni petletni zastaralni rok (346. člen OZ), zato si pritožba tožnika neutemeljeno prizadeva za upoštevanje triletnega zastaralnega roka. Zastaranje začne teči prvi dan po dnevu, ko je upravičenec pridobil pravico terjati uporabnino (336. člen OZ), kar pomeni s prvim dnem, ko se je začela neupravičena uporaba.10 Dejstvo, da tožnica do leta 2019 ni vedela, da tožnik neupravičeno uporablja njene nepremičnine, ne vpliva niti na zapadlost uporabnine niti ne predstavlja zakonskega razloga za zadržanje zastaranja (358. do 360. člen OZ). Prav tako se pritožba toženke neutemeljeno sklicuje na odločbo VSRS Sodba II Ips 507/93 z dne 30. 6. 1994, saj se ta nanaša na zahtevek zaradi prenehanja pogodbenega razmerja med strankama. Glede na to, da je bila nasprotna tožba vložena dne 26. 8. 2022, je prenehala pravica toženke zahtevati plačilo uporabnine (za nepremičnino parcela ... 539/43) do vključno 24. 8. 2017 (335. člen OZ).

20. Nasprotni tožbeni zahtevek je tako po podlagi utemeljen glede uporabnine za obdelovano površino nepremičnine parcela ... 539/43 od 25. 8. 2017 do 29. 8. 2019 ter nepremičnin parcela ... 539/46 in parcela ... 539/47 od 1. 1. 2019 do 29. 8. 2019, v presežku pa ga je bilo potrebno zavrniti.

21. Po obrazloženem je pritožbeno sodišče pritožbama delno ugodilo in spremenilo vmesno sodbo sodišča prve stopnje, kot izhaja iz I. točke izreka te sodbe (354., 355., in 358. člen ZPP), v preostalem delu pa je pritožbi zavrnilo kot neutemeljeni (353. člen ZPP).

22. Toženka je s pritožbo zoper odločitev sodišča prve stopnje o tožbenem zahtevku sicer uspela, vendar stroškov ni specificirala, tožnik pa v tem delu ni uspel, zato sama krijeta svoje stroške pritožbenega postopka v tej zvezi (drugi odstavek 163. člena in prvi odstavek 154. člena ZPP).

23. Odločitev o stroških pritožbenega postopka v zvezi z nasprotnim tožbenim zahtevkom se ob smiselni uporabi prvega odstavka v zvezi s tretjim odstavkom 165. člena ZPP pridrži za končno odločbo, v okviru katere bo o njih odločeno v skladu z načelom končnega uspeha.

1 V predmetni zadevi gre za uporabo tuje stvari in zahtevke v tej zvezi. 2 Lastninska pravica na nepremičnini se razširi na premičnino, ki je postala sestavina nepremičnine. 3 Samo individualno določena samostojna stvar je lahko predmet stvarnih pravic, razen če ta zakon določa drugače. 4 Vse, kar je po namenu trajno spojeno ali je trajno na nepremičnini, nad ali pod njo, je sestavina nepremičnine, razen če zakon določa drugače. 5 Nedobroverni posestnik je dolžan vrniti lastniku stvari vse plodove, če jih še ima, sicer pa vrednost obranih plodov, ki jih je porabil, odtujil ali uničil, prav tako pa tudi vrednost plodov, ki jih ni obral (prvi in drugi odstavek 96. člena SPZ). 6 R. Vrenčur, Stvarnopravni zakonik (SPZ) s komentarjem, Ljubljana, Uradni list Republike Slovenije, Pravna fakulteta univerze v Ljubljani, Pravna fakulteta Univerze v Mariboru, 2018, str. 591. 7 Primerjaj VSRS Sodba II Ips 112/2019 z dne 19. 6. 2020. 8 VSRS Sodba in sklep II Ips 90/2017 z dne 4. 10. 2018. 9 VSRS Sodba II Ips 112/2019 z dne 19. 6. 2020. 10 J. Debevec, Denarna odmena za neupravičeno uporabo tuje stvari, Odvetnik, leto XV, št. 5, 2013, str. 16.