Jedro

Tožnik je zadostil trditvenemu in dokaznemu bremenu. Tožnik je že v tožbi konkretiziral delovne naloge, ki jih je opravil v času tedenskega počitka, oziroma delovne naloge, s katerimi je presegel v pogodbi o zaposlitvi dogovorjeno povprečno mesečno delovno obveznost. V pripravljalni vlogi je te naloge tudi natančno časovno specificiral in pojasnil, na podlagi čigavega ukaza jih je izvršil. Glede tako podanih trditev je obrazložil, da jih je oprl na podatke iz evidence opravljenih nalog na misiji (ki jo je vodil zaradi izkušnje z nezagotavljanjem ustreznega počitka na predhodnih misijah).

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II.Tožena stranka mora v 15 dneh povrniti tožeči stranki stroške pritožbenega postopka v znesku 466,65 EUR.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je toženki naložilo, da tožniku plača odškodnino v višini 15.536,34 EUR z obrestmi od 13. 1. 2024 do plačila in 1.477,70 EUR stroškov postopka. V presežku je tožbeni zahtevek zavrnilo.

2.Zoper ugodilni in stroškovni del sodbe se pritožuje toženka zaradi vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da tožnik ni podal ustrezne trditvene podlage in dokaznih predlogov o tem, kaj je delal na posamezen dan tedenskega počitka in med dnevnim počitkom. Skliceval se je na svojo evidenco opravljenih nalog, katere pa ni predložil. Sodišče je storilo postopkovno kršitev, ker ni uporabilo 8. in 285. člena ZPP. Prisojena odškodnina pomeni dvojno plačilo, saj obsega ure, za katere je tožnik koristil tedenski počitek, oziroma ne gre za ure dnevnega počitka, ki bi jih dodatno opravil. Sodišče ni z gotovostjo ugotovilo, za koliko ur naj bi toženka na posamezen dan kršila tožniku počitek, katere naloge mu je za posamezen dan odredil nadrejeni in kako dolgo so trajale. Ekipa vojaških policistov je obsegala dve patrulji po dva člana, pri čemer ni jasno, katero nalogo točno je moral opraviti tožnik in koliko časa je trajala. Tožnik in njegove priče tekom misije v zakonitem postopku (ugovor po službeni poti) niso nasprotovali načrtom dela in poročilom o delu, oziroma niso ugovarjali v zvezi s pravico do tedenskega in dnevnega počitka. Priglaša stroške pritožbe.

3.Tožnik v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev in priglaša stroške odgovora.

4.Pritožba ni utemeljena.

5.Iz prvostopenjskih ugotovitev izhaja, da je toženka napotila tožnika na opravljanje vojaške službe v tujino na mednarodno misijo zaradi opravljanja nalog na dolžnosti vojak - vojaški policist. Sodišče mu je zaradi opravljenih 550,75 ur dodatnega (dnevnega) dela in 129,5 ur opravljenega dela ob dnevih tedenskega počitka prisodilo odškodnino za premoženjsko škodo v višini 15.536,34 EUR (prvi in drugi odstavek 140. člena Zakona o javnih uslužbencih - ZJU; 155. in 156. člen Zakona o delovnih razmerjih - ZDR-1; drugi odstavek 97.fčlena Zakona o obrambi - ZObr). Pritožbeno sodišče soglaša z izčrpnimi dejanskimi in pravnimi razlogi, na katere je sodišče prve stopnje oprlo odločitev. Teh razlogov ne ponavlja.

6.Zmoten je pritožbeni očitek, da tožnik ni zadostil trditvenemu in dokaznemu bremenu. Kot je sodišče prve stopnje pravilno obrazložilo, je že v tožbi konkretiziral delovne naloge, ki jih je opravil v času tedenskega počitka, oziroma delovne naloge, s katerimi je presegel v pogodbi o zaposlitvi dogovorjeno povprečno mesečno delovno obveznost. V pripravljalni vlogi je te naloge tudi natančno časovno specificiral in pojasnil, na podlagi čigavega ukaza jih je izvršil. Glede tako podanih trditev je obrazložil, da jih je oprl na podatke iz evidence opravljenih nalog na misiji (ki jo je vodil zaradi izkušnje z nezagotavljanjem ustreznega počitka na predhodnih misijah). Pritožba neutemeljeno očita, da te evidence ni predložil, zaradi česar se sodišče prve stopnje ni moglo prepričati o njenem dejanskem obstoju in o njeni skladnosti s tožbenimi navedbami. Takšnega dokaznega predloga namreč toženka v prvostopenjskem postopku ni podala, tožnik pa je dokaznemu bremenu ustrezno zadostil že s tem, da je za dokazovanje trditev predlagal zaslišanje sebe in prič. Pritožba zmotno navaja, da je sodišče prve stopnje storilo postopkovno kršitev, ker ni uporabilo 285. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Ker je tožnik v vlogah zadostil trditvenemu in dokaznemu bremenu, ni bilo razloga za uporabo pooblastil, ki jih glede materialnoprocesnega vodstva sodišču prve stopnje nalaga citirani člen ZPP.

7.Pritožba neutemeljeno zatrjuje, da sodišče prve stopnje ni uporabilo 8. člena ZPP. Upoštevalo je ključne trditve strank o odločilnih dejstvih, o njih je izvedlo vse predlagane dokaze, jih vestno presodilo in strnilo v prepričljiv zaključek o toženkini odškodninski odgovornosti. S tem je v celoti zadostilo metodološkemu napotku iz citirane določbe ZPP.

8.Zmotna je pritožbena navedba, da prisojena odškodnina pomeni dvojno plačilo. Sodišče prve stopnje tožniku ni prisodilo odškodnine za ure, v katerih je koristil tedenski ali dnevni počitek, kot to zmotno navaja pritožba. Prisodilo mu je odškodnino za premoženjsko škodo v obliki plačila za dodatno opravljeno delo na misiji za tolikšno število ur, ki ustreza uram več opravljenega dela glede na povprečno mesečno delovno obveznost, ki je bila dogovorjena v pogodbi o zaposlitvi.

9.Neutemeljeno je pritožbeno zatrjevanje, da so več opravljene ure dela potrdili le tožnik in njegove priče, ki so bile pristranske, ker so tudi same vložile podobno tožbo. Sodišče prve stopnje je pravilno štelo, da dejstvo tako vloženih tožb samo po sebi še ne zmanjšuje dokazne vrednosti izpovedi prič, ki jih je sodišče kritično dokazno ocenilo po načelu proste presoje dokazov. Nenazadnje gre za priče, ki so bile s tožnikom na isti misiji in so o obsegu dela izpovedale na podlagi lastne, neposredne zaznave dejstev. Njihove izpovedi (vključujoč izpoved A.A., ki je bil vodja skupine vojaških policistov) je sodišče prve stopnje strnilo v pravilen zaključek, da število vojaških policistov na misiji ob upoštevanju obsega njihovega dela ni bilo zadostno, zlasti pa ni omogočalo zagotavljanja predpisanih počitkov niti izvajanja nalog v okviru dogovorjenega obsega povprečne mesečne delovne obveznosti pripadnikov.

10.Pritožba navaja, da sodišče prve stopnje ni z gotovostjo ugotovilo, za koliko ur naj bi toženka na posamezen dan kršila tožniku počitek, katere naloge mu je za posamezen dan odredil nadrejeni in kako dolgo so trajale. Sodišče prve stopnje je toženkino odškodninsko odgovornost, kot že navedeno, utemeljilo s kršitvijo obveznosti plačila za dodatno opravljeno delo (pri čemer se čas opravljanja dodatnega dela razteza na pripadajoč tedenski počitek, deloma pa tudi na dnevni počitek). Obstoj kršitve je utemeljilo za vsak posamezen vtoževani dan posebej, in sicer tako z opredelitvijo nalog, ki so predstavljale dodatno opravljeno delo, kot tudi z natančno časovno specifikacijo izvajanja vsake od teh nalog. Takšna dokazna ocena ustreza zahtevanemu standardu prepričljivosti, ki velja v pravdnem postopku.

11.Prvostopenjski dokazni oceni pritožba neutemeljeno nasprotuje z navajanjem izpovedi A.A., da je naloge odredil celotni ekipi vojaških policistov, ta pa je, kot poudarja pritožba, obsegala dve patrulji po dva člana, zaradi česar ni jasno, katero nalogo točno je moral opraviti tožnik in koliko časa je trajala. Sodišče prve stopnje navedene izpovedi A.A. ni prezrlo, jo je pa pravilno ovrednotilo ob upoštevanju tudi preostalih izpovedi. Tožnik in njegovi sodelavci (vojaški policisti na tej misiji) so pojasnili, da so morali opraviti vse naložene naloge. Vse opravljene naloge na misiji je tožnik tako z vsebinskega kot tudi s časovnega vidika zabeležil v svoji evidenci, ustreznost podatkov te evidence pa so ob zaslišanju potrdili vsi vojaški policisti, vključno z nadrejenim A.A..

12.Pritožba neutemeljeno nasprotuje odškodnini za premoženjsko škodo za čas, ko naj bi tožnik jedel in hkrati nadziral spoštovanje hišnega reda v jedilnici, ter za čas, ki se nanaša na kontrolo zapiranja lokalov, baze in nastanitvenih prostorov. Izvedeni dokazi nedvomno potrjujejo tožnikovo opravljanje teh zatrjevanih nalog. Kot je na podlagi izpovedi zaslišanih in listinskih dokazil ugotovilo sodišče prve stopnje, je bila vojaška policija med drugim zadolžena tudi za nadzor nad izvajanjem hišnega reda (Obvezne usmeritve za organizacijo dela pripadnikov SVNKON ... KFOR v bazah in nastanitvenih objektih so v VI. točki urejale tudi red in disciplino v jedilnicah), za vsakodnevno varovanje in vzdrževanje javnega reda in miru tako slovenske kot mednarodne vojske ter za red in disciplino v vojaški bazi. Glede spoštovanja hišnega reda v jedilnici je tožnik pojasnil, da ga je nadzorstvena dolžnost v zvezi s tem obvezovala tudi tekom obrokov (npr.posredovanje v prepirih). To potrjuje izpoved A.A., ki je ob predočenju podatkov npr. za 28. 12. 2018, ki vključujejo nalogo izvajanja kontrole spoštovanja javnega reda in miru v jedilnici ob kosilu, pritrdil, da je te naloge tožnik opravil po njegovih navodilih. Tudi izpoved B.B. potrjuje opravljanje navedene naloge. Kot je pojasnil, so vojaški policisti v jedilnici kontrolirali vse, npr. pravila o nošenju uniform, pokrival itd. Pravilni so tudi prvostopenjski razlogi o večerni kontroli. Na podlagi izpovedi tožnika in ostalih vojaških policistov, vključno z A.A., je sodišče prve stopnje ugotovilo naslednja ključna dejstva: vojaška policija je bila zadolžena za večerno preverjanje, ali so spoštovana določila hišnega reda, ki se nanašajo na zapiranje gostinskih lokalov ter na red in disciplino; to je izvedla z vsakodnevnim obhodom gostinskih lokalov in pregledom celotne baze, vključujoč nastanitvene prostore; obhod je trajal najmanj uro in 15 minut, izvajali pa sta ga obe patrulji vojaških policistov sočasno; zaradi izvajanja te naloge se je delovni čas vojaških policistov vselej zaključil šele po polnoči (torej tako, kot je tožnik navedel tudi v trditvah).

13.Neutemeljeno je pritožbeno sklicevanje, da toženkina dokumentacija (tedenska in mesečna poročila o delu, tedenski načrti dela) ne vsebuje t.i. dodatnih nalog, o katerih so izpovedali tožnik in priče. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da so vsi zaslišani potrdili večji obseg opravljenega dela od zabeleženega v teh listinah. Pritožba neutemeljeno izpostavlja izpoved A.A. (ki je izdelal nekatera tedenska poročila), da so poročila vsebovala navedbo vseh nalog, ki jih je opravila vojaška policija. Njegovo izpoved povzema le selektivno, saj je v nadaljevanju, na natančneje zastavljeno vprašanje v zvezi s tem pojasnil, da tedenska in mesečna poročila niso zajemala vseh opravljenih nalog, vključno z obhodi baze. Neutemeljeno je tudi pritožbeno sklicevanje na izpoved poveljnika kontingenta C.C., da so se tedenska poročila pisala za nazaj in so bila odraz dejanskega stanja, ter da so se pisala tudi zelo podrobna mesečna poročila. Mesečna poročila je izdelal C.C. na podlagi (tedenskih) poročil, ki jih je prejel od podrejenih, pri čemer je dopustil možnost, da tako prejeta poročila niso vsebovala vseh opravljenih nalog, ampak le pomembnejše. Glede načrtov dela je pojasnil, da so bili pripravljeni vnaprej kot nek okvir predvidenih nalog, a so bili nato v praksi pogosto modificirani. Na podlagi obrazloženega pritožbeno sodišče zaključuje, da toženkine listine, na katere se sklicuje pritožba, ne morejo vplivati na drugačno presojo spora, saj ne zajemajo vseh nalog, ki so jih vojaški policisti opravili na misiji. Izostanek navedbe vseh opravljenih nalog v toženkinih listinah ne pomeni lažnega poročanja in s tem hujše kršitve vojaške discipline, kakor to razlaga pritožba. Zlasti ni tega mogoče očitati tožniku, ki navedenih listin ni sestavljal.

14.Neuspešno je pritožbeno sklicevanje, da tožnik in njegove priče tekom misije v zakonitem postopku (ugovor po službeni poti) niso nasprotovali načrtom dela in poročilom o delu, oziroma niso ugovarjali v zvezi s pravico do tedenskega in dnevnega počitka. Četudi takšnega ugovora niso vložili, to tožniku ne preprečuje, da v sodnem postopku dokaže svoje trditve o dodatno opravljenem delu. Kot je pojasnil, mu je bila vsaka takšna naloga odrejena s strani predpostavljenih, sodišče prve stopnje pa je na podlagi izpovedi zaslišanih pravilno ugotovilo, da izvedbe naloženih nalog vojaški policisti niso mogli zavrniti (npr. s sklicevanjem na predviden tedenski počitek), saj bi nespoštovanje ukazov pomenilo kršenje vojaške discipline. Pritožba tudi sicer spregleda v prvostopenjski sodbi povzeto izpoved C.C. o tem, da se zagotavljanje dnevnega počitka sploh ni preverjalo, medtem ko so se tedenski počitek poveljujoči sicer trudili zagotoviti, a v določenih primerih to ni bilo mogoče - če vojaški policist evidenc o koriščenju tedenskega počitka ni potrdil s podpisom (tak je tudi tožnikov primer), je to pomenilo, da mu tedenski počitek ni bil zagotovljen. Podobno izhaja iz izpovedi A.A., ki je pojasnil, da je bil počitek za vojaške policiste sicer načrtovan, a ni bil zagotovljen, saj to zaradi obsega nalog in potreb ni bilo mogoče.

15.S pritožbo uveljavljani razlogi niso utemeljeni, prav tako pa niso podani razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP). Pritožbo je zato zavrnilo in izpodbijani del sodbe potrdilo (353.člen ZPP).

16.Toženka s pritožbo ni uspela, zato krije sama svoje stroške pritožbenega postopka, tožniku pa mora povrniti njegove (prva odstavka 154. in 165. člena ZPP). Upoštevaje Odvetniško tarifo (OT) mu pripada 625 točk za odgovor na pritožbo (tar. št. 16/4 OT) in 12,5 točk za materialne stroške, kar glede na vrednost odvetniške točke (0,60 EUR) in 22% DDV znaša skupaj 466,65 EUR.