- Napreden AI iskalnik za hitro iskanje primerov
- Dostop do celotne evropske in slovenske sodne prakse
- Samodejno označevanje ključnih relevantnih odstavkov
Podobni dokumenti
Ogledaj podobne dokumente za vaš primer.Prijavi se in poglej več podobnih dokumentov
VDSS Sodba Pdp 10/2026
ECLI:SI:VDSS:2026:PDP.10.2026 Oddelek za individualne in kolektivne delovne spore
Z nami najdeš vse. Preizkusi zdaj!
Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Jedro
Izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi je dejansko najstrožji in skrajni ukrep delodajalca v zvezi s kršitvami pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja, predviden za najhujše kršitve obveznosti, ko z delavcem tako glede na težo kršitve, kot glede na druge okoliščine, ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja niti do izteka odpovednega roka, kar pa v obravnavani zadevi ni podano.
Ne glede na to, da je tožnica dvakrat kršila toženkina pravila, ki se sicer posredno nanašajo na gotovinsko poslovanje, pa to ni dovolj, da bi utemeljilo izredno odpoved po prvem odstavku 109. člena ZDR-1. Sodišče mora namreč skladno z navedenim členom pretehtati vse okoliščine ter interese pogodbenih strank.
Izrek
I.Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.
II.Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v roku 15 dni povrniti stroške pritožbenega postopka v znesku 279,99 EUR.
Obrazložitev
1.Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 20. 2. 2025 nezakonita in da tožnici delovno razmerje dne 21. 2. 2025 ni prenehalo in še traja. Toženki je naložilo, da je dolžna tožnico pozvati nazaj na delo in jo za čas, ko ni delala, torej od 21. 2. 2025 dalje, prijaviti v socialna zavarovanja in urediti vpis delovne dobe pri Zavodu za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije ter ji obračunati bruto nadomestilo plače v višini 1.277,72 EUR mesečno in ji po odvodu davkov in prispevkov izplačati neto mesečne zneske z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. dne v mesecu za pretekli mesec do plačila. Odločilo je še, da je toženka dolžna tožnici povrniti pravdne stroške v višini 1.042,40 EUR in da je zavezanka za plačilo sodne takse toženka.
2.Toženka vlaga pritožbo zoper sodbo iz vseh pritožbenih razlogov. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da v celoti zavrne tožbeni zahtevek, podredno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Priglaša stroške pritožbe. Navaja, da je sodišče prve stopnje napačno zaključilo, da so bili jutranji nakupi del tolerirane prakse. Trdi, da iz zaslišanj tožnice in prič A.A., B.B. in C.C. izhaja, da so bile zaposlene seznanjene z absolutno prepovedjo obračunavanja lastnih nakupov. Poudarja, da nobena od prič ni podala konkretnih navedb o tem, kdo naj bi dovolil odstop od teh pravil. Takratna poslovodja D.D. je izpovedala, da s takšnimi praksami ni bila seznanjena. Prav tako tožnica ni izkazala, da bi imela kakršnokoli dopustno podlago za odstop od pravil. Sodišče prve stopnje je napačno razlagalo pojem lastnega nakupa. Izpovedi prič C.C. in B.B. sta neverodostojni. Priče C.C., A.A., B.B. in tožnica niso izpovedovale skladno. Iz izpovedi priče E.E. pa izhaja, da ji niso bile poznane prakse jutranjih nakupov. Zaključek sodišča prve stopnje, da bi morala takratna poslovodja ob neposredni zaznavi kršitve nemudoma reagirati in tožnico opozoriti na kršitev, je napačen. Meni, da je zmoten tudi zaključek sodišča prve stopnje, da kršitvi nista bili tako hudi in da je bila sankcija za kršitvi prestroga. Tožnica je namreč kršila dve ključni pravili delodajalca, pri čemer je kršitev ponavljala. Poudarja, da ima delodajalec pravico, da presodi katera sankcija je primerna, ne glede na interna pravila. Zmoten je tudi zaključek, da ugotovljene kršitve niso v ničemer ogrožale namena kršenih internih pravil. Meni, da so protispisne ugotovitve sodišča prve stopnje, da toženka ni pojasnila, zakaj ni bilo mogoče nadaljevati delovnega razmerja niti do izteka odpovednega roka. Sklicuje se na sodno prakso VSRS VIII Ips 8/2019, VSRS VIII Ips 129/2017 in VDSS Pdp 250/2019. Nadalje navaja, da tožnica svojih kršitev ni obžalovala in jih je predstavljala zgolj kot ne1kodljive prakse. Sodi11u prve stopnje o1ita, da je napa1no ugotovilo klju1ne okoli11ine spornih dogodkov in brez opredelitve do njenih bistvenih trditev in dokaznih predlogov sprejelo odlo1itev. Glede reintegracije pa navaja, da se je odnos med strankama poru1il zaradi o1itanih kr1itev. Zatrjuje, da je to1nica med postopkom lagala, da i111e zaposlitev; tudi zato ji ve1 ne more zaupati. Sodi11u prve stopnje 1e o1ita, da ni presojalo klju1nih trditev o izgubi zaupanja.
3.To1nica v odgovoru na prito1bo obrazlo1eno nasprotuje prito1benim navedbam. Prito1benemu sodi11u predlaga, da prito1bo kot neutemeljeno zavrne in potrdi izpodbijano sodbo. Prigla1a stro1ke odgovora na prito1bo.
4.Prito1ba ni utemeljena.
5.Z izpodbijano sodbo je sodi11o prve stopnje ugodilo to1benemu zahtevku za ugotovitev nezakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi in posledi1no za reintegracijo in reparacijo, ker niso izpolnjeni pogoji za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po prvem odstavku 109. 1lena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1) v zvezi z drugo alinejo prvega odstavka 110. 1lena ZDR-1. Ugotovilo je, da je to1nica sicer res storila v izredni odpovedi o1itani kr1itvi z dne 6. 12. 2024 in 24. 1. 2025 (ko je sama sebi obra1unala izdelke to1enke na svoji blagajni v 1asu svoje malice), vendar pa narava in te7ea teh kr1itev ter okoli11ine, v katerih sta bili kr1itvi storjeni, niso bile take, da bi utemeljevale izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi kot najstro7ejo delovnopravno sankcijo. Prito1beno sodi11e se s tem strinja.
6.Sodi11o prve stopnje je pravilno ugotovilo, kak1na praksa glede jutranjih nakupov malice je obstajala pri to1nici in njenih sodelavkah (ena je dala denar, druga je pla1ala, oziroma niti ni bilo pomembno, katera je dala denar, 1e je bila ob pora1unu prisotna vsaj 1e ena sodelavka), saj tako izhaja iz skladnih izpovedi to1nice in pri0d A.A., B.B. in C.C.. Takratna poslovodja D.D. se je te prakse o0ditno zavedala, kot bo obrazlo7eeno 1e v nadaljevanju. Res je, da so bile to1nica ter pri0de A.A., B.B. in C.C.seznanjene s pravili to7enke o prepovedi lastnih nakupov in opravljanja dela med malico. Vendar pa je med njimi glede jutranjih nakupov obstajala praksa, ki je ta pravila deloma obhajala, to7enka pa tega ni prepre0dila niti kr1iteljic ni opozorila na kr61enje pravil, kot bi bila dol7na storiti v skladu z njenim internim aktom Kr61itve delovnih obveznosti v prodaji z dne 5. 4. 2024. Dr7i, da je to1nica in navedene pri0de niso izpovedale, da bi jim D.D. izrecno dovolila odstop od pravil, vendar to 1e ne pomeni, da jih na kr61itve ni bila dol7na opozarjati. Iz trajne okro7nice z dne 10. 10. 2022 med drugim izhaja, da je za nakup osebja vedno potreben podpis poslovodje, pri 0demu je D.D. sama izpovedala, da se tega pravila zaposleni niso vedno dr7ali. Iz tega izhaja, da je odstopanja vsaj deloma dopu1ala in se je obstoja teh praks tudi zavedala. Enako potrjuje tudi dejstvo, da to1nice dne 24. 1. 2024 ni opozorila na kr61itev, 0deprav jo je pri kr61itvi neposredno zaznala. Seznanjenosti D.D. z jutranjo prakso ne omaje niti izpoved pri0de F.F., ki v poslovalnici ni bila dovolj pogosto prisotna, niti izpoved E.E., ki je izpovedala, da so se pravila ve0dinoma spo1tovala, kar pomeni, da niso bila spo1tovana absolutno. Za odlo0ditev ni pravno pomembno, da to1nica ni izkazala dopustne podlage za odstop od to7enkinih pravil. To1nica je namre0d kr61itvi z dne 6. 12. 2024 in 24. 1. 2025 priznala. Sporno je ostalo le, ali ti kr61itvi utemeljujeta tako strogo delovnopravno sankcijo, kot je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi.
7.Neutemeljen je prito1beni o1itek, da si sodi11o prve stopnje pojem lastnega nakupa razlaga napa1no, pri 0demu za presojo niti ni tako bistveno, ali je pri kr61itvi dne 24. 1. 2024 denar za nakup malice zagotovila C.C. ali pa je 1lo za denarna sredstva to1nice. Klju0dno je, da je to1nica kr61ila pravila to7enke 7e s tem, ko je nakup zara0dunala v 1asu, ko je bila 7e evidentirana za malico, 0derga pa ne bi smela storiti, kar je ob zasli1anju tudi sama potrdila. Ne glede na to pa je sodi11o prve stopnje pravilno presodilo, da glede na izpoved to1nice in skladno izpoved C.C. ni 1lo za lasten nakup. C.C. je to1nici na poti iz socialnih prostorov proti blagajni dala denar za roglji0de, ta denar pa je to1nica nato pospravila v blagajno. Na podlagi navedenega je sodi11o prve stopnje tako pravilno presodilo, da ni 1lo za lastni nakup, saj je kupnino to1nici izro0dila C.C..
8.Dokazna ocena sodi11a prve stopnje s tem v zvezi in tudi glede 7e obrazlo7ene prakse jutranjih nakupov to1nice in njenih sodelavk je skrbna, vestna in prepri0diva ter skladna z 8. 1lenom Zakona o pravdnem postopku (ZPP). A kot re0deno, vse to niti ni tako odlo0dilno, zato tudi niso bistvene ob1irne prito1bene navedbe s tem v zvezi, saj je to1nica kljub tej praksi, ki jo je ustvarila skupaj s sodelavkami, nedvomno kr61ila to7enkina navodila, da zaposleni v prodaji ne sme pora0dunati denarja za lastne nakupe (prepoved se razteza celo na nakupe sorodnikov in osebe, ki so s prodajalci v bli7njem razmerju) in opravljati dela med malico, kar med strankama niti ni bilo sporno.
9.Neutemeljen je prito1beni o1itek, da je sodi11o prve stopnje iz ugotovitev glede obstoja jutranjih praks izpeljalo napa0den materialnopravni sklep, da kr61itve niso bile tako hude oziroma pomembne. Sodi11o prve stopnje je pravilno zaklju0dilo, da kr61itve niso bile tako hude, da bi opravi0devale izredno odpoved. To svojo odlo0ditev pa je pravilno oprlo na bistveno ve0d razlogov in ne samo na to, da so se v praksi dopu1ale. Obrazlo7ilo je namre0d, da kr61itvi nista bili tako hudi zaradi same narave in te7e kr61itev, dejstva, da tudi interna pravila to7enke napotujejo zgolj na pisno opozorilo oziroma morebitno redno odpoved pogodbe o zaposlitvi v primeru ponavljajo0dih tovrstnih kr61itev, sam namen internih pravil ni bil ogro7een, saj to7enki ni nastala prav nobena 1koda (ker je to1nica vse pla0dala), sama vrednost (pla0danih) nakupov pa je bila neznatna (zgolj 3,00 EUR in 2,37EUR).
10.Pravilen je zaklju0dek sodi11a prve stopnje, da ugotovljene kr61itve niso v ni0dem ogro7ale namena kr61enih internih pravil to7enke. Namen teh pravil, kot izhaja iz izredne odpovedi z dne 20. 2. 2025, je zagotoviti pravilno, transparentno in zakonito obra0dunavanje ter ravnanje z denarnimi sredstvi delodajalca v blagajni, s 0dem se prepre0dujejo morebitne nepravilnosti, zlorabe ali neto0dnosti pri finan0dnem poslovanju. Kot je pravilno izpostavilo sodi11o prve stopnje, so bili nakupi ob obeh o1itanih kr61itvah pla0dani, pri tem pa to7enki ni nastala nobena 1koda, kar pomeni, da pri finan0dnem poslovanju to7enke niso nastale nobene nepravilnosti, zlorabe ali neto0dnosti.
11.Neutemeljeno je prito1beno vztrajanje, da sankcija izredne odpovedi ni prestroga, ker je to1nica kr61ila dve klju0dni pravili delodajalca, pri 0demu se je kr61itev ponavljala. To1nica je (le) v dveh v odpovedi o1itanih dogodkih res kr61ila dve pravili to7enke, in sicer pravilo, da ne sme pora0dunati denarja za lastne nakupe in pravilo o prepovedi obra0dunavanja izdelkov na blagajni v 1asu njene malice, vendar vsaka kr61itev 1e ne opravi0duje izredne odpovedi. Kot je sodi11o prve stopnje pravilno pojasnilo, to1nica ni tako hudo kr61ila obveznosti iz delovnega razmerja niti s tako stopnjo krivde (druga alineja prvega odstavka 110.1lena ZDR-1), zaupanje to7enke pa tudi ni moglo biti poru1eno do te mere, da bi to zadostovalo za takoj1nje prenehanje delovnega razmerja brez odpovednega roka (prvi odstavek 109.1lena ZDR-1). Sodi11o prve stopnje je pri tem pravilno upo1tevalo okoli11ine, ki so 7e na1tete v 9. to0dki obrazlo7eitve te sodbe, ter v delovnem pravu uveljavljeno na0delo stopnjevitosti sankcij, skladno s katerim je izredna odpoved skrajno sredstvo, ki je opravi0dena samo v kolikor je kr61itev taka, da po svoji te7i in pomenu onemogo0da nadaljevanje delovnega razmerja do izteka odpovednega roka. Sodi11o prve stopnje je pri presoji, da bi bilo delovno razmerje mogo0de nadaljevati (vsaj do izteka odpovednega roka), med drugim pravilno upo1tevalo tudi s strani to7enke tolerirano prakso jutranjih nakupov in dejstvo, da to1nica na tovrstne nepravilnosti ni bila nikoli opozorjena, kar bi ji omogo0dilo, da svoja ravnanja v prihodnje prilagodi. Sodi11o prve stopnje je pravilno presodilo, da tudi dejstvo, da nadrejena poslovodja o drugi o1itani kr61itvi z dne 24. 1. 2025, ki jo je poslovodja neposredno zaznala, to1nice na kr61itev ni opozorila, ka7ee na to, da bi bilo delovno razmerje mogo0de nadaljevati do izteka odpovednega roka. 0ce bi 61lo res za tako hudo kr61itev, ki bi onemogo0dala nadaljevanje delovnega razmerja do izteka odpovednega roka, kot poizku1a prikazati to7enka, bi to logi0dno terjalo takoj1njo reakcijo nadrejene 7e z namenom prepre0ditve ponavljanja tovrstnih ravnanj. Res ima delodajalec pravico presoditi, katera sankcija je primerna, ne glede na interna pravila, vendar mora biti tak1na odlo0ditev skladna z dolo0dili ZDR-1. V primeru izredne odpovedi morajo biti izpolnjeni pogoji, dolo0deni v 109. in 110. 1lenu ZDR-1, kar je sodi11o prve stopnje preizkusilo in ugotovilo, da ti pogoji v danem primeru niso bili podani. Izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi je dejansko najstro7eji in skrajni ukrep delodajalca v zvezi s kr61itvami pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja, predviden za najhuj1e kr61itve obveznosti, ko z delavcem tako glede na te7o kr61itve, kot glede na druge okoli11ine, ni mogo0de nadaljevati delovnega razmerja niti do izteka odpovednega roka, kar pa v obravnavani zadevi ni podano.
16.Sodišče prve stopnje je torej pravilno ugotovilo tudi, da toženka tekom postopka na prvi stopnji ni uspela izkazati razloga za takojšnje prenehanje delovnega razmerja po prvem odstavku 109. člena ZDR-1. V izredni odpovedi z dne 20. 2. 2025 je sicer navajala, da je med tožnico in toženko zaupanje porušeno ter da ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov nadaljevanje delovnega razmerja ni mogoče, še posebej zaradi tega, ker tožnica opravlja delo prodajalke, kjer je eno ključnih opravil delo na blagajni, vendar to sodišča prve stopnje utemeljeno ni prepričalo. Ne glede na to, da je tožnica dvakrat kršila toženkina pravila, ki se sicer posredno nanašajo na gotovinsko poslovanje, pa to tudi po mnenju pritožbenega sodišča ni dovolj, da bi utemeljilo izredno odpoved po prvem odstavku 109. člena ZDR-1. Sodišče mora namreč skladno z navedenim členom pretehtati vse okoliščine ter interese pogodbenih strank. Ob upoštevanju vseh okoliščin, kot jih je ugotovilo že sodišče prve stopnje (narava in teža kršitve, stopnja krivde tožnice, interna pravila toženke napotujejo na pisno opozorilo oziroma redno odpoved, namen pravil ni bil ogrožen, toženki ni nastala škoda, saj je tožnica vse izdelke plačala, bagatelnost, dejstva, da je tožnica dejanje obžalovala (kar je izrecno izpovedala), čas zaposlitve tožnice, dejstvo, da je tožnica dobro opravljala svoje delo, z izjemo eno lažje kršitve, ki po vsebini ni bila povezana z očitanima kršitvama idr.), ni mogoče zaključiti, da ne bi bilo mogoče nadaljevati delovnega razmerja vsaj do izteka odpovednega roka oziroma uporabiti primernejše delovnopravne sankcije.
17.Toženka se v pritožbi neutemeljeno sklicuje na določene zadeve iz sodne prakse, ki sicer res poudarja strogo presojo kršitev navodil delodajalca glede upravljanja z gotovino in dela z blagajno, vendar pa se te zadeve po dejanskem stanju bistveno razlikujejo od obravnavanega primera. V zadevi VSRS VIII Ips 8/2019 tako tožnik kot voznik avtobusa potnici ni izdal vozovnice (čeprav je prejel denar), kar predstavlja eno od osnovnih nalog tožnikovega delovnega mesta. V zadevi VSRS VIII Ips 129/2017 je tožnica kot bančna uslužbenka ponarejeni bankovec zamenjala za prava bankovca. V zadevi VDSS Pdp 250/2019 pa tožnica stranki ni izdala računa za plačano storitev oziroma nakup, pač pa je izbrisala kupljen artikel in izdala račun za drugačen znesek, s čimer se je ustvaril gotovinski višek. V navedenih zadevah je šlo tako za hujše kršitve delovnih obveznosti (od tiste, ki jo je storila tožnica v tej zadevi, ki ne toženki ne komu drugemu ni pustila nobenih posledic).
18.Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, ki se navezujejo na reintegracijo. Pravilen je zaključek sodišča prve stopnje, da se objektivno gledano zaupanje med strankama ni moglo porušiti zaradi očitanih kršitev, saj teža in pomen kršitev nista tako velika, kot ju dojema toženka. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev podrobno obrazložilo v 21. točki izpodbijane sodbe. Pri tem je pravilno upoštevalo, da je bila tožnica pri toženki zaposlena več kot pet let, da do očitanih dveh kršitev ni naredila napak (razen eno lažjo vsebinsko nepovezano kršitev), imela je dober odnos s sodelavkami, svoje delo je opravljala dobro ter da se zaradi očitanih dveh kršitev, glede na njuno težo in pomen za toženko, odnos zaupanja med strankama ni mogel popolnoma porušiti do te mere, da nadaljevanje delovnega razmerja ne bi bilo več mogoče. Pravilno je tudi obrazložilo, da odločitev o sodni razvezi ne more temeljiti zgolj na razlogih, zaradi katerih je bila pogodba o zaposlitvi odpovedana, saj bi to v konkretnem primeru pomenilo, da bi iste kršitve, za katere je sodišče štelo, da ne zadoščajo za takojšnje prenehanje delovnega razmerja, hkrati utemeljevale prenehanje delovnega razmerja na podlagi sodbe sodišča. Neutemeljeno je tudi pritožbeno vztrajanje, da toženka tožnici ne more zaupati, ker naj bi ta lagala, da si išče zaposlitev. Kot izhaja iz prilog spisa, je tožnica iskala zaposlitev pri treh potencialnih delodajalcih, ki pa so jo zavrnili. O tem je tudi izpovedala. Več prošenj pa, kot je izpovedala, ni poslala, saj je hotela najprej počakati, da se razreši ta zadeva, kar je razumljivo. Dejstvo, da tožnica ni aktivneje iskala zaposlitve, torej ne more biti razlog za toženkino nezaupanje in s tem za z njene strani predlagano sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi. Pritožbena navedba, da je odnos med tožnico in toženko vidno prežet s tožničinimi številnimi lažmi, kršitvami in prikrivanjem kršitev internih pravil toženke, pa je nekonkretizirana in tudi sicer ne izhaja iz izvedenega dokaznega postopka.
19.Končno so neutemeljene tudi tekom pritožbe smiselno očitane kršitve določb postopka iz 8., 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Izpodbijana sodba je ustrezno obrazložena, ima razloge o vseh odločilnih dejstvih in jo je mogoče preizkusiti. Sodišče prve stopnje se je opredelilo do vseh bistvenih navedb toženke in izvedenih dokazov. Očitek o protispisnosti (oziroma kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP), na katerega pritožbeno sodišče ne pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), pa ni konkretiziran, saj pritožba ne navede, kateri del konkretne listine, zapisnika ali prepisa zvočnega posnetka naj bi bil nepravilno prenesen v sodbo, zato tega pritožbenega očitka ni mogoče preizkusiti.
20.Ker niso podani s pritožbo uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).
21.Toženka s pritožbo ni uspela, zato je dolžna tožnici povrniti stroške pritožbenega postopka, svoje stroške pa nosi sama (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP). Pritožbeno sodišče je tožnici skladno z določili Odvetniške tarife priznalo naslednje utemeljeno priglašene stroške: 375 točk za odgovor na pritožbo, 2 % za materialne stroške in 22 % DDV, kar (ob upoštevanju vrednosti točke v višini 0,60 EUR) skupaj znaša 279,99 EUR.