Jedro

Zanikanje oziroma nepriznanje krivde ne more pomeniti obteževalne okoliščine pri izbiri vzgojnega ukrepa, saj bi to pomenilo neupoštevanje privilegija zoper samoobtožbo.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Starejši mladoletnik (sedaj polnoletnik) je dolžan plačati sodno takso v višini 100 €.

Obrazložitev

A. 1. Okrožno sodišče v Ljubljani je z uvodoma navedenim sklepom ugotovilo, da so mld. D. H., mld. D. T. in mld. C. K. storili kaznivo dejanje nasilništva po drugem odstavku 296. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) in kaznivo dejanje poškodovanja tuje stvari po prvem odstavku 220. člena KZ-1 v zvezi z drugim odstavkom 20. člena KZ-1, mld. C. K. pa še poskus kaznivega dejanja preprečitve uradnega dejanja ali maščevanja uradni osebi po tretjem odstavku 299. člena KZ-1 v zvezi s 34. členom KZ-1. Sodišče je v točki I zoper mld. D. H. ustavilo postopek iz razloga po 1. točki 358. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP), odločilo, da v tem delu stroški kazenskega postopka bremenijo proračun, oškodovance pa s premoženjskopravnim zahtevkom napotilo na pravdo. V delu pod točko II je mld. D. T. izreklo vzgojni ukrep nadzorstva organa socialnega varstva z dodatnim navodilom, da mora opraviti 30 ur dela v korist humanitarnih organizacij ali lokalne skupnosti v roku treh mesecev od pravnomočnosti odločbe dalje, glede kaznivega dejanja, opisanega pod točko II/2, pa je kazenski postopek ustavilo iz razloga po 3. točki 358. člena ZKP. Nadalje je sodišče v delu pod točko III mld. C. K. izreklo vzgojni ukrep nadzorstva organa socialnega varstva z dodatnim navodilom, da je dolžan opraviti 80 ur dela v korist humanitarnih organizacij ali lokalne skupnosti v roku štirih mesecev od pravnomočnosti odločbe dalje. Na podlagi prvega odstavka 484. člena ZKP je odločilo, da stroški kazenskega postopka bremenijo proračun, oškodovance pa s premoženjskopravnimi zahtevki napotilo na pravdo. Višje sodišče v Ljubljani je zavrnilo pritožbi mld. C. K. in njegovega zagovornika ter potrdilo sklep sodišča prve stopnje o izrečenem vzgojnem ukrepu.

2. Zoper pravnomočni sklep mld. C. K. sam vlaga zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi „bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, napačne uporabe materialnega zakona, kršitve ustavnih pravic in svoboščin, opisanih v 22., 25. in 29. členu Ustave, ter kršitve 6. in 7. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin s protokoli“. Vrhovnemu sodišču predlaga, da izpodbijana sklepa spremeni in izreče oprostilno sodbo, podrejeno pa predlaga razveljavitev izpodbijanih sklepov in vrnitev zadeve v nov postopek.

3. Vrhovna državna tožilka je v odgovoru, podanim v skladu z drugim odstavkom 423. člena ZKP, zahtevo za varstvo zakonitosti ocenila kot neutemeljeno ter predlagala njeno zavrnitev.

4. Vrhovno sodišče je odgovor vrhovne državne tožilke na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP poslalo vložniku, ki v izjavi z dne 11. 2. 2014 vztraja pri navedbah iz zahteve.

B.

5. V zahtevi za varstvo zakonitosti zatrjevane kršitve je na podlagi določbe prvega odstavka 424. člena ZKP potrebno določno obrazložiti in konkretizirati. Vrhovno sodišče je v sodbi I Ips 346/2008 z dne 23. 10. 2008 in številnih drugih sprejelo razlago citirane določbe glede vprašanja, v kolikšni meri mora vložnik zahtevo utemeljiti, da bi zadostil trditvenemu bremenu. Poleg razlogov iz prvega odstavka 420. člena ZKP mora vložnik navesti razloge oziroma okoliščine, ki opredeljujejo in utemeljujejo uveljavljeno kršitev zakona. Vložnik ima torej odgovornost, da kršitev, ki jo uveljavlja, razločno pojasni oziroma jo substancira. Slednje je nujen pogoj za to, da bo sodišče lahko preizkusilo utemeljenost zahteve.

6. Vložnik v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavlja kršitev pravice do enakega varstva pravic (22. člen Ustave RS), kršitev pravice do pravnega sredstva (25. člen Ustave RS) in kršitev pravice do pravnih jamstev v kazenskem postopku (29. člen Ustave RS). V zvezi z uveljavljenimi kršitvami navaja le, da argumentacija višjega sodišča ni prepričljiva, ker priznanje D. T. ne pomeni tudi priznanja vložnika, in da bi moralo sodišče presoditi njegov zagovor in pritožbene navedbe na strokovno neoporečnih argumentih. Iz navedenega izhaja, da vložnik po vsebini ne uveljavlja kršitve ustavnih pravic, temveč svoje navedbe utemeljuje z očitki, ki se nanašajo na zmotno ugotovljeno dejansko stanje. Vložnik kršitve ustavnih pravic ne konkretizira oziroma ne navaja nobenih okoliščin, s katerimi bi kršitve opredelil, niti ne pojasni, kako naj bi te kršitve, ki jih je mogoče presojati le v okviru razloga po 3. točki prvega odstavka 420. člena ZKP, vplivale ali mogle vplivati na zakonitost in pravilnost prvostopenjskega sklepa. Vrhovno sodišče ni dolžno samo preizkušati, ali niso bile v postopku oziroma odločbi storjene kršitve takšne vrste, na kakršne se na splošno sklicuje zahteva. Ker so vložnikove navedbe v tem delu zahteve nekonkretizirane, jih Vrhovno sodišče ni moglo preizkusiti.

7. Vložnik nadalje po vsebini uveljavlja kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Navaja, da obrazložitev izpodbijanega sklepa ni določna in jasna ter da nasprotuje izreku odločbe. Po njegovi oceni sodišče v razlogih sklepa prihaja samo s seboj v protislovje, ko navaja, da je mladoletnik v istem trenutku bežal pred policisti oziroma se na poziv policista ni ustavil, istočasno pa je pršil s sprejem, saj po prepričanju vložnika med begom ni mogoče upravljati s sprejem ter s tem ogrožati drugih. Vložnik še navaja, da v obrazložitvi sklepa ni opisano, na kakšen način je vložnik „pošprical“ policista in kam natančno je ta dogodek glede na zatrjevani beg storilca umeščen kronološko in lokacijsko. S tem, ko v nadaljevanju pritožbenemu sodišču očita, da se na te njegove pritožbene navedbe sploh ni ozrlo, pa po vsebini uveljavlja kršitev prvega odstavka 395. člena ZKP.

8. Vsebina obrazložitve odločbe sodišča druge stopnje je predpisana v določbi prvega odstavka 395. člena ZKP, zahteva pa presojo pritožbenih navedb ter navedbo kršitev zakona, ki jih je sodišče upoštevalo po uradni dolžnosti. Sodišče mora presoditi pritožbene navedbe, ki se nanašajo na odločilna dejstva, in svoje stališče do njih tudi obrazložiti. Pri tem se ni dolžno opredeliti do tistih pritožbenih navedb, ki pravno niso relevantne, in tudi ne do navedb, ki niso konkretizirane. Iz obrazložitve sklepa sodišča druge stopnje izhaja, da se je sodišče opredelilo do pritožbenih navedb, ki se nanašajo na odločilna dejstva, in ugotovilo, da navedena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP ni podana. V zvezi z očitkom, da med begom ni mogoče upravljati s sprejem, je presodilo, da ni nobenih ovir, da oseba, ki beži, pri tem ne bi uporabila spreja, ker to na motoriko storilca v ničemer ne vpliva. Po presoji Vrhovnega sodišča je pritožbeno sodišče v skladu s standardom obrazloženosti drugostopenjske odločbe v zadostni meri pojasnilo, da je očitek vložnika o nejasnih razlogih izpodbijanega sklepa neutemeljen. V zvezi z nadaljnjim vložnikovim očitkom, da v razlogih prvostopenjskega sklepa ni navedeno, na kakšen način je mladoletnik s sprejem poškropil policista in kam natančno je ta dogodek umeščen kronološko in lokacijsko, pa Vrhovno sodišče ugotavlja, da je prvostopenjsko sodišče ugotovilo in obrazložilo vsa odločilna dejstva v zvezi z očitanim kaznivim dejanjem. Z gotovostjo je ugotovilo, da je bil vložnik tisti, ki se na poziv policista Š. ni ustavil in je proti njemu šprical s sprejem, s čimer je izpolnil vse zakonske znake kaznivega dejanja po tretjem odstavku 299. člena KZ-1 v zvezi s 34. členom KZ-1. Z navedenim se je strinjalo tudi pritožbeno sodišče, ki je presodilo, da je izpovedba policista Š. prepričljiva in verodostojna ter potrjena z izpovedbami ostalih zaslišanih policistov. Navedbe vložnika o premalo natančnem opisu načina tega dejanja („špricanja“ s sprejem) ter časovne in lokacijske umestitve v okvir celotnega dogajanja ne predstavljajo okoliščin, ki bi bile v obravnavani zadevi relevantne, saj ne morejo imeti vpliva na pravilno ugotovitev odločilnega dejstva, to je ugotovitev, da je bil vložnik tisti, ki je poskušal policistu preprečiti uradno dejanje s tem, da ga je poškropil s sprejem. Vrhovno sodišče je tako ugotovilo, da izpodbijani sklep sodišča prve stopnje vsebuje vse razloge o odločilnih dejstvih, zato kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP ni podana, prav tako pa ni podana kršitev prvega odstavka 395. člena ZKP, saj se višje sodišče, kot že rečeno, ni bilo dolžno izrecno opredeliti do nerelevantnih pritožbenih navedb.

9. Vložnik se nadalje ne strinja z argumentacijo višjega sodišča v zvezi z ugotovitvijo, da vložnik ni bil v dejanski zmoti. Navaja, da ni vedel, da je oseba, ki ga lovi, uradna oseba, oziroma je bil prepričan, da ga lovi nekdo drug. Po njegovih navedbah gre v obravnavani zadevi za dejansko zmoto v obliki zmote o osebi, saj se ni zavedal vseh zakonskih znakov kaznivega dejanja po tretjem odstavku 299. člena KZ-1 in tako za navedeno kaznivo dejanje ne more odgovarjati. Vložnik s temi navedbami v zahtevi za varstvo zakonitosti pod videzom kršitve materialnega kazenskega zakona iz 2. točke 372. člena ZKP prikazuje zgolj lasten pogled na dejansko stanje. Iz izpodbijanih sklepov izhaja ugotovitev sodišč, da je mladoletnik vedel, da ga lovijo policisti. Dejstva, ugotovljena v pravnomočnem sklepu, tako ne dopuščajo zaključka, da je bil mladoletnik v zmoti glede zakonskega znaka kaznivega dejanja, in s tem ne zaključka, da je ravnal v dejanski zmoti. Vložnik, ki kot izhodišče jemlje drugačno dejansko stanje, kot sta ga ugotovili nižji sodišči, zato po vsebini v tem delu zahteve pravnomočni sklep izpodbija iz razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja, ki v skladu z drugim odstavkom 420. člena ZKP predstavlja nedovoljen razlog za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti. Izključeno je torej navajanje pomislekov, da odločilna dejstva, na katerih neposredno temelji uporaba materialnega in procesnega zakona, niso bila pravilno ugotovljena.

10. Vložnik nadalje navaja, da višje sodišče ni zadosti argumentiralo svojega stališča v zvezi s pritožbenimi navedbami glede napačne pravne kvalifikacije. Po mnenju vložnika so v njegovem ravnanju podani zakonski znaki kaznivega dejanja sodelovanja v skupini, ki prepreči uradni osebi uradno dejanje po prvem odstavku 301. člena KZ-1, in ne kaznivega dejanja po tretjem odstavku 299. člena KZ-1 v zvezi s 34. členom KZ-1. Tudi v tem delu zahteve vložnik podaja lastno oceno dokazov, kar predstavlja nedovoljen razlog za vložitev zahteve. Po ugotovitvah višjega sodišča je mladoletnik očitano kaznivo dejanje po tretjem odstavku 299. člena KZ-1 storil, ko je bil sam, brez kakršnih koli drugih storilcev, zato je pravna opredelitev glede tega kaznivega dejanja povsem pravilna. Tudi po presoji Vrhovnega sodišča je glede na ugotovljeno dejansko stanje pravna kvalifikacija kaznivega dejanja kot poskus kaznivega dejanja preprečitve uradnega dejanja ali maščevanja uradni osebi po tretjem odstavku 299. člena KZ-1 pravilna.

11. Vložnik v zahtevi še uveljavlja, da mu je sodišče prestrogo odmerilo sankcijo. Po njegovih navedbah sodišče ni upoštevalo ugotovljenih olajševalnih okoliščin ter je preveliko težo dalo okoliščini, da mladoletnik storitve kaznivega dejanja ni priznal, česar ne bi smelo upoštevati kot obteževalno okoliščino.

12. Po določbi 487. člena ZKP je zahtevo za varstvo zakonitosti v postopku zoper mladoletnike mogoče vložiti tako v primeru, če je bil s sodno odločbo prekršen zakon, kot tudi, če je bila za mladoletnika nepravilno uporabljena kazen ali kakšen vzgojni ukrep. To pomeni, da je navedeno izredno pravno sredstvo mogoče vložiti tudi zaradi nepravilne izbire kakšnega vzgojnega ukrepa, ki je posledica nepravilnega vrednotenja ugotovljenih okoliščin, čeprav s takšno odločbo o kazenski sankciji sodišče ni kršilo kazenskega zakona (enako tudi sodba Vrhovnega sodišča I Ips 43045/2012 z dne 12. 7. 2013).

13. Ko sodišče izbira vzgojni ukrep, ki ga bo izreklo mladoletniku, mora izhajati iz namena oziroma temeljnega cilja vzgojnih ukrepov, ki je zagotovitev vzgoje, prevzgoje in pravilnega razvoja mladoletnika. Pri izbiri vzgojnega ukrepa je potrebno celovito presoditi mladoletnikovo osebnost in njegovo okolje ter v zvezi s tem oceniti tudi pomen kaznivega dejanja, ki ga je mladoletnik izvršil. 14. Kot izhaja iz razlogov sklepa prve stopnje, je sodišče v zvezi z izbiro vzgojnega ukrepa ugotovilo in upoštevalo okoliščine, ki se nanašajo na mladoletnikovo osebnost, prejšnje življenje, okolje in razmere, v katerih živi. Navedlo je, da mladoletnik izhaja iz urejene družine, da je uspešno zaključil šolanje na srednji gradbeni šoli in da se sedaj vključuje v delo kot gradbenik pri očetu, ki ima gradbeno podjetje. V nadaljevanju pa je sodišče s tem, ko je navedlo, da je mladoletnik nekritičen do svojega ravnanja in da dogodek ves čas zanika, mladoletnikovo zanikanje storitve kaznivega dejanja štelo kot obteževalno okoliščino. Višje sodišče je temu pritrdilo in navedlo, da ni možno mimo mladoletnikovega nekritičnega odnosa do storjenih dejanj, saj je pri mladoletnih storilcih ravno njihov odnos do storjenega kaznivega dejanja bistvenega pomena. Vrhovno sodišče ugotavlja, da je v tem delu zahteve potrebno pritrditi vložniku, saj nižji sodišči mladoletnikovega nekritičnega odnosa do dejanja ne bi smeli upoštevali kot obteževalne okoliščine pri izbiri vzgojnega ukrepa. Privilegij zoper samoobtožbo je eno od obdolženčevih temeljnih pravnih jamstev v kazenskem postopku, ki ga določa tudi Ustava RS v četrti alineji 29. člena. Ta privilegij pomeni, da obdolženec ni dolžan izpovedati zoper sebe ali svoje bližnje ali priznati krivdo. Iz navedenega izhaja, da zanikanje oziroma nepriznanje krivde ne more pomeniti obteževalne okoliščine, saj bi to pomenilo neupoštevanje tega privilegija. Vendar pa Vrhovno sodišče kljub nepravilnemu upoštevanju te okoliščine v obravnavani zadevi nadalje ugotavlja, da je sodišče prve stopnje izbralo in izreklo primerno oziroma ne prestrogo sankcijo. Vse ostale okoliščine, ki jih je sodišče prve stopnje ugotovilo in smelo upoštevati, namreč utemeljujejo izbiro izrečenega vzgojnega ukrepa z dodatnim navodilom po 6. točki drugega odstavka 77. člena KZ kot tudi čas njegovega trajanja. Po prepričanju Vrhovnega sodišča namreč milejši vzgojni ukrep od izrečenega, ob upoštevanju teže storjenih kaznivih dejanj in vseh ostalih ugotovljenih okoliščin, ne bi dosegel svojega namena, to je zagotovitev vzgoje, prevzgoje in pravilnega razvoja mladoletnega storilca kaznivega dejanja.

C.

15. Vrhovno sodišče je ugotovilo, da v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavljene kršitve niso podane, delno pa je zahteva vložena iz razloga zmotno ugotovljenega dejanskega stanja, zato jo je v skladu z določilom 425. člena ZKP zavrnilo.

16. Izrek o stroških postopka temelji na določilu 98.a člena ZKP v zvezi z drugim odstavkom 484. člena ZKP. Ker vložnik z zahtevo za varstvo zakonitosti ni uspel, je dolžan plačati stroške postopka s tem izrednim pravnim sredstvom, to je sodno takso. Vrhovno sodišče je sodno takso odmerilo po tar. št. 71110, po kateri je sodna taksa določena v razponu od 35 €

do 85 €, ter upoštevalo količnik 2 po tar. št. 7152 (zavrnitev zahteve za varstvo zakonitosti). Ob upoštevanju trajanja in zahtevnosti postopka ter premoženjskih razmer vložnika je Vrhovno sodišče takso odmerilo v znesku 100,00 €. Vložnik je bil v času izdaje sklepa prve stopnje že polnoleten in kot izhaja iz sklepa sodišča prve stopnje, dela kot gradbenik pri očetu, ki ima gradbeno podjetje, zato je Vrhovno sodišče ocenilo, da plačilo takse v navedenem znesku ne bo ogrozilo njegovega vzdrževanja.