Jedro

Sodišče ugotavlja, da gre za izpovedbe, za katere ni izkazano, da bi jih ne bilo mogoče kot dokaz pridobiti in tudi predlagati že v davčnem postopku, pred izdajo dokončne odločbe, in da torej v tem pogledu in s tem gledano objektivno, dokazi niso novi. Za nove dokaze iz prvega odstavka 89. člena ZDavP-2 oziroma iz 1. točke 260. člena ZUP gre namreč le v primeru, če se nanašajo na dejstva, ki jih je tožeča stranka zatrjevala v prejšnjem postopku, pa jih prav zato, ker za dokaze ni vedela ali jih ni imela možnost uporabiti, ni uspela predlagati, oziroma jih, kot to sledi iz drugega odstavka 261. člena ZUP, v končanem prejšnjem postopku brez svoje krivde ni mogla navesti oziroma predlagati.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Prvostopenjski davčni organ je predlog tožeče stranke za obnovo postopka v zvezi z odločbo št. DT 0610-6280/2011-25 z dne 14. 9. 2012 z izpodbijanim sklepom v 1. točki izreka zavrgel in v 2. točki izrekel, da tožeča stranka sama trpi svoje stroške postopka ter da davčnemu organu posebni stroški postopka niso nastali.

2. Iz obrazložitve sledi, da je organ prve stopnje dne 23. 2. 2017 prejel vlogo tožnice, s katero le-ta predlaga obnovo postopka v zadevi, navedeni v izreku, po 1. točki 260. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) v povezavi s prvim odstavkom 89. člena Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2). Novo dejstvo in dokaz naj bi bile izjave prič, ki so navedene v predlogu, in ki so jih le-te podale na zaslišanju pred sodiščem v kazenski zadevi.

3. Ob sklicevanju na določbe 89. člena ZDavP-2 in določbe od 260. do 272. člena ZUP, ki so podlaga za odločanje o predlogu za obnovo davčnega postopka, davčni organ navaja, da je predlog vložila upravičena oseba in da je vloga popolna ter pravočasna, ter glede na dokončnost odločbe, na katero se predlog nanaša, tudi dovoljena. Ni pa, po navedbah v obrazložitvi, tožeča stranka verjetno izkazala, da obstoji zatrjevani obnovitveni razlog, ker izjave prič, na katere se sklicuje v predlogu, niso nov dokaz v smislu 1. točke 260. člena ZUP. V konkretnem primeru bi zaradi neizvedbe dokazov lahko šlo za kršitev pravil postopka, kar se uveljavlja z rednimi pravnimi sredstvi in ne z obnovo. Sicer pa po vpogledu v spise zadeve davčni organ ugotavlja, da tožeča stranka zaslišanja prič iz predloga v postopku davčnega inšpekcijskega postopka in v pritožbenem postopku sploh ni predlagala, čeprav bi to lahko storila, saj je že takrat vedela ali bi morala vedeti, kateri delavci so delali. Gre torej za okoliščine, ki bi jih tožeča stranka lahko uveljavljala že v prejšnjem postopku, medtem ko obnovo lahko predlaga le, če okoliščin v končanem prejšnjem postopku brez svoje krivde ni mogla navesti. Zato procesne predpostavke za vsebinsko obravnavo predloga za obnovo postopka po presoji davčnega organa prve stopnje v konkretnem primeru niso izpolnjene in zato je bilo treba vloženi predlog na podlagi prvega odstavka 267. člena ZUP zavreči. V potrditev oziroma pojasnitev navedenega davčni organ še navaja, da je bila odločitev o odmeri davka od dohodkov pravnih oseb potrjena z odločbo druge stopnje ter da sta pravilnost odmere potrdila tudi naslovno sodišče s sodbo I U 1793/2013-11 z dne 24. 3. 2015 in Vrhovno sodišče s sodbo X Ips 196/2015 z dne 18. 1. 2017. 4. Kljub temu, da že procesne predpostavke niso podane in da vloženi predlog ne izpolnjuje pogojev za vsebinsko obravnavo, je davčni organ iz previdnosti preučil še izpovedi prič v kazenskem postopku. Pri tem najprej ugotavlja, da tožeča stranka v predlogu za obnovo ni navedla, kaj naj bi katera od prič izpovedala in zato šteje predlog v tem smislu za nepopoln. Po pregledu vsebine izjav posameznih prič, ki jih povzema v tabeli na 3. in 4. strani odločbe, pa ugotavlja, da njihove izjave, ki so jih dale v kazenskem postopku, iz razlogov, ki jih navaja, itak ne bi vplivale na drugačno odločitev o davčni odmeri.

5. Drugostopenjski davčni organ je z odločbo št. DT-499-14-40/2017-2 z dne 21. 3. 2019 pritožbo tožeče stranke zoper izpodbijani sklep zavrnil kot neutemeljeno. V svojih razlogih se strinja z odločitvijo in z razlogi prve stopnje. Nadalje razloži vsebino ter način uporabe določb 1. točke 260. člena ZUP kot podlage za odločitev ter ugotavlja, da je tožeča stranka že v davčnem postopku ugovarjala, da naj bi oba podizvajalca imela zadostno število zaposlenih, da bi opravili delo in je to potrdila tudi v predlogu za obnovo, in da zato to dejstvo ne pomeni novega dejstva v smislu omenjene 1. točke 260. člena ZUP. Tožeča stranka pa v predlogu za obnovo in v pritožbi sama navaja, da je že v davčnem postopku predlagala zaslišanje prič, katerih izpovedbo sedaj predlaga kot nov dokaz v smislu 1. točke 260. člena ZUP, vendar davčni organ ni želel zaslišati teh delavcev. V zvezi s tem pritožbeni organ pripominja, da se kot novi dokazi ne morejo upoštevati dokazi, ki jih je stranka predlagala, pa niso bili izvedeni. V takšnem primeru bi namreč tožeča stranka lahko ugovarjala bistveno kršitev postopka v pritožbi zoper odmerno odločbo. Sicer pa pritožbeni organ navaja še, da tožeča stranka z listinami, ki jih prilaga pritožbi, ne dokaže pritožbenega ugovora, da je in zaslišanje katerih prič je predlagala že v davčnem postopku, saj ugotavlja, da se vse listine nanašajo na obdobje po tem, ko je bila že izdana odmerna odločba, in pa na drug postopek, ki je tekel ločeno, ker je bila zadeva delno (glede odmere DDV) vrnjena v ponovni postopek. Pa tudi sicer bi zaslišanje prič v takšnem primeru ne pomenilo, da gre za nov dokaz, če bi ga tožeča stranka res že predlagala, in bi bila torej iz zgoraj navedenega razloga tudi ob utemeljenem ugovoru pravilna odločitev, da se predlog za obnovo postopka zavrže. 6. Glede na ugotovitev, da tožeča stranka ni predlagala zaslišanja prič v prvotnem postopku, dokončno končanem z odmerno odločbo, pa se pritožbeni organ strinja, da predlog tudi ni utemeljen na podlagi drugega odstavka 261. člena ZUP, saj izjave prič, ki jih predlaga kot nov dokaz, niso dokazi, ki bi jih brez svoje krivde ne mogla predložiti že v odmernem postopku, ki ga želi obnoviti. Tožeča stranka ne navede razlogov, iz katerih bi jih brez svoje krivde ne mogla že prej predložiti. Navaja le, da davčni organ dokazovanja ni želel izvesti, kar pa ni in ne more biti opravičljiv razlog.

7. Tožeča stranka se s takšno odločitvijo ne strinja in predlaga razveljavitev (pravilno: odpravo) izpodbijanega sklepa ter povračilo stroškov postopka. Tožbo vlaga zaradi kršitve pravil postopka, zmotne uporabe materialnega prava in nepravilno ugotovljenega dejanskega stanja.

8. V tožbi pojasnjuje, da za predlagane dokaze (izpovedbe prič) vse do njihove izvedbe v kazenskem postopku ni vedela niti ni mogla vedeti. V dokaznem postopku pred kazenskim sodiščem je priče predlagal A.A., direktor družb B. in C.. Dne 18. 11. 2016 so bili zaslišani D.D., E.E., F.F., G.G. in H.H., 25. 11. 2016 I.I. in 2. 12. 2016 J.J., K.K., L.L. in M.M.. Priče so izpovedale, da so delo opravljali na črno in takrat je direktor tožeče stranke N.N. za to dejstvo prvič izvedel. Priče niso bili njegovi zaposleni oziroma osebe, za katere bi lahko vedel, kje so delali in kaj so delali, zato mu ni mogoče očitati, da gre za stare dokaze, ki jih je imel možnost uporabiti že v davčnem postopku.

9. Kot se je izkazalo v kazenskem postopku, so bile omenjene osebe zaposlene ali delale na črno pri enem od njegovih podizvajalcev in jih je njihov zaposlovalec (A.A.) oziroma zaposleni O.O. predlagal šele v kazenskem postopku in se je šele v kazenskem postopku razkrila njihova identiteta. Tožeča stranka je namreč zaradi pomanjkanja delovne sile angažirala podizvajalce in tudi ves davčni postopek to navajala ter predlagala poizvedbe pri podizvajalcu, ki naj pove, kdo so bile osebe, ki so delo opravljale, vendar davčni organ ni sledil temu predlogu. Zato tožeča stranka zaslišanj oseb, katerih izpovedbe predlaga v obnovi, ni mogla brez lastne krivde predlagati, ker ji to ni bilo znano. Tožeča stranka sama ni bila udeležena v kazenskem postopku in se je zato s temi dejstvi in okoliščinami lahko seznanila šele preko direktorja N.N., ki je obdolženi v zadevnem kazenskem postopku, v katerem so osebe, zaradi katerih je tožeča stranka podala zahtevo za obnovo postopka, podale svoje izjave kot priče. Zato gre v tem primeru za objektivno nova dejstva in okoliščine, ki jih tožeča stranka brez svoje krivde ni mogla uporabiti pred zaslišanjem omenjenih (nekdanjih) delavcev podizvajalcev, ki so bili zaposleni pri podizvajalcih na črno in ki so si za posamezne naloge od tožeče stranke izposodili specializirano opremo. Zaključek davčnih organov, da tožeča stranka zaslišanj navedenih prič ni predlagala in da bi jih lahko predlagala v davčnem postopku, je torej v nasprotju s tem, kar je predlagala tožeča stranka kot razlog za obnovo, in brez razlogov, zato odločitve ni mogoče preizkusiti, kar je bistvena kršitev določb upravnega postopka po drugem odstavku 7. točke 237. člena ZUP.

10. Dalje se v tožbi davčnemu organu očita, da se spreneveda, ko trdi, da tožeča stranka ni navedla, o čem bi konkretne osebe izpovedala in kako bi to vplivalo na dosedanje ugotovitve. Tožeča stranka je jasno navedla, kaj se bo dokazovalo z novimi dokazi in kako bodo doprinesli k drugačni odločitvi, vendar se davčni organ do tega ni opredelil. Če je menil, da vloga ni popolna, bi moral tožečo stranko pozvati na dopolnitev in bi vloge iz tega razloga ne smel zavreči. Če pa je menil, da je treba predlog zavreči, bi se z njim ne ukvarjal vsebinsko in če se je ukvarjal vsebinsko, bi moral tožečo stranko pred tem pozvati na dopolnitev. Tega tudi ni storil organ druge stopnje in je bila zato tožeči stranki kršena pravica do izjave, odločba pa je presenečenje, saj tožeča stranka ni mogla vedeti, da vloga ni popolna oziroma, da jo bo pristojni organ preizkušal brez poziva na dopolnitev.

11. V nadaljevanju tožbe tožeča stranka navaja in obrazlaga, zakaj predlaganih prič ni mogla predlagati že v davčnem postopku ter poudarja, da je njihova identiteta postala znana šele v kazenskem postopku. Zato izpodbijani odločitvi očita, da je brez logike in očitno pristranska. Vztraja, da trditvena podlaga, ki jo vsebuje predlog, za uvedbo postopka obnove zadošča in da bi lahko privedla do drugačne odločitve v odmernem postopku, saj je iz pričanj razvidno, da je za podizvajalca delalo po 20 in tudi do 30 delavcev ter da so delali za plačilo na roko, kar je v opreki z ugotovitvami davčnega organa v odmernem postopku, po katerih podizvajalca nista imela dovolj delavcev za izvedbo prevzetih del. 12. Nezakonitost pa je po navedbah v tožbi podana tudi zato, ker je o predlogu odločala ista inšpektorica, ki je vodila davčni inšpekcijski nadzor in je zato pristranska, saj bi bilo v primeru obnove mogoče ugotoviti, da je storila napako. Pristransko postopanje pa pomeni kršitev načela zakonitosti iz 4. člena ZDavP-2. 13. Glede na vse navedeno tožeča stranka meni, da je izpodbijani sklep, v zvezi z odločbo druge stopnje, nezakonit ter vztraja, da so izpovedbe prič, ki v bistvenem nasprotujejo ugotovitvam davčnega organa (glede dela na črno, opreme..) in so podane po osebah, ki še nikoli niso bile predlagane za zaslišanje, nov dokaz, ter s tem razlog za predlagano obnovo postopka.

14. Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločitvi in pri razlogih ter predlaga zavrnitev tožbe.

15. Tožeča stranka je vložila še dve pripravljalni vlogi. V prvi navaja, da odgovor tožene stranke na tožbo ni obrazložen, da zato ne ustreza zahtevam iz 278. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) in da je zato šteti, da odgovor na tožbo ni bil podan. Ker na takšen način tožeča stranka ne more negirati navedb tožene stranke, je okrnjena v svojih pravicah, kar ji onemogoča učinkovito obrambo.

16. V drugi pripravljalni vlogi pa tožeča stranka vztraja pri vseh svojih dosedanjih navedbah in predlogih. Kot dodatni dokaz prilaga sklep Višjega sodišča v Ljubljani II Kp 22495/2013, s katerim je bilo pritožbi pritožnikov, N.N. in ostalih, zoper sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani V K 22459/2013 z dne 19. 9. 2018 ugodeno, in sodba sodišča prve stopnje, ki je obravnavala identično dejansko stanje, kot se obravnava v tem davčnem postopku, razveljavljena. Po stališču Višjega sodišča je podan dvom v ugotovitve, ki se tičejo dejanskega stanja in se bo zato le-to moralo ponovno ugotavljati, med drugim tudi z izvedenci različnih strok in se bo šele nato presojalo, ali je bil in za koliko premalo plačan davek na dodano vrednost in davek od dohodkov pravnih oseb. Sklep Višjega sodišča razen tega potrjuje navedbe tožeče stranke in predstavlja tak nov dokaz, ki ga tožnica ni mogla pridobiti v času, ko se je vodil davčni nadzor in je zato treba tožbi ugoditi in izpodbijani sklep spremeniti ter postopek obnoviti.

17. Na naroku za glavno obravnavo stranki vztrajata pri svojih stališčih in predlogih. Vztrajata tudi pri dokaznih predlogih, z izjemo predloga tožeče stranke za vpogled v kazenski spis Okrožnega sodišča v Ljubljani, ki ga po izrecni izjavi tožeče stranke nadomešča predlog za vpogled v sklep Višjega sodišča v Ljubljani in ki ga kot dokaz prilaga v pripravljalni vlogi. Sodišče je na naroku v dokazne namene vpogledalo listine, ki so v upravnih spisih in sklep Višjega sodišča v Ljubljani II K 22495z dne 20. 10 2020, medtem ko je izvedbo predlogov za zaslišanje N.N. in A.A., ki ju je tožeča stranka po navedbah tožene stranke in po podatkih spisov prvič podala v tožbi, na podlagi 20. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo kot nedopustno tožbeno novoto in hkrati kot nepotrebno za odločitev. Vse ključne okoliščine, na katerih temelji izpodbijana procesna odločitev, so namreč razvidne iz upravnih spisov.

18. Tožba ni utemeljena.

19. V zadevi ni spora o tem, da je zahtevo (pravilno: predlog) za obnovo postopka o odmeri davka od dohodkov pravnih oseb (po odločbi št. DT 0610-6280/2011-25 z dne 14. 9. 2012) podala tožeča stranka kot upravičena oseba, nadalje, da je predlog kot vloga popoln, da je pravočasen in dovoljen v tem smislu, da se nanaša na postopek, končan z dokončno odločbo.

20. Sporen ostaja verjeten obstoj okoliščin, na katere se predlog nanaša, to je zatrjevanih novih dejstev oziroma novih dokazov, zaradi katerih se obnova postopka na podlagi 1. točke 260. člena ZUP v zvezi z 89. členom ZDavP-2 predlaga.

21. V tem pogledu pa ima po presoji sodišča prav tožena stranka, ko navaja, da zatrjevana okoliščina, to je večje število delavcev podizvajalcev, kot je tisto, ki je bilo ugotovljeno in se je upoštevalo v davčnem postopku, sama po sebi ni nova, saj jo je tožeča stranka zatrjevala oziroma uveljavljala že v davčnem postopku, vendar pri odločanju oziroma pri izdaji odločbe kot nedokazana ni bila upoštevana. Ne gre torej za novo dejstvo, za katero bi tožeča stranka izvedela naknadno, po izdaji odmerne odločbe, temveč naj bi po njenih lastnih trditvah obstajalo in se kot relevantna okoliščina za odločitev uveljavljalo že v času pred izdajo odločbe.

22. Kar se tiče zaslišanja oziroma izpovedbe prič v kazenskem postopku, ki naj bi navedeno okoliščino potrdile, in s tem kot novih dokazov, pa sodišče ugotavlja, da gre za izpovedbe, za katere ni izkazano, da bi jih ne bilo mogoče kot dokaz pridobiti in tudi predlagati že v davčnem postopku, pred izdajo dokončne odločbe, in da torej v tem pogledu in s tem gledano objektivno, dokazi niso novi. Za nove dokaze iz prvega odstavka 89. člena ZDavP-2 oziroma iz 1. točke 260. člena ZUP gre namreč le v primeru, če se nanašajo na dejstva, ki jih je tožeča stranka zatrjevala v prejšnjem postopku, pa jih prav zato, ker za dokaze ni vedela ali jih ni imela možnost uporabiti, ni uspela predlagati, oziroma jih, kot to sledi iz drugega odstavka 261. člena ZUP, v končanem prejšnjem postopku brez svoje krivde ni mogla navesti oziroma predlagati.

23. Prvi pogoj, to je dokazovanje zatrjevanega dejstva (večjega števila delavcev od tistega, ki ga je upošteval davčni organ) s predlaganimi dokazi (izpovedbami prič), je v konkretnem primeru podan. Ne drži pa tožbena trditev, da tožeča stranka za delavce in s tem za dokaz ni vedela in da dokazov - njihovih izpovedb, na katere se sklicuje v predlogu za obnovo, brez lastne krivde ni mogla navesti oziroma uveljaviti že v davčnem postopku.

24. Po ugotovitvah davčnih organov, ki jih potrjujejo tudi podatki spisov, tožeča stranka zaslišanja prič v davčnem postopku, tj. v postopku nadzora in v pritožbi ni predlagala. Strinja pa se sodišče tudi, da bi to lahko storila, ker je že takrat vedela ali bi morala vedeti, kateri delavci so delali na projektih. Za lastne delavce je nedvomno imela vse potrebne podatke in torej ne drži tožbena trditev, da se je identiteta tozadevnih predlaganih prič razkrila šele v kazenskem postopku. Za ostale zaslišane priče pa ne izkaže, da bi si za njihove podatke (npr. s poizvedbami pri podizvajalcih ali pri izvajalcih del na terenu) sploh prizadevala in bila pri tem neuspešna. Kolikor, in to šele v tožbi, tožeča stranka navaja, da je za priče njen direktor N.N. izvedel šele v postopku pred kazenskim sodiščem, ko je priče predlagal A.A., direktor podizvajalcev, in da pred tem za predlagane priče ni vedela niti ni mogla vedeti, pa iz spisov zadeve sledi, da sta bila direktor tožeče stranke in direktor in lastnik družb - podizvajalcev v stalnih kontaktih (prim. neprerekane ugotovitve na strani 14 odločbe o pritožbi zoper odmerno odločbo), oziroma še več - iz razlogov odmerne odločbe celo sledi, da je bil direktor tožeče stranke tudi končni prejemnik denarnih sredstev, ki so izvirala iz spornih transakcij in da je bil A.A., tj. direktor podizvajalcev tisti, ki mu je sredstva nakazal (prim. neprerekane ugotovitve na strani 34 odmerne odločbe), in da torej pri A.A. ni šlo za neznano in nedosegljivo osebo, od katere bi tožeča stranka ne mogla pridobiti ustreznih podatkov že v davčnem postopku. Skratka, tudi po presoji sodišča je glede na povedano mogoče zaključiti, da bi tožeča stranka lahko predlagala zaslišanje prič že v končanem prejšnjem postopku, oziroma da ni niti do stopnje verjetnosti izkazala, da tega brez svoje krivde ni mogla storiti. To pa pomeni, da izpovedb prič, ki so bile zaslišane v kazenskem postopku in jih navaja v predlogu, ni šteti za nov dokaz in da zato niso izpolnjeni predpisani (formalni) pogoji za predlagano obnovo postopka.

25. Kolikor je tožeča stranka izvedbo dokazov uveljavljala v odmernem postopku in njenim predlogom za zaslišanje prič oziroma za ugotavljanje njihove identitete s strani davčnega organa ni bilo ugodeno in predlagani dokazi niso bili izvedeni, pa pri izpovedbah prič, kot pravilno navajata že davčna organa, ne gre za nove dokaze, temveč za primer njihove (ne)upravičene neizvedbe in s tem za takšno kršitev pravil postopka, ki se uveljavlja z rednimi pravnimi sredstvi in ni razlog za obnovo postopka.

26. Razlogi izpodbijanega sklepa, ki se nanašajo na preizkus okoliščin oziroma dokazov v smeri njihovega vplivanja na možnost, da se izda drugačna odločba, presegajo domet izpodbijane odločitve, ki se nanaša na formalni preizkus predloga in s katero se predlog za obnovo zavrže. Sodišče zato razlogov izpodbijanega sklepa in tožbenih razlogov v tej smeri kot nepotrebnih za odločitev ni preizkušalo.

27. Očitek tožbe, da izpodbijani sklep oziroma odločba o pritožbi nista konkretizirana in nimata razlogov, pa je neutemeljen in v nasprotju s podatki spisov. V obrazložitvah obeh aktov so jasno in dovolj konkretno navedeni dejanski in pravni razlogi za odločitev, ki so razen tega po presoji sodišča pravilni in skladni z zakonom in se zato sodišče, kolikor jih ne povzema v svojih razlogih, nanje sklicuje.

28. Neutemeljen je tudi očitek pristranske obravnave, češ da je o predlogu za obnovo odločala ista inšpektorica, ki je odločala v zadevi. Obnova postopka je namreč nedevolutivno izredno pravno sredstvo. O predlogu za obnovo postopka odloči tisti organ, ki je izdal odločbo, na katero se predlog za obnovo nanaša (drugi odstavek 266. člena ZUP).

29. Očitek neobrazloženosti odgovora tožene stranke na tožbo pa je ravno tako neutemeljen in s tem neupošteven. Kot je že večkrat v svojih odločitvah poudarilo naslovno in Vrhovno sodišče, je odgovor na tožbo po določbah ZUS-1 pravica in ne tudi sodelovalna dolžnost stranke, kot to velja po ZPP, in zato neobrazloženost odgovora na tožbo s strani tožene stranke sama po sebi nima nobenih posledic v pogledu nadaljnje izvedbe postopka.

30. Ker je torej po povedanem izpodbijani sklep zakonit in pravilen, tožbene navedbe pa neutemeljene, je sodišče tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

31. Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.

32. Sodišče je odločalo po sodniku posamezniku na podlagi 2. alinee drugega odstavka 13. člena ZUS-1.