Jedro

Ni treba, da se sodišče do prav vsake strankine navedbe opredeli izrecno, temveč se lahko opredeli tudi posredno, ko npr. ugotovi obstoj drugačnih nasprotnih dejstev.

Glede na to, da je potreba po obračanju zaradi povečanih gabaritov tožničine hiše nastala z gradnjo le-te leta 1991, bi 20-letna priposestvovalna doba iztekla leta 2011. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je toženka ves ta čas ali vsaj večino časa obračanju nasprotovala, torej se obračanje ni izvrševalo dobroverno, temveč zvijačno.

Pravilen je zaključek, da tožnica ni uspela dokazati, da bi bila dejanska vsebina služnosti drugačna od v pogodbi zapisane, in da prav tako ni uspela dokazati, da bi služnost obračanja dobroverno in nemoteno izvrševala 20 let.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Tožeča stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

**Oris zadeve in odločitev sodišča prve stopnje:**

1. Tožnica je lastnica parcel 693/1 in 693/2, toženki pa sta solastnici parcele 694/2, vse k. o. X.Tožnica ima vknjiženo služnost hoje in vožnje po parceli številka 694/2 v korist parcel 693/1 in 693/2, ki je bila ustanovljena z darilno pogodbo iz leta 1993, ki govori o služnosti "po obstoječi poti." Sporno je, kje služnost poteka in kaj obsega: ali le vožnjo po poti oziroma cesti na severnem robu parcele 694/2 ali pa tudi vzvratno obračanje na dvorišču toženk pred gospodarskim poslopjem. Tožnica trdi, da služnost obsega tudi obračanje na dvorišču, toženki pa, da je služnost ves čas potekala le po severnem robu parcele. Tožnica poleg pogodbene pridobitve služnosti zatrjuje tudi priposestvovanje, saj naj bi služnost izvajala mirno več kot 20 let. Toženki sta na dvorišču postavili železno ograjo, zaradi katere tožnica ne more več obračati, v posledici česar je vložila konfesorno tožbo.

2. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zahtevek v celoti zavrnilo.

**Pritožbeni postopek:**

3. Zoper sodbo se pritožuje tožnica, ki med drugim navaja, da je protispisen zaključek sodišča, da naj bi tožnica zatrjevala, da je bila z "obstoječo potjo" mišljena t. i. stara krožna pot. Tožnica je navajala, da je služnostno pravico tudi na dvorišču dobroverno izvrševala od sklenitve darilne pogodbe v letu 1983 do takrat, ko ji je toženka to preprečila s postavitvijo ograje leta 2019. Navedla je, da je bilo ob sklenitvi darilne pogodbe dogovorjeno, da se služnost uporablja med drugim tudi na način, da se obrača na sporni parceli. Napačen je zaključek sodišča, da naj bi dokazni postopek ne potrdil navedb tožnice o stari krožni poti, saj je tožnica izpovedala, da dokler ni bilo nove hiše A., se je uporabljala krožna pot. Dokazni postopek je potrdil navedbe tožnice, da je dogovor o obstoječi poti vključeval tudi dogovor o obračanju. Izpovedi prič potrjujejo, poleg tega pa je tudi logično, da sta se tožnica in njen mož B. B. z A. A., možem druge toženke in bratom tožnice, dogovorila za služnost obračanja. Jasno je bilo, da nameravajo B. podreti staro hišo in postaviti novo. Sodišče se ni opredelilo do pisma, ki ga je tožnica vložila v spis na naroku 21. 9. 2022. Napačen je tudi zaključek sodišča, koliko časa je tožnica uporabljala sporno dvorišče za obračanje in ali je toženka temu nasprotovala. Navedbe toženke so bile v zvezi s tem povsem nesubstancirane, toženka ni navedla, kdaj naj bi prvič opozorila tožnico, da se ne strinja z uporabo svoje nepremičnine za obračanje. Tožnica je nasprotno zelo natančno opredelila, da je toženka prvič ugovarjala v letu 2017. Tudi priča C. C. je kot najbolj zgodnje leto začetka sporov navedel 2013. Sodišče tudi ni odločilo o spremembi tožbe.

4. Prva toženka na pritožbo ni odgovorila.

5. Druga toženka je na pritožbo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev.

**Uvodno:**

6. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da naj bi bili protispisni zaključki sodišča o tem, kaj je tožnica navajala v zvezi z obstoječo in krožno potjo. Sodišče prve stopnje je zaključke o tem, kakšna je bila pogodbeno dogovorjena vsebina in obseg služnosti, napravilo na podlagi izvedenega dokaznega postopka, ne pa na podlagi trditev tožnice, zato je nepomembno, četudi je bila katera od tožničinih trditev nekoliko napačno povzeta. Sodišče prve stopnje je zaključilo, da dokazni postopek navedb tožnice o krožni poti ni potrdil in da so vse zaslišane priče potrdile, da je bila v spornem času (ob ustanavljanju služnosti) pot, ki je potekala po skrajnem severnem delu parcele 694/2 od zahoda proti vzhodu. To pot je sodišče prve stopnje prepoznalo kot "obstoječo pot," o kateri je govora v IV. točki darilne pogodbe z dne 6. 5. 1983 (priloga B2). Pritožba obširno povzema, kaj je tožnica navajala v zvezi s potjo in s pogodbeno dogovorjeno vsebino služnosti, kar pa ne more omajati zaključkov sodišča prve stopnje, napravljenih na podlagi izvedenega dokaznega postopka.

7. Ni jasno, zakaj naj bi bil napačen zaključek sodišča, da dokazni postopek ni potrdil navedb tožnice o stari krožni poti, poleg tega tudi ni jasno, kakšno zvezo naj bi to imelo z vso zadevo; v darilni pogodbi je govora o služnosti, ki poteka po "obstoječi poti," nikjer ni govora niti o stari poti, krožni poti ali čem podobnem. Ni logično, da bi stara krožna pot obsegala tudi dvorišče toženk, saj, če je pot krožna, odpade potreba po vzratnem obračanju.

8. Pritožba je v precejšnji meri (peta do enajsta stran) sestavljena iz izrezkov posameznih izpovedb zaslišanih oseb (sodišče prve stopnje je na naroku 19. 12. 2022 zaslišalo devet oseb, prepisi zvočnega posnetka njihovih izpovedb obsegajo 81 strani), ne da bi bil vzpostavljen vsebinski dialog z razlogi izpodbijane sodbe. Zato pritožbeno sodišče vseh teh selektivno izbranih citatov iz pritožbe ne bo povzemalo niti vsakega posebej komentiralo.

9. Res je, da se sodišče prve stopnje ni posebej opredelilo do pisma, ki ga je tožnica vložila v spis na naroku 21. 9. 2022, vendar tožnica v zvezi s tem dokazom (vloženim že po prvem naroku) ni podala nobenih konkretiziranih navedb, kaj naj bi se z njim sploh dokazovalo. Šlo je torej za nesubstanciran in zato neupošteven dokaz.

**Glede obsega služnosti po darilni pogodbi iz leta 1983:**

10. Ne drži, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo, ali v "obstoječo pot" po darilni pogodbi spada tudi sporno dvorišče. Ni treba, da se sodišče do prav vsake strankine navedbe opredeli izrecno, temveč se lahko opredeli tudi posredno, ko npr. ugotovi obstoj drugačnih nasprotnih dejstev. Prav to je storilo sodišče prve stopnje, ko je pojasnilo (7. točka obrazložitve), da se je izraz "obstoječa pot" nanašal zgolj na pot, ki se je vila neposredno ob severni meji služeče nepremičnine. Že po jezikovni in logični razlagi je mogoče zaključiti, da pot ne obsega tudi dvorišča. Če se upošteva, da je obstoječo pot po ugotovitvah sodišča prve stopnje tekla ob skrajnem severnem robu parcele, pa je tudi jasno, da ne more obsegati dvorišča, ki leži južneje. Zato je neutemeljeno pritožbeno navajanje, da je tožnica navajala, da obstoječo pot po darilni pogodbi predstavlja tudi dvorišče pred gospodarskim objektom na služeči parceli. To so bile zgolj tožničine trditve, ki pa jih ni uspela dokazati.

11. Tudi pritožbeno sodišče soglaša s prvostopenjskim, da zapis v darilni pogodbi "obstoječa pot" s precejšnjo verjetnostjo kaže na to, da služnost ni obsegala obračanja na dvorišču, saj bi sicer bilo to izrecno zapisano. Pogodbena določila se razlagajo tako kot se glasijo in jasnih pogodbenih določil tudi ni treba razlagati (primerjaj 82. člen Obligacijskega zakonika). Besedilo IV. člena darilne pogodbe: "... dovoljuje in priznava služnostno pravico voženj in hoje po obstoječi poti ..." po eni strani govori o obstoječi poti (in ne dvorišču ali čem podobnem) in po drugi strani o hoji ter vožnji, ne pa tudi o obračanju. Pogodbeni zapis utemeljuje edinole razlago, kakršno je sprejelo tudi sodišče prve stopnje. Res je, da bi lahko tožnica dokazala, da je poleg jasnega pogodbenega določila o služnosti obstajal še usten dogovor o obračanju, vendar tega dokaznega bremena tudi po oceni pritožbenega sodišča ni zmogla. Tega zaključka tudi ne spremenijo pritožbene navedbe, da mož druge toženke slednji ni zaupal svojih dogovorov s sestro - tožnico in njenim možem, ker se je želel razvezati, in da naj bi mož druge toženke tožnici in njenemu možu povedal, da če služnosti ne bodo zapisali, od tega ne bo nič, zaradi druge toženke. Če bi bilo stanje odnosov in medsebojnega zaupanja res tako, bi bilo še bolj logično, da se služnost zapiše v celoti, torej vključno s klavzulo o obračanju, ki pa je v pogodbi ni.

12. Zaključek sodišča prve stopnje, da naj ne bi bilo potrebe, da bi služnost zajemala tudi dvorišče, nikakor ni napačen, temveč pravilen upoštevaje dejstvo, da v času, ko se je služnost ustanavljala, potrebe po obračanju še ni bilo, ker je bila tožničina hiša manjša in je tožnica lahko obračala na svojem.

13. Prav tako niso utemeljene obširne pritožbene navedbe v zvezi s tem, da se je hiša povečala, da je to naravni razvoj stvari in da se je ob sklepanju darilne pogodbe vedelo, da bo tožnica zgradila novo oziroma večjo hišo. Četudi je vse to res, pa bi takšne razmere oziroma vedenje o bodoči gradnji večje hiše narekovali drugačno ravnanje in drugačen zapis obsega ter vsebine služnosti, še posebej, če se upošteva pritožbeno zatrjevane slabe odnose med drugo toženko in njenim možem. Če se je ob sklepanju darilne pogodbe že vedelo, da se bo hiša povečala (iz česar je bilo mogoče sklepati, da tožnica ne bo mogla več obračati na svojem), bi bilo edino logično, da se ob ustanavljanju služnost dogovori v takšni obliki in obsegu, da bo ustrezala tudi razmeram po dograditvi hiše. Ker tega niso storili, je bila očitno pogodbena volja strank darilne pogodbe (ki vsebuje tudi pogodbo o služnosti) taka, da služnost poteka kot je opisano - to je po "obstoječi poti," za katero je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je obsegala zgolj pot po skrajnem severnem delu služeče parcele in torej ni vsebovala tudi pravice obračati.

14. Odveč je večkratno pritožbeno navajanje, da je tožnica zatrjevala, izpovedala in "izrecno potrdila," da naj bi dogovor za služnostno pot vseboval tudi pravico obračanja; sodišče prve stopnje je ravnalo pravilno in v skladu z metodološkimi napotki za dokazno oceno zaključilo, da glede na jasno vsebino pogodbe ni mogoče zaključiti, da bi bila dogovorjena tudi služnost obračanja.

15. Teh zaključkov ne morejo spremeniti niti pritožbene navedbe, da so tožnica in njeni obračali med gradnjo, saj je sodišče prve stopnje zaključilo, da so med gradnjo nove hiše sporni del parcele 694/2 uporabljali tožničini tudi za odlaganje gradbenega materiala, kar pa še ne pomeni, da je bila služnost tudi pogodbeno ustanovljena, temveč je očitno šlo za občasno in začasno rabo zaradi izrednega dogodka - gradnje.

16. Neutemeljena so tudi pritožbena razmišljanja (prvi odstavki na 13. strani pritožbe), da ni logično, da se je služnost zgolj vožnje vknjižila, če pa so po obstoječi poti vozili tudi drugi vaščani, ne da bi imeli služnost. Te pritožbene navedbe niso razumljive. Če naj ne bi bilo nobene potrebe za vknjižbo služnosti vožnje in je torej (tako je razumeti pritožbo) vknjižena služnost "voženj in hoje po obstoječi poti" pomenila v bistvu le služnost obračanja, ni nobenega razumnega razloga, zakaj se ne bi služnost tako (kot služnost obračanja) opisala in vknjižila. Iz istega razloga tudi niso utemeljene pritožbene navedbe, da se pred asfaltiranjem niti ni vedelo, da je sporna pot na severnem delu parcele 694/2 last tožencev in ne občinska. Ni videti nobenega razloga, zakaj bi se vpisovala služnost A (hoje in vožnje po obstoječi poti), če pa naj bi v bistvu bila ustanovljena služnost B (obračanja na dvorišču).

**Glede priposestvovanja služnosti obračanja:**

17. Sodišče prve stopnje ni spregledalo navedb tožnice in izpovedb različnih prič, ki so povedale, da so člani tožničine družine večkrat in že dalj časa obračali na spornem dovozu, česar tudi toženki ne zanikata. Sporno je, ali tožnica in njeni to (obračanje) počno brez nasprotovanja toženk dovolj dolgo, da bi lahko priposestvovali služnost. Glede na to, da je potreba po obračanju zaradi povečanih gabaritov tožničine hiše nastala z gradnjo le-te leta 1991, bi 20-letna priposestvovalna doba iztekla leta 2011. Sodišče prve stopnje je ugotovilo (10. točka obrazložitve izpodbijane sodbe), da je toženka ves ta čas ali vsaj večino časa obračanju nasprotovala, torej se obračanje ni izvrševalo dobroverno, temveč zvijačno. V zvezi s tem je bistveno in tudi pritožbeno sporno, kdaj so se ta nasprotovanja toženke (ki so rezultirala tudi v nekaterih incidentih, npr. domnevnem povoženju toženkine noge in polivanju z vodo) začeli oziroma zgodili.

18. Res je, kar opozarja pritožba, da sodišče prve stopnje ni eksaktno, z letnico ugotovilo, kdaj naj bi se zgodilo prvo nasprotovanje, in da točne letnice oziroma datuma ni navedla niti nobena od toženk, vendar pa se ni mogoče strinjati, da naj bi bile navedbe toženk v zvezi s tem nesubstancirane in pavšalne. Toženki sta v zvezi s tem postavili več trditev, ki - četudi niso opremljene s točnimi datumi - brez težav omogočajo določitev začetka nasprotovanja obračanju. Tako je med drugim v prvi pripravljalni vlogi navedla, da "če je kdo slučajno obračal … je bil opozorjen," in da se je spor "začel, ker je tožnica postavila hišo bliže služnostni poti in ji je bilo obračanje na tujem zemljišču prikladno" (list. št. 39); v drugi pripravljalni vlogi (16. 11. 2022, list. št. 54-55) pa je navedla, da je bila prvotno hiša tožnice široka 7,8 m, nova pa je 11 m, zato je problem z obračanjem in da je "z novo drugačno gradnjo problem eskaliral in druga toženka je … ves čas prepovedovala obračanje." Torej ne drži, da toženka svojega nasprotovanja obračanju ni časovno opredelila: glede na zgoraj povzete navedbe je mogoče ugotoviti, da je zatrjevala nasprotovanje ves čas, odkar je nastal problem zaradi nove (širše) hiše. 19. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da so konflikti nedvomno bili, kar sploh ni sporno, in da je nepristranska priča C. C. kot najzgodnejši začetek konfliktov opredelil leti 2013 oziroma 2014 - kar bi bilo sicer že po izteku 20-letne priposestvovalne dobe - vendar je upoštevaje uspeh celotnega dokaznega postopka zaključilo, da so nasprotovanja gotovo trajala že dalj časa, da se niso pričela v letu 2015 oziroma 2016, kot trdijo B. (tožnica in njena družina), pač pa "bistveno prej." Četudi je slednja formulacija zopet dokaj nejasna, pa pritožbeno sodišče sprejema zaključek sodišča prve stopnje, da so se konflikti oziroma nasprotovanja obračanju, ki so eskalirala tudi s polivanjem in povoženjem, začela že bistveno prej, torej še pred iztekom priposestvovalne dobe. Ni nelogičen zaključek, da sosedje niso vedeli o konfliktih v zvezi z obračanjem, dokler ti niso eskalirali, kar pa še ne pomeni, da takšnih konfliktov in izraženih nasprotovanj obračanju ni bilo že prej, pred bolj očitnimi in tudi sosedom znanimi izgredi. Možno je tudi, da so bili odnosi med družinama tožnice in toženk nekje do leta 2013 oziroma 2014 (ko je konflikt zaznal tudi priča C. C.) navzven oziroma navidez dobri ter družini nista bili "javno skregani," kar pa vseeno ne izključuje možnosti, da so lastniki služečega zemljišča nasprotovali in protestirali zaradi obračanja. Ni tudi izključeno, da so tožnica in njeni občasno obračali na skrivaj; to se nenazadnje nakazuje skozi izpovedbo priče D. D., ki jo citira pritožba, da so B. obračali "skozi po malem." **Sklepno in stroški:**

20. Pritožbeno sodišče glede na navedeno ugotavlja, da je sodišče prve stopnje izvedene dokaze ustrezno ocenilo, pri čemer je pravilno težo pripisalo opisu služnosti v darilni pogodbi. Pravilen je zaključek, da tožnica ni uspela dokazati, da bi bila dejanska vsebina služnosti drugačna od v pogodbi zapisane, in da prav tako ni uspela dokazati, da bi služnost obračanja dobroverno in nemoteno izvrševala 20 let. 21. Drži, da sodišče prve stopnje ni odločilo o spremembi tožbe (šlo je za manjšo spremembo z dodano modeliteto izvršitve "... ali izroči tožeči stranki ključ, ki odklepa ključavnico na tej kovinski ograji"), vendar pa ta relativna kršitev, glede na to, da je bilo zahtevek treba zavrniti po temelju iz zgoraj navedenih razlogov, ni vplivala na pravilnost in zakonitost sodbe.

22. Ker pritožbeno sodišče ni ugotovilo niti uradoma upoštevnih (drugi odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP) kršitev, je na podlagi 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo.

23. Tožnica s pritožbo ni uspela, zato mora na podlagi 154. in 165. člena ZPP sama nositi svoje pritožbene stroške. Druga toženka stroškov odgovora na pritožbo ni priglasila.