Jedro

V obravnavanem primeru je sodišče prve stopnje pri določanju pravične denarne odškodnine po 201. členu ZOR premalo upoštevalo, da je bila oškodovanka stara 82 let in da s tožnikom ni več živela v skupnem gospodinjstvu. Pravična denarna odškodnina po oceni pritožbenega sodišča tako znaša 1.300.000,00 SIT (po upoštevanju njene sokrivde pa

780.000,00 SIT).

Izrek

Pritožbi se delno ugodi, sodba sodišča prve stopnje se v izpodbijanem delu, in sicer v prvem odstavku I. točke izreka spremeni tako, da se prisojena odškodnina zniža za 420.000,00 SIT in se za ta del tožbeni zahtevek zavrne (tako da je tožena stranka sedaj dolžna plačati tožniku 780.000,00 SIT odškodnine) in v obrestnem delu znižajo zakonske zamudne obresti za temeljno obrestno mero za obdobje od

1.1.2002 do 27.6.2003 in se obrestni zahtevek za znižani del zavrne (tako da je tožena stranka sedaj dolžna plačati od glavnice

780.000,00 SIT zamudne obresti od 1.1.2002 do 27.6.2003 v višini predpisane obrestne mere, zmanjšane za temeljno obrestno mero, od

28.6.2003 dalje do plačila pa zakonske zamudne obresti), in v II.

točki izreka (pravdni stroški) tako, da se pravdni stroški znižajo za

38.681,00 SIT (tako da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti skupno 234.362,00 SIT pravdnih stroškov, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe sodišča prve stopnje dalje do plačila, vse v 15 dneh). V ostalem se pritožba zavrne in se v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da je tožena stranka B. M. dolžan tožniku M. C. plačati 1.200.000,00 SIT z zamudnimi obrestmi od 1.1.2002 dalje v višini, kot jih določa OZ in Zakon o obrestni meri zakonskih zamudnih obresti, vse v 15 dneh (prvi odstavek I. točke izreka). Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo (drugi odstavek I. točke izreka). Toženi stranki je še naložilo tožniku plačati skupno 273.043,00 SIT pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe dalje do plačila (II. točka izreka).

Zoper obsodilni del sodbe se je tožena stranka pravočasno pritožila iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne v celoti, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da tožnik ni izpolnil svojega dokaznega bremena in pravila o povezanosti trditvene podlage z dokazno ponudbo, saj do zaključka prvega naroka za glavno obravnavo ni podal predloga za postavitev izvedenca cestno-prometne stroke.

Nadalje očita sodišču prve stopnje, da izvedenca B. ni v imeniku sodnih izvedencev Ministrstva za pravosodje za področje raziskav v prometnih nezgodah, pač pa le za cestni promet. Prvostopenjsko sodišče izvedenca tudi ni zaslišalo, čeprav iz določbe 253/I. člena ZPP jasno izhaja, da izvedenec poda svoje mnenje ustno na glavni obravnavi. Toženec izvedenca tako ni mogel zaslišati, izvedenec pa tudi na njegova vprašanja in pripombe iz pripravljalne vloge ni odgovoril, sodišče prve stopnje pa tudi ni odredilo dopolnitve njegovega mnenja, kar predstavlja kršitev načela enakopravnosti strank. To dejstvo predstavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 339/I. člena ZPP, saj je tako ravnanje prvostopenjskega sodišča vodilo do nepravilne in nezakonite sodbe. Izvedensko mnenje izvedenca B. je tudi v direktnem nasprotju z večimi izvedenskimi mnenji izvedenca K., s katerimi je tožena stranka reagirala na nestrokovno izvedensko mnenje izvedenca B., do njihove vsebine pa prvostopenjsko sodišče ne zavzame nobenega stališča. Sodišče prve stopnje je nadalje po mnenju tožene stranke nepravilno uporabilo 174. člen Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR). V konkretnem primeru gre po mnenju pritožbe za konkurenco dveh nevarnih stvari, tako da je dokazno breme na tožniku. Kolo in oseba, ki ga je upravljala, sta v konkretnem primeru predstavljala nevarno stvar, vožnja z njim pa nevarno dejavnost. Toženec ni kršil 27. člena ZVCP, mati tožnika za toženca ni predstavljala pričakovane ovire, kot je to razvidno iz mnenja preiskovalne sodnice in razveljavitvenega sklepa sodišča druge stopnje v kazenski zadevi. Tudi če se postavimo na stališče, da je odgovornost toženca objektivna, ga pravni red odgovornosti oprošča zaradi ravnanja same oškodovanke. Ta je grobo kršila prometne predpise, najmanj pa grobeje kot toženec. Tudi zato je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, ko ji je pripisalo le 40 % soodgovornosti za nastalo škodo. Vse, kar prvostopenjsko sodišče očita tožencu, bi bilo enako moč očitati materi tožnika. Naključje je tisto, da je v škodnem dogodku tragično preminula mati tožnika, in ne toženec. Izpodbijana sodba nadalje nima razlogov o resničnem temelju tožbenega zahtevka tožnikovemu upravičenju (ki ga ima lahko le kot ožji družinski član) do zahtevka za povrnitev zatrjevane škode. Nesporno je dejstvo, da tožnik ni živel s svojo pokojno materjo. Pravna praksa ni naklonjena širjenju kroga upravičencev na otroke, ki s starši ne živijo več, saj v konkretnem in podobnih primerih ni dejanske podlage za uporabo pravnega standarda "ožjega družinskega člana". Razen svojega zaslišanja tožnik sodišču ne ponudi nobenih dokazov glede tesne povezanosti s svojo materjo. Splošno znano dejstvo je, da je imel tožnik po neuspeli kandidaturi psihične težave, zato bi bilo v konkretnem primeru treba uporabiti pravilo o rezervni vzročnosti. Ker torej ni povprečna oseba, bi bilo treba dokazovanje vzroka in obsega zatrjevanih duševnih bolečin izvesti dokaz z izvedencem psihiatrične stroke (ki pa ga tožeča stranka ni predlagala). Zamudne obresti za nepremoženjsko škodo tečejo od dneva njihove odmere. Plačila pravdnih stroškov pa prvostopenjsko sodišče ni odmerilo v skladu s pravilom uspeha v pravdi.

Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke zavrne ter sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdi s stroškovno posledico.

Pritožba je delno utemeljena.

Neutemeljen je pritožbeni očitek, da tožnik ni izpolnil svojega dokaznega bremena, ker do zaključka prvega naroka za glavno obravnavo ni podal predloga za postavitev izvedenca cestno-prometne stroke.

Tožnik je sicer predlagal zaslišanje izvedenca cestno-prometne stroke J. K., vendar pa, ker se je tožena stranka temu uprla, je sodišče prve stopnje v skladu z določbo 285. člena ZPP (materialno-proceno vodstvo) s tem, ko je zahtevalo založitev predujma za postavitev drugega izvedenca cestno-prometne stroke, poskrbelo, da je tožnik ponudil ta dokazni predlog, in sicer je tožnik to storil s tem, ko se temu ni uprl in predujem za novega izvedenca tudi plačal. Neutemeljeno zato pritožba tudi očita sodišču prve stopnje, da je kršilo razpravno načelo, saj je sodišče prve stopnje ravnalo zgolj v skladu z zahtevo 285. člena ZPP. Izvedenec B. je izvedenec cestno-prometne stroke (kot pritožba sama ugotavlja, je izvedenec za cestni promet), ki ima strokovna znanja, da je v konkretni zadevi izdelal izvedensko mnenje. Neutemeljen je zato pritožbeni očitek, da, ker navedeni izvedenec ni izvedenec za področje raziskav prometnih nezgod, je njegovo izvedensko mnenje brez dokazne vrednosti.

ZPP v 253. členu res določa, da sodišče odloči, ali naj da izvedenec svoj izvid in mnenje samo ustno na obravnavi ali pa naj ju da tudi pisno pred obravnavo. Iz citirane določbe tako izhaja, da je obravnavanje pisnega izvida in mnenja na naroku pravilo, in ne izjema. Vendar pa ta kršitev lahko pomeni bistveno kršitev določb postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP le v primeru, če je vplivala na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe. Protispisna je pritožbena navedba, da izvedenec na vprašanja in pripombe pritožnika ni odgovoril. Izvedenec je po oceni pritožbenega sodišča odgovoril na vse pripombe pritožnika z vlogo z dne 8.9.2003 (l. št. 81), pritožnik sam pa ne konkretizira, na katera vprašanja izvedenec ni odgovoril. Pritožnik tudi očita sodišču prve stopnje, da izvedenca ni mogel zaslišati. O čem bi toženec izvedenca sicer zaslišal, pritožba ne pojasni. Pritožbeno sodišče zato glede na navedeno zaključuje, da v konkretnem primeru ni podana bistvena kršitev določbe 253/I. člena ZPP, saj ta kršitev ni vplivala na zakonitost in pravilnost izpodbijane sodbe. Pritožnik se tudi ne more sklicevati na izvedensko mnenje izvedenca K., saj je sam na I. naroku nasprotoval kakršnemu koli zaslišanju izvedenca, ki je bil postavljen v drugi-kazenski zadevi. Pritožnik bi moral v tem primeru predlagati novega izvedenca, vendar tega ni storil. Nepravilno je materialnopravno stališče pritožbe, da gre v konkretnem primeru za konkurenco dveh nevarnih stvari. Kolo ne predstavlja nevarne stvari, kadar se ga uporablja za vožnjo, vožnja s kolesom pa v konkretnem primeru tudi ne more predstavljati nevarne dejavnosti. V obravnavanem primeru gre zato za konkurenco dveh odgovornosti, in sicer objektivne odgovornosti voznika motornega vozila (tj. toženca) in krivdne odgovornosti kolesarke, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje. V tem primeru pa je treba tehtati tudi krivdno ravnanje tako voznika motornega vozila kot tudi krivdno ravnanje oškodovanke, pri tem pa seveda upoštevati tudi njegovo strožjo objektivno odgovornost. Glede na ugotovitve sodišča prve stopnje, da je toženec pred reagiranjem vozil s hitrostjo 96,4 km/h (omejena hitrost 50 km/h), oškodovanka pa ni peljala po kolesarski stezi, temveč je peljala po voznem pasu, ki je namenjen motornim vozilom, ter s stranske ceste zapeljala na glavno cesto, je sodišče prve stopnje ob tehtanju stopnje krivde ravnanja obeh udeležencev in ob upoštevanju teže stroge objektivne odgovornosti pravilno porazdelilo deleže odgovornosti v razmerju 40 % za oškodovanko in 60 % za toženca. V konkretnem primeru tudi ni mogoče uporabiti določbe 177. člena ZOR, na katero se pritožba sklicuje, saj bi toženec kot imetnik nevarne stvari škodo lahko preprečil, če bi vozil z dovoljeno hitrostjo, kot je ugotovil izvedenec cestno-prometne stroke. Po citirani določbi pa se imetnik lahko razbremeni svoje odgovornosti le v primeru, če dokaže, da je škoda nastala izključno zaradi dejanja oškodovanca, ki ga ni mogel pričakovati in se njegovim posledicam ne izogniti ali jih odstraniti.

V skladu z določbo prvega odstavka 201. člena ZOR lahko sodišče v primeru, če nekdo umre, prisodi njegovim družinskim članom (zakonec, otroci in starši) pravično denarno odškodnino za njihove duševne bolečine. Ne glede na dejstvo, da tožnik ni živel s svojo materjo, je upravičenec po 1. odstavku 201. člena ZOR. Trajnejšo življenjsko skupnost zakon zahteva le za brate in sestre (2. odstavek 201. člena ZOR). Tožnik je za ugotovitev tesne povezanosti s svojo materjo predlagal svoje zaslišanje in zaslišanje njegove sestre. Ker je sodišče njunima izpovedbama sledilo, njuno zaslišanje zadostuje za ugotovitev navedenega dejstva. V našem pravu namreč ne velja načelo formalne presoje dokazov, ki bi bilo vezano na formalna dokazna pravila (da se neko dejstvo šteje za dokazano le v primeru, če so ga potrdile npr. tri priče), temveč načelo proste presoje dokazov.

Za škodo nastalo v zvezi z nevarno stvarjo oziroma nevarno dejavnostjo, se šteje, da izvira iz te stvari oziroma te dejavnosti, razen če se dokaže, da ta ni bila vzrok (173. člen ZOR). Vzročna zveza se torej v konkretnem primeru domneva, na strani tožene stranke pa je trditveno in dokazno breme, da nastala škoda ni v vzročni zvezi z nevarno stvarjo. Če je tožena stranka menila, da vzrok tožnikovih duševnih bolečin ni iskati v samem škodnem dogodku, potem bi morala sama predlagati izvedenca psihiatrične stroke. Le-tega je tožena stranka sicer predlagala, vendar šele po I. naroku za glavno obravnavo s pripravljalno vlogo z dne 24.2.2003 (l. št. 44), torej prepozno (286. člen ZPP). Sicer pa pritožbeno sodišče tudi ne dvomi v dokazno oceno sodišča prve stopnje, da tožnik trpi duševne bolečine zaradi izgube matere in da te trajajo vsak dan. Tožnik je bil na mater zelo navezan. Tožnik je stike z materjo ohranjal vsak dan, tudi po tistem, ko je osnoval svojo družino. Vendar pa je glede na ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožnik trpel običajne duševne bolečine ob smrti roditelja, upoštevaje starost oškodovanke (82 let) in dejstvo, da mati s tožnikom ni živela v skupnem gospodinjstvu, po oceni pritožbenega sodišča prisojena odškodnina v višini 2.000.000,00 SIT previsoka. Glede na prisojene odškodnine v primerih, ko starše izgubijo še mladoletni otroci, katerih povezanost s starši je bistveno večja kot pri odraslih otrocih, ki s starši ne živijo več skupaj, znaša po oceni pritožbenega sodišča v obravnavanem primeru pravična denarna oškodnina, upoštevajoč merila iz 200. člena ZOR,

1.300.000,00 SIT. Upoštevajoč soodgovornost oškodovanke (40%), je pritožbeno sodišče zato prisojeno odškodnino znižalo na 780.000,00 SIT.

Nepravilne so pritožbene navedbe, da tečejo zamudne obresti za nepremoženjsko škodo od dneva njihove odmere. V skladu z načelnim pravnim mnenjem (primerjaj načelno pravno mnenje občne seje z dne

26.6.2002, Pravna mnenja I/2002, stran 11) pripadajo zamudne obresti od denarne terjatve za nepremoženjsko škodo od uveljavitve OZ dalje (1.1.2002), če zamuda ni nastala kasneje, in sicer v višini predpisane obrestne mere, zmanjšane za temeljno obrestno mero.

Zamudne obresti po takšni obrestni meri pa po oceni pritožbenega sodišča tečejo le do 27.6.2003, saj je 28.6.2003 začel veljati Zakon o predpisani obrestni meri (Ur.l. RS, št. 56/03; ZPOMZO-1), ki je opustil ločevanje med pravimi realnimi zamudnimi obrestmi in valorizacijskimi obrestmi. Ne vsebuje prikrite temeljne obrestne mere, zato tožeči stranki od 28.6.2003 pripadajo zamudne obresti v višini, kot jih predpisuje ZPOMZO-1. Ker je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, in sicer 200. člen ZOR, saj ni pravilno določilo odškodnine glede na razmerje med manjšimi, večjimi in katastrofalnimi škodami ter odškodninami zanje in glede na primerjavo z odškodninami za primerljivo škodo, je pritožbeno sodišče, upoštevajoč pooblastila iz

2. odstavka 350. člena ZPP, delno ugodilo pritožbi in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je odškodnino znižalo za 420.000,00 SIT ter tožbeni zahtevek v tem delu zavrnilo (4. točka 358. člena ZPP). Ker pa je sodišče prve stopnje delno zmotno uporabilo materialno pravo tudi v obrestnem delu, je pritožbeno sodišče tudi v tem delu pritožbi delno ugodilo, in glede obresti odločilo tako, kot je razvidno iz izreka sodbe (za obdobje od 1.1.2002 do 27.6.2003 je zakonsko obrestno mero zmanjšalo za temeljno obrestno mero in v tem delu tožbeni zahtevek zavrnilo).

Glede na znižanje odškodnine je bilo treba na novo določiti uspeh tožeče stranke v postopku. Tožeča stranka je po temelju uspela 60 %, po višini pa 43 % (1.300.000,00 SIT od 3.000.000,00 SIT), skupaj torej znaša njen uspeh 51,5 %. Odmerjeni in neprerekani stroški tožeče stranke znašajo 455.071,00 SIT. Upoštevajoč novi uspeh tožeče stranke, je tožena stranka le-tej dolžna povrniti 234.362,00 SIT pravdnih stroškov. Posledično je zato pritožbeno sodišče sodbo sodišča prve stopnje ustrezno spremenilo tudi glede odločitve o stroških postopka.

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi 2. odstavka 165. člena ZPP. Pritožbene stroške sta priglasili tako tožeča kot tudi tožena stranka. Upoštevajoč določbo 2. odstavka 154. člena ZPP, je pritožbeno sodišče glede na uspeh strank v pritožbenem postopku (tožena stranka je glede na prerekani del uspela s 35%) odločilo, da vsaka stranka nosi svoje pritožbene stroške.