Jedro

Četudi sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane sodbe ni uporabilo izraza vzročna zveza, pa iz razlogov jasno izhaja, da se je delovna nezgoda pripetila zato, ker toženka ni poskrbela za postavitev dovolj visoke in trdne varnostne ograje s spodnjo robno desko ter kolensko in dovolj trdno oprijemalno ročko in ker ni zahtevala od delavca, da nosi delovni pas, pa tudi zato, ker neustrezno zavarovanega odra oškodovance ne bi smel uporabljati in ker ni upošteval navodil o premikanju zgolj znotraj delovnega odra. Upoštevajoč zgoraj povzete dejanske ugotovitve je namreč sodišče prve stopnje presodilo, kot je zapisalo v 38. točki obrazložitve, da toženka ni ravnala s profesionalno skrbnostjo. Iz te presoje pa smiselno sledi, da bi, če bi bila ograja na tistem mestu, postavljena skladno z normativi, do padca na nadstrešek ne bi prišlo. Do padca z nadstreška na tla pa ne bi prišlo, če bi tudi nadstrešek imel varovalno ograjo. Iz izpodbijane sodbe je torej jasno razvidna vzročna zveza med protipravnostjo opustitve toženke in oškodovančevim padcem, posledično pa med invalidnostjo ter izplačevanjem invalidske pokojnine.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Toženka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

**Uvodno pojasnilo**

1. Predmet tožbenega zahtevka je regresni zahtevek tožnika proti toženki iz naslova invalidske pokojnine, izplačane toženkinemu delavcu A. A., ki je tožnikov zavarovanec. Njemu je bila ta pokojnina odmerjena s pravnomočno odločbo z dne 18. 6. 2019. Upoštevajoč izplačilo v letu 2019, delavčevo pokojninsko dobo in njegov 40 % soprispevek za delovno nezgodo, do katere je prišlo 26. 10. 2015, tožnik od toženke zahteva plačilo 1.723,67 EUR.

**Izpodbijana sodba**

2. Sodišče prve stopnje je tožbenemu zahtevku ugodilo (I. točka izreka) in toženki naložilo v plačilo pravdne stroške tožnice v znesku 632,05 EUR s pripadki (II. točka izreka).

3. V obrazložitvi je povzelo navedbe obeh pravdnih strank. Presojo, da je tožbeni zahtevek utemeljen, pa je oprlo na naslednja pravno odločilna dejstva: (1) da se je zavarovanec tožnika (v nadaljevanju: delavec ali oškodovanec) na dan škodnega dogodka poškodoval pri padcu z delovnega odra pri izvajanju zaključnega sloja fasade na večstanovanjski stavbi, (2) da je imel na voljo varovalno opremo (delovna oblačila, rokavice, čelado, delovne čevlje), kar je tudi uporabljal, (3) da je imel na voljo tudi varnostni pas, ki ga ni uporabljal, niti mu uporabe tega pasu toženka ni naložila, (4) da se je zaradi posledic poškodb uvrstil v II. kategorijo invalidnosti s pravico do invalidske pokojnine od 1. 11. 2018 dalje, (5) da mu je toženka dala navodilo, da ne sme stopiti izven območja odra na nadstrešek, (6) da se je fasada delala na celotnem objektu, torej tudi na delu, ki se nahaja nad nadstreškom, (7) da sam nadstrešek ni bil zavarovan, saj zaščitna ograja tam sploh postavljena ni bila, (8) da se je delavec pred škodnim dogodkom nahajal na odru v višini enega metra nad nadstreškom, (10) da je pred nezgodo vlekel fasado iz leve strani bloka na nivoju nadstropja nad nadstreškom po celotni strani tega nivoja proti desni do kraja padca, (11) da je med opravljanjem fasadnih del padel z odra na rob nadstreška, od tam pa na tla, (12) da je zaščitno ograjo predstavljala cev v višini 90 cm ter zaščitna zavesa, (13) da oder niti v I. niti v II. etaži ni imel spodnje robne prečke v višini 15 cm, (14) da je bilo varovanje ob koncih etaž zgolj s “plohom“, kar ne varuje „stopanja v prazno“, (15) da je bila zaščitna zavesa namenjena zgolj preprečevanju prašenja, smetenja in padanja manjših predmetov, ne pa preprečevanju zdrsov ali padcev delavcev v globino, (16), da na nadstrešek oškodovanec ni dostopal po deski, razvidni iz fotografije B20, (17) da je oškodovanec najverjetneje z namenom, da bi lažje dosegel del stene, ki jo je želel popraviti, stopil s fasadnega odra na nadstrešek in se je tako v trenutku nezgode nahajal v nezavarovanem območju nadstreška, s katerega je padel in med drugim, (18) da so se ostali delavci toženke v času nezgode nahajali pod mrežo in da zato padca niso videli.

4. Upoštevaje zgoraj povzeta dejstva je presodilo, (a) da sta bili glavni pomanjkljivosti odra pomanjkanje spodnje robne prečke v višini 15 cm, (b) da oder v predelu višine, na kateri je oškodovanec opravljal dela, ni bil izdelan skladno z varnostnimi predpisi, (c) da nezavarovan sploh ne varuje „stopnja v pravno“ da natančen mehanizem padca sicer ni ugotovljen, je pa ne glede na to tožena kršila 5.1. točke Uredbe o zagotavljanju varnosti in zdravja pri delu na začasnih in premičnih gradbiščih, ki določa, da je padec z višine potrebno fizično preprečiti tako, da so vsa delovna mesta na višini ograjen z dovolj visoko in trdno ograjo, ki ima spodaj robno desko in kolensko prečko ter (d) da delavčev prispevek k nastali nesreči znaša 40 % .

**Pritožba toženke**

5. Proti tej sodbi se je toženka pravočasno pritožila. Predlagala je razveljavitev izpodbijane sodbe ter zavrnitev tožbenega zahtevka, podrejeno pa razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno odločanje ter pridržanje stroškov postopka za končno odločbo. Zahtevala je tudi povrnitev svojih stroškov pritožbenega postopka.

6. Na vročeno pritožbo tožnica ni odgovorila.

**K odločitvi o pritožbi**

7. Pritožba ni utemeljena.

8. Na vse odločilne pritožbene navedbe je odgovorjeno v nadaljevanju.

_Posebnosti v sporih majhne vrednost_i

9. Tožbeni zahtevek se nanaša na denarno terjatev, ki ne presega 4.000,00 EUR. Zato je sodišče ta gospodarski spor na podlagi določila 495. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) vodilo po določbah za spore majhne vrednosti (v nadaljevanju: SMV). O pritožbi je na podlagi petega odstavka 458. člena ZPP odločila sodnica posameznica. V pritožbenem postopku je odločitev, ki jo sprejme sodišče prve stopnje, mogoče izpodbijati le iz razloga zmotne uporabe materialnega prava in absolutne bistvene kršitve določil pravdnega postopka (prvi odstavek 458. člena ZPP). Iz tega sledi, da je pritožbeno sodišče na dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje vezano, na relativne postopkovne kršitve pa se ne ozira.

_O pritožbenem predlogu_

10. Pritožbeno sodišče najprej poudarja, da takšnega pritožbenega predloga, kot ga je oblikovala pritožnica ZPP ne pozna. Po določilu prvega odstavka 351. člena ZPP lahko sodišče druge stopnje, kadar odloča o pritožbi, pritožbo zavrže, jo zavrne kot neutemeljeno in potrdi sodbo sodišča prve stopnje, ali pa to sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje ter sodbo sodišča prve stopnje razveljavi in tožbo zavrže ali izpodbijano sodbo spremeni.

_Odgovori na posamezne pritožbene navedbe_

11. Pritožnica navaja, da so med strankama sporna dejstva (a) o tem, na katerem delu objekta je toženka izvajala dela in katera dela so bila na dan škodnega dogodka že zaključena, (b) ali je toženka svoje delavce napotila na nadstrešek, (c) ali jim je dovolila dostop do tega nadstreška oziroma ga je izrecno prepovedala, (d) zakaj se je oškodovanec na nadstrešku nahajal ter (e) da je med strankama sporen tudi mehanizem padca oškodovanca. Ker prič B. B., C. C., D. D., E. E. in F. F. sodišče prve stopnje ni zaslišalo, je zagrešilo absolutno bistveno kršitev določil iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj je vprašanje zavarovanosti dostopa do nadstreška namesto z zasliševanjem prič ugotavljalo z izvedencem. Poleg tega so bili vsi ti delavci prisotni ob škodnem dogodku, sodišče prve stopnje pa jih ni zaslišalo z obrazložitvijo, češ da je njihovo zaslišanje pritožnica predlagala v zvezi z navodili o opravljanju del samo iz zaščitnega odra in v zvezi z zatrjevanimi dejstvi o zavarovanosti dostopa do nadstreška.

12. Ta pritožbene navedbe niso utemeljene. Drži sicer pritožbeno stališče, da lahko sodišče prve stopnje zavrne predlog za izvedbo dokaza za zaslišanje prič, če predlagani dokazi niso prepozni, nedopustni, nepotrebni, irelevantni ali očitno neprimerni. Ne drži pa, da je bila izvedba dokaza z zaslišanjem zgoraj omenjenih prič v tej pravdi potrebna. Kot rečeno, je pritožbeno sodišče pri odločanju o pritožbi vezano na ugotovljeno dejansko stanje sodišča prve stopnje. Tako je vezano tudi na ugotovitev, da so se ostali delavci toženke v času nezgode nahajali pod mrežo in da zato padca niso videli1. Z zasliševanjem prič torej ne bi bilo mogoče ugotoviti mehanizma padca. Dejstvo, da je toženka delavcu dala navodilo, da ne sme stopiti izven območja odra na nadstrešek, je v izpodbijani sodbi jasno ugotovljeno2. Vprašanje, na katerem delu objekta takrat izvajala in katera dela so bila na dan škodnega dogodka že zaključena, pa niso pravno pomembna dejstva - da bi bila, pa pritožnica ne zatrjuje. Vprašanje zavarovanosti dostopa do nadstreška je lepo razvidno iz fotografij3, ki jih je sodišče prve stopnje vpogledalo tekom izvajanja dokazov in jih ob zaslišanju predočalo oškodovancu. Iz razlogov izpodbijane sodbe ne izhaja, da se je oškodovanec sploh nahajal na nadstrešku4. Pač pa, da je bil pred škodnim dogodkom na odru v višini 1 metra nad nadstreškom, nakar je z odra med opravljanjem fasadnih del padel na rob nadstreška in iz nadstreška na tla5. Glede na navedeno do drugačnih dejanskih zaključkov z zasliševanjem prič sodišče prve stopnje ne bi moglo priti.

13. Svoje stališče, da je izpodbijana sodba sodba presenečenja, pritožnica utemeljuje z navedbami, da je bila prepričana, da bo sodišče štelo, (a) da je bil delavcem dostop do nadstreška prepovedan, (b) da nadstrešek ni bil predmet obdelave, (c) da se je oškodovanec prostovoljno postavil na nadstrešek in tam čakal svoje delavce ter (d) da je oškodovanec delal na višini 1,8 metrov na odru, ki je bil ustrezno zavarovan.

14. Kot rečeno, je pritožbeno sodišče vezano na dejstva, ki jih je ugotovilo sodišče prve stopnje. Ker pa o sodbi presenečenja ne govorimo v primerih, kadar sodišče svojo odločitev odločitev opre na dokazno oceno, s katero se pritožnik ne strinja6, tudi ta pritožbeni očitek ne drži. 15. Po pritožbenem stališču je sodišče prve stopnje zagrešilo absolutno bistveno kršitev določil iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP tudi zato, ker ni zaslišalo vodje del pri toženki G. G. in varnostne inženirke H. H. - presojo, da delovišče ni bilo ustrezno zavarovano, pa je oprlo na izvedensko mnenje dr. I. I., izvedenca za področje varstva in zdravja pri delu, katerega je tudi neposredno zaslišalo. G. G. naj bi izpovedal, da je toženka dala vsa navodila za varno delo ter da nadstrešek ni bil predmet obdelave. H. H. pa naj bi izpovedala, da je toženka angažirala strokovnjaka za postavitev odra.

16. O tem, da nadstrešek ni bil predmet obdelave, med strankama ni bilo sporno. Iz izpodbijane sodbe je namreč razvidno, da je oškodovanec popravljal fasado nad nadstreškom, ne pa nadstreška samega ter da je toženka dala oškodovancu vsa potrebna navodila za varno delo. Zato je pritožbeni očitek, kolikor se nanaša na ne izvedbo dokaza z zaslišanjem G. G., neutemeljen. Pritožbena navedba, da je toženka s pomočjo zaslišanja varnostne inženirke poskušala izkazati, da je angažirala ustreznega strokovnjaka za postavitev gradbenega odra ter da je bil gradbeni oder glede na redne preglede vseskozi v ustreznem stanju, pa je preveč abstraktna in tudi nerazumljiva. Ni jasno, kakšne redne preglede, ki da so bili vseskozi v ustreznem stanju, ima pritožnica v mislih. Zato na ta pritožbeni očitek pritožbeno sodišče ne more odgovoriti.

17. Četudi sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane sodbe ni uporabilo izraza vzročna zveza, pa iz razlogov jasno izhaja, da se je delovna nezgoda pripetila zato, ker toženka ni poskrbela za postavitev dovolj visoke in trdne varnostne ograje s spodnjo robno desko ter kolensko in dovolj trdno oprijemalno ročko in ker ni zahtevala od delavca, da nosi delovni pas, pa tudi zato, ker neustrezno zavarovanega odra oškodovance ne bi smel uporabljati in ker ni upošteval navodil o premikanju zgolj znotraj delovnega odra. Upoštevajoč zgoraj povzete dejanske ugotovitve je namreč sodišče prve stopnje presodilo, kot je zapisalo v 38. točki obrazložitve, da toženka ni ravnala s profesionalno skrbnostjo. Iz te presoje pa smiselno sledi, da bi, če bi bila ograja na tistem mestu, postavljena skladno z normativi, do padca na nadstrešek ne bi prišlo. Do padca z nadstreška na tla pa ne bi prišlo, če bi tudi nadstrešek imel varovalno ograjo. Iz izpodbijane sodbe je torej jasno razvidna vzročna zveza med protipravnostjo opustitve toženke in oškodovančevim padcem, posledično pa med invalidnostjo ter izplačevanjem invalidske pokojnine.

18. Iz gornje obrazložitve je razvidno, da pritožba ni utemeljena. Ker pa pritožbeno sodišče niti v okviru uradnega preizkusa te sodbe ni zaznalo nobenih kršitev iz drugega odstavka 350. člena ZPP, je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (prvi odstavek 350. člena ZPP).

**K odločitvi o stroških pritožbenega postopka**

19. Odločitev o stroških pritožbenega postopka je oprta na določilo prvega odstavka 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP.

1 Prim. točko 3 (18) te obrazložitve. 2 Prim. točko 3 (5) te obrazložitve. 3 Prim točko 3 (14) te obrazložitve. 4 prim. točko 3 (11) te obrazložitve. 5 Prim točko 3 (17) te obrazložitve. 6 Tako stališče je zavzelo Vrhovno sodišče RS v odločbi II Ips 75/2016 z dne 1. 2. 2018.