Jedro

Sodišče prve stopnje je zaradi poteka časa (zadeva je bila vmes razveljavljena) moralo določiti zapadlo mesečno preživnino. Pri tem je določilo preživnino za september 1991 (3.500,00 SIT) in nato naprej za ostale mesece do konca glavne obravnave, ob drugih nespremenjenih okoliščinah na strani obeh staršev, upoštevalo le rast življenjskih stroškov. Gre torej za metodo izračuna mesečnih preživninskih obveznosti, ki temelji na v uradnem listu objavljenih procentih o gibanju življenjskih stroškov in osebnih dohodkov v Republiki Sloveniji, in ki so sicer podlaga za usklajevanje že določenih preživnin, kar je določeno v Zakonu o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (Uradni list SRS št. 14/89, 132.člen).

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je v postopku, ki je tekel po delni razveljavitvi sodbe, z dne 24.9.1991 (pravnomočna za razvezo zakonske zveze pravdnih strank in dodelitev ml. otroka materi), delno ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke na plačevanje preživnine. Toženca je obsodilo na plačilo zaostalih preživninskih obrokov v znesku 30.778,00 SIT, od 1.1.1993 dalje pa otroku prisodilo mesečno preživnino 12.574,00 SIT.

Tožena stranka se je pritožila, vendar je sodišče druge stopnje pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zoper to sodbo vlaga tožena stranka revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da revizijsko sodišče reviziji ugodi, napadeno sodbo spremeni tako, da toženca oprosti plačila preživnine za nazaj, od 1.1.1993 dalje pa zniža mesečno preživnino na 8.200,00 SIT. Obe sodišči nista upoštevali, da oče poleg redne preživnine daje otroku denar, da plačuje otrokovo malico in podobne račune, mu kupuje hrano in ostalo. Vse to bi moralo sodišče poračunati kot materialno korist. Sodišče tudi ni upoštevalo, da mora toženec skrbeti še za sina, ki je star 14 let, za katerega plačuje 8.200,00 SIT. Tožnik je mlajši in potrebuje manj kot drugi sin, ter je zato ml. tožnik priviligiran. Če bi toženec moral plačevati za ml. tožnika prisojeno preživnino, bi njemu samemu ne ostalo skoraj nič. Določitev preživnine za nazaj je nesprejemljiva, saj je toženec preživnino ves čas sproti plačeval, dajal otroku denar in dobrine. Materi se ni bilo potrebno za otrokovo preživljanje prav nič sposojati in v tem delu se sodba ne more preizkusiti. Nezakonito je tudi izračunavanje preživnine na podlagi nekih procentov.

Na vročeno revizijo (390.člen ZPP) je tožeča stranka odgovorila. Do sedaj ni prejela prisojenih zneskov in smiselno zahteva od 1.8.1993 dalje tudi zamudne obresti.

Javni tožilec Republike Slovenije se o vročeni reviziji (390.člen ZPP) ni izjavil. Revizija ni utemeljena.

Po uradni dolžnosti upoštevne (386. člen ZPP) bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz določila 10.točke 2.odstavka 354.člena ZPP v pravdi ni bilo. Druge se upoštevajo le, če jih revident izrecno uveljavlja.

Tožena stranka se smiselno sklicuje na kršitev iz določila 13. točke 2. odstavka 354. člena ZPP, ko trdi, da sodbe sodišča druge stopnje ni mogoče preizkusiti glede ugotovitve, da si je mati za otrokovo preživljnanje morala denar izposoditi. Revizijsko sodišče ugotavlja, da v razlogih sodbe sodišče druge stopnje (kakor tudi v razlogih sodbe sodišča prve stopnje) ni najti nobenih ugotovitev o tem, da si je mati morala denar izposojati. Zato očitane kršitve določb ZPP v napadeni sodbi ni.

Revizijska trditev, da sodišče ni upoštevalo dejstva, da ima toženec še 14 let starega sina, pa je protispisna (prim. sodbo sodišča prve stopnje na str. 3 in 4). Tako je sodišče prve stopnje ugotovilo (in s to ugotovitvijo se je strinjalo tudi sodišče druge stopnje), da toženec plačuje za starejšega sina preživnino, ki je 1.10.1992 valorizirana znašala 7.346,00 SIT. Vsa ostale revidentove trditve, ki se nanašajo na domnevane večje potrebe starejšega otroka in njegovo prikrajšanost, pa so poskus izpodbijanja dejanskega stanja in zato neupoštevne (3.odstavek 385.člena ZPP). Revizijsko sodišče pa še pripominja, da razen ugotovitve o tej preživnini, našteta dejstva v tej pravdi tudi niso odločilna.

Kar pa tožena stranka navaja glede sprotnega plačevanja preživnine, dajanja denarja in dobrin otroku, zatrjevanja da tožencu ne bo ostalo dovolj denarja za lastno preživljanje, pa so vse dejanske trditve, ki so na revizijski stopnji nedopustne (3.odstavek 385.člena ZPP). Pri materilanopravnem preizkusu obravnavane sodbe revizijsko sodišče zato izhaja iz na nižjih stopnjah ugotovljenih možnosti obeh staršev in otrokovih potreb (79. člen Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih, preč. besedilo Uradni list SRS 14/89).

Tožena stranka nazadnje napada izračunavanje preživnine v procentih in trdi, da je tako ravnanje nezakonito. Sodišče prve stopnje je zaradi poteka časa (zadeva je bila vmes razveljavljena) moralo določiti zapadlo mesečno preživnino. Pri tem je določilo preživnino za september 1991 (3.500,00 SIT) in nato naprej za ostale mesece do konca glavne obravnave, ob drugih nespremenjenih okoliščinah na strani obeh staršev, upoštevalo le rast življenjskih stroškov. Gre torej za metodo izračuna mesečnih preživninskih obveznosti, ki temelji na v uradnem listu objevljenih procentih o gibanju življenjskih stroškov in osebnih dohodkov v Republiki Sloveniji, in ki so sicer podlaga za usklajevanje že določenih preživnin, kar je določeno v Zakonu o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (Uradni list SRS št. 14/89, 132.člen). Dejstva oz. okoliščine, ki jih sodišče prve stopnje upošteva pri izračunavanju višine preživninskih obrokov za posamezno obdobje, so vprašanja dejanskega stanja in kot že zapisano - neizpodbojna. Revizijsko sodišče glede uporabljene metode izračunavnja, kar je preizkušalo v mejah materialnopravnega preizkusa, nima pomislekov.

Tožeča stranka je v sicer prepoznem revizijskem odgovoru prvič zahtevala tudi zakonite zamudnih obresti. Po koncu glavne obravnave tožnik ne more več spremeniti tožbe (1.odstavek 190.člena ZPP), zato je tožničino vlogo bilo potrebno šteti za nedopustno spremembo tožbe. Ker niso podani razlogi, zaradi katerih je bila revizija vložena in ne razlogi, na katere mora revizijsko sodišče paziti po uradni dolžnosti, je bilo potrebno revizijo zavrniti kot neutemeljeno (393.člen ZPP).