Jedro

Kršitev pravil cestnega prometa drugih lahko storilca opraviči kršitve teh, ki jih je storil on, le v primeru, če pride do pretrganja vzročne zveze med njegovo kršitvijo in nastalo posledico.

Izrek

Pritožba zagovornika obdolženega U.G. se kot neutemeljena zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obdolženec je kot strošek pritožbenega postopka dolžan plačati sodno takso.

Obrazložitev

Okrajno sodišče v Celju je z izpodbijano sodbo obdolženega U.G. spoznalo za krivega, da je storil kaznivo dejanje povzročitve prometne nesreče iz malomarnosti po prvem odstavku 323. člena KZ-1. Na podlagi 57. člena KZ-1 mu je izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je, po prvem odstavku 323. člena KZ-1, določilo kazen štiri mesece zapora, ki pa ne bo izrečena, če obdolženec v preizkusni dobi enega leta ne bo storil novega kaznivega dejanja. Na podlagi drugega odstavka 105. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju: ZKP) je oškodovanko L.S. s premoženjskopravnim zahtevkom napotilo na pravdo. Po prvem odstavku 95. člena ZKP je obdolžencu naložilo v plačilo stroške kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, ki so do sedaj odmerjeni v višini 748,36 EUR, in stroške pooblaščenke oškodovanke, odvetnice M.K., iz 8. točke drugega odstavka 92. člena ZKP.

Zoper sodbo je vložil pritožbo zagovornik obdolženca, kot navaja, iz razlogov po 1., 2. in 3. točki 370. člena ZKP, in višjemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da obdolženca oprosti obtožbe, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo obravnavanje.

Višje sodišče v Kopru je kot pristojno za sojenje v tej zadevi odločalo o pritožbi na podlagi sklepa predsednika Vrhovnega sodišča RS št. Su 450/2016 z dne 23.2.2016. Pritožba ni utemeljena.

Neutemeljeno je stališče pritožnika, da je bila z izpodbijano sodbo storjena kršitev kazenskega zakona po 1. točki 372. člena ZKP, ker dejanje, kot se obdolžencu očita v izreku in obrazložitvi sodbe, ne pomeni storitve kaznivega dejanja povzročitve prometne nesreče iz malomarnosti po prvem odstavku 323. člena KZ-1. Obdolžencu se, utemeljuje kršitev pritožnik, očita kršitev določil prvega odstavka 61. člena Zakona o pravilih cestnega prometa (ZPrCP), ki določajo, da morajo biti vrata vozila med vožnjo zaprta. Določbe prvega odstavka 61. člena ZPrCP ni mogoče interpretirati ločeno od določbe tretjega odstavka istega člena, ki določa, da se z globo 40 EUR kaznuje za prekršek voznik ali potnik, ki ravna v nasprotju z določbami tega člena. Zakonska dikcija 61. člena ZPrCP je jasna in nedvoumna: voznik ali potniki v vozilu so dolžni samostojno poskrbeti za lastno varnost in vsakdo izmed njih tudi samostojno odgovarja za kršitve tega predpisa. Dolžnostno ravnanje, da so vrata vozila med vožnjo zaprta, torej zavezuje vsakega polnoletnega potnika v vozilu. Pa tudi sicer določba 61. člena ZPrCP ne zapoveduje dolžnostnega ravnanja voznika v tem smislu, da bi moral, če opazi, da med vožnjo katerikoli izmed sopotnikov odpre svoja vrata, vozilo nemudoma ustaviti oz. potnike opozoriti, da naj vrata zaprejo. Pritožnik tako ne vidi nobenega utemeljenega razloga, zaradi katerega bi v primeru nastanka nezgode zaradi odprtih vrat pri sopotniku, kot se je to zgodilo v konkretnem primeru, moral kazenskopravno odgovarjati voznik. Po stališču pritožnika odločitev sodišča prve stopnje temelji na ekstenzivni razlagi določbe 61. člena ZPrCP, kar je nesprejemljivo in v nasprotju s temeljnimi načeli kazenskega prava. Obdolženec s svojo vožnjo ni kršil nobenega cestnoprometnega predpisa. Vzrok za nastanek prometne nesreče je tako izključno v ravnanju oškodovanke, saj do prometne nesreče ne bi prišlo, če bi oškodovanka izpolnila vsaj eno izmed svojih dolžnostnih ravnanj, torej bodisi bi zaprla vrata bodisi bila pripeta z varnostnim pasom.

V konkretnem primeru se obdolžencu očita kršitev določil prvega odstavka 61. člena ZPrCP, ki določajo, da morajo biti vrata vozila med vožnjo zaprta. Drži, kar trdi zagovornik v pritožbi, da morata za to skrbeti tako voznik kot potnik, saj se lahko oba, če tega ne upoštevata, kaznujeta za prekršek (tretji odstavek 61. člena ZPrCP). Iz povedanega tako tudi v zvezi s to določbo zakona izhaja dolžnost voznika, da skrbi za varno vožnjo, s katero ni ogrožena varnost udeležencev v prometu, tudi sopotnikov, ko ga kršitev pravil cestnega prometa drugih lahko opraviči kršitve teh, ki jih je storil on, le v primeru, če pride do pretrganja vzročne zveze med njegovo kršitvijo in nastalo posledico. V konkretnem primeru iz izreka izpodbijane sodbe v povezavi z njeno obrazložitvijo izhaja, da so bila desna drsna vrata vozila odprta vsaj že od krožnega križišča pri C., to je okoli 100 metrov pred prvim ovinkom, in da je obdolženec to vedel, tudi zaradi prižiganja lučke na armaturi, ki jo je, sledeč izvedenskemu mnenju, lahko opazil v reakcijskem času ene sekunde, kljub temu pa ni ravnal s potrebno pazljivostjo, da bi vozilo ustavil ali opozoril potnice, da naj vrata zaprejo, torej ni poskrbel za varno vožnjo, s katero ne bi bila ogrožena varnost drugih udeležencev v prometu, saj je lahkomiselno mislil, da zaradi vožnje pri odprtih vratih potnice ne bodo padle iz vozila, vendar je nato oškodovanka, ki je neprivezana sedela na zadnjem sedežu vozila, zaradi njegovega nenadnega sunkovitega zavoja v ostri levi ovinek na parkirni prostor pred C. padla skozi odprta vrata iz vozila po cestišču in utrpela v izreku izpodbijane sodbe opisane poškodbe. S tem je obdolženec izpolnil vse zakonske znake očitanega kaznivega dejanja povzročitve prometne nesreče iz malomarnosti po prvem odstavku 323. člena KZ-1. Sodišče prve stopnje je v razlogih sodbe (točka 14) tudi argumentirano pojasnilo, zakaj dejstvo, da oškodovanka ni bila privezana z varnostnim pasom, ni pretrgalo vzročne zveze med obdolženčevo kršitvijo cestnoprometnih predpisov (vožnja z odprtimi vrati) in nastalo posledico (padec oškodovanke iz vozila). Očitana kršitev zato ni podana.

Obdolženčev zagovornik trdi, da je sodišče prve stopnje zagrešilo bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ker naj bi bili razlogi izpodbijane sodbe o odločilnih dejstvih v precejšnji meri s seboj v nasprotju oz. naj bi bili popolnoma nejasni. Sodišče prve stopnje naj bi namreč po eni strani ugotavljalo, da je obdolženec očitano kaznivo dejanje storil z zavestno malomarnostjo, medtem ko naj bi po drugi strani navajalo razloge, ki utemeljujejo obstoj nezavestne malomarnosti. Pritožbeno sodišče nepravilnosti v izpostavljenem obsegu ni našlo. Razlogi izpodbijane sodbe, navedeni v 24. točki obrazložitve, so jasni in skladni sami s seboj ter utemeljujejo zaključek, da je obdolženec očitano kaznivo dejanje storil s krivdno obliko zavestne malomarnosti.

V nasprotju z obdolženčevim zagovornikom pritožbeno sodišče ocenjuje, da je sodišče prve stopnje dejansko stanje obravnavanega kaznivega dejanja pravilno in popolno ugotovilo, sprejete zaključke pa tudi logično in prepričljivo obrazložilo, tako da jih je mogoče sprejeti brez pomislekov. Dokazno oceno je namreč sprejelo po skrbnem pretehtanju vseh izvedenih relevantnih dokazov, torej je tehtalo vsak dokaz posebej in v zvezi z drugimi dokazi, in na tej podlagi sprejelo pravilne dokazne zaključke glede ravnanja obdolženca in njegove krivde, ki jih je utemeljilo z razumnimi in življenjsko sprejemljivimi razlogi. Pritožbeno sodišče zato v celoti soglaša z dejanskimi ugotovitvami in s pravnimi zaključki izpodbijane sodbe, se v izogib ponavljanju nanje v celoti sklicuje, v zvezi s pritožbenimi navedbami, ki se nanašajo na odločilna dejstva, pa dodaja naslednje. Pritožnik izpodbija v prvostopenjski sodbi ugotovljeno dejansko stanje glede subjektivnega elementa obravnavanega kaznivega dejanja in trdi, da ugotovitev sodišča prve stopnje, da je obdolženec vedel, da so bila zadnja desna drsna vrata vozila odprta najmanj od krožnega križišča pri C., torej okoli 100 metrov pred prvim levim ovinkom, nima opore v izvedenih dokazih. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je v obrazložitvi izpodbijane sodbe podana natančna ocena okoliščin, na podlagi katerih je bil sprejet zgornji zaključek. Pri tem je sodišče prve stopnje obdolženčev zagovor, da ni videl opozorilne lučke na armaturi, ki ga je opozarjala na odprtost vrat, skrbno preizkusilo in navedlo prepričljivo razloge, zakaj takega zagovora ni mogoče sprejeti in nanj opreti dejanskih ugotovitev (točka 8 obrazložitve sodbe). Nobenih nepravilnosti pritožbeno sodišče ni našlo pri interpretaciji izvedenskega mnenja sodnega izvedenca cestnoprometne stroke Ž.L. v delu, ki se nanaša na reakcijski čas voznika v zvezi z opozorilno lučko na armaturi, saj je sodišče prve stopnje mnenje v tem delu korektno povzelo, ga verodostojno analiziralo in mu dalo pravi pomen (točka 12 obrazložitve sodbe). Zato uveljavljana protispisnost v smislu 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP ni podana. Tudi ostale okoliščine primera, ki jih pritožnik ponavlja v pritožbi (glasna glasba, reklamiranje preko megafona, vgrajenih drsnih vrat ni mogoče opaziti s pogledom v stranski ogledali, blesk sonca na armaturo, usmerjenost obdolženca na prometno situacijo), je sodišče prve stopnje skrbno preizkusilo in se do njih pravilno opredelilo. V pravilnost prvostopenjskega zaključka, da je obdolženec vedel, da vozi z odprtimi vrati, pritožbene navedbe tako niso vnesle nikakršnega dvoma.

Preizkus izpodbijane sodbe v odločbi o kazenski sankciji, opravljen v mejah 386. člena ZKP (pritožba zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zaradi kršitve kazenskega zakona, ki se poda v korist obdolženca, obsega tudi pritožbo zaradi odločbe o kazenski sankciji), je pokazal, da je sodišče prve stopnje ustrezno ovrednotilo vse relevantne okoliščine, ki vplivajo na izrek kazenske sankcije, ter je obdolžencu izreklo primerno kazensko sankcijo, to je pogojno obsodbo, v okviru katere je določilo primerno zaporno kazen in tudi pravilno odmerilo preizkusno dobo. To je prepričljivo obrazložilo v 25. in 26. točki izpodbijane sodbe. Zato v odločbo o kazenski sankciji ni bilo potrebno poseči. Glede na povedano pritožbena izvajanja obdolženčevega zagovornika niso utemeljena, zato je pritožbeno sodišče pritožbo na podlagi 391. člena ZKP zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, potem ko je ugotovilo, da v postopku ni prišlo do kršitev, na katere je v smislu prvega odstavka 383. člena ZKP moralo paziti po uradni dolžnosti.

Ker zagovornik s pritožbo ni uspel, je obdolženec na podlagi prvega odstavka 98. člena v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP dolžan plačati stroške pritožbenega postopka, to je sodno takso, ki bo v skladu z določbami Zakona o sodnih taksah ( ZST-1; tarifna št. 7122 v zvezi s tarifnima št. 7111 in 71113) odmerjena pred prvostopenjskim sodiščem.