Jedro

Škoda izvira iz uporabe obeh v prometni nesreči udeleženih motornih vozil. Objektivna odgovornost njunih imetnikov samo iz razloga, ker sta oba ravnala (tudi) krivdno, ni prenehala. Krivda je ob pravilni uporabi določbe drugega odstavka 178. člena ZOR le (so)kriterij za porazdelitev odgovornosti (zaradi konkurence objektivnih odgovornosti) med njima. V nasprotnem primeru (če bi šlo torej za „čisto“ krivdno odgovornost), ne bi bil odškodninsko odgovoren imetnik motornega vozila, ki mu ne bi bilo mogoče pripisati nobene krivde, čeprav bi (lahko tudi velika) škoda izvirala iz obratovanja njegovega vozila (do trčenja bi npr. prišlo zaradi odpovedi zavor), ki meni, da je bistvo položajev urejenih v 178. členu ZOR prav v izključitvi objektivne odgovornosti imetnikov nevarne stvari in v njihovi krivdni odgovornosti.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Takrat petnajstleten tožnik se je hudo telesno poškodoval v prometni nesreči, ki se je zgodila 12. septembra 1997 v večernem času v naselju Z. Vozil je kolo z motorjem (Tomos automatic), ko ga je z osebnim avtomobilom znamke Passat zbil zavarovanec tožene stranke P. F. S tožbo je zahteval odškodnino za nepremoženjsko škodo. Sodišče prve stopnje je le-to odmerilo na 6.500.000 SIT, od nje odštelo 2.240.000 SIT, kolikor je tožena stranka tožniku plačala med pravdo, nato pa je toženo stranko zavezalo tožniku plačati 70 % od preostalih 4.260.000 SIT: presodilo je, da 30 % znaša njegov prispevek k nastanku škodnega dogodka. Sodišče druge stopnje je odločitev o višini odškodnine ocenilo za materialnopravno pravilno, a je odškodnino, ki jo je tožniku prisodilo prvostopenjsko, znižalo za 20 % in sicer zato, ker je sodilo, da je tožnikov soprispevek k nastanku škodnega dogodka večji in da znaša 50 %.

2. Tožnik sodbo sodišča druge stopnje izpodbija z revizijo glede zneska 1.300.000 SIT (kar predstavlja razliko med odškodninama, prisojenima mu na nižjih stopnjah sojenja) in sicer izključno v zvezi s temeljem odškodninske odgovornosti tožene stranke, medtem ko odločitve o odmeri odškodnine za posamezne oblike nepremoženjske škode ne graja. Uveljavlja revizijska razloga zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve procesnih pravil ter predlaga ponovno vzpostavitev sodbe prvostopenjskega sodišča. Meni, da je pritožbeno sodišče zmotno uporabilo materialno pravo, ker ni upoštevalo, 1) da je izmed dveh nevarnih vozil, ki sta bili udeleženi v prometni nesreči, kolo z motorjem manj nevarno od avtomobila, 2) ker je premajhno težo dalo ugotovitvi, da bi avtomobilist lahko preprečil trčenje, če bi vozil počasneje od 65 km/h, a je to hitrost prekoračil za približno 20 km/h in 3) ker je v breme tožniku upoštevalo, da ni uporabljal varnostne čelade, čeprav slednje ni v nikakršni vzročni zvezi s težo tožnikove poškodbe. S tem, ko je neuporabo varnostne čelade štelo tožniku v breme, je drugostopenjsko sodišče zagrešilo tudi procesno kršitev iz prvega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99 s spremembami in dopolnitvami, v nadaljevanju ZPP) v zvezi z določbami prvega odstavka 360. člena, 8. člena in 243. člena istega zakona. Sodišče druge stopnje je, drugače kot prvostopenjsko, ocenilo, da je neuporaba čelade v vzročni zvezi z nesrečo, ta presoja pa je povsem pavšalna.

3. Revizija je bila vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije (375. člen ZPP).

Revizija ni utemeljena.

4. S tem, ko je pritožbeno sodišče pritrdilo pritožbi tožene stranke, da tožnik, ko je prišlo do trčenja, ni nosil varnostne čelade (prvi odstavek na četrti strani sodbe), ni zagrešilo uveljavljane procesne kršitve. Ne drži namreč revizijska trditev, da je neuporabo varnostne čelade štelo kot enega od vzrokov, ki so skupaj povzročili nastanek škodnega dogodka. Kakor hitro pa je tako, zapis o neuporabi čelade oziroma potrditev takšne dejanske ugotovitve prvostopenjskega sodišča na odločitev nista imela nobenega vpliva. Ločiti je namreč treba vzročno zvezo med ravnanjem povzročitelja škode in škodnim dogodkom od vzročne zveze med škodnim dogodkom in obsegom škode, ki je posledica tega dogodka. In v konkretnem primeru neuporaba čelade sodi v zadnje naveden sklop, saj ni dvoma, da ji povzročitve prometne nesreče ni mogoče pripisati, lahko pa bi povzročila nastanek hujših posledic (pa jih po ugotovitvah nižjih sodišč ni) in s tem večjo škodo ter tako vplivala na višino odškodnine, ki ni predmet revizijskega preizkusa.

5. Tožnik je bil poškodovan v trčenju dveh motornih vozil. Vsako od teh je po ustaljeni sodni praksi nevarna stvar v smislu določbe drugega odstavka 154. člena v času nastanka škodnega dogodka veljavnega Zakona o obligacijskih razmerjih (Uradni list SFRJ, št. 29/78, v nadaljevanju ZOR). Odgovornost pri nesreči, ki jo povzročijo premikajoča se motorna vozila, je urejal ZOR v 178. členu in sicer tako glede škode, ki jo utrpijo tretji kot glede škode, ki jo utrpijo imetniki motornih vozil: če je bila nesreča povzročena po izključni krivdi enega imetnika, se uporabijo pravila o krivdni odgovornosti (prvi odstavek), če je krivda obojestranska, pa odgovarja vsak imetnik za vso škodo, ki sta jo pretrpela, v sorazmerju s stopnjo svoje krivde (drugi odstavek navedenega člena).

6. V obravnavanem primeru sta nesrečo povzročila oba udeleženca. Tožnik je grobo kršil cestnoprometne predpise, konkretno določbe 38. člena takrat veljavnega Zakona o temeljih varnosti cestnega prometa (Uradni list SFRJ, št. 50/88, v nadaljevanju ZTVCP), ko je med vožnjo z motornim kolesom izvajal manever polkrožnega zavijanja na cesti, ne da bi se pred tem prepričal, ali lahko to varno stori in je pri tem zaprl pot vozniku osebnega avtomobila (toženkinemu zavarovancu), ki je pripeljal za njim v isti smeri in je vanj trčil, ko je bil motor na cesti pozicioniran prečno (pravokotno glede na smer vožnje avtomobilista) in je bil njegov zadnji del za 1,5 m oddaljen od desnega roba, prednji del pa že na nasprotnem voznem pasu. Cestnoprometne predpise, konkretno določbo prvega odstavka 45. člena ZTVCP je kršil tudi voznik avtomobila, ker vožnje ni prilagodil razmeram na cesti: vozil je s hitrostjo 86,3 km/h in (sicer le nekoliko) prekoračil najvišjo dovoljeno hitrost, ki je v času in na kraju nastanka prometne nesreče znašala 80 km/h, vendar pa hitrosti ni prilagodil slabi vidljivosti (temi – prometna nesreča se je pripetila zvečer na neosvetljenem cestišču) in okoliščini, da bi ob ugotovljeni vožnji z zasenčenimi lučmi lahko od trenutka, ko je motorista mogel zagledati, ustavil, ne da bi trčil vanj le, če bi vozil počasneje od 65 km/h; obremenjuje ga tudi dejstvo, da je vozil po dobro mu poznani cesti, ki poteka skozi naselje, čeprav to (naselje) ni bilo označeno z ustreznim prometnim znakom (in je zato veljala višja t.j. splošna omejitev hitrosti in ne omejitev, ki sicer velja za vožnjo skozi naselja).

7. Škoda torej izvira iz uporabe obeh v prometni nesreči udeleženih motornih vozil. Objektivna odgovornost njunih imetnikov samo iz razloga, ker sta oba ravnala (tudi) krivdno, ni prenehala. Krivda je ob pravilni uporabi določbe drugega odstavka 178. člena ZOR le (so)kriterij za porazdelitev odgovornosti (zaradi konkurence objektivnih odgovornosti) med njima(1). V nasprotnem primeru (če bi šlo torej za „čisto“ krivdno odgovornost), ne bi bil odškodninsko odgovoren imetnik motornega vozila, ki mu ne bi bilo mogoče pripisati nobene krivde, čeprav bi (lahko tudi velika) škoda izvirala iz obratovanja njegovega vozila (do trčenja bi npr. prišlo zaradi odpovedi zavor)(2), ki meni, da je bistvo položajev urejenih v 178. členu ZOR prav v izključitvi objektivne odgovornosti imetnikov nevarne stvari in v njihovi krivdni odgovornosti.

8. Prispevka obeh voznikov motornih vozil je treba oceniti na podlagi vseh okoliščin konkretnega primera in pri tem dati ustrezno težo tisti okoliščini, ki je predstavljala odločilen vzrok nastanka škodnega dogodka (prometne nesreče). Ta odločilen vzrok je bil v obravnavanem primeru zgoraj že opisan manever motorista (obračanje na cesti), za katerega vozniku avtomobilu ni mogoče očitati, da bi ga moral pričakovati oziroma nanj računati; pač pa mu je mogoče očitati, da bi z defenzivno vožnjo trčenje lahko preprečil. Tožnikova kršitev cestnoprometnih predpisov je zato hujša od kršitve avtomobila.

9. Upoštevati je treba še (ker gre za objektivno odgovornost) tudi (različno) stopnjo nevarnosti, izvirajočo iz vsakega od v škodnem dogodku udeleženih motornih vozil(3), to je, da osebni avtomobil zaradi večjih volumna, teže in hitrostnih zmogljivosti za druge udeležence v prometu predstavlja bistveno večjo nevarnost od lahkega motorja, kakršnega je vozil tožnik.(4)

10. Tehtanje vsega navedenega pa narekuje prav pred pritožbenim sodiščem sprejeto presojo o porazdelitvi odgovornosti med oba udeleženca škodnega dogodka po enakih deležih. Revizija tožnika, ki temu nasprotuje, je zato neutemeljena in jo je revizijsko sodišče zavrnilo (378. člen ZOR).

Op. št. (1): Nina Plavšak in soavtorji, Obligacijski zakonik s komentarjem (Splošni del), 1. knjiga, Gospodarski vestnik Založba, Ljubljana 2003, str. 882. Op. št. (2): Tako Stojan Cigoj, Avtomobilist, odškodninska odgovornost in zavarovanje odgovornosti, ČZ, Uradni list SR Slovenije, Ljubljana 1982, str. 296 in sledeče; nasprotno Boris Strohack, Odškodninsko pravo in druge neposlovne obveznosti, Obligacijska razmerja II, 3. spremenjena in dopolnjena izdaja, ČZ, Uradni list Republike Slovenije, Ljubljana 1996, str. 127 in sledeče. Op. št. (3): Stojan Cigoj, Citirano delo, str. 297, se pri konkurenci objektivnih odgovornosti zavzema za porazdelitev odgovornosti glede na riziko (velikost rizika) z upoštevanjem tudi drugih okoliščin, če to terja pravičnost. Op. št. (4): Primerjaj sodbo II Ips 148/98.